Prvi kilometri na kolesu

Ta teden sem se končno usedel na kolo. Za začetek 20km, pa potem 30km, včeraj pa sem se že pridružil Lojzetu. Že večkrat sem omenil, da moram biti za vožnjo z njim v vrhunski formi, da se sploh lahko vozim za njim. Da bi sam vozil pred njim bi šlo samo v primeru, da bi imel on kakšnega ponija. Pa tudi to ni sigurno. Skratka boril sem se kolikor je šlo, pa vseeno čisto zakislen odstopil na 20-em kilometru. Če vzamem v obzir, da tudi sredi sezone ne zdržim kaj več, je to kar spodbudno. V prejšnjih letih nisem potem kakšen mesec niti pomislil na ponovno vožnjo z njim. Vendar pa se nama je danes pridružil Medo, ki je bil sploh prvič na kolesu, in tako sem se tudi sam lotil še enega treninga, po intenzivnosti hujšega kot na sami tekmi. Kot ponavadi nama je Lojze zatrjeval, da bo šlo počasi, ampak je šlo že nekaj metrov od njegove hiše na smrt. Na srečo je Medo pametnejši kot prejšnja leta in je tako že pred Loko stopil na bremzo. Lojzeta sva potem nekako prepričala naj da v lažjo prestavo in naj dela na obratih. Pa je bilo kmalu spet isto. Mogoče kak km manj ampak še vedno preveč za naju. Na srečo je vsake toliko časa malce popustil, da sva si vsaj malo odpočila. Vseeno je mene nekje pri Cerkljah čisto povilo. Takrat je Lojze dokončno uvidel, da če naju hoče spravit nazaj do doma mora tempo popolnoma spustiti. In tako smo potem v pogovornem tempu prikolesarili domov. Nekaj čez 70km, za začetek sezone odlično. Upam, da naju bo še kdaj vzel s seboj. Sedaj pa samo čakam, da me pokliče še bazen.  Do Madžarske še 145 dni 16 ur 55minut, pa niti metra nimam še v vodi. Sta pa vsaj v tem Lojze in Medo solidarna z mano.