Češka koča, Ledine

Pri zdravnikih iz tedna v teden doživljam nova razočaranja. Upam, da se čimprej navadim. Zatorej zadnje čase kar nekam otožen tavam naokoli. Čez teden. Potem pa že nekaj načrtujem in imam občutek, da so mi hribi še najbolj v pomoč. Tokrat imava s Petro v planu njen kolesarski vzpon na Mangartsko sedlo, potem pa skupaj še Mangart po slovenski navzgor ter po italijanski navzdol. A naju potem, ko imava vse že spakirano, preseneneti Petrina sestra, za katero ne vem od kdaj spremlja kolesarske novice, in pove da je isti dan tekma na Mangartsko sedlo. Ne preostane nama drugega kot da spremeniva načrte. V realnosti to pomeni, da nekaj na silo zberem, pa potem iz tega ponavadi ni nič. Kljub vsemu greva vsaj na sprehod. Cilj Jezersko, Češka koča, potem pa bova videla. Pot ni nič posebnega, lahka, vseskozi skozi gozd, z dokaj blagim vzponom. V slabi uri ima moja draga pred seboj kavico. Ter časopis in zasanjan pogled v ostenja Grintovcev kamor me na vsak način želi zvabiti. Pa se ne pustim. Tudi na Vratca me ne spravi. Pa se vseeno ne preda in na koncu podpišem delno kapitulacijo. Greva na Ledine, za katere mi zatrdi, da je pot večinoma ravninska.

DSC_2047

DSC_2049

DSC_2054

DSC_2062

DSC_2065

DSC_2069

Na začetku to še nekako drži, vendar takoj ko vidim napise da greva skozi Žrelo, ugotovim, da me je zopet speljala na tanki led. Že ob poroki mi je z modrimi, gromozanskimi okami zatrjevala, da kako bo potem lepo, pa da ne bo tako kot je pri mojih prijateljih… Neumen kot sem bil, sem dahnil da. Sedaj pa vidite kje sem. Ves prestrašen capljam za mojo drago. Previdnost je zelo dobrodošla.

DSC_2070

DSC_2074

DSC_2076

DSC_2111

DSC_2120

DSC_2127

DSC_2129

Midva brez čelad resda nisva ravno zgled vestnih in preudarnih planincev. Ampak sva kos tem potem. Ko tukaj srečavava ostale sotrpine, jih je nekaj tako prestrašenih, da resnično ne vem kaj tu delajo. Razen če niso vedeli kam se podajajo. Pa bi kljub temu lahko obrnili. Tudi kamne prožajo tako pogosto, kot da sva jim kaj žalega storila. Pa vem, da je to zaradi strahu. In se nič ne razburjam. Poskušava pa biti čim hitrejša, da vseeno ne bi kaj priletelo. Čeprav bolj ko razmišljam, mogoče sploh ne bi bilo slabo, če kaj dobim v ta moj pisker. Slabše v nobenem primeru ne more biti.

DSC_2142

DSC_2145

DSC_2148

DSC_2154

Na Ledinah zopet stara zgodba. Do ledenika imava samo nekaj minut. Pa če sva že tukaj, zakaj se ne bi malo potrudila. Pa zopet kot kak mali cucek cepljam za njo. Še slabše kot sam pa zgleda ledenik pod Skuto, ki se mu iztekajo zadnji trenutki. Pa kakšno zgodovino je imel. Ker sva sedaj čisto, ampak res že čisto malo pod Jezerskim vrhom, me skuša zvleči še tja. Tokrat pa se uprem z vsemi petimi. Prvič. In uspe. Vrneva se do Ledin in po slovenski navzdol.

DSC_2173

DSC_2174

DSC_2176

DSC_2178

DSC_2181

DSC_2185

Pot je podobne težavnosti kot čez Žrelo, torej zelo zahtevna. Meni osebno je čez Žrelo za odtenek bolj nevarna, čeprav je tukaj treba večkrat malo pogledati kam in kako boš stopil, se prijel. Je pa iztek zato prijaznejši.

DSC_2190

DSC_2200

DSC_2201

DSC_2209

Na Planšarskem jezeru si privoščiva zaslužen maslunek, nato pa odjadrava domov. Tokrat, če govorim zase, ne k ženi.