Veliki Javornik ali Ženiklovec je smučarski vrh nad Tržičem, vedno dobro viden, ko se po avtocesti peljemo proti Bledu, drugače pa kar skrit. Na začetku moje bogate (sedaj še ni, računam na naslednjih 20 let) kariere sem bil na Javorniku pre-reden gost. Zjutraj, zvečer, ponoči. Ostalih ciljev nismo poznali, pa tudi upali si nismo. Tako …
Po desetih minutah zmrzovanja, ko sva že malce podobna pingvinoma, Marko pametno navrže: ”Blagor tistim, ki gredo sedaj v službo, na toplo”. Uroš kot običajno zamuja. Tam, kjer vladajo normalni človeški odnosi, bi za kazen med turo povabil na kavo, pri nas v Severni Koreji pa to pomeni, da bomo pač malce hitreje stopili. Cilj …
Današnja tura je bila bolj spoznavne narave. Preizkus opreme, Conconijev test in ostali zvarki, ki so običajno na začetku sezone. Markota je tako kot mnogo drugih letošnja pošiljka snega presenetila. Zadnje čase veliko vlaga v turno smuko in tako si je letos za bazične priprave izbral Kanado. Na njegovo smolo pa je bilo tam snega …
Začetek letošnje zime je tako bogat s snegom, da lahko že sedaj načrtujem ture, na katere običajno do aprila niti pomislil nisem. Snega je na pretek, definitivno ga odkar sem začel smučati, nikoli ni bilo toliko pred januarjem. Letos pa je ostalo tudi nekaj dopusta, zato lahko lep dan brez slabe volje izkoristim za obisk …
Debeli vrh je skoraj 2000 metrov visoka gora, ki se sramežljivo skriva med Draškima vrhovoma, Viševnikom, Selišnikoma na levi strani in Brdi, Mrežcami, Debelo pečjo na desni strani. Ker nisem domačin ali pa pogostejši obiskovalec pokljuških prostranstev, težko zatrdim, da se ga z Rudnega polja sploh ne vidi. Midva ga nisva. Na celem popotovanju sva …
Običajno budilka ne potrebuje toliko časa. Danes pa se je resnično morala potruditi. Nekaj časa mi ni bilo jasno kaj želi. Za službo, pa če si jo še tako želim, je bilo absolutno prezgodaj. Tečem, za kar gre zahvala kolenu, že dolgo ne. Le kaj potem hoče od mene? V soboto. O bog, turnosmučarska sezona …
Prišel je čas za turo, kjer ni nobenega pritiska s strani sponzorjov, niti posebnega pritiska na smuči. Mala Mojstrovka. Po službi. Iz Kranja smo startali ob 16ih. Država ne kaže niti najmanjšega interesa za moje udejstvovanje. Pričakoval bi vsaj nekaj posluha v protivrednosti kakšnih prostih ur. Tako pa vedno, ko izpostavim to kompleksno vprašanje naletim …
Za spremembo bom začel z resnimi toni. Zahvaliti se moram Binetu in Klemnu, ki sta nama polepšala današnji dan. Sama definitivno ne bi bila sposobna takega vzpona, ob njuni vrhunski podpori pa je nekako šlo. Stalno spodbujanje, svetovanje, ter seveda utiranje poti. Pa prijazne besede na najtežjih mestih. Bine kot moj daljni sorodnik, iz matične knjige …
Marko je že v torek, po ledeni odisejadi dejal, da gre v četrtek zopet smučati po Smokuškem plazu. Takoj sem ga zavrnil. Niti na pamet mi ni padlo, da bi šel še enkrat drsati. V sredo zjutraj sem za trenutek pomislil, saj v bistvu ne bi bilo napačno, če grem še enkrat pogledati. Popoldne ob …
Smokuški plaz je zapostavljeni brat starejšega Šentanskega plaza in še starejše Centralne smeri. Čeprav sodi v tris tistih še pogojno prehodnih grap tudi za tiste, ki nismo alpinisti, pa je definitivno najmanj obiskan. Medtem, ko težko najdeš čas v dnevu, ko ne bi koga srečal, ko hodi na Zelenico, pa tukaj redko srečaš živo dušo. Sploh …
Marko je že v začetku tedna predlagal smučanje s Kladiva. Zaradi pomanjkanja časa sem vzpon odpovedal, vseeno pa sodeloval v običajnih načrtovanjih, ki potekajo pred vsako turo. V zadnjem trenutku mi Petra ponudi elegantno rešitev in naenkrat smo vsi trije v igri za smuko s Kladiva (še Uroš). V tistem se na telefonu pokaže čudna številka. Od …
Vsem, ki so že bili v ozebniku, je kristalno jasno, da je to ena lepših tur. Tudi nama. Ampak kaj, ko je tako dolga. Pa v ozebniku, če imaš smolo, vedno lahko kaj dobiš v glavo. In na koncu. Smučarija tukaj je definitivno najina meja, kjer situacijo še nekako obvladava. Če bi bilo malenkost težje, …
Že nekaj časa si pred vsako turo rečemo:”Ta je pa res zadnja letos.” Pa se kar ne neha. Če bo tako še nekaj tednov, potem sezona sploh ne bo tako slaba. Za nameček pa še vedno najdemo neprevožene terene, tudi pršič se najde. Kot običajno smo Uroš, Marko in jaz prvi na izhodišču. Tokrat na …
Okoli 45 let nazaj je Nejc Zaplotnik približno 100 metrov stran, tako kot danes jaz, gledal skozi okno pisarne proti Storžiču in okoliškimi vrhovi. Nekaj minut je sanjaril. Kot jaz. Pa ni dolgo okleval. Poklical je Škarjo, Štremflja, Jamnika, ter še nekaj prijateljev. Dal odpoved in odšel v Pakistan. Sam ne morem, niti nimam želje …
Z Urošem sva se v hribih vedno kregala. On bi hodil cel dan, jaz ne, jaz bi ležal cel dan, on ne in podobno. Meni se je zdelo, da je vedno po njegovo, njemu tudi in končno je bilo potrebno nekaj ukreniti. Zatorej sva stopila do notarja in podpisala pogodbo. Z visokoletečimi cilji sva, za …