1. srečanje slovenskih Ironmanov

je pod streho. Udeležba je bila krepko nad mojimi pričakovanji. Kako je bilo? Sigurno bi se dalo kaj izboljšati, vendar za prvič, vsaj zame odlično. Na enem mestu se je zbralo kar nekaj ljudi, ki smo jih zadnjih nekaj let gledali z velikimi očmi. Potem pa imaš možnost pogovora z njimi. Če ne bi bilo moje nerazumljive sramežljivosti, bi jih lahko spoznal še več. Tako pa kljub prigovarjanju Medota nisem upal stopiti do Markoviča, ki bi ga tako rad spoznal, da ne govorim o Nadi. Pa mogoče drugo leto, če se bo srečanje obdržalo, ter seveda, če bo popustila moja sramežljivost. V kar pa dvomim. Z Medotam sva bila na prizorišču 2 uri pred pričetkom. Že takoj se je videlo, da je Igor poskrbel za vse. Tudi pivo. Malce smo nosili, se še več šalili z Igorjevimi člani kluba, tako da je bil že začetek spodbujajoč. Malo pred sedmo je bilo vse pripravljeno in sprejem se je lahko začel. Vsak Ironman je na vhodu dobil vrečko z nekaj darili, med njimi tudi majico z napisom slovenski Ironman. Tu gre moj prvi predlog, mogoče pripomba. Po mojem bi majico morali dobiti samo Ironmani, ostali udeleženci pa zaradi mene tudi, samo da bi bila druge barve. Saj tudi majico finisher dobijo samo tisti, ki končajo tekmo. Druga in obenem zadnja pripomba pa je mogoče tudi posledica prve organizacije. Igor ali nekdo v njegovem štabu je izdelal posebne tablice z imeni udeležencev. Vendar, ker vsi niso prijavili poimensko osebe, ki bo prišla z njimi je prišlo do nekaj nesporazumov na prijavi. Tudi tu bi po mojem mnenju morali imeti tablice z imeni samo Ironmani, ostali pa bi bili brez. Pa mogoče z malce večjim napisom, saj zaradi prihoda v srednja leta ne vidim več dobro. Potem pa smo se z Medotam diskretno približevali osebam, za katere  nas je zanimalo kdo so, ter probali prebrati ime s tablic. Uf, pa še nekaj potem pa k hvali. Ne vem kako so se zmenili s Patrčevićem, vendar bi lahko kaj več povedal. Če pa že niso bili dogovorjeni za njegovo predavanje, pa bi mu lahko postavili malce več vprašanj. In tudi tako bi štartal na naslednjo srečanje, ki upam da bo postalo tradicionalno. Uvodni govor, malce Havajev, eno dobro predavanje, nato pa veselica. Ter obvezna vključitev Peljhana z njegovimi psihološkimi prijemi. Sem ga včeraj prvič srečal, slišal že mnogo lepega o njem, ampak tale parapsiholog, ali karkoli že je, me je pa osvojil na prvo žogo. Srečanje je odlično vodil Janežič, ki je zgleda že izkušen na tem področju, besedo pa je dobil tudi direktor. Ki je sicer dobro govoril, ampak videlo se je da je možno biti tudi bolj živčen kot pred Ironman tekmo. Po njegovem govoru smo si ogledali inserte s Havajev, poslušali Peljhanovo psihično močnejšo oceno Ironmanov, nato pa je sledil neformalni del, prevedeno pivo ali dva. Spoznali smo še nekaj sotrpinov. Izredno smo uživali v pogovoru z Mojco Mijovič, dokler nam ni začela prodajati nekakšne računalniške aplikacije (bomo jutri v avtobusu podpisali pogodbo), malce še pospravili in odšli v upanju, da se še kdaj srečamo. Vse je odvisno od Igorja, če bo imel še voljo. Sam sem mu v isti meri in še več  pripravljen pomagati še naslednjo leto in naprej.  Delati z njim je bil popoln užitek, niti enkrat si nisva prišla v navzkriž, skratka bila sva zelo usklajena. Tako, da direktor…

Pa še nekaj potarnam. Čeprav sem na začetku mislil, da so Ironmani neki nadljudje, pa je združba enaka kot vse ostale. Večina dobrih, nekaj pa jih tako kot povsod izstopa v bolj negativnem smislu. In tako kot drugje nas motijo tisti dobri. In tako se sliši mnogo pripomb, ampak samo na tiste dobre. Nisem še slišal, da bi kdo recimo za (ta dva najbolje poznam) Ivota (čas okoli 13 ur) ali Medota (čas okoli 11:30) dejal, da je goljufal, da izbira tekme, da ni ravno na bananah, da laže o tem kako trenira.. Polemike so samo o tistih dobrih. In tako pride do tega, da čeprav nas je samo 140, jih kar nekaj ne govori med sabo, si nagajajo, namesto da bi stopili skupaj. Ampak to je Slovenija, no saj je po moje povsod isto.  Tako ni bilo na srečanju našega Skrbnika, ki je prvi začel s povezavo med triatlonci. Zakaj ga ni bilo ne vem, mi je žal in upam, da naslednjič pride. Ampak, da ne bo pomote. To nisem zapisal zaradi kakšnih težav na tem srečanju, ampak me moti že kar nekaj časa.

Skratka, srečanje je bilo vrhunska priprava za nedeljski maraton, za hidracijo smo definitivno poskrbeli.

Matej Medved – v srcu nosim 3ksport

Kogoj, Janežič

Kogoj, Peljhan

Obreza

Markovič, Jenko, Paradiž

Škrlep

Nove Ironmanke, Glaser

Švrljuga, Medved

Patrčević

Primožič, Krnić

Nakrst, Primožič

Jebo vas Ironman