Ablanca, Veliki Draški vrh, Viševnik

Telefonske linije so zopet malodane pregorele preden smo uskladili vse podrobnosti našega izleta ( 13.10.2012, torej prejšnjo soboto). Avto smo pustili pri prvi vlečnici na Rudnem polju. Teoretično bi se lahko peljali še višje, ampak potem bi nas pri povratku čakalo nekaj vzpona. Vemo pa vsi, da je to nekaj najhujšega za nas nedeljske pohodnike. Vreme je bilo, tako kot je vedno. Kar nekaj časa sem imel občutek, da je nekdo izmed preostalih članov naše posadke včeraj naročil eno pivo preveč. Kar se je, čeprav sem globoko proti temu, danes izkazalo za optimalno rešitev. Moralo je biti, da se nismo videli niti slišali skoraj 9 ur, zato nam je pot do Jezerc minila kot bi mignil. Ivo kot najbolj izkušen, nam je opisoval neznane poti okoli jezera Jasna nad Kranjsko goro.

DSCN5505

DSCN5509

DSCN5512

Na Studorskem prevalu se je naša pot ločila. Ivo je šel naprej proti Velikem Draškem vrhu, s Sandijam pa sva se povzpela na Ablanco. Neoznačena pot, parkrat sva morala malce napeti oči, da sva našla pravi prehod, drugače pa hitro, brez posebnosti do vrha. Tam sva se lahko že dodobra ogrela.

DSCN5517

DSCN5519

DSCN5520

DSCN5522

DSCN5529

DSCN5534

Z Ivotam se nismo najbolje razumeli. Predvsem zato, ker je naša komunikacija potekala približno tako: ( S PREVODOM)

– “Oooo”________ (ko smo se srečali)
– “E”_____________(Ivo se je oglasil)
– “I?”____________(nekaj sem ga moral vprašati)
– “Aa”____________(tako, kot ni prav dobro)
– “Uuu”_________ (ker je resnično zgledal slabo, sem moral pokazati malo rahločutnosti)
– “AE”___________(a, kot kaj češ)

Zato je tudi zgrešil prvi odcep proti Velikem Draškem vrhu in šel direktno proti Srenjskem prevalu. Kaj se bomo razburjali, odšla sva za njim. In ga dobila nekje na pol poti do vrha. Časopisi, počitek. Ne gre z nama. Tudi meni se ne da. Tako toplo, prijetno je. Pa vseeno grem, Sandiju se ni dobro zameriti. Hitro sva na vrhu, do katerega dostop, čeprav tudi neoznačen, popolnoma lahek. Kmalu sva pri Ivotu.

DSCN5538

DSCN5540

Sedaj mu drugega ne preostane več kot da gre z nama čez Viševnik proti domu. Že med potjo proti Srenjskemu prevalu nas preseneti dokaj velik kamen, ki prileti kak meter stran od nas. Hitro preletimo ta neugoden odsek in že smo na  prevalu. Ivo gre naprej proti Viševniku, s Sandijam pa si nadaneva čeladi in previdno kreneva proti Malem Draškem vrhu, ki bo najtežji vzpon danes. Oziroma ne bo. Nekaj minut hodiva po grapi, ko zaslišiva vpitje visoko nad nama. Kamenje. Ostalo je bilo vse prehitro, da bi se dalo podrobno opisati. Tudi najini zgodbi se razlikujeta v mnogih malenkostih. Ampak, če kdo kaj pametnega odnese, se je splačalo. Kričiva en čez drugega. V trenutku vidim, da iz grape nikamor ne moreva, razen dol. Čeprav sva gor hodila počasi, preudarno, sedaj popolnoma brezglavo noriva navzdol. Drugega izhoda pač ni. Ko vidiva, da nama ne bo zneslo, se obrneva, da poskusiva rešiti kar se da. Kritična je samo največja skala. Ki je resnično ogromna. Ostalih, njenih sorodnikov, prijateljev niti opaziva ne. Skala leti proti Sandiju, vendar nekaj metrov pred njim pade na tla in zavije proti meni. Instinktno se vržem v stran. Prepričan sem, da me bo vsaj oplazila. Če ne kaj hujšega. Pa sem kar miren. Na vso srečo sveta se razleti za mano. Zopet nekdo vpije. Še ena pošiljka. Sedaj sva že tako nizko, da ubeživa v zavetje. Logično, to je bilo to za danes. Sam sem jo odlično odnesel, z nekaj praskami, posledično z zvitim gležnjom, ter nekaj težavami v rami. Vsi imamo rahko trhle noge navzdol. Pa bo že, mnogo hujši so vprašaji, ki se mi porajajo v glavi. Čez deset minut ležim na travniku, iz slušalk odmeva Slavica Cukteraš. Boli me… za JJ in ostalih 50-neskončno število osebkov, ki se dobesedno delajo norca iz naše deželice, boli me… če nekdo v službo pride neprespan, oziroma ga je kdo doma grdo pogledal. Rad imam družino in svoje prijatelje, ostali naj skrbijo zase. Amen. Pa ne bom še nehal. Je to usoda, samo sreča? Zakaj koga zadane, naju ni niti oplazila, pa čeprav se mi je zdelo, da ni niti promila možnosti, da gre mimo. Narobe nismo nič storili, razen da smo bili tam. Kako so lahko, brez obtoževanja, soplaninci sprožili tako skalo? Zakaj so nekateri, opazujem pozneje, tako neprevidni, da se je kamenje prožilo celo z Viševnika? Občutek imam, da ko jih je strah, niti pomislijo ne, da je lahko kdo spodaj. Pač samo hitro stopijo, da so hitreje čez.  Zakaj te nekateri ne spustijo mimo, ko hodiš za njimi 15 minut? Zakaj ni doma kosila?

DSCN5548

DSCN5549

DSCN5553

Comments

  1. Sandi

    Ko preberem prispevek še vedno vidim skalo, ki leti proti nama. Tistih pet sekund. Kaj naj rečem…da je bilo bolje, da je zletela proti tebi namesto meni. Sedaj lahko, ko si jo odnesel brez poškodb. Da pa bi bilo lahko tudi drugače, raje ne razmišljam. Zato zahvaliva se nekomu…tistemu, ki naju je čuval. Proti Matildi pa ob polčasu vsekakor vodiva 1:0.

Comments are closed.