Everesting

Naj bi držalo, da sem že nekaj let zvedavo zrl v tortico, ki me je zvito vabila in zapeljevala, dokler je nisem te nedelje dokončno pojedel. In ni bilo nobenega pretiranega veselja, prej neka potrtost, da tortice ni več. Ostaja dober spomin na sanjarjenje, pa potem skromno načrtovanje, še skromnejšo pripravo in…  

Najbolj enostavna razlaga Everestinga je prekolesariti 8848 m višinskih metrov kar ustreza višini Mount Everesta. Kot prvi je z Everestingom opravil vnuk legendarnega Georga Malloryja, ki je avstralski Mount Donna Buang prekolesaril 8 krat (1.069m višinske razlike). Treniral je za odpravo na Everest ter članek o svojem preizkusu objavil na spletni strani Cycling tips. Avstralec Andy van Bergen, kolesarski navdušenec, vodja kolesarske ekipe Hells 500, je ob prebiranju članka dobil preblisk. Izbral je 65 kolesarjev, hrib blizu svojega doma. Preizkus je opravilo med 35 do 40 kolesarjev, vse to se je dogajalo februarja 2014. Postavil je spletno stran Everesting , kjer so na voljo pravila in ostale pomembne informacije, obenem pa Hall of fame (dvorano slavnih, slovenski prevod popači angleško varianto) kamor so vpisani vsi ponavljalci. Prvi Slovenec, ki je opravil z Everestingom je legendarni Marko Baloh, ki si je za izziv izbral Trebeljevo, ter končal v času 15:36:48. Vsak si sam izbere vzpon po lastni želji, za dokaz služi Strava, in to je to. Športnikov, ki opravijo z Everestingom je vedno več. Tako je iz prvotnega kolesarskega Everestinga sedaj na voljo več drugih možnosti. Polovični Everesting, 10k, ko je treba premagati 10000 višinskih metrov, Možno ga je opraviti tudi na Zwiftu. Lahko ga opravijo tudi tekači, z možnostjo prevoza ali brez. Eden izmed današnjih prijateljev, ki mi je pomagal, Klemen Kovač, je avgusta 2020 naredil Everesting peš na Krvavec.

PRAVILA:

  • Premagati je potrebno 8848 višinskih metrov. Izbrati si je potrebno določen segment, ki se ga lahko vnese na uradno stran, ter tako dobite natančno število potrebnih vzponov, ter druge podatke. Tudi pri spustu narejena morebitna višina šteje v skupen rezultat,
  • izziv je potrebno opraviti z eno aktivnostjo, časovne omejitve ni, ne sme pa se vmes spati. Prav tako se ne sme voziti več segmentov. Izbrati si je treba en segment in tega voziti,
  • vožnja ne sme biti v krogu. Po segmentu po katerem se vzepnjati se morate tudi spustiti. Vožnjo lahko končate po 8848m, vendar je priporočljivo narediti nekaj dodatnih metrov, da je bolj sigurno. Ne sme se hoditi,
  • Previdnost je na prvem mestu. Moto uradne strani je: ”Šteje samo, če se zdrav vrnesš z gore.”
  • ko končate z izzivom, se na uradni strani vloži dokazila, ki jih preverijo in če je vse zadovoljivo, se vas uvrsti v Hall of fame.

Najprej sem sramežljivo oprezal za tem izzivom, kmalu pa sem že začel izbirati klanec, ki bi mi najbolj ustrezal. Zgleda povsem enostavno, pač se nekam zapelješ in se voziš gor in dol. Pa ni tako. Ko se temeljiteje posvetiš izzivu, ugotoviš, da je tudi vožnja navzdol svoja disciplina. Vendar dokler ne poskusiš, podcenjuješ spust. Sam sem imel v ožjem izboru naslednje vzpone: Šmarjetno Goro, Pševo, Trebeljevo, Ljubljanski Grad, Možjanco in Lubnik. Vse sem nekajkrat prevozil, ter hitro ugotovil pomembne sestavine izziva. Seveda velja to zame. Ločiti je potrebno med vrhunskimi kolesarji, ki postavljajo rekorde, ter med nami, povprečnimi rekreativci, ki samo hočejo končati izziv. Za to pa je potrebno, da skušaš vse zunanje dejavnike zreducirati na minimum. Hotel sem čim strmejši klanec, ki ga še lahko normalno vozim 10 plus ur, s čimbolj tekočim spustom. Namreč, ko se spuščaš s Šmarjetne, je vsak ovinek potrebno previdno odpeljati in po nekaj urah si pošteno utrujen že od spusta. Marsikdo je dejal, greš pač 10 krat na Vršič in je to to. Ja v teoriji, v praksi pa večina ljudi že pri prvem spustu z Vršiča zatrdi, da tu se ne spusti več nikoli. Osebno sem želel še vzpon, ki ima v sebi vsaj nekaj lepega. Bonus bi bila seveda terasa s kavo, ampak to bi bilo že preveč. Takoj, ko sem lani videl, da je Laura Šimenc s pomočjo svojega partnerja Kramar Miha opravila z Everestingom na Povlje, sem se vrgel v računanje. Nekaj minut  je bilo potrebnih, da sem ugotovil, da bo to prizorišče mojega izziva.

Preostala je samo še najpomembnejša komponenta, glava. Lahko si nadpovprečno pripravljen, vendar če zgoraj kabli niso pravilno postavljeni, ti nobena fizika ne pomaga. Obratno je možno, z glavo lahko kompenziraš manjko treninga. Potem pa sem čakal samo še na klic. Na silo ne gre. Od nekdaj mi je povsem razumljiva filozofija na žalost pokojnega Tomaža Humarja. Nekoč je izjavil, da gre ko ga gora pokliče. Točno tako. Meni je klik naredilo, ko sem zvedel, da delam v soboto. Odlično, počitek potem pa nedelja akcija. Najprej sem se povezal z Lauro Šimenc, slovensko rekorderko s časom 11:31. Dobil sem nekaj prepotrebnih nasvetov. Sledilo je iskanje ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati. Kot vedno ob prostem času vizualiziranje dogodka, ki mi izredno pomaga. Zadnji dan pa klasika. Norenje, iskanje počitka,… nakup hrane, pijače, ter na koncu ogled proge. Ker je bilo na cesti ogromno peska, ki bi predstavljal oviro vsaj pri spustu, sem šel nazaj po metlo, ter pometal. Seveda, ko je kdo prišel mimo, sem metlo skril. ”Kaj pa počneš?” ”Pometam. ” ”Zakaj?” ”Ker bom jutri tukaj opravil 100 vzponov.” Marsikdo bi ob tem verjetno obvestil pristojne organe.  Največ peska je bilo nekaj metrov pod vrhom, tam sem pometel samo ozek del po sredini, ostalo sem pustil. Dovolj za enega kolesarja. Nekaj minut pred 5 uro zjutraj sem pričel s svojimi vzponi. Že prej sem vedel, da šteti jih ne bom mogel. Zatorej bom samo gledal na uro. Spekel sem si neke ploščice, s seboj sem imel še par čokoladic, ter eno žemljo in nekaj vode. Ostalo sem imel spravljeno pri Ivotu, ki pride okoli 11:00, kar je bila edina napaka. Seveda je to moj opis. Ki ni nujno in tudi verjetno realen. Večkrat sem bil na tekmah kot spremljevalec. In ko sem potem poslušal tekmovalca, se mi je zdelo kot da nisva bila na isti tekmi. Tekmovalec je skoncentriran samo na svoje delo, ostalo ga ne zanima, medtem ko ima spremljevalec povsem drug zorni kot. Zase vem, da nisem na tekmi preveč nasmejan, prijazen. Vendar iz razloga, ker sem povsem skoncentriran. Nekdo je dejal, da je vsak gib, vsako dejanje, govor, najmanjši trud poleg kolesarjenja nepotreben. In sam sem vedel, pripravljenost fizična ni taka, da se bom sprehodil. Zatorej sem skušal vsaj vse ostalo narediti pravilno. Vozil sem v svojem ritmu. Plan je bil, da jem in pijem na vsake tri vzpone, torej nekje na vsakih 24 do 27 minut. Prve 4 ure sem vozil sam. Počutje ni bilo dobro. Nič posebnega, nič otipljivega, ampak nekaj mi ni delovalo. Nekaj časa mi je bilo vroče, potem me je zeblo na spustih, pa veter je pihal na trenutke precej močno. Tako sem se močno razveselil Kovač Klemna, ki je prišel kot prvi. Vsaj 10 vzponov je naredil z menoj, vmes je prišel še Jure Šprajc in takoj je bilo lažje. Na uro nisem gledal, oziroma čim manj. Vedel sem, da moram samo voziti in voziti. Na telefonu sem izklopil vse aplikacije, razen Strave, ki mi je kljub uri tudi beležila aktivnost. Kmalu so začeli prihajati tudi ostali in resnično sem potem do konca samo še nekaj vzponov opravil sam. Ko je prišel Ivo, smo ugotovili, da nimam nobene soli, magnezija samo dva, ki sta šla zavoljo moje malomarnosti namesto v usta na tla. Tukaj sem ga resnično posral, in posledice so se kmalu pokazale. Začela se je tudi neprijetna vročina, sopara. Plus samo voda nekaj ur brez vitaminov, mineralov, ali vsaj kaj od tega. In naenkrat me na vzponu močno strese. Kot bi imel napeto žico od kolena pa čez celo stegno. Noro, kaj je zdaj to. Takoj naredim odmor. Da bi nategnil kakšno kito je skoraj nemogoče, saj se vozim počasi. Nič, grem naprej. Na naslednjem vzponu pa prvi krč. In takoj zopet pavza. Zaenkrat me še ne grabi panika. Potem pa zopet naslednji vzpon najprej krč v stegno, pa v spodnji del pod kolenom, ter v podplat. Iz za nameček še topa bolečina čez stegno. Tega se pa ustrašim. Zopet počitek. Ko me še med ležanjem grabijo krči  je to definitivno najtežji trenutek. Nikoli še nisem imel opravka s krči, ne vem kako ravnati, pustiti da boli ali ne. Pri tisti bolečini pa sem imel občutek, da mi bo stegno razneslo. Na srečo kmalu pride Medo, ki me zmasira. In gre naslednjih nekaj vzponov. Parkrat stopim s kolesa med vzponom, kajti krči so včasih tako močni, da dokler ne ležem na cesto in stegnem nogo, ne minejo. Pa zopet masaža, nekaj vzponov… od zgoraj mi pomagajo Ivo, pa Miha Šlibar, Miha Zdešar, Aleš Bizovičar, med vožnjo pa se menjajo Mitja Čebokli, Tomaž Šink, Matej Hauptman, Jaka Berger. Vsak gre nekaj vzponov z menoj. Zgoraj pa s skupnimi močmi priskrbijo sol, magnezij in ostale potrebne sestavine, ki mi jih dajejo po potrebi. Nimam več sistema hranjenja, kar mi dajo vzamem. Krči so me uničili fizično še bolj pa psihično. Nikoli ne veš kdaj te bo zagrabil. Nekaj časa poskušam strm del voziti s težjo prestavo, vendar sem potem še bolj utrujen. Dan se počasi preveša v noč. Bolj je hladno, manj je krčev, več vzponov naenkrat lahko delam. Kadar ni nobenega za druženje z menoj, sede Ivo na kolo. In naredi kak vzpon. Ja, definitivno. Če ne bi bilo prijateljev, bi skoraj sigurno prišlo do odstopa. Tako pa mi je bilo kar nerodno. Človek pride na pomoč, jaz bom pa rekel, da se ne grem več. In sem zopet sedel na kolo, korak za korakom. In je številka končno padla pod 10. Takrat sem naredil zadnji odmor, predvidenega sem imel še enega, pa ni bilo potrebno. Z vsako minuto sem bil boljši. Predzadnji krog sem si prvič dal duška. Slušalke v ušesa, tisti, ki me poznajo vedo katera opera se je razlegala pod Storžičem, in po pedalih kolikor je šlo. Nekih 300 metrov, potem pa razpad sistema. Pred strmim delom sem popolnoma crknil, in končno vijugal z ene strani ceste na drugo, da sem prišel do vrha. Vendar se je splačalo. Še zadnji vzpon. Sam sem želel narediti še enega, da bi bilo sigurno narejenih 8848 m, pa me je Ivo prepričal, da jih imam dovolj. Nobene evforije, mogoče še pride. 

PRIJATELJI

Zaslužili bi si, da bi bili objavljeni na vrhu prispevka, vendar urednik ne dovoli. KLEMEN KOVAČ, JURE ŠPRAJC, MIHA ŠLIBAR, IVO ŠVRLJUGA, MIHA ZDEŠAR, MATEJ MEDVED, MATEJ HAUPTMAN, MITJA ČEBOKLI, TOMAŽ ŠINK, JAKA BERGER, stokrat hvala za spremljavo in oskrbo. Vse je bilo brezhibno, dejansko sem moral samo poganjati, ostalo so uredili prijatelji. Hvala tudi Lauri Šimenc za teoretično podporo. kot zanimivost za triatlonske odvisneže naj povem, da nas je v idiličnem okolju pod Storžičem v nedeljo kolesarilo 6 Ironmanov, s skupno končanimi 47 Ironmani. Sedaj, ko to pišem imam mravljince po telesu, res ste se potrudili. Hvala

HRANA IN PIJAČA

Plan jesti na vsake tri vzpone je hitro splaval po Soči. Kar ni bilo ravno pametno, ampak to je moj večni problem. Kasneje so s pripravo vitaminsko energijskih mešanic poskrbeli, da sem zadovoljil vsaj osnovnim potrebam. Nekatere mešanice so bile tako močne, da bi verjetno padel na doping kontroli. Kot že prej omenjeno, v drugi polovici dneva sem se prepustil ekipi. Kar so mi dali sem vzel, nekaj vrgel stran, nekaj je bilo tudi večnih težav z bruhanjem. Ampak recimo tako: 3 kajzerice s sirom, nekaj doma pripravljenih ploščic, okoli 8 gelov, en sladoled, nekaj palčk, čipsa, kakšna banana, od pijače pa večinoma voda, nekaj coca cole, radenske, energijske mešanice, samo ena kava, ter prvič do sedaj, v času najhujše krize tudi Radler, ki mi je neverjetno pomagal.

NAPOR

Verjetno bo mnenje čez čas drugačno, trenutno pa. Do sedaj nisem nikoli trpel toliko časa. Fizično in psihično. Fizično so me popolnoma sesuli krči. Psihično pa je bilo tudi naporno voziti ves dan isto traso, isti ritem. Vzpon je bil dolg 1km, do polovice sem vozil z drugo najvišjo prestavo, nato z najvišjo, navzdol nisem prestavljal. In tako v nedogled. Proti koncu se je nekdo spomnil, in sem vsakih nekaj krogov odkolesaril po ravnini dodatnih 100, 200 metrov, da sem malo zamenjal ritem. 

PRIPRAVE

Letos sem naredil 2000 km, kar je najmanj v zadnjih 8 letih. Sem pa načrtno ogromno turno smučal, višinci so le višinci. Naredil sem dve kolesarski turi z 2000 višinci, ter eno s 3000 višinci. Enkrat sem naredil test na Povlje, kamor sem se povzpel 30krat, tako da sem ugotovil kaj in kako mi ustreza. 

NAPAKE oziroma kaj bi naredil drugače

Definitivno bi moral več jesti, mogoče tudi piti. Predvsem bi moral poskrbeti za magnezij, sol,… Idealno bi bilo, da bi imel tudi prve 4 ure koga s sabo, saj se pozneje čisto vsak nepotreben gib vrne z obrestmi. Teoretično bi bilo mogoče bolje, da bi šel vsaj nekaj tednov kasneje, da bi se navadil na vročino. Ampak vse to so malenkosti.