Razvrat na Jocotu

Ker smo v dobi kapitalizma, kar pomeni da sem plačan od prebrane vrstice, bo pač tisti kogar zanima kaj pomeni naslov, moral še malce počakati. Pa ne predolgo, ker pač ne morem vsega opisati tako kot bi hotel. Pa tudi, zakaj bi vse delili, naj kaj ostane tudi za nas.

Na oglas, ki se je glasil približno takole: ”Tura v Kamniške v sredo. Za 1 euro ponujam prevoz, prenočišče, 2 piva ter pravljico za lahko noč,” se je javila samo ena oseba. Več niti nisem pričakoval. Mogoče je problem v meni ali pa sem nastavil previsoko ceno. Vseeno sem vesel, da gre z menoj vsaj Joco. Nekaj trenutkov pred odhodom se javi (to je možno samo pri njem) Šparovec, čigar edini problem je, da zaradi poškodbe roke ne more nositi nahrbtnika. Ni problema. Bomo že. Seveda je povsem normalno, da namesto ob dogovorjeni uri <zgodaj zjutraj ob 12ih popoldan< startamo 4 ure pozneje. Pa nismo samo štirje. S Šparovcam prideta še Lojzka in Milan, oba popolnoma brez kondicije. Kaj moremo? Kljub pozni uri naj ne bi imeli problem priti iz Kamniške Bistrice čez Presedlaj do Korošice. Na začetku imamo nekaj težav s parkiranjem in najdbo prave poti. Prav bi prišla kaka oznaka. Z Jocotam imava nahrbtnika izredno težka, saj imamo s seboj opremo za bivakiranje. Plus kako pivo bi se tudi našlo. Šparovec obzirno ne hodi prehitro, vendar kljub temu kar težko pihamo za njim.

Šparovec s popolno opremo za dva dni

DSC_2221

Eno pivo bomo pustili za prihod domov. Napaka. Kako prav bi prišla še dva.

DSC_2222

Sama pot je kljub dolžini izredno lepa. Pa me bo kljub temu težko še kdaj videla. Pač se da do Korošice prej priti od drugod. Šparovec, Lojzka in Milan hodijo malo pred nama. Nekje na pol poti  kot naročeno  čudovito razgledišče s klopco, ki nas vljudno povabi. Seveda sprejmemo.

DSC_2228

Počitek, v ozadju zloglasna stena Rzenika.

DSC_2237

Lojzka in Milan

DSC_2243

Do Presedlaja  govori predvsem Lojzka, mi pa se  počasi navajamo na nahrbtnike in pa vročino. Vmes razmišljamo kam bi še skočili pred spanjem. Največ govora je o Konju. Pa nas potem prepriča Joco. Njegova punca je Lučka in ker je nad Korošico gora Lučkin Dedec, pač mora stopiti nanj. V bistvu na sebe. Oziroma mi na njega. Vprašanje je samo kdaj. Strinjamo se, da če gremo prej spat pod Ojstrico, bo zjutraj izredno težko hoditi nazaj, pa potem spet naprej. Malce nas bega samo to, ker še nihče ni bil na njem, pa pot ni označena. Ob tem pa na zemljevidu vidimo, oziroma si mislimo, da gre pot s planine Korošica. Mi pa smo 100 metrov višinskih nad njo, na Pragu. Pa nas reši tabla, ki kaže na Lučkin Dedec. Gremo. In ko smo na njem, na Jocotu (2023m) takoj pade odločitev, da bomo spali na njem.

Konj

DSC_2250

Joco in moja Sivka. Godna.

DSC_2257

Najvišje ležeče slovensko nogometno igrišče

DSC_2266

Poiščemo prostor, ki nam nudi zavetrje. Preoblečemo se v tisto kar imamo. Pa v spalke. Skuhamo kavo. In uživamo. Kljub mrazu. Ki zanimivo ob mraku pade na 2 stopinje, potem zraste na 6, ponoči pa je bilo minus 2. Na začetku smo vsi prezebli. Pa se potem nekako ogrejemo. Sam sem imel največjo krizo zjutraj ob 4uri. Pa to sploh ni bila kriza. Samo zeblo je. Pa sem gledal vzhod. Ki prihaja malce počasneje kot doma. Si je že kdo doma rekel: ” Uf kdaj bo že sonce vzšlo, da grem lahko v službo?” Ali pa v hribih:”Uf tako me zebe. Da vsaj še ne bi posijalo sonce.” Drugi paradoks, ki sem ga zasledil, pa je bil naslednji. Vsi pravijo kako je pivo škodljivo. Sploh za športnike. Ampak v hribih pa to že ne bo držalo. Na začetku sem se komaj premikal. Z vsakim popitim pivom pa sem hodil lažje. Kje je zdaj logika?

Naše stanovanje na Jocotu. Obenem prva preplezana slovenska 6+ (Debeljak, Kočevar 1949)

DSC_2364

Šparovec poskuša sestaviti trenerko

DSC_2282

DSC_2294

DSC_2296

DSC_2311

Zjutraj je kar nekaj pikrih priletelo na Lojzin in Milanov račun. Ob kavi. Brez obzirnosti se je njuna spalka pol noči kar konkretno premikala, Lojzka pa globoko dihala, kar nas je močno motilo.

DSC_2347

Žalostno usodo je doživel tudi kapitan Gatnik. Vlaga mu je prišla do živega. Naslednja tura bo zanj.

DSC_2281

Počasi se odpravljamo

DSC_2317

DSC_2323

DSC_2327

Planjava Z Lučkinga Dedca

DSC_2343

Najprej se spustimo do Planine Korošica. Tam vsako leto (že 17let) prirejajo turnir v nogometu. Potem pa naravnost navzgor do Ojstrice. Šparovec nas že kmalu preseneti s svojo intelektualno izjavo: ”Sam dober klanc je lahko oreng breg.” Pot je lahka, čeprav od daleč izgleda drugače. Malce smo utrujeni od noči, pa prejšnjega dneva, ampak počasi nam steče. Na vrhu si vzamemo malo odmora. Vseskozi študiramo zemljevid, saj smo vsi tu prvič. Na koncu ugotovimo, da bi potrebovali kakšen tečaj iz branja zemljevidov. Ko namreč vsi zadovoljni sedimo na Planjavi, našem zadnjem 2tisočaku, nam prijazni soplaninci omenijo, da smo na Lučki Brani. Pa ni nobenega razočaranja. Če smo bili na Lučkinem Dedcu, Jocotu, smo sedaj še na Lučki Brani. Res ima sočutnega partnerja, ki v hribe zahaja zaradi nje. Lepo.

DSC_2369

DSC_2371

DSC_2373

DSC_2377

Planjava je res masiv. Šele, ko smo zopet v dolini, vidimo koliko vrhov je med njo in Ojstrico. Res je ogromna. Tudi greben je čudovit, lepo prehoden.  Hodimo v zmernem tempu, nikamor se nam ne mudi, resnično uživamo.

DSC_2379

DSC_2383

Ojstrica med potjo proti Planjavi

DSC_2385

DSC_2390

DSC_2392

DSC_2393

DSC_2398

DSC_2407

Mene moti samo čevelj, ki je dva dni nazaj prišel od čevljarja. ”Tele boš imel še za pet let,” mi je zatrdil. Pa očitno ne drži. Edino, če je spričo mojih bolečin minilo 5 let, ki se jih ne zavedam. Možno. Podplat se je že včeraj hotel ločiti od mene, danes pod Ojstico pa je dokončno kapituliral. Hodim previdno, pa se kljub temu večkrat zataknem. Na Kokrskem sedlu, ko ni več nevarnosti, uporabim Šparovčeve tehnične spretnosti. In mu uspe. Brez posebnih težav pridem do avta.

Patent. Vezalka mi je namreč po nekaj minutah padla dol. Takole pa ne.

DSC_2416

Čevelj je zdržal do konca

DSC_2418

DSC_2410

Šparovec, Lojzka in Milan pred kočo

DSC_2412

DSC_2413

Nekaj počitka, potem pa odvihramo navzdol. Šparovec, Joco po melišču, jaz, Lojzka in Milan pa po normalni poti. Nimamo časa za pogovor, saj hitimo navzdol kakor se da. Prvič v teh dneh. Ne vem zakaj. Spodaj popijemo še tisto pivo. In se strinjamo, da je bilo to kar smo doživeli v dveh dneh (v bistvu samo enem) resnično Top shit. Kot bi bili v nekem brezčasnem prostoru. Daleč od raznih podtikanj, materialnih potreb. Tukaj je bil pomemben samo varen korak, žarek sonca, požirek vode. Ostalega nismo potrebovali. Da smo na trd način pristali v realnosti pa je poskrbel avtobus Italijanov, ki so nas takoj v Kamniški Bistrici obkrožili, plezali po nas in nam govorili: Dobrodošli nazaj.

Comments

Comments are closed.