Prednovoletno kolesarjenje po Istri

ZAMBRATIJA-SAVUDRIJA-PLOVANIJA-BUJE-VIŽINADA-SV.LOVREČ-VRSAR-POREČ-UMAG-ZAMBRATIJA

119km; 1260 m vzpona

 

Običajno bi bilo, da predzadnji dan leta preživim na turni smuki. Ker pa razmere tega ne dovoljujejo, je potrebno dopust izkoristiti drugače. V hribih sva zadnje čase več kot običajno, zato ne pridejo v poštev. Ko zveva, da je na morju moj ”nečak”, ki se za nameček v prostem času rad vozi s kolesom, je odločitev sprejeta.

Ob sedmih startava iz Kranja, v bistvu Ivo že uro prej iz Celja. Traso sva z Jakom študirala dan prej. Ravno to, ki sva jo želela voziti z Ivom, je Jaka odpeljal včeraj. Ker pa je to proga z najmanj višinci, ga prepričava, da je to najboljša rešitev.

Startamo okoli desete ure. Mrzlo je. Kljub soncu, ki nas spremlja ves dan se ne otopli. Jaka je v kolesarstvu ravno toliko boljši od naju kot Peter Prevc v skokih od moje žene, zato je povsem logično, da bo on cel dan spredaj. Niti sekunde nisva orala ledino.

Tudi za hitrost se takoj dogovorimo. Začetnih 15 km je navzgor, vse do Buj in še nekaj kilometrov ven. Potem se po izredno nevarni, ponekod zmrznjeni cesti spustimo v dolino Mirne. Tam pa nas že čaka najtežji vzpon na Vižinado. Seveda se tukaj zmenimo, da Jaka počaka na vrhu. Ali naredi interval in gre še enkrat. Odločim se, da grem z njim dokler bo šlo. Oziroma za njim. O tem kakšne bodo posledice, ne razmišljam. Hitro ugotovim, da ne gre na polno. Dela pač nek svoj trening. Vozi konstantno v istem ritmu. Seveda prehitro zame. Moram najti neko ravnovesje med tem koliko časa se hočem voziti z njim in tem, da morem vseeno priti do vrha. Zato pametno odstopim. Tudi mraz mi ni v pomoč. Čeprav sem sam, me zabije. Noge zmrznejo, nikamor ne gre. Po dolgem času se na vrhu malo usedem. Jaka je šel nazaj in še enkrat gor z Ivom. Na vrhu Vižinade obvezna kava. Tu pa res nikoli nisem šel mimo, ne da bi se ustavil. Sploh poleti sva bila z Ivom tu skoraj vsak dan. V tem lokalu sva pustila toliko denarja, da si je natakarica, ki je vedno ista, že lani lahko privoščila novo oprsje. Danes ima še nove ustnice.

Sledi najlepši del, spust do Limskega kanala. Tu imava z Ivom edine trenutke za počitek, ko pa zavijemo proti Vrsarju je konec zabave. Tam imamo še eno kavo, v kultni gostilni Batana. Zadnjih 40 km do Umaga je najtežjih za naju. Že nekajkrat sem opazil zanimivo stvar.  Takoj potem, ko popijemo kavo, me zabije. Smo tudi jedli v Vrsarju, sam sem slanik. Pa ne vem, je to od tega ali pa sem že tako utrujen. Najslabše zgledava tam okoli Tara. Tisti dolgi enakomerni klanec nama vedno dela preglavice. Ivu tam uspe fora dneva. Jaka ga gleda nazaj, vsega bledega. ” Ivo, ali imaš kakšen gel?” ”Seveda, ali ga boš?” Sam se hitro vrnem v igro in do konca gre brez težav. V Umagu se zmenimo, da greva z Jakom proti meji, Ivo pa pride čez nekaj časa. Pozabil sem že, da gre cesta navzgor. Počutim se odlično. Do 10 km. Tam pa naenkrat tilt. Ne gre več nikamor. Jaku rečem naj gre naprej, sam pa grem počasi nazaj. Seveda bi takoj, ko bi šel naprej, legel v travo. In čakal Iva. Kljub minusu. Pa se Jaka ne da. Počasi greva naprej do vrha. Navzdol se pa še drek kotali. Iva se razveselim kot zajec korenja.

Za konec. Seveda je danes vse pozabljeno. Obema je bilo v čast voziti s pravim kolesarjem. Zavedava se, da je bil to zanj običajen trening, da je sploh v klanec vozil z ročno. Za naju pa je bilo vse okoli limita. Ampak komaj čakava, da gremo zopet.

PS. Zase že dolgo časa mislim, da me težko preseneti še kaka izmed mojih neumnosti. Pa očitno lahko. Ko me je Ivo pobral z avtom, sem bil tako utrujen, da sem pozabil dati v avto kolesarski čevelj. To mogoče še ne bi bilo tako zanimivo, če ne bi šel nekaj let nazaj pred Ultra tekom po Istri na drugi strani cesti na veliko potrebo. In mi je med napenjanjem iz hlač padel pasoš. Torej, če kdo najde moj pasoš, naj stopi še na drugo stran ceste in pobere še čevelj. Ali obratno.