Najprej moram obvezno čestitati Lojzetu. S časom 4:46:14 se je uvrstil na Svetovno prvenstvo na Floridi, ki bo novembra v Clearwatru. Čeprav nama je z Medotam še dva dni po uvrstitvi težil z željo, da bi na nekem teku na 21 km izboljšal svoj rekord z 1:20 pa še nekaj sekund na 1:19 pa četudi še 59 sekund, pa je to kar je tukaj naredil neverjetno, sploh če upoštevamo, da je bil to šele njegov drugi polironman, naredil pa je še enega ironmana. Torej se je na svoji tretji tekmi že uvrstil na svetovno prvenstvo. Svaka čast.
Sobo smo imeli v nekem Youth hostlu, ki nam ga je predlagala Nataša Nakrst, ki se je z družino prav tako nastanila v tem objektu. Na zunaj je zgledalo kot da smo prišli v kakšen zapor, notri pa je bilo čisto drugače. Naredili smo si makarone, odigrali Pictionary in zaspali kot ubiti. Vmes je Ivo začel nekaj tarnati, da mu je slabo in da se ne počuti dobro. To se je stopnjevalo do te mere, da nas je zjutraj zapustil. Vsak razmišlja po svoje, nočem mu tudi soliti pameti, vendar bi jaz storil drugače. Če smo pol leta sanjali o tem dogodku, bi se mogoče lahko vsaj boril do večera, saj pri bolezni nikoli ne veš kako se bo razvijala ali kdaj končala. Lahko bi tudi (vsaj jaz bi) ostal z nami saj bi ga pred, med in po tekmi še kako rabili. Vendar je kar je, jaz sem jaz, on je on in vsi preostali člani mu želimo čim hitrejše okrevanje.
Ura se je krepko prevesila v popoldne, zato smo se vrnil v sobe. Zopet testenine, tokrat zadnjič. Potem pa priprave, ali imam vse, kdaj bom kaj jedel, koliko. Vendar pa je bilo ob Lojzetu vse veliko lažje kot leto prej v Grazu. Zopet nama je vse razložil kako, koliko in kdaj kaj jesti. Ob tem pa še mnogo drugih malenkosti. Nato pa postelja, muzika, knjiga in spanje. Zdi se mi da je bilo lansko leto med vsemi prisotno veliko več živčnosti kot letos.
Kljub vsej borbi kar hitro mine in že sem s prvo vrečo v tranzicijskem šotoru. Hitro slečem neopren, gele natlačim v dres, med tekom pa si še nataknem čelado in oblečem rokavice. Zagrabim kolo in z njim tečem proti izhodu. Pravila so namreč taka, da v tranzicijski coni ne smeš sesti na kolo. Na samem izhodu pa pok in … Guma je počena. Še preden pogledam dol, si zaželim da bi počila prva, ker jo je lažje zamenjati.
Na hitro staknem zadnjo gumo in začnem z menjavo. Gre mi dokaj dobro. Še sreča, da imam prvič namesto pumpe s seboj bombice (CO2, natakneš na ventilček, pritisneš, napolni zračnico na 6,5 barov). Ob vsej živčnosti ne vem kako bi mi uspelo s pumpo. Po približno 12 minutah sem na kolesu. Rabim kar nekaj kilometrov, da se umirim, nato pa začnem uživati. Vedno ko pridem na kolo, se mi zazdi da sem ven iz najhujšega, čeprav me čaka še cel kolesarski in tekaški del. Prvih dvajset kilomtrov je po avtocesti, nato pa se začne del po prelepi pokrajini z nekaj gradovi. Kmalu pridem do prvega klanca, ki pa ni nič kaj posebnega. Proge si namreč nismo ogledali, tako da sploh nismo vedeli kaj nas čaka. Nato gre pot kar precej dol skozi nekaj vasi in po približno 60 kilometrih pridemo do najtežjega vzpona. Tudi ta se mi ne zdi nič kaj posebnega, primerjam ga lahko z vzponom na Lubnik, ki pa je vseeno precej težji. Potem pa še 20 pretežno ravninskih kilometrov. Vmes dve postaji, ki sta bili odlično založeni. Na kolesu sem mogoče premalo jedel in pil, vendar mi ni pasalo. Popil sem dober liter vode in pol litra mešanice z Vitargom, pojedel dva gela, eno čokoladico, ter četrt banane.
Menjava mi gre dobro, čaka me samo še 21 km teka. Prvi kilometer pretečem v času 4:25, drugega 4:30. Ker si mi to zdi prehitro malo popustim in gledam na uro, da gre vedno okoli 4:45. Računam, da bom na koncu malo popustil in bo končni čas okoli 5 minut na kilometer. Vendar pa mi gre izredno dobro, tako da celo tekmo držim približno enak tempo. Na dosedanjih treh triatlonih sem imel proti koncu teka vedno vsaj nekaj težav, letos pa prav nobenih. Predzadnji kilometer sem tekel celo 4:22, kar je zame odlično celo na 10 kilometrsekem teku. Res pa je da mi je bil ta tek izredno všeč. Okrepčevalnice so bile pogoste, vmes so vrteli glasbo, proga je bila tudi razgibana. Skratka, vmes je bilo toliko zanimivosti, da kar pozabiš na tek. ( pojedel 2 gela, četrt banane, na vsaki postaji naredil velik požirek vode, majhen požirek Coca Cole)
Skozi cilj sem prišel v času 5:25:53. Plavanje 38:28, prva menjava 12:07, kolo 2:50:22 (povprečna 31,7 km/h), druga menjava 2:26, tek 1:42:28 (4:44/km;proga je bila dolga 21,6km).
Vsi časi razen mogoče plavanja so veliko boljši kot na prejšnjih polovičkah v Grazu, tako da sem bil prezadovoljen.Tudi Lojze (čas 4:46:14; plavanje 37:29, kolo 2:34:19 , tek 1:27:13) in Medo (čas 5:19:34; plavanje 39:12, kolo 2:47:36 , tek 1:44:46) sta bila prezadovoljna. Zvečer smo najprej v družbi Nataše Nakrst ( v svoji kategoriji je drugouvršeno prehitela za 35 minut) in njene družine, nato pa še sami dodobra zalili Lojzeto uvrstitev na Florido.
Organizacija same tekme vrhunska, proga za kolo fenomenalna, mesto katastrofa, družba in vse ostalo odlično.


