Pod Kriško steno

Monday , 20, February 2017 Comments Off on Pod Kriško steno

Že nekaj časa si pred vsako turo rečemo:”Ta je pa res zadnja letos.” Pa se kar ne neha. Če bo tako še nekaj tednov, potem sezona sploh ne bo tako slaba. Za nameček pa še vedno najdemo neprevožene terene, tudi pršič se najde. Kot običajno smo Uroš, Marko in jaz prvi na izhodišču. Tokrat na tretji serpentini vršiške ceste. Mislim da smo letos vsakič, ko je bil Marko član ekipe, startali kot prvi. Meni to izredno ustreza. Tako smo vedno doma vsaj do poldneva in otroci niti opazijo ne, da me ni bilo. Starejši je že v letih, ko spi dokler se mu ta užitek načrtno ne prekine.

Koča v Krnici


Naš cilj je Pod Kriško steno. Povsod je opisana kot varianta za takrat, ko nimaš kakega drugega cilja. To naj bi bilo zaradi relativne varnosti, lahkega dostopa, predvsem pa zaradi tega, ker končni cilj ni kak vrh, razen če nisi alpinist. Meni se zdi takšno ”podcenjevanje” totalno nesmiselno. Naredi se čez 1000 višincev, razdalja ni kratka, krnica je lepa, obkroženi pa smo z dvatisočaki. Da ne govorim o ambientu. Sploh, če je tako, da smo sami kot smo bili tokrat.

Z Markom imava vedno že na startu pse pripravljene za start. Zato greva peš do struge Suhe Pišnice. Uroš pa se do tja pelje na smučeh. Bova vedela do naslednjič. Do Koče v Krnici gremo namesto skozi gozd po zratrakirani cesti. Spričo našega zgodnjega prihoda v koči še ni življenja. Od tu je že vidna krnica, še malo dlje pa se že čuti naš današnji cilj. Če bi nas kdo opazoval na skriti kameri, bi bil prepričan, da se med nami kuha huda zamera. Brez besed smo. Sliši se samo sneg, ki ga odnaša izpod naših smuči. Ter enkrat močnejše dihanje, spet drugič počasnejše. Sam že po definiciji nisem preveč zgovoren, Marko še za odtenek manj. Dežurna lajna naše skupine je Uroš. Ki običajno nenehoma govori. Pa to hitro, da lahko vse pove. Danes pa niti on ne odpre ust. Človek bi posumil, da ima slab dan. Pa mislim, da nisva midva kriva. Nekaj drugega mora biti. Tako je tečen, da mu še hoja ne gre. Nisem ga še videl, da bi se tako zapletal, nekajkrat celo pade. Po ravnem.

Gaz je lepo narejena, zato tudi o poti ni potrebno razmišljati. Hodim, opazujem in sem v svojem svetu. Zmerno se vzpenjamo. Seveda vmes opazujemo kje bomo smučali. Snega je razumljivo manj kot običajno, zato se nam zopet zdi, da od smuke ne bo niti p. Vendar bolj kot se vzpenjamo, več snega je. Uroševo telovadenje pred mano je izredna popestritev. Res, da sem bil nekajkrat tukaj. Ampak nimam pojma s katerimi vrhovi smo obkroženi. Teoretično bi lahko videli Razor, Križ, Dovški Gamsovec, mogoče, če se ne motim Prisank. Ampak ne vem niti za enega.

Ko pridemo do mesta, kjer se že vidi cilj, se teren za nekaj sto metrov položi. Vse naokoli je neprevožen teren. Tukaj bo smuka užitna. Uroš prevzame vodstvo. Moram priznati, da sem ga hotel zaradi njegove današnje užaljenosti ignorirati v tem blogu. Kot prevzgojni ukrep. Pač bi pisal kot da sva bila tu sama z Markom. Pa se mi je kasneje oddolžil, ne vem sicer s čim. In tudi otrokom večkrat popuščam, zato si zasluži še eno priložnost. Polovico vzpona mi je govorili, da tukaj ne bo sonca, da se nič ne vidi in podobne neumnosti. Tako me je znerviral, da sem mu rekel, da čakam 5 minut potem grem pa za njim. In da se ne pogovarjam o razmerah. Ker človek bi me skoraj prepričal, da ni lepo.

Sploh ko se stopi v amfiteater pod Kriško steno in ko si dobesedno ujet med stene, edini izhod pa je tam od koder si prišel, je čisto vseeno ali sije sonce, pada dež… Enostavno čarobno je.

Če gledamo navzgor smo šli s smučmi čisto desno pod steno. Na začetku prečenje, potem pa se začne strmina proti steni.  Že nekaj časa se je mlelo pod smučmi. po vsakem zdrsu je bilo težje priti nazaj na mesto kjer si bil nekaj sekund nazaj.  Kljub temu smo se borili dokler je šlo. Vseeno je lažje na smučeh kot peš. Ko resnično ni šlo več, smo šli peš še tistih 100 metrov kolikor se je dalo. In se parkirali v majhno luknjo. Eden je lahko stal, dva pa sta stala. Razmišljali smo o tem, kaj bi alpinisti dali če bi noč lahko preživeli na taki polički. mi pa kot srdele, še govoril si samo v tisto smer kamor si gledal.

Najtežje si je bilo nadeti smuči. Zato smo naredili vrstni red. Uroš, ki je prvi prišel gor, gre tudi prvi dol. Potem grem jaz, ki sem imel pač boljšo pozicijo, zadnji pa Marko. Prve metre ni nihče smučal. Mislim da se v strokovnem žargonu reče abručanje. Pa čeprav od spodaj, še posebej pa na sliki zgleda kot povsem lahko, je bilo to nad našimi zmožnostimi.

Nato pa smo se sprostili in sploh prvo tretjino uživali v idealnih razmerah. Vsak si je lahko izbral svojo linijo. Brez naprezanja, saj je bilo skoraj vse deviško. Vse tja do tistega širokega žleba smo imeli zares odlične razmere. Tam pa je bilo že premalo snega, preveč zrito. Marko in Uroš sta smučala ob steni desno, sam pa skozi žleb. Zatem smo prečili popolnoma v desno. Dobili smo še nekaj zavojev pršiča, ampak jih je bilo že potrebno iskati.

Na koncu pa smo zavoljo na prvi pogled lepših terenov naredili napako. Šli smo v strugo Velike Pišnice namesto bolj levo proti koči. Nekaj časa smo se še peljali in lomili okoli visokih balvanov. Na koncu pa vsi obupali. Sneli smo smuči in šli naprej peš. Meni osebno je bilo tu najgrše. Potrebno je bilo celo nekaj skokov, katerih se zaradi kolena najbolj bojim. Ko smo prišli do ceste, ki pelje nazaj proti koči je bilo konec trpljenja za nas. Oziroma za naju z Urošem. Marko se je ”prostovoljno” javil, da gre nazaj po avto, z Urošem pa sva šla po cesti do Kranjske gore. Ta spust je bil uživaški, saj ima cesta ravno pravšnji naklon, da se ni bilo potrebno poganjati. Sedaj pa so se že valile trume smučarjev. Vprašanje koliko nezvoženega bo še danes.