02B4B92F-D651-46DE-8B78-D51511FE1F3E

Na žalost je vsega lepega enkrat konec. Sicer ne mislim tako, ampak tako je sedlo na papir.. Težki trenutki morajo priti, sicer lepih sploh ne bi občutili. Danes je napovedano grdo vreme. Deževno. Sicer šele tam okrog 8 ure. Zato si prejšnji večer pripravim vse potrebno za turno smuko. Potem bom pa videl. Zbudim se v megleno jutro. Iti ali ne iti. Pošteno povedano, se mi ne. Globoko v sebi pa vem, da mi potem nikoli ni bilo žal. Lenobo lahko zganjam doma, tu nimam časa za take stvari. Bom že obrnil, če bo treba. Da bi takoj začel hoditi na smučeh bi se moral od našega hotela spustiti za kakih sto višinskih metrov. Tam se začne neprekinjen sneg. Vendar, ker sem že prvi dan ugotovil, da mi je Petra pozabila spakirati pse, grem pač v supergah. Smuči pa na ruzak. Prvih 15 minut se mi pozna, da smo imeli težko finale z Atleticom iz Madrida. Sama igra me sicer ni tako utrudila, temveč rajanje po njej. Nisi pač vsak mesec evropski prvak.

IMG_2376 (3)

Najprej se povzpnem do koče Sass Bece. Ki je na simboličnih 2500 metrih. Povsod okrog megla. Nič ne vidim. Zato se spustim na drugo stran. Pa že kmalu obupam, saj resnično ni užitek voziti v takem. Za povrh je vse zaledenelo. Smuči na rame in nazaj do koče. Tam pa že rehlo obeta, da se bo vsaj za hip razjasnilo. In ta hip potem traja dobro uro. Kot bi bil v nebesih. Hodim naokoli, vpijam zadnje razglede. Pa zopet malo posedim. Prav pomembnega se počutim. Tukaj je sneg povsem drugačen. Ni ga veliko, ampak ker je spodaj travnata podlaga, povsem dovolj. Nekaj centimetrov putrčka na trdi podlagi.

DSC_0533

DSC_0543

IMG_2391 (2)

Rad bi prismučal do ceste brez snemanja smuči. Razume se, da se na to nisem pripravil že prej. Vse v zadnjem trenutku. Bo kot pač bo. Sedaj mi je žal. S Col de Cucha zgleda lepo smučljivo. Ampak kaj ko ne vem, do kam bom prišel. Nisem pa v posebnem razpoloženju, da bi peš šel potem nazaj na vrh. Sem le na dopustu. Potrebno je kdaj pa kdaj tudi uživati. Zato si izberem linijo za katero mislim, da bo optimalna. Seveda se potem izkaže, da to ni. Ampak kaj pa je v življenju optimalnega. Si že tako narediš. Sneg je tak, da bi tokrat lahko presmučal tudi kaj takega, ki sicer presega moje zmožnosti. Če bi imel koga s seboj. Sam sem za bolj sigurne variante.

DSC_0565

DSC_0568

Pripeljem do ceste, ki pelje na Pordoi. Smuči na nahrbtnik, v superge in tistih nekaj minut peš. Vmes opazujem prebujanje svizcev. Prava invazija čez cesto. Zanimivo. Ob zajtrku delamo zadnje načrte. Petra bi tudi nekaj odpeljala. Tokrat se Ivo javi, da bo šofer, pozneje bova pa še skupaj odpeljala nekaj km, če nama bo pasalo. Že ob pakiranju opazim, da začenja rahko rositi. Močno hitim, ker vem, da če bo dež, Petre sam bog ne spravi na kolo. Pa mi nič ne pomaga moja brzina. Tudi ona mora spakirati, če veste kaj hočem povedati. Kljub vsemu jo ob že malo močnejšem deževju prepričam, da greva do Corvare. Pa je resnično premraz. Kljub vsemu smo na višini več kot 2000m. Po nekaj km se odloči, da gre v avto. Sam pa nadaljujem s spustom. Navzdol je seveda mrzlo, ampak ne prvič. Nadaljujem z vzponom na Campalongo, ki je najkrajši in najpoložnejši vzpon teh dni. Potem pa se samo  še spustim do Corvare. Ker sam nimam posebnega navdušenja za nadaljevanje, Ivo pa me tudi ne vleče za ušesa, pospravim kolo. In dopusta je konec.

FullSizeRender

DSC_0585

Mislim, da so bili tokratni Dolomiti res perfektni. V beležnici pa imam že načrte za naslednje. Ampak je potrebno še kak dan počakati.

DSC_0592

IMG_2387

1.dan

2.dan

Kot običajno sem bil naslednje jutro prvi pokonci. Letos je bil naš dopust na isti dan kot prejšnje leto, na dan finala nogometne lige prvakov. Drugače si ne bi zapomnil. In ker so letošnje kamere kazale, da je povsod še ogromno snega, sem s seboj vzel turno opremo. Potem pa so me večerni pogledi na okoliške vrhove prepričali, da iz te moke ne bo snega. Največ sem stavil na vzpon do koče Forcella Pordoi, do kamor pelje tudi gondola. Vendar je bilo  vse kopno.

Zgoraj levo gondola, v sredini peš dostop

DSC_0413Zato mi zjutraj niti na pamet ni padlo, da bi vzel turno opremo. Ker pa sta hrčka še trdo spala in je bilo zunaj tako lepo, sem vzel samo superge  in odšel. Do kamor bo šlo. Takoj za našim hotelom opazim smerokaz za kočo Rifugio Fredarola. To bo moj današnji cilj. Hodim izredno počasi, saj sem malce utrujen od prejšnjega dne. Pa nikamor se mi ne mudi. Vedno uživam v novih še neodkritih kotičkih. Pri nas si redkokje sam, tukaj pa ne vidim žive duše. Nikjer. Prednost našega letovanja je v tem, da je hotel visoko, da ni okoli ničesar. Samota. Ko pridem na sedlo, se mi na drugi strani odpre Marmolada. In ogromna smučišča. Ki to sedaj niso, so pa definitvno smučljiva. V trenutku mi je žal.

Sas Bece

DSC_0427

DSC_0419

DSC_0431

Hodim naokoli, se vzpnem na bližnji Col del Cuch, predvsem pa se razgledujem. Nirvana. Preveč želja, premalo časa. Sam bi definitivno več časa posvetil hoji, in malo manj kolesu. Ampak, nisem sam, zato se počasi odpravim nazaj. Na zajtrku delamo zadnje načrte. Petra bi nekaj prevozila, vendar odločitev prepušča nama. Meni je za vse vseeno, Ivota pa na vsak način vleče Passo Fedai iz Caprila. Seveda tega ne pove direktno, ampak saj se poznamo. Obema se zdi ta vzpon prezahteven za Petro. Na koncu se odločimo. Petra in Ivo gresta s kolesom do Caprila. Sam grem za njima z avtom, ga pustim nekje spodaj, potem pa skupaj odkolesarimo. Petra gre do kamor bo šlo, ter nato pride z avtom po naju. Passo Fedai je tudi eden izmed klasičnih vzponov v Dolomitih. Je pa sigurno med najtežjimi. Vzpona je 1059 metrov, dolžina 14km, povprečen vzpon pa 7.5%. Zadnjih 5 km je najtežjih. Enkrat sem tukaj že bil, s težavo prišel do vrha. Upam, da bo letos lažje. Že po nekaj km z avtom ugotovim, da bo to pretežko za Petro. Sploh za njene prenose, za katere do sedaj (če to bere) ne ve, da so težji od najinih. Spustim se do njiju. Petra takoj pove naj greva naprej, sama pa pride za nama. Nisva se upirala. Prvih nekaj km ne greva po običajni poti. Ubereva cesto imenovano Sottoguda. To je cesta speljana skozi kanjon. Brez prometa. Ivo jo je opazil na odličnem posnetku, ki opisuje vzpon na Fedaii (https://www.youtube.com/watch?v=i-lbAN29mag&index=18&list=PLrvATbUmwCQRZ3TYgoE0Z2_7FucxeaWPy). Dolga je okoli 2km, potem pa se priključi klasični poti. Vzpon ni nič lažji kot pred leti. Dobesedno popije zadnje atome moči. Naklon dokaj enakomeren, vseskozi čez 10%. Dolga ravna cesta. Šele zadnje 4 kilometre se začnejo klasični dolomitski ovinki. Na katerih seveda za hip lahko počiješ. Res sam vesel na vrhu. Ker Petre še ni (z avtom), sam pa imam s seboj samo rokavčke, grem takoj nazaj. Po nekaj km zazvoni telefon. Petra. Pravi, da je spodaj pri žičnicah. To mora biti približno 4-5 km od vrha. Ne morem verjeti. Da je prišla do sem. Prav ponosen sem nanjo. Torej se spustim do nje, počakava še Ivota in gremo do avta. Kot omenjeno so odseki dolgi, ravni. Zato jo vidim že na vsaj kilometer. Potem pa vstane in se skobaca na kolo. Pa ja ne bo šla še gor? Ali dol? Nikamor ne gre. Zvrne se na sredo ceste. Sliši se grdo, tudi videlo bi se, ampak bruhnem v smeh. Potem pa se takoj zresnim. Kaj pa če ji je bilo slabo? Tudi pobira se s ceste izredno počasi. Potem pa vidim, da tudi njej usta silijo narazen in zabava se lahko prične. Hotela je iti naprej pa je bilo tako strmo, da je samo padla. Greva nazaj ob cesto. Zanima jo koliko je še do konca, pa naklon. Priznam, da je nisem silil naprej. Ker se mi ni dalo še enkrat gor. Pa je bila tako prepričljiva, da sem pač rekel, ja pa pejva. Ivo naju bo počakal v Caprilu. In sva šla počasi. Res je bilo ogromno truda, znoja, pa tudi obupavanja. Najtežje je bilo manj kot km do konca, ko je res popolnoma brez moči rekla, da zdaj pa res ne more. In se ji je to tudi videlo na obrazu. Res je vložila vse kar je imela. In še več.  Ampak tam sem pa prvič odločno rekel, da če je prišla do sem, bo pa tudi do vrha. In je. Popolnoma zasluženo.

Bi ne bi

IMG_2261 (2)

Moja zlata žena na kraljici Dolomitov

IMG_2290 (2)

IMG_2304 (3)

Nazaj grede jo peljem skozi tisto sotesko, ki sva jo z Ivotom uporabila za vzpon. V Caprilu popijemo kavo. Z avtom gremo še enkrat skupaj na Fedaii. Prijetno je, ko lahko vsi trije kramljamo o vzponu, ki smo ga ravno opravili. Na vrhu greva z Ivotom na kolo in proti Selli.

IMG_2335

IMG_2341

Iskali smo nekaj lepega. Z Ivotom tudi nimava več preveč moči. Zato izberemo Sello. Kot prvo je prečudovita. Kot drugo pa jo imava v spominu kot kratek položen vzpon. Ampak očitno takrat ko si spočit. Tokrat definitivno nisem. Vzpon je dolg 11.4 km. 758m vzpona in 6.6 % povprečen naklon. Nič posebnega. Ampak tokrat ni bencina. Resnično se je bilo potrebno potruditi. Petra je vseskozi zraven. Pa nič ne pomaga. Tudi ust ne odprem. Samo poganjam, če se temu lahko tako reče. Na vrhu se samo uležem na tla. Nobenega mrazu. Tudi Ivo se mi kmalu pridruži. Ne zgleda nič bolje od mene. Kava potem naredi določeno ravnovesje, ampak ne dovolj močno, da bi šla še v kakšen klanec. Spustiva se samo še nazaj do Canazeija in to je to od kolesarjenja.

IMG_2343

IMG_2344

Čeprav je Canazei eno najbolj turističnih mest v Dolomitih, pa kljub temu ne dobimo gostilne. Odprte. Zato gremo nazaj na Pordoi. Nekaj pojemo. Potem pa nas čaka finale lige prvakov. To si ogledava sama. In to je tudi edina stvar, ki Petri še manjka, da bi postala enakovreden član naše ekipe.

DSC_0491

DSC_0515

 

1.dan

3.dan

IMG_2358Kako smo prišli do letošnjih Dolomitov sploh ne vem. V bistvu vem, ampak ni ravno za javnost. Je pa res, da je Petra izrazila izrecno željo, da bi šla sama z Ivotom. Prejšnji stavek je zapisan tako, da bi se zlahka lahko razumelo, da naj bi šla onedva sama. Ivo in Petra. Pa ni tako. Mišlena sva Ivo in jaz.  Vendar pa nama, naj se sliši še tako bogokletno, z Ivotom paše, da je z nama. Zato jo dobesedno prisilim, da odide v Dolomite. O njih sem pisal že velikorat. Pa ne bo nikoli dovolj besed. Ne vem kaj je tako lepega na njih. Oziroma ne znam zapisati. Bo potrebno kar oditi tja in se prepričati. Ampak laično, oblika in struktura njihovih gora je tisto kar me fascinira. Enostavno.

DSC_0238

Zame se Dolomiti začnejo v Toblachu. Do tja premetavam zemljevide. Z Ivotom kujeva načrte. Letos je vanje vključena tudi Petra. Lani je prevozila legendarni vzpon na Pordoi, letos pa ji želiva še kaj težjega. Sam lobiram za Cinque torri (se opravičujem, ampak nikakor se ne morem odločiti v katerem jeziku bi navajal. Tukaj se vse prepleta med italijanskimi in avstrijskimi imeni, vmes pa se pojavlja še slovenski). Ker sem najbolj vztrajen in se jima ne da prerekati z mano, to pomeni da tja tudi gremo. Ivota in Petro pustim v Carboninu, to je 20km pred Cortino d’Ampezzo. Sam pa bom avto pustil pred začetkom vzpona na Cinque Terri. Onadva prikolesarita nasproti meni, Petra v avto, midva pa na Cinque Terri. Zapleten sistem, ampak drugače ne gre. Ko pridem do začetka vzpona ugotovim, da je cesta še zaprta. Kaj sedaj? Odpeljem nazaj do razcepa za Passo Giau. Tukaj še nismo bili in smo ga imeli v planu. Oblečem se in jima grem nasproti. Odkolesarimo nazaj do avta in menjava. Passo Giau je dolg malo manj kot 10km, z 8% povprečnim naklonom. Od njega ne pričakujem preveč. Pa me popolnoma preseneti. Vzpon je čudovit, razgledi prelepi. Mogoče zato, ker je okolica še zasnežena. Ali ker je prvi dan. Ne vem, pa saj je vseeno. Glavno, da se maksimalno uživa. Petra se vsake toliko časa ustavi in slika.

DSC_0240Tudi sam naredim ogromno slik. Vzpona je prehitro konec. Na vrhu popijemo prvo izmed mnogih kav. Pa ne toliko kot v prejšnjih letih. Zopet se nam je vseskozi mudilo. Čeprav imava po običaju z Ivotom s seboj knjižnico, se letos ni odprla niti ena knjiga, časopis. Samo zemljevidi. Petri večkrat poveva, da greva nazaj po isti poti. Ter da se dobimo na tistem odcepu, kjer smo zavili proti Passu Giau. Ivo se spusti prvi, jaz nekaj časa za njim, Petra pa bo še malo posedela. Čez nekaj dobrih minut me pokliče. ”Kje sta? Jaz vaju čakam, da prideta mimo. Da vaju slikam.” ”Midva se že peleva dol. Proti Cortini” ”Ja kako, a ne gremo na drugo stran,” začudeno vpraša. Vse to lepo razložim Ivotu. Meni vse jasno, njemu pa ne gre v račun, kako sva šla lahko pred njo dol, ona pa je čakala, da naju slika. Pustimo, da je šla na drugo stran. To postane tudi glavna smešnica letošnjih Dolomitov.

IMG_2201

DSC_0286

V glavnem, nekako se dobimo. Petri poveva, da je kilometer naprej odcep za Cinque Terri. Naj naju tam počaka. In gremo še v ta klanec. Ker jo tam ni, nadaljujeva naprej proti prelazu Falzarego. Čez 5 km je še en odcep za Cinque Terri. In tam naju čaka. Sam kot uspešen poročen moški sem modro tiho. Dobro vem, da vsaka beseda vodi v slepo ulico. Črno luknjo. Prepad. Ivo pa kot trenutno neizkušen moški vse to pove v mojih besedah. Dobesedno kot bi sam govoril. In glej ga zlomka, kako je vse to smešno. Lepo se nasmejimo. Moram pa biti pošten in povedati, da če bi imela voljo, bi se že spustila nazaj. Tako narediva še tistih nekaj km do Falzarega. Sledi spust do Arabbe. Ki pa ni vseskozi navzdol. Čeprav sem vseskozi prepričan, da greva s kolesom še do Pordoia, kjer bomo spali. Tudi takrat, ko Ivo omeni, da je namesto 7km, do vrha 10km. Dobro ga poznam. To pomeni meni se ne da več. Čez nekaj trenutkov ga vprašam:” Ej, kaj pa če greva midva lepo v avto?” ”Dobro, pa pejva,” mi stežka ugodi.

DSC_0296

DSC_0385V Arabbi pojemo večerjo, spijemo po dva piva. Tudi Petra. Z avtom potem dvig do Pordoia. Hotelček, mir. In prvega dne je konec.

IMG_2249 (2)

2.dan

3.dan

IMG_2054 (1)

13. etapi dirke po Italiji se je upravičeno reklo kar slovenska etapa. 170 km s štirimi kategoriziranimi vzponi. Vseskozi v bližini slovenske meje. Pozabljeni kraji. In res ogromno naših navijačev. Ne pretiravam, če rečem, da je bilo več kot polovica vseh govorečih ob progi s slovenskega govornega področja. Rekreativnih kolesarjev, ki so prišli na ogled te tekme pa sigurno še več. IMG_2026 (2)

Tokrat je bil moj vodič Uroš. Njegova prednost je, da ti ni potrebno popolnoma nič razmišljati. Vse organizirano v nulo. Zemljevidi, trase, višine, časovnice. Vse popolno. Zraven dobiš še popoln pregled kolesa. Ter manjša popravila.

IMG_2053

Avto pustiva v Gorici. Načrt je ogled prvega vzpona na Matajurju, potem jih nekje prestreževa in pogledava zaključek v Čedadu. Italijansko ime je Cividale del Friuli in je središče Beneških Slovencev. Da ne bom samo kritiziral Gregoriča. Z njim imam interni dogovor, da je na kolesu vedno spredaj. Torej je moja naloga samo slediti mu. Do Čedada imava okoli 30 km. Potrudil se je in izbral stranske ceste. V Čedadu greva skozi center. Povsod se čuti, da je danes poseben dan. Vse živi za Giro. Res dogodek, ki se ga splača videti. Vse je okrašeno, večinoma v roza barvah. Vsaka vas, skozi katere poteka trasa, se potrudi na svoj način dati doprinos. Že kolesarjenje po progi je veličastno. Od Čedada dalje pa sva že srečavala kolesarje z istim ciljem kot midva. Vzpon na Matajur se začne v kraju Kranjac/Crisnaro. Počutiva se kot na dirki. Polna cesta kolesarjev, Vse popisano po tleh. Navijači ob cesti. Konec vzpona je v vasici Matajur/Montemaggiore. Ker imava do prihoda kolesarjev še dovolj časa, greva do vrha. Do observatorija. Slabe 4 km. Celotnega vzpona je 10km, 1000 metrov višinske razlike. Vseskozi 10% naklon. Sklepam, da je bila v preteklosti to kakšna mulatjera. Ker cesta z druge strani, po  kateri smo se potem spustili je širša, lepša. Ta pa ozka, sicer rahlo obnovljena.  Vrh pa dolgočasen. Ne vem kdaj se mi je v zadnje pripetilo, da ne bi naredil niti ene slike z dvatisočaka. Za nameček pa Matajur sploh nima 2000 metrov. Z Urošem se potem spustiva na najbolj strm del. Kmalu pride, recimo ji italijanska vojska. Ki postavi koridor.

IMG_2039 (2)

V daljavi zaslišimo snemalni helikopter in veselica se lahko začne. Snemalci, spremljevalci, maserji, sponzorji, policaji, varnostniki in ne vem kdo še. Tej ozki cesti se bo zmešalo. Kar malo treme imam. Potem pa prvi kolesar. In za njim prva skupinica z našim Mohoričem. Množica ponori. Kot bi bila dirka po Sloveniji. Ker se je etapa šele začela, zaostanki niso preveliki. Čeprav Gregorič kot strokovnjak napoveduje velik razkorak med vodilnimi in zadnjimi. Zaradi ozkih, vijugastih cest. Vse to se izkaže za pravilno. V nekaj minutah vidiva vso karavano. Za prvimi pridejo njihovi avtomobili. Pa zopet motoristi. Kolesarji izvajajo prave vragolije, da pridejo na vrh med avti, ki se zagozdijo, pa posamezniki, ki na meni nerazumljiv način dokazujejo čudno pripadnost vsemu temu cirkusu. Začuda se zgodi malo nesreč glede na okoliščine. IMG_2093

IMG_2094

IMG_2063

Nazaj proti Čedadu greva po drugi strani, vseskozi po poti etape. Cesta je zaprta in ponuja eno najlepših voženj zadnjih let. Priključiva se skupini kolesarjev Izvir Vipava, tako da z nadzvočno hitrostjo pridrviva do naslednje točke, kjer bova gledala te vrhunske športnike. Do sem sva šla skozi vasi Ložac/Losaz, Mašera/Masseris, Gabruca/Gabrovizza… Lepo si najdeva prostor ob cesti in zopet čakava. Za to pravilo slišim prvič. Narejen je namreč prostor, kjer kolesarji vzamejo vrečke s hrano, pijačo. In imajo točno določeno, do kje morajo prazne bidone ter ostale smeti tudi odvreči. Domačini so seveda pripravljeni na to. Postavljeni so tako, da bi pobrali čimveč ”suvenirjev”. Kmalu prileti karavana. Kakšna hitrost. Ob vsem tem pa si okoli vratu nadenejo vrečke, iz njih jemljemo hrano in jejo. Nepredstavljivo.

IMG_2111

IMG_2115

IMG_2137

098CFAD0-82DD-4791-AC04-AD9AA5202651

IMG_2124

Čaka naju samo še cilj v Čedadu. Najprej si ogledava mesto, seveda popolnoma v barvah Gira. Potem zapeljeva skozi zadnji kilometer, ki je še odprt za javnost. Potem pa poiščeva kotiček, kjer si bova pogledala zaključek. Sedaj pa si kolesarji sledijo v dolgih razmakih. Prvi seveda še vedno pripeljejo na polno. Ostali pa že z mislimi na naslednji dan. Ker smo kljub vrhunski organizaciji še vedno v Italiji, se že pred prihodom zadnjih tekmovalcev gledalci mirno vozijo pred njimi. Ampak to je malenkost. Vse skupaj je res dobro pripravljeno. Sigurno ena večjih prireditev. Vredna ogleda.

IMG_2150

Velika Mojstrovka

Wednesday , 20, April 2016 Comments Off on Velika Mojstrovka

DSC_0201

Danes bi z Markom lahko rekla, da sva prej vstala, preden sva šla spat. Gregorič je iz nadebudnega, znatiželjnega mladeniča, ki je z veseljem hodil  z nama po Babah, postal turni smučar par excellence in gladko zavrnil najino ponudbo za Malo Mojstrovko. Sam nisem imel nobene prevelike želje za nadaljevanje turne sezone. Toliko kot letos še nisem smučal. Pošteno povedano, sem se je kar malce zasitil. Mesec dni nazaj. Tako tudi preslišim Markovo opazko, da gre na Vršič. Čez sekundo pa že iščem rešitev. V službi se mi namreč nabira minus ur. Bom o tem že potem razmišljal. Na parkirišču pod Tičarjevo kočo sva presetljivo kot druga. Ker je prelaz Vršič splužen šele nekaj dni, sva pričakovala večji naval. Sploh zaradi zadnjega poletnega dneva pred poslabšanjem. Kasneje ugotoviva, da sva bila le tako zgodnja. Ob prihodu nazaj je parkirišče polno. Takoj si nadeneva dereze. Sam imam kot običajno nekaj težav. Nekdo mi je zopet prestavil dolžino. Ne more biti  drug kot žena. Seveda to opazim potem, ko jim imam že obute. Kaj čem, bolje to takoj urediti, kot da me moti celo pot. Marko medtem uide naprej. Na začetku nisem preveč razigran, kasneje se vse postavi v prave tirnice. Ko si hočem nadeti rokavice, ugotovim, da sem medtem eno zgubil. Jo bom že kasneje našel. Dobro, da imam Zojine, roza volnene. Dobro vidne, Black Diamond model. Grem potem pač do vrha z eno. Ne hodiva po letni poti, ampak direktno po melišču. Narejene so stopnice, zato ni nobenih težav. Sneg ravno prav trd. Grapa do Vratc je po mojem mnenju najstrmejši del. Tam se odpre pogled na Primorsko, pozdravi pa naju prvo sonce.

DSC_0197

Na Grebencu snega ni. Ampak ne vpliva na naju, saj sva peš. Danes nisva koristila psov. Kljub temu, da vsa imela v planu Malo Mojstrovko, takoj privolim, ko Marko vpraša če sem za Veliko. Mala je vsa presmučana, še v senci, tam sem že bil. Na Veliki še nikoli. DSC_0200

Prečiva pobočja proti Veliki Mojstrovki. Sedaj me dereze malce motijo. Je prestrmo, da bi lepo hodil, ter prepoložno, da bi hodil po sprednjih zobeh. Kot vedno, si skušam čimbolj zapomniti okolico. Za deževne dni. Gledam okoliške vrhove. Jih poimenujem. Pri drugem se že ustavim. Nimam pojma. Boljši sem v teoriji kot v praksi. Z Markom se komaj kaj vidiva. Na daljavo. Vsak hodi po svoje. Niti ne po isti poti. Očitno nama tako paše. Srečava se šele na vrhu. Strinjava se, da naju moti nek manjši oblak tam daleč okoli Grossglocknerja.Na žalost se nama mudi v službo, zato ni nekega poležavanja. Izbereva si pot smučanja. Nadeneva čeladi. Sam se znajdem pred težkim problemom. Zjutraj sem Zoji vzel kapo. Z velikim cofom. Ki nikakor ne gre v čelado. Zato moram izbirati med varnostjo ali toploto in lepoto. Tudi kapa je namreč tako lepe roza barve. Danes zberem varnost, naslednjič grem na lepoto.

Marko po desnem krilu, jaz po levem

DSC_0210

DSC_0215

DSC_0217

Prvi del je še popolnoma trd. Ampak meni to najbolj ustreza. Tereni so široki, neprevoženi. Vsak si zbereva svojo linijo. In predeva. Že dolgo ni bilo takih razmer. Čeprav smuke ni malo, pa sva prehitro na Grebencu. Kjer je potrebno sneti smuči in pač iti peš do Vratc. Pa Marko predlaga, da se spustiva in potem od spodaj prideva do Vratc. Ker zgleda fantastično, mi ni bilo potrebno dvakrat rečt. Ta del je še strmejši. Trši. Pri vsakem zavoju vzdihnem. Od užitka. Pa je tudi tega konec. Nekaj težav imava s snemanjem smuči zaradi trdote. Poskušava priti do Vratc, pa nama ne gre. Marko trdi, da sva previsoko. Ne vem. Odločiva se, da greva nazaj.

DSC_0220

DSC_0227

Tukaj nekje sva ga ”usrala”

DSC_0233

Kazen

DSC_0239

Ko prideva do prave poti, nama gospod, ki naju je gledal pojasni, da nama je hotel povedati, kje sva ga polomila. Pa je mislil, da greva še enkrat na vrh in naju je pač pustil. Pošteno. Del pod Vratci je edini grdi del. Grapa je popolnoma razdrapana. Trda. Tisto pač odpeljeva zgolj zaradi dolžnosti. Ko pa se zopet dotakneva sonca, naju pa potem do konca čaka posladek. 5 centimetrov odjenjanega na trdi podlagi. Pri vsakem zavoju kar prši naokoli. Vsakega še posebej zarobim, da se še bolj kadi. Pa tudi to mine. Ostaja samo minus na službeni kartici.

DSC_0252

PS. Ja Petra, sem našel rokavico.

PST

Sunday , 3, April 2016 Comments Off on PST

PST je kratica za Pot spominov in tovarištva. Ali Pot ob žici. 32.5 km dolga pot okoli Ljubljane. Speljana po trasi bodeče žice, ki je omejevala Ljubljano med leti 1942 in 1945. Ob poti sta 102 spominska kamna. Tam, kjer pot sekajo mestne vpadnice stoji 6 spomenikov. Posajenih je 88 dreves. V spomin na Tita, ki je živel 88 let.

Z Ivotom sva imela marca zanimivo stavo. Vsak dan je bilo potrebno preteči minimalno 4 km. Sam sem si zadal, da morajo biti vsi teki s tempom pod 5:00 min/km. Zgledalo je povsem enostavno, pa ni tako. Kilometraža seveda ni noben problem. Večje težave predstavlja podatek, da je potrebno teči tudi, če greš prej smučat, kolesarit, si bolan, mogoče pijan. Plus hitro. Sam na treningih nisem tekel s tako hitrostjo niti takrat, ko sem bil precej boljši kot sedaj. Je bilo pa po dolgem času zanimivo, ker sva se obvezno vsaj nekajkrat na dan slišala, uživala kadar je eden opravil nalogo pred drugim, običajno Ivo pred mano, ogromno je bilo zbadanja.  Potrebno je bilo ogromno samodiscipline. Predvsem do samega sebe. Ivo bo že povedal zase kdaj je bilo najtežje, sam pa sem šel enkrat teči med službo. Ni šlo drugače. Tekel sem na vseh mogočih krajih, ob vseh čudnih urah. Potem, že omenjeno v prejšnjem postu, sva tekla po splitskem pristanišču. Za večino seveda neumnost, zase pa upam, da bom ostal neumen do smrti.

Za zaključek sem predlagal tek po PST-ju. Zadnji dan najine stave. Pridružil se nama je še Blaž. Ki je najprej mislil, da bomo tekli samo 20km. Pa se ni nič pritoževal. Je iz pravega testa. Kljub majhni letošnji kilometrini se je pogumno držal do konca.

Seveda smer, start izbereš po mili volji. Neuradno naj bi se teklo v obratni smeri urinega kazalca. Mi smo izbrali smer urinega kazalca. To pa zavoljo Golovca. Edinega resnega vzpona, ki smo ga želeli opraviti na začetku, še spočiti. Na poti je postavljeno nekaj pip:

  • pipa na pokopališču Žale
  • pitnik pri vojašnici
  • pitnik pri Litijski cesti
  • izvir pod Golovcem
  • potok v Londonu
  • pitnik v Murglah
  • pitnik na Viču pred Tržaško cesto
  •  pipa na pokopališču Vič
  •  pitnik na Brdu
  • pitnik ob Koseškem bajerju
  • pipa na Koseški tržnici
  •  pipa ob vrtovih nasproti Statističnega urada RS na križišču Litostrojske ceste in ulice Alme Sodnik

Vmes je še nekaj bencinskih postaj. Brali smo, da so pipe zaradi mraza še nedelujoče. Zato nam je Uroš na tri mesta postavil vodo. Pozneje smo ugotovili, da so vsaj tri pipe (toliko smo jih probali) delale. Prav tako smo zvedeli, da je pot slabo označena. Zato sem si naložil Gps podatke na uro in telefon. Kljub temu, in da sta Blaž in Ivo Ljubljančana, ki že celo kariero tečeta po naši prestolnici, pa smo imeli vseeno ogromno težav, da smo prišli okoli. Ogromno ustavljanja, usklajevanja je bilo potrebnega. Žalostno pa je, da je oznak na poti ogromno. Ne bi bil rad žaljiv, ampak če bi sam označeval in bi mi vzeli polovico tabel, lahko pa tudi vse talne oznake, pa garantiram, da bi vsakdo prišel okoli brez težav. Tisti, ki razvozlja uganko, kaj pomeni smer tabel, bi si zaslužil enoletno naročnino na KIH. Tisti, ki pa je prodal vse oznake po tleh, pa se še danes smeji. Žalostno je, ker se vidi, da je nekdo vložil trud v to. In ogromno denarja. Bi se pa dalo vse lepše urediti, samo z malo logike. Začeli smo počasi, končali še počasneje. Po 5-ih kilometrih smo bili že pod Golovcem. Ker se nam ni mudilo smo do vrha pešačili. Ter se potem zagnali navzdol. Sam sem že kmalu začutil, da s tem ne pomagam poškodbi kolena, ki se mi vleče zadnja dva tedna. Vsak korak sem čutil bolečino. Nekajkrat sem se tudi ustavil, da sem lahko potem nadaljeval v svojem tempu. Čez Fužine, Rudnik ni bilo niti kančka moje simpatičnosti. Bil sem bitko s seboj, Blaž in Ivo pa sta imela spredaj zabavo. Sem pa vseskozi razmišljal, da bolečina mora miniti. Enkrat. In pozneje prišel do ugotovitve, ki me spremlja na vseh mojih daljših avanturah. Lažje je teči s fizično poškodbo kot psihično. Če te nekaj boli, je to edini problem. Ko pa začne glava misliti po svoje, pa ne bi več, pa zakaj je to treba, koliko je do konca, takrat običajno odvijem s proge. Tokrat nisem niti enkrat pomislil na odstop. In sem vse pretekel brez ”težav”. Razen bolečin. Pa saj kilometrov ni veliko. Ampak zadnje čase smo tekli krajše razdalje. In je za vse nad 20km  potrebno malo potrpeti. Tudi proga, navkljub samo enemu Golovcu, ne sodi med lahke. Predvsem zaradi ogromno ustavljanja. Ne samo zavoljo iskanja. Nekaj je tudi križišč. Še večji problem pa je, da je Ljubljana predvsem v Šiški prerasla meje žičnate ograje. In se teče med bloki, po pokopališču, mnogo ovinkov je povsem nelogičnih. Vseeno pa je definitivno malo glavnih mest, kjer bi lahko tako enostavno tekel okoli mesta. In tudi tu, da ne bom samo kritiziral, je na vsaj 80 odstotkih pot tekoče urejena. Lepa. Z mnogo makedama, ampak dobro utrjenega. Na koncu smo bili vsi veseli. Največ pohval gre Blažu, potem meni in na koncu še Ivotu. Sliši se rahlo egoistično, ker sem dal sebe na drugo mesto. Ampak Blaž je letos tekel tako malo, da si zasluži prvo mesto. Sam sem na drugem zaradi poškodbe. Ivo pa je na tretjem mestu, zato ker nas več ni bilo. Nikoli ne tarna. Zato tudi zgleda, da vse opravi brez težav. In tako tudi zadnje mesto. Dokler ne začne jamrati.

Kontrolne točke

  1. križišče Tržaške ceste pri zgradbi Agrotehnike
  2. Koseški bajer
  3. križišče Dunajske in Tolstojeve ceste (pri AMZS)
  4. Šmartinska cesta pri nakupovalnem središču BTC
  5. Polje; Zaloška cesta
  6. Grad Fužine
  7. križišče Dolenjske ceste in Peruzzijeve ulice
  8. gostišče Livada ob Ljubljanici (Trnovo)

PST

 

 

Brač

Friday , 1, April 2016 Comments Off on Brač

Zaželela sva si romantičen vikend. Sprva sva hotela na Mallorco, pa nama tam ni bil všeč hotel, zato sva začela iskati drugo destinacijo. Petra si je vmes premislila, zato sem povabil Ivota. Samemu se mi ni šlo. Potem pa je začel komplicirati. In sva bil z vsakim dnem bolj oddaljena od Mallorce. Na koncu sva se odločila za Split… in pristala na Braču. Oba razen mene prvič. Pa še to sem bil sam enkrat s Petro na brzino na Bolu. S podatki o otoku nama je pomagal prijatelj Pero, sicer strasten navijač Hajduka. Sam sem pristaš belih skoraj od rojstva. Pa mu ne sežem do kolen. Za nameček njegove korenine segajo do majhne vasice Pučišće, ki je s strani mnogih proglašena za eno od desetih najlepših vasic Evrope. Tako nama pusti odprte roke za kolesarjenje, obvezen je samo ogled tekme Hajduk-Dinamo ter obisk Pučišć. Tako si tudi planirava podaljšani vikend. Zaradi neumne stave dopust začneva s tekom po splitskem pristanišču, medtem ko čakava na trajekt. In ga prav tako s tekom končava  v dežju v neki majhni vasici na slovensko hrvaški meji. Situirana sva v Supetarju, glavnem mestu otoka Brač, ki premore okoli 14000 prebivalcev. Že Supetar, ki je središče otoka je manjša zadeva, kar naju izredno veseli. To pomeni, da sva stran od civilizacije, oziroma bova, čedalje bolj bova odšla v notranjost otoka. Dnevi so bili na videz enolični. Za navadnega turista povsem dolgočasni. Zbujanje okoli 7 ure. Tek. Pa potem za zajtrk obvezno banane, kakšen jogurt, mogoče konzerva rib. Nato kava in odhod na kolo. Vmes še ena kava, ki pa je nisva dobila vsak dan. Na žalost. Prihod domov v večernih urah. Prvi dan sva si kupila dve vrečki juhe, pa ju potem nisva utegnila zavreti. Pristala sva pri malo kruha, sira. Potem pa sva odšla na pivo, ali pa sva bila doma. Do okoli 22,23 ure. Spat. In znova isto. Za naju popolno. Za drugega morda ne. Kolesarjenje na Braču je pa druga ali celo tretja pesem. Klanec do klanca. To pomeni vzpon iz mesta, kjer si situiran, pa potem po možnosti še eden, nato spust in zopet dvig nazaj. In ker nisva prišla trenirat sva že po prvem dnevu opustila misel na čisto brezmadežno kolesarjenje. Pač sva se z avtom peljala do neke točke, od tam s kolesom, pa zopet z avtom naprej. Obiskala sva Vidovo goro, najvišjo točko Brača. Bila sva na Bolu, ki mi ni nič posebnega. Lepše so mi manjše vasice, skoraj zapuščene. Definitivno pa mi je bila najlepša vasica Pučišće. Pravljična. Predzdnji dan naju je čakala poslastica. Nogometna tekma Hajduk Dinamo. V Splitu sva bila že nekaj ur pred tekmo. Spremljala sva navijače, ki so se zbrali v ogromnem številu. O sami tekmi ne gre zgubljati besed, saj ni imela posebnega tekmovalnega značaja. Pa je bila vseeno izredno zanimiva. So se pa izkazali naši navijači, ki so korektno navijali za svoje. Vseh 90 minut. Se splača pogledati sedaj, ko nas avtocesta v nekaj urah pripelje do Splita. Na začetku mi je bil Brač tak pust, za enkratno uporabo. Danes pa bi šel takoj nazaj.

IMG_1666

IMG_1613

IMG_1533

IMG_1624

IMG_1554

Begunjska Vrtača po Šentanskem plazu

Tuesday , 15, March 2016 Comments Off on Begunjska Vrtača po Šentanskem plazu

Zopet sva sredi noči kolovratila proti Ljubelju. Tokrat z Markom. Že ob petih sva na povsem praznem parkirišču. Res prava redkost. Počasi umirjeno hodiva. Nikamor se nama ne mudi. Res je nekaj posebnega to nočno pohajkovanje v popolnem miru. Na začetku Šentanskega plazu se dokončno sprijazniva, da tudi tokrat ne bova deležna sončnih žarkov. Še en razlog, da zopet poskusiva naslednji teden. Marko si že takoj nadene srenače, sam pa nekoliko pozneje. Zopet imam težave s psi. Sicer jih uporabljam okoli 10 let, ampak lahko bi še zdržali do olimpijskih iger.  Ogromno je napihanega snega. In tukaj imam ogromno preglavic. Marku se zaderem naj me ne čaka. Dvakrat se mi psi celo odlepijo. Odločim se, da grem danes takoj po službi po nove. Brez kompromisov. Mogoče po naslednji turi. Potem pa regionalna cesta postane trša in gre lažje. Moram priznati, da še nikoli nisem tako lahko prišel do gor. Vse skupaj je toliko lepše, ker sva vseskozi sama. Ne vem koliko jih ima ta privilegij na Zelenici. Ob katerikoli uri. Izstopiva drugje kot običajno. Vedno sem šel na greben po desni strani, ki je malenkost strmejša. Danes pa je vidno, da so šli vsi predhodniki naravnost in tako tudi midva. Tudi na grebenu sva sama. V oblačnem vremenu. Prvič se povzpneva še na Begunjsko Vrtačo, ki je nižja od Velikega vrha, ki je običajno bolj oblegan. In tudi bolj zaželjen cilj, saj je višji. O spustu pa ne bi. Ker je treba delati.

Izstop na greben

DSC_0153

V ozadju Veliki vrh

DSC_0168

Šentanski plaz

DSC_0169

Spust z Begunjske Vrtače

DSC_0177

Goli vrh

Saturday , 12, March 2016 Comments Off on Goli vrh

Goli vrh s svojimi 1787 metrov je zadnji oziroma prvi stražar Kamniško Savinjskih Alp, odvisno s katere strani gledamo. Ime mu je dalo vršno pobočje, ki je popolnoma golo. Sami se spričo slabega vremena danes nismo prepričali v to, ampak saj smo še mladi, izredno perspektivni. Goli vrh je v teh nestabilnih razmerah dokaj varen. To in pa da tukaj še nihče od nas ni bil, nas je prepričalo, da smo okoli 7:00 na Jezerskem. Pred Planšarskim jezerom desno. Na smerokazu piše Ravenska koča. Nato pa do kmetije Ancel. Sto metrov pod njo sta dve manjši parkirišči. Nekoč sva z Alešem tukaj doživela nepozabno pustolovščino, zato je začetek zasanjan, posejan z obujanjem spominov. Najprej hodimo po tekaški progi. Ki je perfektno urejena. Potem pa že smer Goli vrh. Pred nami je nekdo že potegnil smučino. Sicer kak dan prej, ampak je vidna. Drugače bi imeli kar problem najti pot. Vse je debelo zasneženo. Sploh Gps nas vseskozi usmerja desno, mi pa hodimo levo. Strmina je presenetljivo precejšnja. In sploh ne pojenja. Sam bi si želel bolj odprt teren. Razgledi in podobno. Ampak za to morata biti izpolnjena dva pogoja. Prvič, da bi malo stopili iz gozda in drugič, svetloba. Ker prvi pogoj ni izpolnjen, nam je za drugega malo mar. Šele na Jenkovi planini bi bili lahko deležni dobrega razgleda, ampak tam pa ni drugega pogoja. Po sto metrih smo zopet v gozdu. In tako do vrha. Gps se zopet upira. Vseskozi nas usmerja levo, mi pa desno. Po slabih dveh urah smo na vrhu. Oziroma nismo. Megla je tako gosta, da Uroš šele po nekaj minutah pove, da moramo še naprej. Pa ni več daleč. Vsem trem se hitro pošteno zanohta. Ne preostane nam drugega kot hiter spust. Želeli smo po sledeh predhodnika, pa jih hitro zgrešimo. Pozneje ugotovimo, da smo najprej prečili preveč levo, potem pa se še predaleč spustili. Gps in Urošovo spoznavanje modernih tehnik nam tokrat priskočita na pomoč. Vseskozi se držimo desno, po možnosti z malo vzpenjanja. Kljub vsem pripomočkom navkljub po dobrih 20 minutah nismo več prepričani kje smo. Končno le ugledamo Jenkovo planino. Do izhodišča se potem držimo sledi. Smuka pa danes pošteno povedano ne zasluži pozitivne ocene. Rad bi jo spustil v naslednji razred, pa enostavno ne gre. Potrebno bo ponavljanje. Večino je po gozdu. Mogoče smo zaradi napake pri spustu z vrha izpustili najlepši del. Ampak to ne bomo vedeli do naslednjič. Kljub temu pa je celotna ocena, tako kot vedno, zelo pozitivna. Če povzamem. Slikati se ni dalo, razgledov ni bilo, delale so se cokle, zeblo nas je, zgubili smo se, smuke je bilo izredno malo, pa še tisto bolj pretepanje, ampak bilo je super.

DSC_0107

DSC_0113

DSC_0114

Gradišče

Thursday , 10, March 2016 Comments Off on Gradišče

DSC_0081

Gradišče je najvišji vrh Velike planine. Lahko tudi Njivice. 1666 metrov.

Tokrat povabim Uroša. Seveda dan prej poteka elektronska vojna. Jaz bi šel gledat sončni vzhod, on je pa za poznejši odhod. Že kmalu ugotoviva, da bo vreme bolj kislo. Ampak vseeno startava ob 4 uri. Sam imam zadnje čase težave z urami v službi in mi vsaka minuta prav pride. Zmenjena sva v Mengšu. Od doma grem 15 minut prej. Da v miru popijem kavo. Pa sproti ugotovim, da sem prezgoden, da bi bila sploh katera bencinska odprta.  Na Veliki planini še nisem bil pozimi. Ampak mi je pot znana zaradi kolesa. Pred Črnivcem levo in proti Kranjskem Raku. Avta ne pustiva na prelazu Volovjek. Cesta je splužena, v odličnem stanju, tako da pripeljeva do večjega parkirišča. Tam dokončno ugotoviva, da danes od sončnega vzhoda ne bo belega kruha. Pa saj vseeno, glavno da škrta pod nogami. Hodiva zelo počasi. Zaradi mene. Kljub oblačnemu vremenu je pokrajina prelepa, da bi kar odbrzel mimo. Vse je novo za mene. Na vrhu Gradišča pa se ravno toliko zjasni, da sva deležna fantastičnega razgleda. Smuka navzdol je bolj kot ne hoja. Enkrat si morava celo nadeti pse, da prideva čez neko vzpetino. Potem pa sva do avta do vratu v pršiču. Bova ponovila.

DSC_0053DSC_0067

DSC_0094

DSC_0088-002

 

 

Žiga Balderman

Tuesday , 8, March 2016 Comments Off on Žiga Balderman

Peter Biros,left,of Hungary fights for the ball with Slovenia's Ziga Balderman, during their Group B match, at European Waterpolo championship, Friday, Sep. 1, 2006, in Belgrade, Serbia. (AP Photo/Srdjan Ilic)

Žiga Balderman je bivši kapetan slovenske vaterpolo reprezentance, ter dolgoletni igralec vaterpola kluba Triglav. Čeprav je od njegove upokojitve preteklo že mnogo vode, pa sem že nekaj let poskušal zvedeti več o njegovi karieri. Mi ”nogometaši” smo od nekdaj vaterpoliste gledali nekoliko postrani. Sveto smo bili prepričani, da je na svetu samo in edino nogomet, tisto premetavanje po vodi pa bi obvladal vsak. Čeprav smo se srečavali vsak dan, se nismo niti pozdravljali. Nekako so se mi zdeli vzvišeni. Po koncu njihovih resničnih in naših namišljenih karier pa smo se počasi začeli zbliževati. In sem ugotovil, da so vsi enaki kot mi. Skoraj vsi so danes moji znanci, za Žiga pa moram skrušeno priznati, da je sedaj eden mojih najboljših prijateljev. Torej sva imela ogromno časa za debatiranje o športu. Zaključek je, da so trenirali kot psi, da so bili vrhunski športniki.

Tvoji začetki. Se spomniš prve tekme? Kdaj si ugotovil, da mogoče odstopaš, da bi lahko naredil kariero?

Prvih tekem se res ne spomnim. To so bila razna pionirska tekmovanja v Jugoslaviji. Včasih so bila ta prvenstva regijsko razdeljena. V severnem delu smo bili mi pa včasih Koper (če se je prijavil), Mladost, Medveščak, Primorje, Opatija. V generaciji sem že zelo zgodaj začel izstopati, da bi pa mislil da lahko naredim kakršnokoli kariero pa nikoli nisem razmišljal. Pa saj niti nisem imel ne vem kakšne kariere…mogoče za slovenske razmere je bila v redu…za evropske/svetovne razmere pa ni bila ne vem kaj.

Prvič si bil državni prvak z ekipo Triglava leta 1992. Do kdaj je potem vladal vaš monopol?
Prva dva naslova smo osvojili leta 1992 in leta 1993, naslednji 2 leti smo ostali brez, potem pa smo jih osvojili 12 ali 13 zapored. Tisti 2 leti je bil prvak Koper. Že leta 1993 smo postali prvaki za zeleno mizo. Koper namreč ni hotel odigrati tekme, ker bi jo morala soditi dva sodnika iz Kranja, Pičulin in Marinček.

Kdaj se je izoblikovala generacija Balderman, Štromajer, Peranovič, Hajdinjak?
V bistvu se je generacija izoblikovala iz najboljših posameznikov v več letih. Štromajer in Hajdinjak 1971 letnik, Peranovič 1972, Troppan in Homovec 1973, jaz 1976, Galič in Bukovac 1978, Nastran Matej 1979. Tako da iz vsake generacije je ven prišel eden, maksimalno dva igralca.

Zakaj ni na vidiku novih Baldermanov, Štromajerjev… ?
Ker otroci počnejo raje kaj drugega. Mi smo sploh poleti po treningu še dolgo ostali na bazenu, ko pa smo morali domov na kosilo smo po kosilu spet šli pred blok in igrali košarko nogomet. Tega v dobi računalnikov, tablic in pametnih telefonov ni več.

Zakaj skoraj nihče od vas ni nikoli igral v tujini, za razliko od poznejše generacije (Nastran, Bukovac, Mertelj,…)?
Ko smo prehajali iz amaterskega v polprofesionalen način dela in ko so prišli rezultati so se tudi drugi klubi zanimali za nas. A ponudbe niso bile take da bi jih sprejeli. Naša “starejša” generacija se je pač tako odločila oz. vsak posameznik se je tako odločil. Jaz lahko povem zase. Odločil sem se da bom doštudiral. Že tako sem rabil 10 let, če bi igral v tujini zagotovo ne bi nikoli. Sam sem imel par zanimivih ponudb a daleč od tega da bi bile tako ugodne da bi jih brezglavo sprejel.

670x420_ziga-balderman

3x za 1 gol prekratki za Ligo prvakov. Kaj misliš, da vam je manjkalo?
Definitivno nam je manjkalo težkih tekem. Na takih se naučiš zmagovati, pa tudi kakšen kvaliteten tujec bi zagotovo prav prišel. Na kvalifikacijah v Kranju smo bili najbližje. Za Bečej, ki je bil kasneje evropski prvak so igrali Šapić, Čirić, Uskoković. Šoštar.  Prvo tekmo smo dobili proti Ukrajincem. Drugo smo zgubili z Grki, zadnjo tekmo pa smo igrali proti Bečeju. Če zmagamo smo v Ligi prvakov (vsaj tako smo mislili). Igrali smo fantastično. Po rednem delu je bilo neodločeno, v podaljških pa smo vodili za en gol. 30 sekund pred koncem smo se ubranili in igralci Bečeja so nehali igrati. Nastran je tako prišel sam pred golmana. Popolnoma sam. Naredil je nekaj zamahov z žogo, potem pa jo vrgel na tribuno. Zakaj bi dal gol? Saj smo v ligi prvakov. Pozneje pa zvemo, da je štela skupna gol razlika in smo izpadli. Zaradi enega gola.

Vemo da vaterpolo ni najbolj prepoznaven šport. Ste bili znani v Sloveniji, Kranju?
Tisti, ki so spremljali šport, so nas v Kranju poznali. Smo bili prepoznavni. Če pa misliš, da bi šel v Ljubljano po Čopovi in bi me kdo spoznal, se pa prekleto motiš. Tudi privilegijov ni bilo nobenih. Le na fakulteti so mi šli resnično na roko.

2564bc75-8760-41e3-935b-ef324d3dd068Si imel kakega idola?
Mislav Bezmalinovič mi je bil včasih top igralec.

Tudi tvoj oče je bil vaterpolist, pa pozneje trener. Misliš, da bi bila tvoja kariera boljša, slabša brez očeta? Ti je bilo njegovo ime kdaj v oviro?
V oviro mi ni bilo. Mislim pa tudi da nikoli nisem zaradi njega imel kakšnega privilegija. Drugače me ne bi žal pokojni Bruno Silič vzel v prvo ekipo še zadnje leto ko je Triglav še igral v jugoslovanski drugi ligi in se uvrstil v prvo ligo, ki pa se nikoli ni odigrala in mi vseskozi govoril da bom zagotovo pristal v jugoslovanski reprezentanci.

Kako pomembno je vodstvo kluba, reprezentance? Ti je katero ostalo v pozitivnem, bodisi negativnem smislu?
Zelo pomembno se mi zdi. Najbolj mi je ostal v spominu Jenšterle pri reprezentanci in Kacin v klubu. Jenštrle je imel svetovne ideje in igralci smo bili relitvno dobro preskrbljeni (oprema, dobre priprave, pogoji dela). Ni pa se znal pogovarjati, ker je preveč vzkipljiv. Pri klubu pa je bila v času Kacina ekipa najboljša/najmočnejša.. Tudi finančnih težav ni bilo.

68177155-50f3-4f25-997d-8faaf04be24d

Koliko kilometrov ste običajno preplavali v pripravljalnem obdobju? Kako je zgledal recimo kak naporen trening?
V pripravljalnem obdobju tudi po 7-9 km na dan. Fizično smo bili najbolje pripravljeni, ko nas je treniral Bonačič a nikoli nismo plavali več kot 3 km na trening. Res je imel dobre in smiselne treninge. Mogoče niti ne najtežje ampak najbolj zanimive. Jovovič nas je enkrat vlekel v hribe na Kriško goro (vaterpolisti in plavalci ravno nismo za hribe, sploh pa ne v polnem treningu) nas zgoraj počastil s pasuljem in pivom, ko pa smo že mislili da smo se izognili popoldanskemu treningu je prižgal štoparico in rekel da imamo 45 minut časa da vsi stojimo na robu bazena. Trening v bazenu je trajal 25 minut a je vseeno pol ekipe na robu bazena bruhalo.

Egipt je bila edina tvoja vaterpolo epizoda, ki ni bila povezana s Triglavom.
Nek sodnik iz Egipta je poklical našega mednarodnega sodnika Margeto in ta me je priporočil. Odločitev je bila sicer težka. Neznana dežela, ljudje. Vse popolnoma drugače kot pri nas. Treninge smo imeli vedno ob 20:00. Seveda sem bil vedno pol ure prej na bazenu. In tam ostal sam vsaj do 22:00. Nikoli nismo v vodo skočili pred 23:00. Vsakič sem si rekel, da naslednji dan pridem vsaj uro pozneje. Pa se potem vprašal, kaj pa če bodo danes točni? In zopet čakal tri ure. To je bilo leta 2004. Igral sem za klub Zamalek. Tam sem igral 2 meseca. Kvaliteta igranja je bila precej nižja kot pri nas. Še vedno sem upal na igranje v kakem evropskem klubu. Pa je potem prišla nesreča. Sicer so me potem še klicali v Egipt in Savdsko Arabijo, ampak se nisem odločil. Sem pa zaslužil v teh dveh mesecih toliko kot pri Triglavu v celem letu. Ni mi žal za Egipt.

63f12961-37f2-4de9-9160-a65cb58c6393

Kot si že omenil. Leta 2005 si na pripravah z reprezentanco doživel težko prometno nesrečo.
Z dovoljenjem trenerja smo štirje soigralci šli na pijačo v mesto. Ko smo se s taksijem vračali v hotel se je v nas zaletel drug avto, ki je “baje” šel skozi rdečo. Avto je bil tako razbit da so nas morali gasilci zrezati iz njega. Jaz sem najbolj nastradal. Imel sem srečo, da je bil Klinični center praktično zraven kraja nesreče.. Počila so mi jetra, razstrgal žolčnik katerega so morali odstraniti in imel sem zlom desne lopatice. Po dneh preživetih na intenzivnem oddelku me je helikopter slovenske vojske prišel iskati v Beograd in zdravljenje sem nadaljeval v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer sem bil še približno 10 dni. Mislim, da sem bil takrat v življenjski formi, zato sem tudi preživel. Ampak s sanjami o kakšnem odmevnem prestopu je bilo nepreklicno konec. Moram pa povedati, da se mi od tedaj, torej že 11 let primer vleče po sodišču.

Letos si se udeležil triatlona (ekipno) na Bledu, kjer si plaval. Si se za tekmo posebej pripravljal, koliko?
Za to tekmo sem imel izredno željo da se vsaj malo pripravim. Računal sem, da grem vsaj 20x plavat v bazen in da vsak dan na morju preplavam vsaj 500 m. Žal nič od tega nisem izpolnil. Sem pa bil celo 2x v bazenu in to po 7 letih.

Najbolj smešen trenutek v vaterpolu?
V Nici na kvalifikacijah za Ligo prvakov so nam ponoči popolnoma izropali avtobus. Vse so pobrali le moja bunda je ostala. Joj kako sem si želel da bi tudi mojo bundo odnesli. Sicer pa je bilo zgodb-anegdot veliko v tem času.

Najboljša postava proti kateri si kdajkoli igral?
Jugoslavija je tako kot Slovenija svojo pot začela v C skupini (kot hokej je bilo včasih). V Kranju so bile kvalifikacije za B skupino in Jugoslavija je prišla na te kvalifikacije v najmočnejši postavi na čelu z Igorjem Milanovičem in Aleksandrom Šoštarjem. To je bila definitivno najboljša in najbolj občudovanja vredna ekipa proti kateri sem kdaj igral.

balderman_1

Najboljši soigralec? Zakaj?
Primož Troppan. Ker je bila naša igra osnovana tako (oziroma cela jugo šola je vedno temeljila na centrih). Na koncu, ko sva ostala skoraj sama od starejše generacije sva v miže lahko igrala skupaj. V bazenu sva se res razumela.

Kdo je bil najtrši nasprotnik od slovenskih igralcev?
Jernej Seljak.  Ker je bil izredno hiter plavalec in fizično zelo močan. Na žalost pa je bil v Mariboru sam in se ni imel od koga učiti.

Proti kateremu nasprotniku si najtežje igral?
Definitivno Madžarska. Oni so nekaj takega kot “Nemci v nogometu”. Ne odnehajo. Če čutijo, da te lahko premagajo za 5 golov, bodo poskušali zmagati za 10.

1d01e257-0750-4f13-a011-176e4f99fc15

Najboljši trener?
Jovović Dejan. Imel je nenormalen občutek za odnose v ekipi. Imel je strašno avtoriteto, vseeno pa je dopuščal sproščenost ko je bilo to potrebno. O kvaliteti in znanju pa o trenerju ki je slovensko reprezentanco zapustil zato ker so mu ponudili mesto pomočnika v srbski reprezentanci ni treba izgubljati besed. Za mene je bil popoln trener. V dobi, ko je bil on trener, sem bil sam kapetan reprezentance in mogoče zato tako mislim. Zame je bil idealen trener. Škoda ker ni ostal dalj časa.

Najslabši trener?
Željko Tonković Ni imel svoje vizije. Izgubljal se je v odnosih do igralcev. Prej je bil trener Olimpije, kjer so bili mladi neizkušeni fantje in njih je lahko motiviral, jih vodil. Imel je smešne metode motivacije, ki pri nas Triglavanih, ki smo nekaj že dali skozi niso prišle do učinka.

Prednosti, slabosti? Meni osebno nikoli ni bilo jasno kako daš lahko toliko golov? Vedno se mi je zdelo, da se ti je posrečilo. Šele kasnej sem ugotovil, da toliko golov pa le ne more biti plod sreče.
Se strinjam. Imel sem najslabši šut v klubu in v reprezentanci. Prav tako sem bil najslabši plavalec. Met je bil izredno čuden. Zaradi slabih nog sem ležal na vodi. Strel je bil mehak, mogoče se je včasih žoga odbila od vode. Vsi so vedeli, kam bom streljal, pa sem vseeno dal ogromno golov.

ccd3a1f4-ec7d-4838-a3cd-80a02fb58d96

Še anekdota za konec.
Na prvem evropskem prvenstvu v Firencah smo izgubili vse tekme do zadnjega dne, ko bi morali igrati za 11. mesto. Dva dni pred tekmo smo šli v star del mesta in se ga močno napili. Trenerja Štirn in Balderman sta na recepciji gledala kateri ključi so na recepciji. Nekaj nas je prišlo tako pozno (zgodaj), da sta obupala in odšla spat. Naslednji dan naj bi bili prosti. Ampak nas je trener nagnal na trening. Potem pa nas je večina spala do naslednjega jutra, ko smo imeli že dopoldan tekmo z Nizozemci. Popolnoma neobremenjeni smo jih dobesedno razbili. Hajdinjakova tekma življenja. Dal je gol iz sredine in potem še dva z desetih metrov. Štirn je bil tako navdušen, da je pozabil na vse grožnje s kaznimi.

Pa še ena. Leta 1994 sva šla s Peranovičem na morje v Supetar na Braču. In sva gledala kako lokalni fantje igrajo vaterpolo. In sva vprašala, če se lahko pridruživa. Tako sva vsak dan igrala z njimi, odigrala sva tudi eno tekmo. Lepo odšla domov. Potem pa dobim telefonski klic. Župan Supetarja in predsednik vaterpolskega kluba Supetar. Da imajo nek prestižni turnir. Nagrada pa je pomol. Plačal nama je prevoz z Rijeke do Supetarja, hotel, na koncu pa nama je dal še nekaj denarja. Turnir smo osvojili. Ker sva bila reprezentanta Slovenije sva igrala pod izmišljenimi imeni. Peranovič je bil Tim Bezmalinovič, jaz pa Ante Jakšič. Še danes pa imajo v Supetarju ta pomol.

75b695e0-ba5d-4897-85ab-d822c393114d

Grad Strmol

Sunday , 6, March 2016 Comments Off on Grad Strmol

IMG_1300

Grad Strmol spada med redke slovenske gradove, ki so v vsej svoji zgodovini ohranili slovensko ime. Leži na obronkih Dvorjanskega hriba, v bližini Cerkelj. V 13. stoletju so se tu naselili vitezi Strmolski, od koder tudi ime. Vedno sem ga gledal od daleč. Zato je bil še toliko bolj skrivnosten. Sploh po tem, ko sem slišal grozovito zgodbo o najbolj znanih lastnikih, ter o tem da naj bi tudi strašilo v njem. Je eden dveh slovenskih gradov z originalno opremo. Prejšnji teden sem zasledil, da organizirajo vodene oglede. Vseskozi je bil grad bolj zaprtega tipa, zato odločitev ni bila težka. Včeraj sva zamudila kakšno minuto in ostala kratkih rokavov, danes pa le prišla na svoj račun. Mogoče še bolje, saj sva bila edina. Na voljo nama je bila prijetna voditeljica in ves grad.

IMG_1311

O zgodovini gradu, ki jo je glede kakšnih napadov odnesel odlično, ne bi razpredal. Malce bom povzel le zgodbo zadnjega zasebnega lastnika, ki se naju je močno dotaknila. Seveda je to le povzetek. Kdor bo hotel kaj več, bo kliknil na eno izmed spodnjih povezav, ali pa si prebral knjigo Draga Jančarja To noč sem jo videl (Kresnikova nagrada 2011, najboljša tuja knjiga v Franciji leta 2014). Ravno v tej knjigi opisuje zadnja leta zakoncev Hribar in njun tragičen konec. Podatke za ta čudovit roman pa je črpal v besedilu Marije Cvetek, ki je zbrala ogromno podatkov o predvojnih in medvojnih dogodkih na strmolskem gradu (spomini Vilme Mlakar, ki je na gradu službovala med leti 1939 in 1946).

IMG_1348

Rado Hribar je bil prijatelj tedanjega lastnika Gradu Brdo pri Kranju, Pavla Karađorđevića. Le ta ga je verjetno tudi navdušil za nakup Gradu Strmol. Po rodu je bil Rado iz znane ljubljanske družine tiskarja, industrialca, politika Dragotina Hribarja. Njegova mati pa je bila iz družine tovarnarjev slaščic Franca in Josipine Šumi (bonboni Šumi). Bil je velik estet, ni pil kave, vino pa samo toliko da je pokril dno. Zgodaj je hodil spati, zato je za svoje goste zgradil poseben prostor, da ga niso motili. Rad je imel živali. Svojega psa Kadija je pokopal za gradom na pasjem pokopališču, kjer je imel vsak pes svoj kamen. Njegovo glavo je dal vklesati v v bel kamen, ki je vdelan nad kaminom v salonu. Imel je svoj avion, enega je celo skonstruiral. Čeprav sploh še ni imel prototipa, mu je v pariškem aero klubu uspelo prodati 142 (po nekaterih virih 149) teh letal.  Ko se je rusko letalo zaletelo v umobolnico v Polju pri Ljubljani, kjer je bilo letališče, je predlagal novo, na Brniku. Zaradi ogromnih jurčkov, ki so rastli v okoliških gozdovih, so kmetje ustavili gradnjo, do katere pa je potem vseeno prišlo po vojni. Poleg tovarne Šumi je imel v Srbiji rudnik, trgoval je z delnicami…

Kamin z vklesanim psom

IMG_1325

Njegova žena, ki se je podpisovala Xenia, je bila prav tako nekaj posebnega. Njen ded je bil najbogatejši Slovenec. Bila je prva jugoslovanka s pilotskim izpitom. Z Radom se je poročila zelo mlada. Na skrivaj, nekaj časa sta živela vsak po svoje. Ker je imela rada konje, ji je Rado priskrbel učitelja jahanja, srbskega oficirja Glišiča. Seveda že veste kaj sledi. Ljubezen. Rado je s svojimi vezami poskrbel, da so Glišiča premestili v zakoten kraj v Črno goro. Pa ni pomagalo. Ksenija je šla z njim in se tudi poročila. Tam je živela bolj skromno. Rado je še vedno upal, da se vrne k njemu. Celo sobo je opremil posebej za njo, ter jo prepričeval v vrnitev. Uspelo mu je.

Soba za Ksenjo (po tedanjih običajih sta spala v različnih prostorih)

IMG_1345 (1)

Vse do prezgodnje smrti sta potem živela skupaj. Oba sta imela rada živali. Ksenija je imela celo krokodila, katerega je na vrvici vodila po Ljubljani. Ta je po incidentu, ko je med kopanjem ugriznil Rada, končal nagačen. Bila sta izredno družabna. In dobra gostitelja. Rado pa mecen mnogim. Slovenskemu pianistu Ivanu Noču, pa slikarju Božidarju Jakcu, ter še mnogim drugim. Med drugim je bil zaslužen za izgradnjo prve skakalnice v Planici, zaposlene je imel domačine…

IMG_1316

Med vojno sta skušala čimbolj mirno pluti med obema ognjema. Ker je bil poslovnež je imel stik z nemškimi oblastniki, jih tudi gostil.

IMG_1342

3. januarja 1944 je pred grad prišlo 10 partizanov. Čeprav je veljala prepoved vstopa jih je Rado spustil v grad. Ker je podpiral OF in pomagal partizanom, je bil prepričan, da se jima ne more nič zgoditi. Kljub temu, da je večer prej dobil obvestilo naj se umakne v Ljubljano, saj ga bodo prišli iskat. Partizani so pobrali kar je bilo vrednega in Rada ter Ksenjo odgnali proti Štefanji gori. Vsi so bili zelo mladi člani Kokrške čete, ki so jih dva meseca pripravljali na likvidacijo. Vest o smrti se je žalostno širila po okolici. Ker so ju imeli radi, je na dan prišlo mnogo podatkov., čeprav je protikomunistična oblast zanikala grozodejstvo. V pijanosti so mnogi izmed udeleženci priznali grehe. Vseh devet (ena je bila ženska) je posililo Ksenjo. Spet eden je priznal, da se mu ni ljubilo izkopati dovolj dolge jame in ji je raje polomil noge. (Radov nečak je na sodišču dosegel oprostilno sodbo, ob otvoritvi spominske plošče pa se mu je za krivico javno opravičil predsednik Borut Pahor)

IMG_1372

Po vojni so grad obiskovali narodni heroj Ivan Matija Maček, Edvard Kardelj je tu okreval po operaciji želodca, tu so bili še Vida Tomšič, Boris Kidrič, Moša Pijade in drugi (grad je bil počitniški dom za najvišje na oblasti).

 

Danes v gradu poteka mnogo dejavnosti. Vse sobe so namenjene tudi gostom. Če me želi kdo počastiti bo plačal od 360 eur dalje. Zraven so naredili prijetno kavarno. Na voljo so igrala za otroke, organizirani rojstni dnevi, konference, sprehodi po okolici.

Zgodovina Gradu Strmol

Facebook Grad Strmol

Nečak Peter Hribar o krivici

Besedilo po katerem je nastal Jančarjev roman

 

Predavanje o potresih

Tuesday , 1, March 2016 Comments Off on Predavanje o potresih

 

Še malo več

Jure Žalohar, 38 letni Kranjčan je zaljubljenec v naravo. Danes
profesor fizike na Kranjski Gimnaziji je že v osnovni šoli iskal in
zbiral fosile. Ker ni prav posebno rad igral violine, je raje ves svoj
prosti čas preživel v gorah, vzpetinah, grapah, peskokopih, …
Geološka strast ga je pripeljala do doktorata, v katerem se ni
ukvarjal s fosili, temveč je preučeval potrese. Če mu je ob natrpanem
urniku ostalo kaj časa, medtem ko je ravno s prijatelji raziskoval
najstarejše fosile morskih konjičkov na svetu, je programiral in
ustvaril računalniški program za potrese. Ker mu to ni bilo dovolj, je
začel raziskovati kristale in majhne delce v njih. Le te je potem
fotografiral skozi mikroskop in ustvaril izjemna umetniška dela.
Opazili so ga pri National Geographic, objavili njegove fotografije in
poseben prispevek.
Rad predava, ne samo v šoli, tudi drugje. Rad piše članke in knjige.
Sodeloval je pri ustanovitvi lokalnih muzejev in številnih geoloških
zbirk.
V zadnjih dveh letih pa se mu je zgodilo nekaj, za kar ne ve ali gre
za pomembno ali nevarno znanstveno odkritje. Pri preučevanju potresov
je razvil teorijo, s katero je moč napovedovati potrese. Teorija ni
samo na papirju ali v knjigi, preizkuša jo v realnem času, v živo. In
to z osupljivo natančnostjo.

Jure je iskriv in iskren sogovornik. Na predavanju nam bo razkril,
kako deluje Zemlja oz. kako ljudje mislimo, da deluje. Obstajajo
namreč zakonitosti, ki jih znanost ni sposobna razložiti.

 

KOT ŽE OMENJENO JE VSTOP PROST. JE PA ZAŽELJENO, DA KDOR PRIDE, SE ZARADI VELIKOSTI UČILNICE, NAJAVI PRI MENI NA edo@svashta.com ali 040853374.

Hajnževo sedlo

Sunday , 28, February 2016 Comments Off on Hajnževo sedlo

To sedlo bi bilo lahko v sorodu z Zelenico. Mogoče tudi sta. Oba sta obrnjena v isto smer, približno iste konfiguracije. Le da je Hajnževo sedlo sigurno starejši brat, z malce čudnim imenom za moškega. To pa zato, ker je vzpon daljši, bolj izpostavljen plazovom. O lepoti pa ne bi, ker ni pogojena s starostjo.

Startamo zgodaj. Pri tisti uti na levem ovinku pod Ljubeljem. Tokrat prvič letos opremljeni s cepinom, derezami. Mika nas Košutica, ampak še ne vemo, da bo pri tem tudi ostalo. Kot običajno, je tudi tokrat Uroš prvič tu. Pa to ne bi bilo nič nenavadnega. Je pač ljubljanski, mestni fant, ki ima ljubljanski grad za Vrtačo, Stol, Triglav, Grossglockner… Gre pač tokrat gor, da se nabere primerljivo število višinskih metrov. Malce nenavadno je, da naju tako kot vedno prepričuje, da njegova ura sigurno pozna pot bolje kot midva z Markom, ki sva bila tu že tolikokrat. Seveda se ne dava. Ker pa imam enkrat letno dan, ko tudi nekaj priznam, se mu na tem mestu opravičujem. Če bi izbrala njegovo pot, v današnjem primeru letno pot na Planino Korošico, bi bili sedaj že doma, ne pa, da še vedno gazimo proti Hajnževem sedlu.

Pričakovali smo nekaj novega snega. Pa ga je bilo le mogoče centimeter ali dva. Ugotavljamo, da ravno dovolj, da lahko nemotoma hodimo. Navzdol pa sigurno ne bo šlo do avta. Začetek poteka po letni poti. V okljukah. Če je snega več se da krajšati. Tokrat ne. Kljub temu, da so na tej strani razmere bolj kot ne borne, pa je ostankov plazov kar veliko. Nekaj prav gromozanskih. Čeprav je potrebno biti pazljiv tudi na Zelenici, se mi vseeno tam zdi bolj varno. Tukaj kar nekaj plazov prečka našo pot. Preveč, da bi šel večkrat tu.

Obetali smo si vsaj en sončni žarek. Pa ne bo nič. Vseskozi hodimo v megli. Težko povem kje, saj se ni nič videlo, ampak na primernem mestu skrenemo z letne poti in do vrha nadaljujemo ob grebenu Zajmenove peči – Veliki vrh. Podlaga je danes izredno neprijazna do nas. Spodaj ledeno, zgoraj pa okoli 10 centimetrov napihanega. Vseskozi zdrsava. Poskusimo s srenači, pa ni nič lažje. Potiho, da me ne sliši, se večkrat opravičim Urošu. Prepričan sem, da bi bila letna pot boljša izbira. Upam, da ne zve tega. Le kdo ga bo ustavil naslednji teden, ko bo glede na uro hotel, da na Klek startamo v Bohinju.

Nekajkrat se vsaj toliko razjasni, da vidimo sedlo. Razmere pa še vedno od napihanega, do klože, pa ledu. Po trdem gre še najbolje, drugje korak gor, dva dol. Najbolje pri tem je, da kljub nenehnemu stokanju uživamo. Vseeno vodilna kadra na vrhu ocenita, da smo za danes zaključili. Sam vmes ugotovim, da iphone ni izdelan za nižje temperature. Kljub polni bateriji po nekaj slikah ugasne. Obenem pa tudi moja roka. Le kdo je v mednarodno resolucijo zapisal, da s telefonom lahko ravnaš samo brez rokavic? V trenutku se mi zanohta. Pridemo do zaključka, da danes smo vsaj priča zimi. Tisti pravi.

Smuka navzdol. Vrhnji del kloža. Ta del mi je bil vedno tak neokusen, nevaren. In tudi danes je tako. Potem pa postane vse skupaj bolj okusno. Nekaj plazov je fantastično smučljivih. Če bi bilo snega več bi bil tudi občutek malenkost boljši. Tako pa vsaj 200 višincev, ki bi bili v boljših razmerah smučljivi, prevozimo, prehodimo, preštamfamo,…. po cesti. Čeprav damo trikrat za nekaj metrov smuči tudi dol, pa pripeljemo vse do avta. Kar na vzponu nisem pričakoval. Tura kot vedno super. Moj zapis iz prejšnjega tedna pa je tudi obrodil sadove. Na vrhu Hajnževega sedla sta mi Uroš in Marko ponudila, da malo poležim. Da ne bom več težil. Res sem jima hvaležen, ampak nekateri imamo doma ženo, otroke. Potrebno je iti v trgovino, pa pospraviti po hiši, skuhati, oprati, speglati, pobrisati prah, pa potem najdražjo peljati na sprehod, ji skuhati kavo.

FullSizeRender

FullSizeRender-1

IMG_1265

Pravila turnega smučanja

Friday , 26, February 2016 Comments Off on Pravila turnega smučanja

Tako kot v vseh sferah našega življenja tudi v turnem smučanju obstajajo določena pravila. Da bi olajšal delo našim zanamcem sem popisal nekaj osnovnih navodil. Glede na partnerje, ki sem jih imel. Vrstni red je naključen. Vse je znanstveno dokazano.

ŠPAROVEC oziroma FRANCOSKI ALPINIST

To sta v bistvu dve osebi, včasih jih je lahko tudi več. Ker sta krvno povezana, so tudi pravila popolnoma enaka

  • nikoli se ne starta več kot 5 ur po dogovorjenem času
  • nikoli se ne ve kam se gre
  • v ranjki Jugoslaviji bi rekli: ”Lako će to Željo.”
  • nahrbtnik se vzame samo na ture daljše od treh dni
  • obvezna oprema je samo on

DSC_9351

Slike od Luksija ni, ker takrat še ni bilo fotoaparatov

SANDI

Z njim sem bil sicer samo enkrat, ampak paše v ta krog. Fizično vrhunsko pripravljen, vse stavi na eno tekmo, slabši v ligaškem sistemu

  • nikoli se več ne gre

Slike ni. Varstvo osebnih podatkov

IVO

Ogromno volje, eden redkih ki smuča slabše od mene

  • če spijeva to kavo, potem še vedno lahko naslednjo. Če ne spijeva te, je nikoli več ne bova mogla
  • ne ve se popolnoma nič, važno da se gre
  • še na vrhu se nam niti sanja ne kje smo
  • vrhunska oprema

DSC_9683

MEDO

Bivši, sedanji difovec, ki ima smučanje v malem prstu. Najina sta poznopomladanska Zvoh in Zelenica

  • Obvezno greva drug teden zopet, mi je dejal leta 2011

DSC_2948

ŠLIBAR

Nekoč bo izšla knjiga o njem. Mašina. Znanja nekoliko manj, zato pa največ volje

  • nikoli se ne obrača
  • v sobi se ne sme kaditi cigaret, ostalo lahko
  • do 21:00 se ne gre v kočo. Če si prej, pač hodiš okoli koče do predvidene ure
  • tura se nikoli ne konča na izhodišču
  • obvezni spolni pripomočki

DSC_8123

 GREGORIČ

Bivši sodelavec, popolnoma drug karakter, ki mi vedno obljublja kavo

  • nikoli, ampak niti takrat na kavo
  • v nobenem primeru se ne ustavi, niti če je policaj pred tabo
  • vsaj dvakrat je potrebno iti na vrh, da si ga dobro zapomniš
  • njegova ura pozna pot bolje kot tisti, ki je bil tam že 6krat

DSC_6011

ZDEŠ

Na začetku naš vodnik, danes samo še fotograf. Je pa zakladnica znanja, malenkost bolj resne sorte, z določenimi principi, zato zelo zaželen med nami

  • mala potreba na vsaki dve uri
  • velike ni
  • obvezno poznavanje osnov flore in favne
  • brez piva na večdnevnih turah
  • ni odpadnega materiala
  • če mu zlomiš kaj, mu moraš kupiti novo
  • obvezen pregled kamenja

DSCN0745

Pa za konec še moja pravila, da ne bo hude krvi:

  • obvezna kava pred turo, prav tako po turi
  • po koncu ture mora obvezno manjkati vsaj en kos opreme
  • dan pred turo Grossglockner, zjutraj Veseli tobogan s Triglava, na koncu koča na Zelenici

PS. Letos veliko smučam z Markom, ampak še nisem dodelal njegovega osebnostnega profila, tako da pride drugo leto na vrsto. Je pa na prvo žogo prvoligaški igralec.

DSC_8533