Prečudovit, a naporen turnosmučarski dan je za menoj. Ko bi bilo vsaj še kaj takih. Recesija je prisotna v vseh segmentih našega življenja. Pri meni še posebej pozimi. Pa naši politiki vsako leto obljubljajo, da bo bolje, pa ni nič. Še vedno sem obsojen na pot samohodca po zasneženih vršacih. Zelo redke so priložnosti, ko imam družbo. Tako niti ni čudno, da imam že dan prej tremo. Saj bom, razen bratranca, vse tri videl prvič (Tanjo sem sicer že nekje, pa kraja nisva uskladila). Pa tudi Aleša, razen na slikah naših skupnih tur iz pradavnine, bolj malokrat. Potem je med temi tremi naša alpinistična legenda. Za katere večkrat berem, da so pogojno težavni. Ampak, trenutno sem pripravljen deliti turnosmučarski kruh s hudičem. Nimam ravno možnosti izbire. Ko z avtom na vlaku vstopimo v prvi tunel, je kot bi stopil v preteklost. Vse se naenkrat ustavi, nepomembni problemi izpuhtijo. Do konca dneva, ki že meji na naslednjega, nimam stika s sedanjostjo. Lebdim nekje v 60ih letih. Za kar gre zasluga predvsem Jožetu.
Prijatelj iz otroštva
V Tolminu nas pričaka neustrašni jamar, padalec, alpinist,… predvsem pa za na kruh namazat dober domačin Samo, ki nas bo dobesedno gostil ta dan. Po ozki, prepadni cesti se zapeljemo do Tolminskih Raven. Ob poti nas razveseljujejo prvi letošnji zvončki. Lažem. Nič kaj prijeten ni pogled na prihajajočo pomlad, ko imaš poln prtlažnik turne opreme. Z vsakim novim ovinkom je manj zvončkov, več snega.
Samo se odloči, da ne bo hodil s smučmi, kar pozneje obžaluje. Mi pa jo počasi uberemo proti Planini na Kalu. Pogovorno. Jože začne z neko anekdoto ali nekaj takega. Nekoč, davno tega je nek gospod hodil za prečudovito, brhko mladenko. Nikakor ni vedel kako navezati stik. Pa se le opogumi.
”Gospa, ali vi vedno tako puščate nogo za sabo?”
”Gospod, ali vi vedno tako neumno sprašujete?”
In sem, ker se imam za razumevajočega človeka, potegnil nauk. Seveda, z menoj noče nihče v gore, ker preveč govorim. Sigurno je to razlog. To sta mi na lep način skušala dopovedati današnja sopotnika. In sem bil potem tiho do konca našega druženja. Seveda sem na koncu izustil: ”Nasvidenje, lepo da ste me vzeli s seboj.” Sedaj pa čakam. Če me pokličejo za kakšen nov vzpon, potem sem našel vzrok mojih težav. Če ne, iščem modrost naprej.
Hoja skozi bukov gozd mi prehitro mineva. Smo popolnoma sami. Niti ni opaziti, da bi tod hodil kdo v prejšnjih dneh. Samotu se precej ugreza, zato jo ubere na gliho, mi pa lepo po poti okoli. Kmalu se nam odpre pogled na Planino na Kalu, s Tolminskim Migovcem v ozadju.
Vreme se menja iz minute v minuto. Kar še poveča mističnost današnjega dne. Ko se sonce prebije izza oblakov, ko se meglice razpršijo, se kot Japonci zapodimo do fotoaparatov in neumorno slikamo. Če se ne motim, so na planini tri staaaaaaaarejše koče. V eni nas čaka Samo, ki je kot staroselec, vse to že stokrat videl. Mi pa kot majhni, radovedni otroci pokukamo še okoli enega ovinka, pa drugega,….dokler ne pridemo do Grušnice. V megli. Domačini so tukaj namesto križa domiselno postavili drug simbol.
V koči nas pričaka Samo. Pa je deviška kotanja pod planino tako vabljiva, da premami Tanjo. Meni tudi ni treba dvakrat reči. Ko se čez čas ozrem nazaj, vidim da da sta skušnjavi podlegla tudi Jože in Aleš. Dobesedno predemo od zadovoljstva. Malokrat ali pošteno rečeno nikoli še nisem imel čast krstiti tako širno pobočje. Imam občutek, da bi bilo pri nas na Gorenjskem tole presmučano podolgem in počez. Pred pojedino nas čaka še en vzponček do koče.
Tam pa plaža. Ležalniki. Pašta. Kapljica žganega. Ter bosanske pregrehe. Samo nam skuha tudi kavo. Z mlekom. Nek moj prijatelj bi v teh trenutkih zavzdihnil: ”Uf. Hudo. A si predstavljaš? Kava? Pa mleko? Na Planini na Kalu? Noro.”
Počasi začenjamo iti na živce tudi soncu. Dovolj nas ima. Na svoj nesramen, hladen način nam pove da moramo iti. Po pobočjih Migovca se vzpnemo do mesta, od koder je še možna ugodna smuka. In zaplavamo. Prehitro smo izven vode, beri v gozdu. Snega čez glavo, vendar je neugoden. Težak. Med drevesi je sicer ogromno prostora. Če bi bila odeja boljša, bi tudi tu uživali. Ampak to bi bilo pa že preveč.
Ustavimo se še v Tolminu, kjer imata Jože in Tanja predavanje o etiki v Triglavskem narodnem parku. Zelo poučno. Kaj je etika, so mi nazorno pokazali že tekom današnjega dne. Ogromno sem se naučil. Ljudje smo premalo poučeni o nujnem sobivanju z naravo. Ter da TNP ni nek parazit, kot ga mnogi poskušajo prikazati. Ampak ustanova, ki nam pomaga, da bodo še naši potomci lahko uživali kot mi. Je pa res, da glede osveščenosti premalo storijo.
Zaključek. Če me še kdaj povabijo, ne bo srečnejšega od mene. V nasprotnem pa sem tudi hvaležen, da sem lahko preživel dan z njimi.



Comments
Edo,
pa si bil na turi in še lepo si jo opisal.
Zmaga pa fotografija Boža!
LP Klemen