
Glede na resnično nehvaležne razmere, smo kar dolgo kolebali med večimi možnostmi. Na koncu smo zbrali na videz najbolj varno. Veliki Javornik ali Ženiklovec. Tura je, če se je lotimo s parkirišča, ki vodi na Dom pod Storžičem, precej dolga. Ker pa gremo do zapornice in do njej najbližjega parkirišča, pa nas čaka mnogo krajša pot. Cesta je sicer splužena, vendar če ne bi bil šofer Markov brat, bi težko prišli do izhodišča. Pri zapornici je potrebno plačati 1 evro. Točno. Avtomat ne vrača drobiža, niti ne sprejema višjih valut. Velikokrat sem že bil tukaj. Pa grem zopet po neki novi poti. Niti sanja se mi ne vmes kje smo. Je pa povsod približno isto do Planine Javornik. Pot skozi gozd, ena bolj položna druga manj. Meni najljubša je sicer pot desno od planine, vendar gremo tokrat drugje. Sam se držim bolj zadaj z Markovim bratom, Gregorič in Marko pa sta spredaj. Slikam, uživam. Kar prehitro smo na vrhu. Tekmovalca sta že pripravljena. Še sedaj ne zastopim kam se jima je tako mudilo. Res, da so imeli turni smučarji danes tekmo. Sicer ne tukaj kot mi, ampak mimo Doma pod Storžičem. Mogoče sta padla v njihov tempo. Samo snamem pse, jih vržem v nahrbtnik (2min 24 sek menjava) in že smučam. Lulali bomo doma. Smuka do planine odlična. Zato gremo še enkrat. Marku se tokrat njegova tekmovalnost maščuje, saj se mu uprejo psi in mora gaziti. Gregoriča kazen čaka doma. Sam sem tokrat prvi na vrhu. In se med čakanjem odločim preskusiti žolno. Ker nisem najbolj vešč v uporabi, čeprav sem bil na Schnell kurs tečaju, si jo odpnem, da ne bom vsako minuto odpenjal jakno, ter dam v žep. In iščem prijateljeve žolne. Vedno in povsod piše, da žolna mora biti okoli telesa. Nikoli mi ni bilo povsem jasno zakaj ne more biti v žepu. Nauk sledi. Razmere za smuko niso več popolne. Niti najmanj pa niso slabe. Snega je mestoma ogromno. Dvakrat padem kot pred dvajsetimi leti, tudi Marko se enkrat pošteno zvrne. Ne vem zakaj, ampak pri drugem padcu sežem v žep. Ni žolne. Neugodno. Kaj sedaj? Pogledam v nahrbtnik. Ni je. Matjaž mi predlaga, da jo poskusiva locirati z njegovo. Nič. Torej sem jo zgubil. Malce mi je neugodno, ker sva prvič skupaj na turi, ampak ne morem je kar pustiti. Predlagam, da grem peš nazaj, ter da vzamem njegovo žolno, ter s tem lociram svojo. Takoj je za. Zmeniva se, da bo odsmučal naprej, ter da se dobimo pri avtu. Možno, da bojo nekoliko nejevoljni. Sam zagazim nazaj. Dobesedno zagazim. Snega je ponekod pol metra, povsod pa čez kolena. Vsakič ko se malce zasmilim sam sebi, si rečem, prav ti je, kar gazi. Matjaževa žolna je veliko boljša kot moja. Že kmalu ujame mojo. Ter mi sproti kaže smer. Vseeno pa se kar vleče. Ne predstavljam si, da če resnično koga zasuje in je oddaljen dalj kot 500 metrov, le kako in v koliko časa prideš do njega. Žolna je čedalje bolj živa, metri se manjšajo in končno sem pri moji. Brez problema jo odkopljem. Ne verjamem pa, da bi jo našel brez Matjaževe. Definitivno sem se naučil nekaj novega. V tistem pa vidim, da je tudi Matjaž prišel za mano. Res hvala. Skupaj odsmučava navzdol. Moji tehniki se ne bi moglo reči smučanje. Ne pomnim kdaj sem bil tako neroden. Pa le nekako pribrcava do avta. Marko in Uroš sta se spustila še naprej. Pobereva ju, potem pa sledi samo še pivo v Tržiču. Sigurno ga ob tako zgodnji uri nisem pil recimo 10 let, še bolj sigurno pa je, da že dolgo ni tako sedlo.
PS. Za jutri smo se tudi nekaj menili, pa je Matjaž rekel, da ima nujne službene obveznosti.








