Končno sem prvič v letošnji sezoni stopil na sneg. Nikoli še tako pozno. Ampak, če se dan po jutru pozna, bo letošnja smuka trajala še dolgo. Na Zelenico hodim že vsaj teden dni. Oprema vseskozi v avtu, tudi dišave temu primerne. Pa nikakor nisem našel tistih nekaj uric. Včeraj pa nisem imel nobenega namena sploh iti proti Tržiču. Vendar, če sem že dobil tri ure prosto, zakaj pa ne bi to izkoristil? In že hitim proti moji Meki. Za vsak slučaj imam s seboj dereze in cepin. Zakaj, če grem samo do Triangla? V ponedeljek sem srečal Luksija, upokojenega francoskega alpinista, ki mi je vrgel kost s svojim pripovedovanjem kako je bilo čudovito na Begunjščici. Ampak še vedno sem odločen, da grem do Triangla. 



Snega več kot dovolj. Zanimivo je, da gremo od prve postaje naprej vsi po smučišču. Ne tako kot, dokler je smučišče obratovalo, po dostavni poti, ki predstavlja večjo nevarnost za plazove. Uživam v vsakem koraku. Res sem pogrešal to opojno belino. Pogled mi vedno bolj uhaja v levo. Če pohitim, bom nazaj do 18ih? Je varno? Tudi megle si ne želim. Obenem pa vem, da sem tokrat odgovoren samo zase. Zadnje čase je v modi gonja proti ”nepravilni hoji” po naših gorah. Zgražanje nad tistimi, ki se jim zgodi nesreča. Če pijan storiš nesrečo je to nekaj običajnega. Ko pa stopiš na sneg, je pa to nekaj nepojmljivega. Pa čeprav nisem pristaš takih teorij, sem dobil črva v glavo. Narejeno imam lestvico prijateljev. Od nekaterih sem pač boljši, torej sem odgovoren za njih. Z nekaterimi sem enakovreden in z njimi grem najraje. Nekateri pa so pač boljši in tistim potem avtomatsko položim odgovornost v njihove roke. Kar spet ni dobro. Zavedam se, da je vsak odgovoren zase. Ampak potem, ko pride do nesreče, pač ni tako. Zato sem najbolj srečen kadar sem sam. Na voljo imam Triangel, Begunjščico ali pa povratek domov. Če imam ob sebi slabšega grem lahko samo do Triangla. Pa tako rad bi šel na Begunjščico. Če imam boljšega, je logično da bo hotel na Begunjščico. In takrat pač potlačim strah in malce tvegam. Čeprav si ne upam na Begunjščico. Danes pa imam vse možnosti. In za eno se moram odločiti. V tem čudnem debatiranju, ravno ko sam sebe pohvalim kako sem hiter, mimo prileti Alan Prost, ki samo pokima z glavo. Pozdrav. New age. Kaj naj? Še sam pokimam. Čeprav je že nekaj metrov pred mano. Sigurno ve, da sem mu odkimal. Saj to večkrat počne. Gledam kam bo šel. Zavije proti Šentancu. Pogled na uro in za njim. Kakor ima prej omenjena samota prednosti, pa ima tudi pomankljivosti. Vseeno je dobro reči kakšno besedo. Tudi počutiš se bolj varno. Čeprav je ta varnost bolj prozorna. Tako pa imam občutek, da nisem sam. Čeprav ne govoriva. Čeprav ga komaj še vidim. Čeprav ga ne vidim več.


Spet sem sam. Špura je lepo potegnjena. Me je pa malce strah. Tukaj je že po naravi vse tako temačno. In bližje vrhu sem, bolj se vse zapira. Kot, da greš v mišnico. Ampak, če sem prišel do sem, bom pa že še zdržal teh 5 minut. Oziroma 20. Proti vrhu se cesta malo položi. Najstrmejši se mi zdi tisti zadnji desni ovinek. Smuči pustim pod tisto strašljivo opastjo na grebenu. In se malo sprehodim. Za vidit ni nič, slikat tudi ne. Očitno je šel moj predhodnik v osrednjo grapo.
Velikanska napoka na južnih pobočjih Vrtače


Sam pa si počasi nadenem smuči. Še vedno ima črvičke v trebuhu. Pač, nikoli ne bom tako dober, da bi mi bilo to kot sprehod na Jošt. Zopet prednost osamljenosti. Ker me nihče ne gleda, sploh ne kakšen, ki je boljši lahko samozavestno oddrsam skoz najstrmejši del. Tudi ustavim se lahko, malce vzdihnem.






Potem pa že zagledam smučišče. Sicer daleč spodaj, ampak… Ne spoznam se na razne pršiče, puhce, srene, babja pšena… Vem, pa da smo vedno iskali take razmere. Smetana. Samo kaj, ko lahko naredim samo en zavoj, pri drugem glasno vzdihnem (saj sem sam), potem pa se ustavim. Ne gre. Noge pečejo. Pa tako bi lahko užival.





