1/2 Ironman Mureck

Mišljen je bil kot trening pred Ironmanom v Celovcu. Potemtakem ne bi smel biti nervozen. Pa sem zopet bil. Celo tako, da sem Petri po telefonu 8 ur pred tekmo, ko sem se že 78-ič obrnil v postelji, preposlušal vse Reporter Milane, se naučil vse Cecine pesmi na pamet, pa še vedno ne mogel zaspati, sveto zatrdil, da ne grem več na nobeno tekmo. Kaj mi je tega treba? Pri teku pogledaš, če imaš vsaj superge na sebi, plačano startnino in greš. Tukaj pa: vsa oprema za plavanje, kolo, tek, pa hrana za kolo, hrana za tek. Odhajam za eno noč, zgleda pa kot da me ima Petra končno dovolj in odhajam za vedno. Preden vžgem avto, se brez posebnega razloga ozrem nazaj in vidim, da je na zadnji gumi počen plašč, ter da ven gleda zračnica. Super. Bomo že nekaj stenstali v Celju. Tam ugotovimo, da za Xentis obroče potrebujem drugačne zračnice od tistih, ki jih imam pripravljene. V trgovino, potem pa kombiniramo. Pogrešam Lojzeta. Kaj kmalu se zedinimo, da z našim odhodom na prizorišče jutrišnje tekme ne bo nič.

Mojster Medo

Saj ne, da nam je vse to v napoto. Vajeni smo takih situacij. Prepustimo se toku. Se bomo že jutri prijavili, uredili formalnosti. Progo bomo dvakrat prevozili, zakaj bi jo potem danes gledali. Gremo rajši v Tuš center, kjer dela naš prijatelj. Nekateri usekajo po pivu, drugi po kavi. Tretji pa peljejo svojega otroka v Maribor in svoj povratek obelodanijo z originalnim msg sporočilom, kot se spodobi za nekaj ur pred tekmo. ”Ob osmih vaju poberem, potem gremo pa za kako urico na nek piknik.” Uf, to pa ne bo šlo. Sem tako pošten, da Medotu pomagam zbrati večerno toaleto, nato pa se diskretno potegnem v apartman, da s svojo šarmantnostjo samcema ne bi kvaril morebitni ulov.

Oprema za piknik

V miru si pripravim vse za jutri. Večkrat se sprašujem, kdaj se mi bo zgodilo, da pridem iz vode, pa sem brez kolesarskih čevljev. Ali s kolesa, pa sem brez tekaških čevljev. To bi se mi še podalo v življenjepis. Ampak, danes ni presenečenj. Bolj me skrbi za Ivota. Pripravljeno nima še ničesar. Vse bo delal na vrat in nos. Tokrat sem odločen, da vse kar bom res brezpogojno delal, je hrana, kot mi je naročil. Saj veste kdo. Torej, na kolesu vsakih 20 minut izmenjajoče gel, potem malo čokolade, spet gel in tako dalje. Zadnjih 20 minut kolesa 2 gela naenkrat. Sem pa potem tudi na teku vsakih 5km pojedel gel, torej še štiri. Enkrat si je hotel izboriti pot na prosto pa mu nisem dovolil. Pil sem tokrat samo vodo, ter mogoče dcl Isostarja. S coca colo se nisva družila, se mi je preveč mudilo.

Za morebitne težke trenutke

Naš apartman

Potem pa že prej omenjena noč. Zakaj sem nervozen? Ker si, ne da bi si hotel, postavljam neke cilje. In me je zgleda strah, da jih ne bom izpolnil. Vsakič, ko sem šel na polovičko nepripravljen, sem bil popolnoma sproščen. Danes, ko definitivno še nisem bil bolje pripravljen za vse razen plavanja, pa imam tremo. Namesto, da bi bilo obratno. Komaj čakam, da se vrneta lovca. Takoj preverim ulov. Nič ni prijelo. Čeprav sta imela že nekaj na trnku. Sigurnega. Pa je potem ušlo.

Zbudim se popolnoma drugačen. Brez nervoze. Zunaj lepo, deževno. Ne moti me, da sem pozabil navodila, ter da ne vem točno kam gremo. Nekam okoli Murecka, Gosdorfa. Bomo že tam razmišljali. Ivo ne najde pasoša. Logično, Medota sploh nič ne moti. Počasi se odpeljemo. Zavoljo recesije se izognemo vinjeti, in gremo čez Sladki vrh. Brez težav pridemo do prizorišča. Ker sem vseskozi zaradi boljšega pogleda v omočeno jutro uporabljal Ivotova očala, jih takoj odložim na tla poleg avta. Kam pa? Prvi korak, in hrsk. Marija, očala. Diskretno jih pospravim v predal. Pa na prizorišču pustim malo ostankov. Ki jih Ivo odkrije. Ni srečen. Vendar po nekaj trenutkih:”Saj je zdaj dobro, ampak zabolelo pa je. 200 EUR so bile.”

V menjalni coni oddava kolesa. Še zadnjič pregledam opremo. Pozabil sem samo Iso plastenko za po plavanju. Pa ne bom kompliciral. Saj imam dosti vsega. Od 7 ih čokoladic, ki sem si jih dal na okvir Orbee, jih dež 5 takoj odplakne. Ostaneta 2. Bosta toliko bolj sladki. Sedaj imamo kar naenkrat preveč časa. Sicer še pol ure, ampak čas nikamor ne gre. Običajno si rečem, samo da pridem iz vode. Potem je vse v mojih rokah, beri nogah. Danes si želim priti na tek brez kakšnega padca. Močno pada in kaže, da ne bo nehalo. Na progi nisem bil še nikoli, niti nisem kak izkušen kolesar. Skrbi me spolzka cesta.

Končno v vodi. In pisk. Nekaj standardnih udarcev. Plavam čimbolj ob strani. Kot na kaki cesti so zastoji ob vsaki boji, torej na vsakem ovinku. Hitro sem v drugem krogu. Če bi imel več samozavesti, bi zatrdil, da kljub samo 30 letošnjimi preplavanimi kilometri in občutku, da sem kot kamen, danes plavam kot Phelps. Tako pa bo držalo, da je krog krajši. Super. Čez 5 let tega noben ne bo vedel. Iz vode sem v dobrih 26 minutah. Če je proga res dolga 2000m, bom v Celovcu iz vode v dobrih 50 minutah. To je celo bolje kot plava kranjska triatlonska legenda Tomaž Šink, ki ga večkrat gledam v našem bazenu. Tam je boljši od mene skoraj za polovico. In ker upam, da plavam v Celovcu 1:10, odgovorno podpišem, da je bilo današnje plavanje dolgo 1500m do maksimalno 1600m. Pa tudi, če je bilo 1500m sem plaval dobro.

V menjalni coni imam največ težav s Cep nogavicami. So premočene od dežja in se upirajo. Rajši bi bile na toplem. Kar nikamor se mi ne mudi. Oblečem tudi anorak, kar se pokaže za odlično rešitev. Tudi čas 4 minute je med slabšimi. Ker nimam Isota, pograbim banano in jo jem med tekom skozi menjalno cono. Prvih nekaj ovinkov se skoraj popolnoma ustavim, saj me je strah da ne bi padel. Potem pa vedno bolj spoznavam, da kar gre. Ceste so odlične, in moram priznati, da v drugem krogu sem vozil skoraj enako kot bi ne bilo dežja. Vozim kar konkretno. Pa že na 5-em, pa potem 10-em kilometru vidim, da imam čas 10 ter 20 minut. Kar pomeni, da je povprečna hitrost 30km/h. Nobenega vzpona, pa tako nizka povprečna. Ne znam si razložiti. Veter piha, ampak spet ne tako močno. Vseeno vozim v istem ritmu. Ter že računam, koliko rabim, da grem sproščeno na tek. Ker cilj je še vedno pod 5ur. In če mi za zadnjo disciplino ostane 1:40 sem na konju. Dež ne poneha. Včasih meji že na naliv. Ampak me resnično ne moti, niti ovira. Na prvem, obenem tudi edinem vzponu je okrepčevalnica. Po pripovedih je bila lani samo mineralna voda. Zato s svojo šparam. In se že nekaj metrov prej derem: ”Wasser, nicht mineral.” ”Ja, ja kein problem.” Vseeno prvo poskusim. Ko se prepričam v poštene namene delavke na okrepčevalnici, jo prilijem v bidon na krmilu, ostalo pa popijem. Od tu dalje gre navzdol. Ko prvič na kolesarskem delu pogled usmerim v sliki mojih dragih, dobim prvi nasmeh in pospešek v noge. Nič več me ne motita dve skupinici, v katerih imajo dve lokomotivi in nekaj vagonov. Prej so bili ravno toliko boljši ali enotni, da sem jih na rahlem vzponu prehitel, navzdol pa so bili spet pred mano. Tokrat grem gladko mimo obeh, in v svojem ritmu v drug krog. Povprečna je že boljša, zato vozim podobno kot v prvem krogu. Še enkrat isti spusti, ovinki, vendar tokrat hitreje speljani. Zadnjih 10 kilometrov pojem 2 gela naenkrat, popijem ostalo vodo, ter opravim malo potrebo. Seveda kar na kolesu. Saj je vse mokro. Zato porabim precej časa. Bo potrebno še natrenirati. Ampak kdaj? Ne morem se voziti po mestu in lulati. Ali doma reči: ”Petra, mene tišči lulat. Grem na kolo.”

Druga menjava gre hitreje. Čelada, kolesarski čevlji dol, superge gor. V žepe dam 3 gele in akcija. Počutim se popolnoma svež. Čeprav mi do 5 ur ostaja gromozanskih 1:50, grem po naslednji cilj. Moj rekord v polmaratonu je 1:32. Torej, pod 1:30. Po dobrem kilometru zavijemo v gozd. Tega pa res nisem pričakoval. Pa nič ne moti. Prvih 5 km odtečem v 19:30. Ker se počutim odlično, nadaljujem v približno enakem tempu. Bom že kasneje kompeziral če bo treba. Tečemo 2 kroga, ampak gremo 4krat mimo Medota, kar je dobra vzpodbuda. Mogoče nehote malce popustim, pa potem spet dodam. Nobenih težav, razen dober kilometer v drugem krogu, sem imel najprej bolečine v predelu trebuha, pa malo slabosti, ampak je minilo. Kot že rečeno, sem vsakih 5km pojedel gel, se takrat za trenutek ustavil. Enkrat sem ob pitju in uživanju gela opravil še malo potrebo, potem pa so mi ostali samo še 4 kilometri. Tiste sem pa res oddelal na maksimumu.

Krnic, Edo

TRI Klub Ljubljana

26:37,9

4:06,0

2:38:33

1:26,0

1:21:28

04:32:10,9

Če sem bil že pošten na plavanju, moram biti še na teku. Čeprav je bila predvidena dolžina 21km, pa so organizatorji zaradi poplavljenega območja naredili obvoz in je bila tudi ta proga po moje malce krajša. Malce sem se pozanimal, podatki so od minimalno 19km, največ jih je za 20, nekaj pa jih vztraja pri 21km, kar je sigurno absurd. Da je vse sigurno, ter da ostane nekaj rezerve, se držim tega, da je bil tek dolg 19km. Potemtakem bi bil povprečen tempo 4:16, kar bi pred tekmo gladko podpisal.

Kmalu pride še Ivo s časom 5:23. Tudi zadovoljen.

ORGANIZACIJA: Brezhibno. Obenem se mi je zdelo, da so imeli na progi tako malo ljudi. Pa je vse štimalo. Oznake popolnoma jasne. Okrepčevalnice dobre. Brez kakršnekoli pripombe.

DANES: Petri sem se seveda opravičil za besede v trenutkih nerazsodnosti. Seveda ne bom nehal. Počutim se odlično. Nobenih bolečin, poškodb.

ZAHVALA: Standardno Petri, Lojzetu in Medotu, Ivotu. Drugače pa Tonetu, ki naju je prijavil preko svojega kluba, Triatlonskega kluba Ljubljana.

Malo se mi je zdelo čudno, ker so imeli vsi najini novi sotekmovalci enako opremo, drese. Midva pa čisto drugačna. Ne vem, mogoče se naju sramujejo. Sem pa imel čast končno spoznati Toneta, s katerim si dopisujeva že več let. Sem imel kar malo treme. Kot na prvem randiju. Druga zgodba je biti hraber za računalnikom. V živo je malo težje. Na žalost ga je priganjala žena, zato upam da drugič izkoristiva možnost za daljšo poved.