Dan poprej smo imeli najet avtobus zaradi obilice prijav, zjutraj pa sva se z dvociklom preko Jezerskega odpravila proti izhodišču. Še preden so se začeli ovinki, sva ugotovila, da imava nek menstrualni ciklus. Oba sva bila tečna, ni se nama dalo smučati, kaj šele hoditi.
Avto sva pustila kolikor se je dalo daleč. Ker sva bila prvič tu, sva takoj povprašala prijaznega domačina za pot. Z veseljem nama je pomagal, dejansko je ves dan vladalo prešerno razpoloženje. Edino vmes sva srečala nekaj Pehti podobnega po obnašanju, vendar sva to vzela kot popestritev. Kaj bi bilo, če bi se po svetu sprehajali sami veseli in srečni obrazi. Dolgčas bi nam bilo.
Pri slapu Rinka sva snela smuči in jih potem nesla nekaj časa. Tudi tu sva imela logističen problem. Nikakor nama ni bilo jasno, kako se bo lahko smučalo mimo vseh teh skalnih gmot. Na vsak način sem želel najti kako ugodnejšo rešitev. Spraševal sem vse kar je bilo živega.
Na Okrešlju še vedno nisva bila povsem prepričana kam sploh bi šla. Ali v senco Turskega žleba ali na sonce (tedaj se je že jasnilo) Savinjskega sedla. Potem sva malo hodila. In razmišljala. In še malo hodila. In bila pod Turskim žlebom. Nadela sva si srenače, ampak že čez nekaj metrov ugotovila, da je pretrdo in takoj šla na dereze. Stopnice so bile narejene. Do vrha je šlo potem dvig noge, pogled dol, dihanje, prepogosto pogled gor, in ponovi vajo. Obema se je ozebnik zdel kar dolg. Nikogar ne srečava, šele tik pred izstopom skupino simpatičnih Hrvatov, ki se spuščajo po vrvi. Eden izmed njih utrujen izusti :”Vježbamo za Everest.”
Na vrhu naju pričaka poletje. Najprej nekaj minut razmišljava glasno v katero smer bi še šla. Levo na Tursko ali desno na Rinke. Ker Šparovec hoče na Tursko, sam pa na Rinke, se obema zdi najbolj pošteno, da ne greva nikamor. Ker imava oba bogate izkušnje, ter sva izjemna poznavalca snežne preobrazbe, leživa toliko časa na soncu, da na Okrešelj pride senca in naredi skorjo.
Vmes nama že tako lep dan polepša Korošica, ki pride nekje iz smeri Rink.
”Živjo, ali imata kakšna očala?”
“Jaz jih imam,” Šparovec težko skrije, da jih nima, saj jih ima na glavi.
“Kam pa gresta?”
“V Turski žleb.”
“Aja, potem jih pa ne potrebujeta, saj je tam senca.”
Šparovec ji je seveda dal očala.
Prišel je čas za spust. Nekaj prvih metrov je strmina največja, pa tudi kasneje je večja, kot se nama je zdela pri vzponu. Podlaga je izredno trda, ampak dobro smučljiva. Tudi pod žlebom je smuka še vedno dobra. Potem pa pride kloža. Kvalitetna, prvovrstna.
Do Okrešlja potem borba. Nato se začne pomladanska smuka. Zgrešiva odcep proti delu, kjer se pride nad slap, prideva nekam nad skale, tako da štamfava nazaj. Nekaj metrov greva peš, potem pa zopet na smuči in tako do avta. Kar naporna tura. Tako šele ugotoviš kako smo fanatiki Zelenice razvajeni.
