Ime še nič ne pove. Ker je Srednjih vrhov v Sloveniji kar nekaj. Eden je nad Gozdom Martuljkom, pa nad Mačami, pa nad vasjo Krn, potem je Srednji vrh vas v Bohinju, pa zahodni vrh Begunjščice. Pa sigurno bi se še kak našel. Naš današnji cilj pa je Srednji vrh, 1796 m visoka gora med Stolom, Vrtačo in Begunjščico. Pot do Doma na Zelenici že mnogokrat opisana. Tokrat smo zaradi nevarnosti plazov šli čez Plaz. Do koče pri izviru Završnice smo se spustili kar s psi na smučeh. In naredili kar nekaj lepih zavojev. Že nekaj metrov stran od Koče na Zelenici smo iz mestnega vrveža stopili v popolno samoto. Do vrha nismo srečali niti enega. Idila. Na sedlu Šija zavijemo levo in od tam je do vrha še okoli 10 minut. Delajo se nam cokle. Ampak ni težav. Na vrhu pa razgled do povsod. Smuka se menja od odlične pa do resnično slabe. Zopet lep dan. Moram pa malo potarnati po dolgem času. Ker sem ravno prebral knjigo Marka Twighta, si lahko dovolim malo pokomentirati moje partnerje v turni smuki. Kot vedno v zakonu so dobre in slabe plati. Razen v mojem. Dobra je definitivno, da sta in Uroš in Marko pripravljena skoraj vedno oditi na dobro turno smuko. Niti slaba jima ni odveč, samo da je. To je absolutno dobra novica zame. Po nekaj letih imam zopet občasno družbo. Slaba stran pa je, da pač nismo enaki. In se mora nekdo podrediti, v tem primeru jaz. Sam sem navajen, da kadar se gre na turno smuko, je to nekaj romantičnega, določeno doživetje, ki ostane v spominu. Ne pa samo nabiranje vrhov in višincev. Že včeraj me je motilo, pa sem rekel da bom tiho. Na vrhu Javornika, ko je sonce po dolgem času ponujalo svoje žarke, smo samo pospravili pse in odbrzeli v dolino. Da bi se kdaj kje ustavili, malo posončili ne pride v poštev. Njima pač več pomeni še en vrh. Če se ne hodi, je izguba časa. Pač pogrešam moje prvotne partnerje, predvsem Aleša, Šparovca in Šlibarja. To so bili časi, ko turna smuka ni bila dobra, če bruto čas ni bil vsaj enak neto času. Prav tako smo se obvezno kdaj ustavili in se lahko tudi pol ure prerekali kateri je kak vrh. Na naših turah pa je izgube največ 5 minut. Kruti profesionalizem.
PS. Če naslednji teden ne bo prispevka, me pač nočeta več zraven.











