Niti pomislil nisem na hribe, dokler v petek ne dobim telefonskega sporočila, če bi šel jutri na Vrtačo. ”Ne morem. Sem že zmenjen.” Potem pa malo razmislim, ugotovim, da pač družbo za v gore dobim samo na vsako prestopno leto, za tek in ostale čudaške športe pa je ”prijateljev” več, v končni fazi pa take stvari lahko počnem tudi sam. Alešu rečem naj še malo počaka, potem pa malo prestavljam, koregiram, se dogovarjam in ob 21 uri dokončno pripravim stvari. Na Vrtači sem bil že nekajkrat, še nikoli pa ne Čez malo glavo, ki je v vodničkih opisana kot zahtevno brezpotje. Aleš pa je tu že bil, zato sem izredno vesel, da se mu bom pridružil.
Budilka zvoni ob 5:00. Čez teden vstajam ob 6 uri in se vsakič veselim vikenda, ko bom lahko… vstal še uro prej. Ker moj zlati dvojček prihaja od daleč, mu takoj pošljem msg: ”Da ne boš prav glasen, slon!”, kar v bistvu pomeni:”Ali prihajaš?” Takoj dobim nazaj sporočilo:” Ura mi ni zvonila. Pridem ob 7:00 na polje.”
”Kakšno polje!!!!!!!!!!! Saj ne greva tečt. In ne me … da ura ni zvonila. ” Poznam ga dalj časa kot se sam. Ker od 1. svetovne vojne zaradi udarca šrapnela slabše sliši na desno uho in ponavadi spi na levem ušesu, ni variante, da bi slišal moj msg. Razen, če je bil že pokonci, pa se mu ni dalo priti ali pa je imel slučajno na obisku kaj z merami 60-120-70. Nikoli ne bomo vedeli. Mi.
Petra mi vedno govori naj ne razmišljam o tem kaj je bilo, temveč kaj je v danem trenutku. Torej ji napišem listek, da pač Ivota ni bilo in ji moram zato vzeti avto, ter da pridem ob 10 uri, saj bo tako trenutno samo malo huda, pa potem ko me ob 11-ih še vedno ne bo še malo. Prav tako Lojzetu, ki naj bi prišel ob 6:45 po kolesarske obroče, ki naj bi mu jih pripeljal Ivo, da naj nikakor ne hodi, saj obročov ni, bodo pa mogoče pozneje, če pa slučajno ne bodo…, bomo pa potem to reševali.
Najprej se ustavim na becinski. Kava, ki v hipu pomiri moje razdražene burbončice. Poberem Aleša, vse težave, ki so bile že prej nepomembne, pustim za sabo. Še v temi počasi stopicava proti Koči na Zelenici. Čudiva se temu, da sva popolnoma sama kljub rani uri (kako drugače bo nekaj ur pozneje). Ker sem bil prejšnji teden pri Alešu na fotografskem tečaju, ga logično napadam z vseh strani. Rezultatov logično še ni, kdaj bodo, če sploh, pa v tem trenutku niti zvezde še ne vedo.

Od doma na Zelenici že v soncu nadaljujeva proti Suhemu ruševju. Možna pot na Vrtačo čez Malo glavo je tudi, da gremo po markirani poti proti Vrtači mimo vznožja Male glave, potem pa desno navzgor. Ampak, to pustiva za naslednjič. Danes sva v Suhem ruševju. Kmalu sva na mestu, kjer so posekali borovce in kar je bilo zopet povod hudi debati na raznih forumih. Večinoma sva oba pristaša predvsem etičnosti, nikakor pa ne podpirava ekstremnosti ne v levo ali desno stran. Pot ki pelje na raz Male glave je že vidna. Kljub temu bi jo sam malce težje našel. Ali pa samo mislim tako, ker vem, da je bil Aleš večkrat tu in tako samo hodim za njim.


Največ najinih skupnih turnosmučarskih doživetij so bile deležne Vrtačine grape. Lepi spomini, ki nama krajšajo čas v iskanju najlažjih prehodov skozi grape in greben proti vrhu.

Pomalicava ob železnem cepinu, ki so ga postavili avstrijski planinci. Pa naju veter kmalu prepodi, sopihajoč:” Tako malokrat me obiščeta, da sem kar malo užaljen. kar odidita, ti delaj kroge po polju, ti pa fotografiraj tvoje nageljne.”




Vrneva se po markirani poti. Sedaj pa že srečujeva planince. V koči se pofočkava, beri popijeva kavo, in prelepe dopoldanske ture je na žalost konec.




