Kolesarjenje Bad Gastein

Vikend sva izkoristila za obisk Bad Gasteina. Malega avstrijskega mesteca, ki mu pravijo tudi Monte Carlo. Upravičeno. Hoteli so umeščeni v majhno dolinico, do katere je z naše strani najboljši dostop skozi predor z vlakom. V 19. stoletju je bilo to termalno letovišče zbirališče premožnejših. Potem je mesto zgubilo svoj ugled, čemur so priča mnogi zapuščeni hoteli. Kljub temu pa sva bila fascinirana nad lepoto in samoto tega mesteca. Edini turisti poleg naju so bili po mojem mnenju sorodniki kakšnega savdijskega princa. Katere sva spričo njihovih črnih pregrinjal poimenovala ninje. To je bila tudi edina malenkost, ki je mogoče malce motila. Pa niti ne motila, ampak človek res ni navajen, da ob jutranjem teku, ko se še zdani ne, v gozdu ne sreča drugega kot nekaj ninj. In ko so kopajo poleg tebe. Sam pa ne smeš v vodo  v trenerki.

DSCN9740

DSCN9770

DSCN9778

DSCN9780

Na pot sva krenila v petek popoldne. Ker je bil najin glavni cilj kolesarjenje, po možnosti v klanec, sva bila malenkost razočarana nad deževnim dnevom. Pa sva kljub temu našla majčkeno luknjo, ter se povzpela na Korensko sedlo z avstrijske strani. Ker je bil Ivo tukaj prvič, sem dobesedno užival, ko je prvič zagledal zloglasni klanec. Ki ni dolg, le 1200m, ampak tako strm odsek se malokje najde.  Pri spustu srečava avstrijskega kolesarja Wolfganga Wienerja s katerim se bomo še srečali v današnjem zapisu.

DSCN9712

DSCN9720

Do večera prilezeva do hotela. Sam sem ”navajen” dobrih hotelov, ampak tole je pa višek. Sploh škoda besed, tako je bilo lepo. Vse sva imela na razpolago, resnični užitek. Zakaj morava kolesariti. Če imava vse v hotelu. Še copatke za v bazen, čokoladica pred spanjem, hrvaške programe, coca cole v hladilniku. Ob tako prijetnem ambientu še receptorki zgledata odlično.

DSCN9839

Sobota je zopet turobna. Kot naročen nama pride ženski maraton, ki ga pogledava do konca. Težko je iti iz tople postelje v mraz. Sam izberem dokaj ravninski 60km krog mimo Bischofshofna. Pa že kmalu ugotoviva ta ne bo ravno tako. Prvih 10 km se konstantno vzdigujeva. Vmes pa zopet srečava prej omenjenega Wienerja. Torej kolesari vsaj že en dan. Pozneje izveva, da tekmuje na Dirki okoli Avstrije (na koncu je bil drugi, na 1500km). Na vzponu ga sicer prehitiva, vendar naju potem že po pol ure ujame. Neverjetno. Sama kljub popolni zimski opremi in samo nekajurnem kolesarjenju zmrzujeva in se smiliva sama sebi. Ta človek je pa v mrazu in dežju že 24 ur. Pa še nekaj jih bo.

Ker naju naslednji dan čaka glavni vzpon, narediva temeljito analizo. Grafi, študija nasprotnika, …, po nekaj urah vse veva.

DSCN9782

Kitzbuhel Horn. Vzponček nad Kitzbuhlom. Ki od spodaj ne zgleda nič posebnega. Ki naj bi bil težji od zloglasnega Zoncolana. Bomo videli. Vreme je tokrat poletno. Dobrih 10 kilometrov. Najbolj položen kilometer ima 12% naklon (prvi ima sicer 8% ampak to je še ogreavanje). Toliko kot Šmarjetna.

DSCN9796

Prvih nekaj kilometrov ni sile. Pričakoval sem večji naklon. Vseskozi so ob cesti napisani kilometri. Ki pa so do 8 kilometra, kjer je tudi cilj raznih dirk. Potem pa se šele začne trpljenje. Do tam ni nobenega dvoma. Zoncolan je težji. Ampak potem. Si že utrujen, čaka te pa še 300 višinskih metrov v malo več kot dveh kilometrih. Ozka potka. Polna sprehajalcev. Katerim se  moraš umikati. Kot da nimaš dovolj problemov s samim seboj. Ta odsek me prepriča, da je Horn hujši tudi od Zoncolana. Čeprav ima na koncu 22% naklon, pa ta ni tako ekstremen kot na Zoncolanu. Je ga pa več. Glavna razlika pa je v tem, da tukaj višje ko greš višji je naklon.

DSCN9797

DSCN9798

Običajno se nekaj metrov spustim, da poslikam Ivota. Tokrat prvič ne gre. Če bi se spustil samo nekaj metrov, ne bi prišel nazaj s kolesom. Zato grem peš. Pa še to bolj upokojensko.

DSCN9804

DSCN9817

DSCN9824

DSCN9827

DSCN9832

 

Za zadnji dan si izbereva Malto oziram NockbergeStrasse. Pa zavoljo tunelov, ki nama niso preveč po godu, malo pod vrhom obrneva.   DSCN9843