13. etapi dirke po Italiji se je upravičeno reklo kar slovenska etapa. 170 km s štirimi kategoriziranimi vzponi. Vseskozi v bližini slovenske meje. Pozabljeni kraji. In res ogromno naših navijačev. Ne pretiravam, če rečem, da je bilo več kot polovica vseh govorečih ob progi s slovenskega govornega področja. Rekreativnih kolesarjev, ki so prišli na ogled te tekme pa sigurno še več. 
Tokrat je bil moj vodič Uroš. Njegova prednost je, da ti ni potrebno popolnoma nič razmišljati. Vse organizirano v nulo. Zemljevidi, trase, višine, časovnice. Vse popolno. Zraven dobiš še popoln pregled kolesa. Ter manjša popravila.
Avto pustiva v Gorici. Načrt je ogled prvega vzpona na Matajurju, potem jih nekje prestreževa in pogledava zaključek v Čedadu. Italijansko ime je Cividale del Friuli in je središče Beneških Slovencev. Da ne bom samo kritiziral Gregoriča. Z njim imam interni dogovor, da je na kolesu vedno spredaj. Torej je moja naloga samo slediti mu. Do Čedada imava okoli 30 km. Potrudil se je in izbral stranske ceste. V Čedadu greva skozi center. Povsod se čuti, da je danes poseben dan. Vse živi za Giro. Res dogodek, ki se ga splača videti. Vse je okrašeno, večinoma v roza barvah. Vsaka vas, skozi katere poteka trasa, se potrudi na svoj način dati doprinos. Že kolesarjenje po progi je veličastno. Od Čedada dalje pa sva že srečavala kolesarje z istim ciljem kot midva. Vzpon na Matajur se začne v kraju Kranjac/Crisnaro. Počutiva se kot na dirki. Polna cesta kolesarjev, Vse popisano po tleh. Navijači ob cesti. Konec vzpona je v vasici Matajur/Montemaggiore. Ker imava do prihoda kolesarjev še dovolj časa, greva do vrha. Do observatorija. Slabe 4 km. Celotnega vzpona je 10km, 1000 metrov višinske razlike. Vseskozi 10% naklon. Sklepam, da je bila v preteklosti to kakšna mulatjera. Ker cesta z druge strani, po kateri smo se potem spustili je širša, lepša. Ta pa ozka, sicer rahlo obnovljena. Vrh pa dolgočasen. Ne vem kdaj se mi je v zadnje pripetilo, da ne bi naredil niti ene slike z dvatisočaka. Za nameček pa Matajur sploh nima 2000 metrov. Z Urošem se potem spustiva na najbolj strm del. Kmalu pride, recimo ji italijanska vojska. Ki postavi koridor.
V daljavi zaslišimo snemalni helikopter in veselica se lahko začne. Snemalci, spremljevalci, maserji, sponzorji, policaji, varnostniki in ne vem kdo še. Tej ozki cesti se bo zmešalo. Kar malo treme imam. Potem pa prvi kolesar. In za njim prva skupinica z našim Mohoričem. Množica ponori. Kot bi bila dirka po Sloveniji. Ker se je etapa šele začela, zaostanki niso preveliki. Čeprav Gregorič kot strokovnjak napoveduje velik razkorak med vodilnimi in zadnjimi. Zaradi ozkih, vijugastih cest. Vse to se izkaže za pravilno. V nekaj minutah vidiva vso karavano. Za prvimi pridejo njihovi avtomobili. Pa zopet motoristi. Kolesarji izvajajo prave vragolije, da pridejo na vrh med avti, ki se zagozdijo, pa posamezniki, ki na meni nerazumljiv način dokazujejo čudno pripadnost vsemu temu cirkusu. Začuda se zgodi malo nesreč glede na okoliščine. 
Nazaj proti Čedadu greva po drugi strani, vseskozi po poti etape. Cesta je zaprta in ponuja eno najlepših voženj zadnjih let. Priključiva se skupini kolesarjev Izvir Vipava, tako da z nadzvočno hitrostjo pridrviva do naslednje točke, kjer bova gledala te vrhunske športnike. Do sem sva šla skozi vasi Ložac/Losaz, Mašera/Masseris, Gabruca/Gabrovizza… Lepo si najdeva prostor ob cesti in zopet čakava. Za to pravilo slišim prvič. Narejen je namreč prostor, kjer kolesarji vzamejo vrečke s hrano, pijačo. In imajo točno določeno, do kje morajo prazne bidone ter ostale smeti tudi odvreči. Domačini so seveda pripravljeni na to. Postavljeni so tako, da bi pobrali čimveč ”suvenirjev”. Kmalu prileti karavana. Kakšna hitrost. Ob vsem tem pa si okoli vratu nadenejo vrečke, iz njih jemljemo hrano in jejo. Nepredstavljivo.
Čaka naju samo še cilj v Čedadu. Najprej si ogledava mesto, seveda popolnoma v barvah Gira. Potem zapeljeva skozi zadnji kilometer, ki je še odprt za javnost. Potem pa poiščeva kotiček, kjer si bova pogledala zaključek. Sedaj pa si kolesarji sledijo v dolgih razmakih. Prvi seveda še vedno pripeljejo na polno. Ostali pa že z mislimi na naslednji dan. Ker smo kljub vrhunski organizaciji še vedno v Italiji, se že pred prihodom zadnjih tekmovalcev gledalci mirno vozijo pred njimi. Ampak to je malenkost. Vse skupaj je res dobro pripravljeno. Sigurno ena večjih prireditev. Vredna ogleda.
