Daljše kolesarske ture

Letos je bil eden glavnih ciljev narediti čim več kilometrov v enem dnevu. Zadal sem si 400 kilometrov. Sodelavka bi seveda odbrusila: ”Ja, reku, reku.” Njene besede so se na srečo izkazale za resnične. Zakaj? Nobena skrivnost ni več, da je dosega vrha v bistvu poraz. Zopet zakaj? Zato, ker se sanjarjenje, načrtovanje v tistem trenutku konča. Zadati si je treba nov cilj in vse gre spet od začetka.

Že 1. januarja sva šla z IVOM!!!!!!!!!!!! s kolesom na Jezersko in tako naredila dobro podlago. Potem sem prvih nekaj mesecev težil k tem, da so vse ture daljše od 100 km. In se tako že kmalu čutil pripravljenega za opravo zadanega cilja. Pa sem takoj naletel na svoj večni problem. Nisem našel nobenega, ki bi bil pripravljen iti z mano. Nekje sredi maja mi je potem prišel nasproti Lojze s svojo idejo. Nameraval je iti na Jakovo kolesarsko tekmo. Ne vem več kam, ampak okoli 600km daleč. Zdi se mi, da je imel tri dni časa. Prvi dan pa naj bi naredil okoli 250km. Nekako tako, nisem pa več prepričan. In tako sem, kot vedno, en teden delal načrte. Kar mi je v bistvu najbolj všeč pri mojem udejstvovanju. V tem sem odličen. Potem pa, ko pridem do bistva, pa bi se najraje potegnil nazaj. Torej, se moram samo sprijazniti s sabo. Se že prej odločiti, da ne bom nič počel, samo planiral. In bomo vsi bolj zadovoljni.

Lojze mi je posodil prtljažnik za kolo. Dokler nisva startala, sem bil odločen, da grem z njim 200 km, potem pa obrnem. Popolnoma enostavno. Posodil mi je prtljažnik, kamor sem naložil vse potrebno. In marsikaj nepotrebnega. Nepotrebno bi bilo že, če bi, tako kot sem mislil, vozil ponoči. Ker pa sem se vrnil že čez kako uro, pa nisem potreboval skoraj ničesar. Seveda sem imel na kolesu tudi luči, odsevnike. Skratka vse za vsaj 20 ur vožnje. Nekje pri Preddvoru že komaj diham za njim. In norim pri sebi. Pred leti, ko smo šli večkrat na kolo z njim je bila naša mantra: ”Če zdržiš vsaj 20 km z Lojzetom, si že v vrhunski formi.” Jaz pa sem mislil, da zdaj bom pa njega izkoristil za 400 km. Polovico me potegne, potem pa nazaj grede pospešim. Že do Jezerskega ugotovim, da me ma resnično rad. Stežka se zadržuje, da ne gre hitreje. Saj je izkušen, že ko me pogleda sigurno ve koliko je ura. Kljub temu, da me čaka (tedaj še) 350 km, postavim na Jezersko vse svoje rekorde. Z vso opremo. Navzdol do Železne kaplje nekako gre. Tam me na srečo povabi na kavo, saj pametno ugotovi, da me bo imel drugače na vesti. Potem pa se začne veselica. Vseskozi se vzdigujeva. Niti enkrat ne grem pred njega, kot velevajo kolesarska pravila. Nekako pridem do 100-ega kilometra. Potem pa najdem nek beden izgovor. Ne vem več kakšnega, ampak sigurno nisem rekel: ”Ej, ne morem več.” Čeprav moram v vsakem primeru priti nazaj. Ampak sedaj sem svoj gospodar. Lahko ležim kadar čem. Kar je velikokrat. Sploh vzpon nazaj na Jezersko, ki običajno ni kaj posebnega, je nekaj kar si bom večno zapomnil. Na srečo me na prelazu čaka Medo. Res mi je pomagal. Šla sva na kavo in potem poklapano domov.

Slika lepša kot počutje

img_4119

Za nekaj dni sem pozabil na svoje nerealne želje. Potem pa sem zopet začel načrtovati. In tako do srede avgusta, ko sva z IVOM!!!! združila moči. Na voljo sva imela več tras. Ni ravno v športnem duhu, ampak iskala sva traso z najmanj višinskimi metri. Ivo je predlagal krog v Celju. 6.7 km dolg. V 100-ih km bi se nabralo samo 295 višinskih metrov. Računala sva na 300 km. Seveda sva se oborožila razdalji primerno. Krog je sestavljen iz štirih stranic. Vsak je bil eno spredaj, drugi pa je zadaj ”počival”. Vse je bilo normalno do 90-ega km. Potem pa sem se v sekundi odločil, da imam dovolj. Ivo se je strinjal. Vseeno sva odpeljala še enega,  da sva prišla vsaj do 100-ke.

Takole zgleda kolo za daljše razdalje

e1

Dokončno sem obupal. In se veselil naslednjega leta, ko se zopet srečam z izzivom. Prejšnji teden pa so me prijatelji povabili v Bosno. Oni so nameravali priti tja v dveh dneh. Idealna priložnost. Vendar se je ravno začelo hladno obdobje. Premrzlo za vožnjo ponoči. Vseeno sem rekel, da grem narediti vsaj 200 km. Dobili smo se ob 8. uri. Po debaklu z Lojzetom prtljažnika nisem več uporabljal. Vse imam lahko na sebi. Nasprotno s pričakovanji že zjutraj ni bilo preveč mrzlo. Je pa res, da smo bili dobro oblečeni. Bili pa smo štirje, kar je že gleda vlečenja dosti bolj ugodno. Sicer sva bila potem spredaj samo dva, vendar je bilo kljub temu lažje kot bi vozil sam. Kar sicer sem, nazaj grede. Smo pa izbrali, za moje mnenje, najlažjo traso v Sloveniji. Kranj-Mengeš-Moravče- Zidani Most-Sevnica-Krško. Tam sem obrnil. Predvsem zato, ker sem pričakoval izredno mrzlo noč. Potem sem potem, ko me je ujela tema dognal, da je to najtoplejši del dneva. In odpeljal okoli 20 kilometrov blizu doma, da sem nabral 250 km.  Od vseh treh poskusov sem bil seveda tudi danes zelo daleč od zastavljenega cilja. Pa saj prihaja novo leto.

e2