Planinski vestnik kupujem redno od leta 2000. Našel sem tudi nekaj starejših izvodov, še posebej pa sem ponosen na vezane letnike, ki sem jih kupil v raznih antikvariatih. Vsak mesec običajno že kak dan pred izdajo sprašujem, vedno v istem kiosku, če je že prišel. Čeprav vem, da še ni. Vedno začnem z zadnjo stranjo. Potem pa se počasi premikam proti začetku. Nikoli ne preberem vse. Najzanimivejše takoj, potem pa ga nekam založim. Konča ob moji postelji. Na grobišču Planinskih vestnikov. In jih berem počasi. Boljše članke tudi večkrat. Ko se jih nabere preveč, po domače povedano me žena že v 27-to vpraša kdaj bom pospravil ta kurnik, tiste nazadnje prebrane odnesem na podstreho. Ker podstrehe nimamo, je to soba v zgornjem nadstropju. Od tam pa zopet vzamem najstarejše vestnike, ki zopet romajo v spalnico. Začaran krog.
Glavni spremembi, vsaj tisti, ki sem ju sam zaznal sta sprememba formata in arhiv vseh vestnikov od leta 1941 dalje. Ki so lahko dostopni, ne tako kot nekatere vsebine drugih ponudnikov za katere potrebuješ vsaj polovico dopusta, da se dokoplješ do njih. Medtem, ko mi večji format ne pomeni nobene dodatne vrednosti, oziroma mi je bil ljubši manjši, pa je arhiv nekaj izrednega. Za kar je bilo definitivno potrebno ogromno dela. Zato gre uredništvu ogromna pohvala. Kar pa me moti ali bolje rečeno je plod mojega današnjega razmišljanja, so avtorji. Ali bolje rečeno uredništvo. Ne spoznam se ne na avtorstvo, še manj na uredništvo. Še manj se počutim upravičenega diktirati njihovo politiko. Imam pa pravico kot bralec vsaj želeti vsebino, ki bi mi bila po godu. Ali vsaj razmišljati o tem. Ker pa je to moj blog, kjer sem urednik, avtor, založnik, fotograf, ter zunanji sodelavec, lahko pišem kar hočem. Bere pa tudi kdor hoče. Prav tako pa tudi jaz. Če mi Planinski vestnik ni všeč, ga ne bom več bral. Da ga bom kupoval dokler bom zahajal v hribe, ter mi bodo finance to dovoljevale, pa sem trdo odločen. Ne zato, da bi pomagal Planinski zvezi ali komur koli drugemu, temveč zato, da ostane vestnik v tiskani obliki. Zdaj pa k tistemu kar me je sploh prikovalo za tipkarski stroj. Dozdeva se mi, da je procent ponavljajočih se avtorjev premo sorazmeren procentu Slobodana Miloševića na srbskih volitvah. In to že mnogo let. Spet se ponavljam, mogoče je revija njihova, torej je razumljivo, da samo oni objavljajo. Vseeno pa sem danes kot že nič kolikokrat v zadnjih letih začel listati Planinski vestnik v upanju, da v njem najdem kakšen prispevek Aleša Zdešarja, ki nas na svoji strani že vrsto let navdušuje s prepletanjem svojega geološkega znanja, ljubeznijo do narave in dela v Triglavskem narodnem parku. Obenem pa je vrhunski fotograf. Potem, če smo že pri fotografiji, nikoli ni niti fotografij Jošta Gantarja, Ane Pogačar… in še ogromno mladih fotografov bi se našlo. Ki sigurno ne zahtevajo neke velike denarje. Nadalje, tudi Bojan Ambrožič je podobna zgodba kot Aleš, definitivno slabši fotograf, pa zato bolj aktiven kot pohodnik. Tudi geolog, ki svoje izlete mnogokrat prepleta z znanstveno razlago. Pa Anže Čokl, ki se večkrat kritično loti določenih planinskih tem. Marsikdo ga ne mara, ampak vsi pa se morajo strinjati, da je odličen pisec. Prav tako kot gospod, za katerega ne vem kako se piše, vem le da je pravi zlodej. Bi pa imel marsikaj povedati, tudi njegove ture so tako doživeto opisane, da bi jih bilo pravi užitek brati. Da ne govorim kako prijetno bi bilo brati o smučarskih podvigih Jake Ortarja, pa Marijane in Marka. Pa še bi se jih našlo. Tudi mladih piscev bi se našlo. Zakaj ne tudi Deyan Grm, če bi malo popravil slovnico. Za kako kolumno bi se mogoče lahko obrnili na Mateja Zalarja, ki je definitivno med najboljšimi slovenskimi pisci in se čedalje bolj usmerja v hribe. Pa Tone Škarja. Saj on kar redno objavlja. Ampak absolutno drži, da rad piše. In še več ve. Lahko bi imel v vsakem vestniku opisano kako prigodo, ki jih je doživel za 100 naslednjih vestnikov. Zakaj ni v vsakem vestniku opisana kaka pretekla avantura slovenskih alpinistov? Ko pa jih je toliko. Pa intervjuji. Saj je vsak mesec eden. Vsaj. Pa bi jih bilo lahko več. Kdaj je bil nazadnje opravljen s Frančkom Knezom, Silvom Karom, Tomažem Jamnikom, Tomom Česnom, Jožetom Miheličom ali mlajšo generacijo? Seveda, če bomo pikolovski, bom našli, da je bil ne vem kdaj objavljen intervju s Prezljem, pa Tomazinom… Ampak to so take legende, s toliko zgodbami in izkušnjami da bi lahko imeli vsako leto enkrat prispevek. Koliko piše tudi Grošelj, pa je večkrat v Jani in reviji Moj pes kot v glavnem slovenskem planinskem glasilu.
Morda za zgled entuziazem ustvarjalcev Bete. Ki v eni številki opravijo več kot deset pogovorov, zgodovinskih podatkov, menjajo fotografe… Mogoče pa ni v interesu ljudi, da bi objavljali. Ne verjamem, prej bi rekel da potem uredniki niso dovolj vztrajni. Tudi do Messnerja bi se mogoče dalo priti, pa Stoecka, Jorneta, Honnolda… Je pa za konec res, da tudi pri ženi bi si želel določenih sprememb. Pa ne upam godrnjati, tukaj pa si lahko dam duška. Bom pa seveda kljub temu naslednji mesec stal pred trafiko, v upanju, da zasledim kakšnega novega sodelavca.
