Begunjska Vrtača po Šentanskem plazu

Zopet sva sredi noči kolovratila proti Ljubelju. Tokrat z Markom. Že ob petih sva na povsem praznem parkirišču. Res prava redkost. Počasi umirjeno hodiva. Nikamor se nama ne mudi. Res je nekaj posebnega to nočno pohajkovanje v popolnem miru. Na začetku Šentanskega plazu se dokončno sprijazniva, da tudi tokrat ne bova deležna sončnih žarkov. Še en razlog, da zopet poskusiva naslednji teden. Marko si že takoj nadene srenače, sam pa nekoliko pozneje. Zopet imam težave s psi. Sicer jih uporabljam okoli 10 let, ampak lahko bi še zdržali do olimpijskih iger.  Ogromno je napihanega snega. In tukaj imam ogromno preglavic. Marku se zaderem naj me ne čaka. Dvakrat se mi psi celo odlepijo. Odločim se, da grem danes takoj po službi po nove. Brez kompromisov. Mogoče po naslednji turi. Potem pa regionalna cesta postane trša in gre lažje. Moram priznati, da še nikoli nisem tako lahko prišel do gor. Vse skupaj je toliko lepše, ker sva vseskozi sama. Ne vem koliko jih ima ta privilegij na Zelenici. Ob katerikoli uri. Izstopiva drugje kot običajno. Vedno sem šel na greben po desni strani, ki je malenkost strmejša. Danes pa je vidno, da so šli vsi predhodniki naravnost in tako tudi midva. Tudi na grebenu sva sama. V oblačnem vremenu. Prvič se povzpneva še na Begunjsko Vrtačo, ki je nižja od Velikega vrha, ki je običajno bolj oblegan. In tudi bolj zaželjen cilj, saj je višji. O spustu pa ne bi. Ker je treba delati.

Izstop na greben

DSC_0153

https://youtu.be/36LWpF-ZLbg

V ozadju Veliki vrh

DSC_0168

Šentanski plaz

DSC_0169

Spust z Begunjske Vrtače

DSC_0177