Vsak ima na spisku turnih smuk češnjo, ki se ji nikoli ne odreče. Pri meni je to Ozebnik, namenoma z veliko začetnico. On že ve zakaj. Covid mi je v posteljo spravil, kot bi se izrazil Kugy, najbolj zvesta pomočnika, zato niti pomislim ne na zmrzovanje po hribih, temveč v kratkih hlačah na kolesu travmiram kdaj bo spet zima. Mihov msg me popolnoma preseneti, in še preden trezno razmislim ali iti ali ne, ter ali nisi rekel, da boš počil, že odgovorim z ja. Vseeno se gre za Jalovčev ozebnik, in Jalovec z empiričnimi dokazi velja za najlepšo goro, in ali je kdo bral Jugov opis Ozebnika, in …
… ob sedmi uri zapeljeva v dolino svetovnih prvakov, ki se je dolga leta upirala komercializaciji, pa sedaj dokončno podlegla.
Do Doma v Tamarju trda podlaga, smuči gredo same od sebe. Temperatura ravno pravšnja in hitro sva pod steno. Dokaj hitro si nadeneva srenače. Ker sva zgodnja, ni veliko ljudi. Pod vstopom v ozebnik si nadeneva še dereze. Stopinje so narejene, zato hitro napredujeva. Na izstopu naju pozdravi sonce, ki se mu potem dolgo nastavljava.
Spust, en sam presežek. Trda podlaga, zgoraj pa ogromne količine napihančka. Ne morem reči, da sem stokrat peljal ozebnik, vendar takih razmer še nisem imel. Pod ozebnikom tudi dobro, malo trše. Spodaj, že globoko v dolini spomladanska smuka. Snega je toliko, da vseskozi peljeva pod Poncami, tako da v gozd zavijeva šele malenkost nad Domom. Da ne bom samo hvalil, pot do Planice pa potem preutrujena od sonca malce odveč. Dvakrat je bilo potrebno peš, tam je bilo malo dela za glavo.
