Kot prvo. Ta tura je bila namenjena bratrancu Mihu. Naslednji teden gre kot zadnji izmed mojih slovenskih bratrancev v zakonski jarem. Pri črnogorskih bom imel več dela. Očitno mu moj primer, ter situacije ostalih bratrancev niso bile v poduk. Naj mu je srečno, še posebej pa moji snahi.
Slovenska Vrtača
Nemška Vrtača
Kot drugo. Včeraj sem se odpravil na Grintovec. In že večer prej ob gledanju nogometne uspavanke razmišljal oziroma si postavljal teorije o hoji v hribe z določeno osebe. V bistvu je šlo zgolj za to ali hoditi v hribe sam ali s kom drugim. In sem na eno stran vrgel pozitivne na drugo pa negativne dejavnike. In je prišlo približno takole. Če sem sam sem definitivno hitrejši. Lahko se ustavim po stotih metrih ali pa hodim cel dan. Kadar sem sam padem na trenutke v tako stanje (seveda ob glasbi) do katerega v družbi ne morem. So pa taki trenutki zelo redki. Negativne stvari kadar sem sam pa so da si ne upam na neke nove vrhe, sploh če je dostop delikaten, ter če težavnosti nisem povsem dorasel. Plus da če sem sam, ponavadi ne grem na kavo. Kar je nekaj nujnega na turi. V glavnem, teorijo sem potem umestil v prakso. Ker sem bil prvi dan sam, sem odšel na Grintovec. Zaradi bolečin v kolenu, s katerim bo potrebno opraviti temeljit pogovor, sem obrnil že pred Češko kočo. Če ne bi bil sam, si sigurno ne bi delal potuhe. Potem sem odšel na Virnikov Grintovec. Nanj se nisem temeljito pripravil. S seboj sem imel samo zemljevid. V prvo sem še zadel cesto od Hotela Planika, pa mimo cerkve, potem pa se mi je ustavilo. Srečal nisem nikogar, zato sem po temeljitem tri sekundnem premilseku obrnil in šel, bolje rečeno poskušal priti do kmetije Murn, od koder se prav tako pride na Virnikov Grintovec. Tudi neuspešno. Potem sem že bližje domu zavil proti Stegovniku. Prav tako obrat. Že v Kranju se odločim za Mohorja. Bolje malo kot nič. Orientacijsko me nič ni zbegalo. Ampak kljub temu se je avto ustavilo tam, kjer ponavadi hodiva z ženo na Jošta. In iz celodnevnega pohoda sem dobil polurni sprehod. Ugotovitev na mojem primeru je: v hribe sam, samo če ne gre drugače. In v zadnjem času ne gre.
Z Jocotam imava slabo izkušnjo z najinega zadnjega druženja. Zato se odločiva za lažjo varianto, to je danes Vrtača. Hodiva v zelo zmernem tempu. Nama obema paše. Vroče je, pa ne tako kot sva mislila. Kot ponavadi prehodiva vse kar sva kdajkoli, ter še posebej kar bova. Pa potem obvezna kranjska kultura. In že sva na vrhu. Zanimivo je, da se zaradi vetra sploh ne usedeva, ampak poiščeva bolj miren prostor na poti v dolino. Kjer nama na trenutke zopet pomaga lahen vetrc.
Joco si je za danšnji rojstni dan zaželel mišjo gripo


