Ko ob težkih, deževno napornih dnevih na kaminu berem, zadekan v debel koc, medtem ko počasi srkam nekaj vročega, stare objave o Zelenici, pridem do zanimivega zaključka. Vsi moji opisi tega lepega predela nad Ljubeljem so v nekakšnih presežkih, vedno je lepo, seveda tudi z najboljšo smuko. Človek začuti nekakšno neiskrenost, celo malce neupravičenega dobrikanja. Zato zagotavljam, da se bom popravil in res samo še danes govoril v superlativih. Ker drugače resnično ne gre. Četudi se malenkost zlažem, bo še vedno dan prikazan kot božanski. Res je, da je to prva letošnja smuka. Če dam stran testiranje opreme na Guncljah. Res je tudi, da sem se že sprijaznil, da snega sploh ne bo več. Da sem turno opremo pospravil še preden sem jo sploh pripravil. In da sem pričakoval tak turoben, meglen dan. Zato sva tudi izbrala Zelenico. Ki ne razočara ne v megli, oblakih, vetru. Še takrat, ko do avta pripeljem brez mase na smučeh, ker je snega tako malo, sem zadovoljen.


Na Ljubelju stoji samo en avto. Je kaj narobe? Običajno je parkirišče polno. Vidi se, da ni še nihče smučal. Pred nama samo ena smučina. Kasneje ugotoviva, da so vsi pričakovali izboljšanje vremena tam nekje okoli poldneva. Zato se jim ni nikamor mudilo. Nimava pripomb. Prvič odkar hodim sem se mi zgodi, da bi lahko vlekel prvo špuro. Če ne bi bil pred mano Marko. In ga nisem hotel motiti. Laž. Boljši običajno vleče smučino. Sicer sem ga enkrat vprašal, če grem pa naprej, pa se potem ko je rekel da ni treba, nisem nič pritoževal.


Oba se strinjava, da greva do Triangla, ki obeta najboljšo smuko. In tudi je tako. Resnično ne pomnim take smuke. Je pa res, da je pred nama peljal samo eden. Gor pa se že valijo trume. Marko gre še enkrat do Triangla, jaz pa, ja kam pa drugam kot na kavo. Popolnoma sem zadovoljen. Sploh so me skrbeli moji psi, ki so bili v zadnjem letu res neposlušni. Danes sem jim dal zadnjo možnost. In so jo odlično prestali. Meni osebno je bila smuka od Triangla do Koče na Zelenici najboljša. Ko pa gledam Marka kako plava po snegu s svojimi malce širšimi smučmi, pa bi si upal trditi, da je njemu spodaj še bolje.



Za zadnji del pa je res mogoče malenkost preveč snega. Oziroma je premalo strmo. Pa uberem Markovo taktiko, ki zopet ponudi vijuganje po vsej tej belini. Postaviš se v špuro, si v njej dokler se ne dobi hitrost, potem v smetano in ko je pretrda za uživanje, zopet nazaj po hitrost. Parkirišče je sedaj polno do zadnjega mesta. Celo tako, da mnogi parkirajo pred Kompasom, od koder jih skrbno preganja šefica. Srečava še legendo kolesarstva, ki se prav tako odpravlja na smuko. Zdi se mi, da je bil nekoč tretji na Morostarjevem kronometru, ter enkrat 47-ti na Šenčurskem kronometru.
Najini čisto na levi



