Kolesarjenje pod Košuto

img_4710

Zopet sem si že na začetku tedna zaželel dopust. Kot bi mi nekaj venomer šepetalo na uho: ”Dopust, dopust, dopust,…” Občutek imam, da me sodelavka v pisarni z vudu pripomočki prisili v to. Najprej sem si zaželel žene. Košarica. Pa bratranca. Košarica. Pa naključno mimoidočega. Košarica. Vse sem preklical. Cel imenik. Ker mi ni preostalo drugega, sem pač povabil Ivota. Seveda sem mu rekel, da sem najprej njega vprašal. Čeprav na ven ne zgleda tako, pa ima tudi on, vsaj po mojem, eno čustvo. Kot običajno sem mu poslal spisek dejavnosti. Že nekaj časa nazaj sem se odločil, da na dopustu ne bom trpel. To lahko med tednom, ko sem pa prost, pa ne bom cel dan norel. Kar naenkrat se je priključil še Šlibar. Neizmerno veselje. Zopet bo vsaj kaj narobe. Jupi. Odločimo se za kolesarski izlet. Seveda z gorskimi kolesi. Letos sem se prvič usedel na gorsko kolo in moram priznati, da mi predstavlja pravi užitek. Sploh, če bi imel boljše kolo. Zaenkrat imam starega, Petrinega. Premajhnega, pretežkega, ampak za silo bo. V zadnjem trenutku ga malenkost očistim, pregledam če vse dela. Saj ga nisem imel v uporabi vsaj nekaj mesecev. Avto pustimo v Medvodjah. Načrt je Planina Kofce, planina Šija, Tegoška planina, Dolge njive in nazaj.

img_4733

Vreme je kot naročeno. Temperatura ravno pravšnja. Vozimo vsak posebej, saj imam v glavi, da do Kofc pelje samo ena cesta. Vem, da ne, ampak ne predstavljam si, kako bi to cesto lahko zgrešil. Zato se ne obremenjujem, ko s Šlibarjem ostaneva sama. Nekajkrat pogledam nazaj, tako da vidim Ivota. Potem pa ga naenkrat ni več. Odločiva se, da ga počakava pri odcepu, kjer pot na Kofce zavije v gozd. Tam smo vedno pustili avto. In tam bi Ivo teoretično lahko zavil desno, če naju ne bi videl. Teorija pa se v takih primerih skoraj vedno razlikuje od prakse. Če bi se imenovala isto, bi imela pač enako ime. Na tistem odcepu pač čakava in čakava. Potem se počasi začneva spraševati ali je možno, da ga ni toliko časa? Je imel mogoče kak defekt? Ja, ja, nisva neumna. Seveda sva ga klicala. Ampak kaj ko je nedosegljiv. Obrnem se in grem nazaj. Pa ga ni nikjer. Nekaj je treba narediti. Ali je to dobro ali ni, se običajno vidi pozneje. S Šlibarjem se zmeniva, da gre on po klasiki na Kofce, sam pa nekje sekam pot in ga prestrežem z desne.

img_4697

V glavi si predstavljam, da sigurno ni zavil ali proti Šiji ali Tegoški planini, saj sta ta dva odcepa označena. Zato si zberem odcep, za katerega se mi dozdeva da bi znal biti pravi, saj ni označen, zgleda pa dovolj širok, da bi se tukaj lahko zmotil. Z defektom se nisva obremenjevala. Če ga je imel, bo pač šel peš do avta, naju tam poklical. Ta moj odcep pa je vedno ožji, dokler ga ni več. Kolesa niti vleči ne morem več, na nekaterih delih ga moram celo nesti. Čeprav vem, da sva pač definitivno kriva s Šlibarjem, dosti časa preživim z mislijo na Ivovo mamo. Hodim počasi, pa kljub temu vsake toliko časa potrebujem počitek. Kot da sem v fitnessu, ne na kolesu. Končno pridem ven. Direktno na planino Šija. Tam me doseže tudi Ivov telefon. Je nekje desno od mene, to lahko ugotovim. Zmeniva se, da pride do Šije. Ostane še Šlibar, ki je nekje na Kofcah. Tudi on bo prišel sem. Če se zopet ločimo, se bomo spet iskali. Prideta približno istočasno. Naslednja točka so Dolge njive. Vožnja z gorcem je popolnoma drugačna kot s cestnim. Sploh začetki, ko primanjkuje tehnike. Je pa drugače, več je časa za opazovanje okolice. Sploh za nas, ki ljubimo gorski svet je gorsko kolo božji blagoslov. Pri planini Pungrat pa se nam ustavi.

img_4702

Naprej ni nobene poti. Nekaj mi ne gre mi v glavo. Letos sem šel trikrat prehoditi greben Košute. Sicer vsakič neuspešno, ampak teoretično sem se kar podkoval. Ni mi jasno, da ne najdemo poti naprej. Nekaj poizkušamo, pa brez uspeha. Na koncu celo ugotovimo, da hodimo v krogu. Hodimo, ker peljali se nismo že nekaj časa. Seveda vse počnemo v šali. Vseskozi sem hvaležen za tak dan. Končno ugledamo cesto daleč pod nami. Tako vsaj vemo smer. Po cesti smo potem končno deležni konkretnega spusta. Ampak kaj, ko smo vedno dalj od Dolgih njiv, preganja pa nas tudi noč. Po dolgem času naletimo na tablo. Levo Dolge njive, desno avto.

img_4725

Sam sem za Dolge njive, Ivo trdo odločen, da ne gremo, Šlibar pa nekje vmes. Na koncu pa zaradi reprogramiranja potegne z Ivom. Ponudim kompromis. Gremo na Zid. In izpustimo njive. Zid je naše ime za po mojem mnenju najtežji vzpon kar sem ga kdaj prevozil. Gre za novo cesto v bližini tržiškega pokopališča. Seveda se bo kdo vtaknil v moje besede. Ampak tako mislim. Čeprav je dolg samo dobrih 200 m, pa je povprečni naklon 30%. Minimalni 24%, večkrat pa gre čez 30%. Danes imava z Ivom gorsko kolo, zato bo vzpon nekoliko lažji. Še vedno pa je, sploh zavoljo ozke ceste izredno težaven. Za zaključek naredimo še celostno analizo današnjega dne. Skoraj popoln dan. Če bi bila še še Petra…

img_4732

img_4719

Ivo v najstrmejšem delu

img_4742