Velika Mojstrovka iz Drevesnice

Monday , 31, May 2021 Leave a comment

Ko na izhodišču s precejšnjo naglico z dna nahrbtnikov vlečeva rokavice in kapo, nama je jasno da zime še ni konec. Še bolj, ko na vrhu čakava, da se sneg malenkost odtaja. Noro, očitno bodo/bomo najbolj nadobudni smučali še julija. Za spremembo tokrat prvič pustiva avto na primorski strani. Čez Drevesnico greva gor, logično pa bova tudi smučala tod. Sicer se s slovenske strani da stopiti na smuči že takoj pri avtu, do tam tudi prismučati, vendar ta varianta smučanja pri nas ni več aktualna že nekaj let. Če razmere dopuščajo, smučamo v Drevesnico. Smuke je več, zavoljo tega nas potem čaka peš vzpon do Vršiča, vendar to danes rešiva elegantneje.

Startava v supergah, na smuči ne stopiva dosti dlje kot nekaj tednov nazaj. Spodaj je sneg na nekaterih mestih že gnil, nekoliko spodrsava, vendar podlaga z vsakim pridobljenim višinskih metrom postaja trša. Seveda za hojo ni toliko možnosti kot v glavni sezoni, nekateri deli so logično že kopni. Tako, da se gre pač tam kjer je sneg. Zato greva kar najbolj naravnost, kar je prestrmo za hojo s smučmi. Peš greva do izravnave, od koder se odločava med Malo in Veliko Mojstrovko.

Precej plazovin je na celotnem področju pod Malo in Veliko Mojstrovko. Zatorej zbit, zaenkrat še trd smeg, ki ne obeta ravno odlične smuke. Šele pri vstopu v Drevesnico se zaslišijo prvi vznešeni vzkliki turnih smučarjev, ki oznanjajo vrhunske zavoje. Mala Mojstrovka takoj odpade. Odločiva se, da prečiva pod Veliko Mojstovko do koder bo šlo, potem odsmučava skozi Drevesnico ter še enkrat navzgor. Pa je potem smučina tako elegantno potegnjena, da naju kar odnese na vrh Velike Mojstrovke.

Takoj nama v oči pade jeseniška legenda, ki šteje več pomladi kot je Šparovčeva letnica rojstva. Energije pa več kot večina mlajše populacije, ki se ravnokar obrača v postelji. Srečali smo se nekaj tednov nazaj Za Cmirom, zatorej pogovor hitro steče. Ker imava avto v Drevesnici, ga hitro prepričava, da gre z nama, priključi pa se nam še mladenič iz prestolnice. Prijetne urice z mnogo neverjetnih zgodbic kar prehitro minejo, druženje pa zaključimo v Mihovem domu. Da resnično sodi v našo družbo, samo majhen utrinek. Vseskozi ga je nekaj žulilo, na koncu pa je ugotovil, da je imel v pancerju vžigalnik. Mogoče smo se na vrhu zadržali malenkost predolgo. Smuka z vrha je bila že v ”gnoju”, potem pa je bilo bolje. Pomladanska smuka, z spodaj nekaj kolovratenja, ki pa seveda paše zraven.