V zadnjih tednih mi gre pero zopet lažje izpod rok. V bistvu mi je vedno šlo, ampak ni bilo potrebne komunikacije med njim in končnim izdelkom. Zato mi je danes, medtem ko sem bil spričo neugodne situacije v rahlo delikatnem položaju, prišlo na pamet, da bi lahko opisal kako svojo dogodivščino. Časi so temnejši kot običajno, okoli nas vedno več temačnih obrazov. Potem pa še takrat, ko nekdo naredi kako stvar, ki mu ne služi v čast, to zadrži zase. Da ni zgražanja, posmehovanja… Sploh večina, tudi kakšen od bližnjih bi se tu našel, rajši vidi, da je njihova podoba na ven boljša, kot pa je resnična. Startal bom s povsem svežo zadevo. Niti ura ni minila. Potem, če bom pri volji pa znam opisati tudi tiste stvari iz preteklosti.
Kot že omenjeno v prejšnjih postih, se eden od mojih sinov, najstarejši Luka, končno seli v svojo sobo. Njegova mati, kot prava predstavnica ženskega spola, odgovorno trdi:”Ah ne, Luka pa še ne.” Sam pa sem, predvsem po zaslugi Medota, bolj liberalen in zagovarjam: ” Pri 12 letih pa res potrebuje svojo sobo.” Ker v naši preljubi domovino zavoljo slabih izkušenj z avstrijskim Fritzlom ne delajo več kleti, smo jo do sedaj imeli v zgornji sobi. Lukovi bodoči. In je bilo potrebno vse to pospraviti. Večino stvari sva oddala, ostale pa so nama tri velikanske vreče. Kjer je končalo vse, od igrač, do usranih cunj, pa preparelih zvezkov, kolesarskih ostankov … Te tri vreče sva se odločila odpeljati na Komunalo. Potem pa sva bila namenjena na Šmarjetno, sam bi tekel, Luka pa pešačil. In ker dam nekaj nase, tudi oče je bil nekoč priznan bankir, poznam po urejenosti, si nisem mogel privoščiti, da grem v tekaški opremi na Komunalo. Zato vso opremo, superge, pajkice, uro, nogavice, trak in majico položim na vrh ene vreče. Da ne hodim dvakrat v zgornje nadstropje. Vse to brez težav odpeljeva na Komunalo, vrževa v zabojnik in odpeljeva pod Šmarjetno. Nekaj časa brskam po zadnjih sedežih, po prtljažniku. Za trenutek pomislim, da sem vse skupaj pozabil doma. Potem pa me prešine: ”O prekleta budala, vse skupaj si vrgel v zabojnik!!!!!” Prvo na kar pomislim je ura. To me najbolj prizadene. Od kar sem odvisen od nje, bi bil to res težek udarec. Sploh pa bi bilo to zadoščenje za moje prijatelje:” Hahahhahahah, saj smo ti rekli, da je ne boš imel pol leta.” Potem superge, trak, anorak. Moja tekaška oprema je tako borna, da bi se mi vsak kos poznal. Ja nič, greva nazaj. Kaj pa hočeva.
”Dober večer. Oprostite. Pred petimi minutami sem bil tukaj, pa sem pomotoma vrgel tekaško opremo v zabojnik. Grem lahko pogledati?”
”Ma idi, samo ti traži.” (Tak le pojdi dete moje. Kar koplji. Po mili volji. OP. UREDNIKA)
Zapeljem do zabojnika. Seveda je tam nova varovalka. Zopet ponovim prejšnje stavke. Tokrat ni prevoda. Zlezem notri in… KAj in? Ja brskam, kopljem. Na srečo kmalu pridem do moje vreče. Obrniti je ne upam, da ne bi ura padla ven. Previdno tipam. Umazanija ni nobena ovira več. Vse najdem.
”Najlepša hvala. Sigurno nisem prvi, ki je brskal?”
”Hahhahahah, pa pravo da ti kažem, jesi.” (h a h a – nasmeh, veš pobič, če ti čisto po pravici povem, takšnega kalibra še nismo imeli. OP. UREDNIKA)
In to bi bilo za danes vse. Kmalu se vrnem.
