Nekaj časa je minilo, odkar smo zadnjič smučali v Avstriji. Marko je običajno idejni vodja in tudi tokrat ni bilo drugače. Večkrat sem dvomil v njegove odločitve, zakaj bi bilo tokrat drugače? Zopet je izbral neobljuden cilj. Hitro sem ugotovil, da ljudje že vedo zakaj ne hodijo sem. Kakšna zmota. Ne vedo. In že spet sem mu zatrdil, da od danes dalje ne bom več dvomil v njegove odločitve. Do naslednjič.
Izhodišče
Trije smo tokrat v avtu, poleg naju še fotograf iz Japonske, Aljaž. Počutila sva se kot dva vrhunska manekena. Levo, korak nazaj, nasmejta se, pogovarjajta se, bolj skupaj, pojdita tu še enkrat, otožno zrita v daljavo. Na srečo je imel kamerman samo tristo posnetkov, ki jih je pokuril že nekje na polovici ture. Parkirali smo v Innerkremsu, pri tabli za Gasserhutte. Tam je parkirišče za okoli deset avtomobilov. Na drugi strani pri tabli za Peitlernock stopimo na gozdno cesto, po kateri se zložno vzpenjamo do planine Schulteralm.
Nekaj čez tri kilometre je dolga cesta. Do te planine se kasneje vrnemo. Je pa treba biti pozoren na graben, ki nas nazaj lahko zavede (mene bi). Moramo priti nad njega in se potem spustiti do planine in potem nazaj po cesti.
Foto: Aljaž Kern
Prvi cilj je nad planino, Dörerköpfl. Celoten del tu je planostast, podobno Pokljuki. Prvi vrh je smučarsko povsem nepomemben. V prvo ga celo za malenkost zgrešimo, a se kasneje vrnemo nazaj. Mogoče je to razlog, da v celotnem dnevu nismo srečali niti enega človeka, niti ga videli na kakem drugem vrhu. Če greš samo na ta vrh, te čaka samo smuka po cesti. Seveda sedaj, ko je snega veliko, smučaš naravnost navzdol, skozi gozd, a je verjetno to (pre)malokrat. Po grebenu hodimo dalje. Dokler ne zagledamo čudovite terene, ki vodijo pod naslednji vrh Kasperkopf, s katerega tudi opazimo več odličnih smučarskih variant.
Smučanje z Dorenkopfa, nasproti Kasperkopf
Odločimo se, da odsmučamo navzdol, ter se potem dvignemo proti Kasperkopfu, vendar samo do tja od koder bomo smučali nazaj. Do sem je možno (bolje, če želimo samo smučati) priti direktno s planine Schulteralm, tako da gremo namesto naravnost, levo (tod se bomo tudi vrnili).
Smuka je perfektna, sicer gozdnat teren, vendar z ogromno čistinami, z nasmehi si spodaj nadenemo pse.
In krenemo proti Kasperkopfu. Ker je, kot vedno, slika v živo drugačna, kot pa od daleč, pridemo po dokaj strmem, a za smuko odličnem terenu le na nekaj višincev od vrha Kasperkopfa. Zato požremo besede ispred ene ure in gremo do vrha. Zadnjih nekaj metrov peš, veter je naredil svoje. Fantastični razgledi, nad nami kulisa, kot bi jo naredil Slikar Bojan, neverjetno. Šalimo se, da vse skupaj zgleda, kot da bomo smučali na Pagu.
Foto: Aljaž Kern
Tudi tu spust odličen. Pršič, kjerkoli greš. Še zadnjič si spodaj nadenemo pse in čez precej strm del vlečemo smučino, popolnoma po pravilih, stalno merimo naklon, da ni prestrma, nazaj na greben. Odsmučamo nazaj v kotanjo med Kasperkopfom in Dörerköpflom.
Tukaj je sedaj, kot že prej omenjeno, treba biti previden. Držati se je treba čim višje, da se pride nazaj na planino Schulteralm. Vseskozi namreč lepi tereni vabijo navzdol. Vendar je vmes graben, ob katerem bi potem morali nazaj. Z malo porivanja in štamfanja (ne poznam slovenskega izraza) pridemo do planine, od koder nas po cesti čaka zaključen spust. Vseskozi sekamo skozi gozd, tudi tu je smuka odlična.
Gozd pod planino
Zadnje vijuge
