Zjutraj sva vstala malenkost pozneje, saj sva si večer prej dala duška. V postelji sva bila šele malo čez 21:00 uro. Še pred 6:00 pustiva avto pri jezeru Mittersee. Tekla bova do jezera Rechensee v vasici Graun.

Do leta 1950 je bil stari Graun povsem običajna vasica na Južnem Tirolskem, ki se ji o turizmu niti sanjalo ni. Potem pa je italijansko elektro podjetje tu zgradilo jez, s katerim je združilo jezero Rechensee in jezero Mittersee. Iz te neumnosti je nastalo umetno jezero Rechensee,  po italijansko Lago di Resia, ki je povsem poplavilo Graun ter del vasi Reschen. Poleg spominov še redkih preživelih prebivalcev, je cerkveni zvonik iz Grauna še edini opomnik na okoli 150 hiš, ki so več kot 500 let spokojno ležale v tej čudoviti dolini. Že leta 1920 pa so posegli v njihovo intimo z načrti za gradnjo manjšega 5 metrov globokega jezera. Seveda so potem leta 1940 že prišli z novimi načrti, za 22 metrov globoko jezero, ki bi združilo obe že prej omenjeni jezeri. Kot je običajno povsod po svetu, na tamkajšnje prebivalstvo nihče niti pomislil ni.  Jez so takoj začeli graditi, a je bil zaradi vojne, ter negodovanja vaščanov dokončan šele leta 1950. Še preden je bil jez dokončan, je podjetje za gradnjo jezu, v zameno za 10 let dobave elektrike prejelo 30 milijonov švicarskih frankov od švicarskega podjetja Elektro-Watt. Vaščani so šli s svojim protestom celo do papeža v Rim, pa brez uspeha. Novonastalo jezero je poplavilo skupno 163 domov in 523 hektarjev obdelovalnih površin. 150 družin je ostalo brez vsega (nadomestila niso bila omembe vredna). Nekaj so jih začasno naselili v barake, pa še to v 8 km oddaljeni, odročni Vallelungi. Polovica se jih je bila prisiljena izseliti. Rechensee je danes največje alpsko jezero nad 1000 metri. Legenda pravi, da se cerkvene zvonove še vedno lahko sliši.

Sam pa lahko slišim samo utrip srca, in svoje korake, kar je ob moji kadenci 177/minuto kar velikokrat. Vsa turobna včerajšnja doživetja so pozabljena. Pokrajina je povsem drugačna, z vseh strani me pozdravljajo hribi. Res je nekaj posebnega teči navsezgodaj po krajih, kjer še nikoli nisi bil. To so definitivno moji najlepši športni trenutki. Ob jezeru si vzameva čas. Slikava, raziskujeva. Nikamor se nama ne mudi. Mogoče naju malenkostno moti dejstvo, da imava do avta še 7 km. Prišla sva pa kolesariti. Ampak, kot sem veleumno ugotovil: ”Če nič več ne vidim, sem svoje naredil.”

Na Gavio greva iz Bormia. Ker je vmes Stelvio, je logično da se do izhodišča zapeljeva z avtom. Stelvio je zaprt zaradi maratona, zato greva čez Umbrail. Na Stelviu se skoraj vsak teden nekaj dogaja. Tako imajo ta vikend poleg maratona še brevet. Če kdo ne ve kaj je brevet, pa ga slučajno zanima, bo že zvedel. Danes startajo kar štirje. Vsi iz Bormia. Eden čez Stelvio do Prada in nazaj čez Umbrail. Drugi na Gavio in Mortorolo. Tretji na Bernino, za četrtega pa ne vem. Zanimivo pa je, da je cena enega breveta 20 eur. Če pa greš na vsaj dva, pa je cena 15 eur. Tako še potem, ko se pozno zvečer vračava proti Pradu še vedno srečujeve junake, nekateri se šele vračajo iz Prada. Zopet naju čaka 25km vzpona. Povprečen naklon je manjši kot na Stelviu, so pa deli strmejši. Sva pa tudi že malce utrujena. Pa še vroče je. Je pa okolica mnogo lepša kot na Stelviu, zato sem imel manj težav kot dan preje.

Stelvio iz Bormia

Gavia je mlajši brat Stelvia. Pomotoma ju marsikdo uvršča v Dolomite, pa sta oba že v Alpah. Bolj znan vzpon na Gavio je z druge strani, iz Ponte di Lagna. Ker je Dirka po Italiji konec maja, začetek junija, je pot večkrat pod snegom, zatorej je Gavia tudi težavnejši otrok. Kot tudi pri nas, pa je tudi Gavia deležna mnogih podvigov. Tako beležijo kdo večkrat pride na vrh v letu. Pa kdo večkrat v enem dnevu.

Tudi danes se o vzponu nisem posebej pozanimal. Prvi dve tretjini vozim povsem normalno. Potem pa zapadem v krizo. Približno takrat vidim tablo, na kateri piše Gavia. Torej konec, super. Pa na njej piše še 4.5 km. Hitro se vrnem nazaj v krizo. Ko možgani ugotovijo, da moram v vsakem primeru priti na vrh in da s svojo trmo proti moji ne bo uspeha,  sprostijo preostalo telo in do vrha zopet uživam. Gavia je mnogo lepša od Stelvia. Ovinki so bolje speljani, razgledi so fantastični. Prometa tudi ni veliko. V zadnjem kilometru je cesta malenkost slabša, ostalo brez posebnosti.

Prelaz Stelvio je za kolesarje nekaj podobnega, kot da pravi ljubitelj glasbe ne bi nikoli obiskal koncerta Ceca. Je pa razlika v tem, da ko si na koncertu Cece, dejansko tudi nekaj vidiš, za Stelvio pa lahko samo rečeš, da si bil. Sam sebi sem znan, da lepe stvari še olepšam. Tukaj pa moram biti realen. Res lepo in prav, da sem prikolesaril na Stelvio. Je pa bilo to zadnjič. Medtem ko v tistih klasičnih Dolomitih vzdihuješ skoraj na vsakem ovinku, ko opazuješ prelestno okolico, pa tu lahko vzdihuješ samo ko po 24-tem ovinku vidiš, da jih imaš do vrha še najmanj toliko. V Dolomitih potrebuješ vsaj dva fotoaparata, tukaj bi lahko vse kar je lepega narisal. Še Ivo, ki v okolici Cortine, še bolj pa Arabbe ali Cordobe nekako ne pride do izraza, tukaj zgleda kot Brad Pitt.

Čeprav primat najvišje ležečega evropskega cestnega prelaza pripada prelazu Col d Iseran (2770m) pa je Stelvio (2758m) prestižnejši. Prelaz Stelvio je bil odprt leta 1925. Eno leto so potrebovali za načrtovanje te 49-kilometrske mojstrovine, še nadaljnjih 5 let pa je 2500 delavcev gradilo prelaz. S tem so Lombardijo povezali s Tirolsko.

Ivo v rumeni majici

Z nama bi moral iti še Ivov bivši sodelavec. Skupaj sta delala v predilnici v Tekstilindusu. Pa sta bila oba naenkrat odpuščena zaradi zmanjšanja obsega proizvodnje. Posledično imata še od takrat (okoli leta 1992 je bilo to) enaka avtomobila. In je bilo pač za Yugota Skalo 55 vse skupaj preveč. V Postojni je dokončno obupal. Tako sva ostala z Ivom sama. Nastanila sva se v skromni sobici v Pradu pod Stelviom. Do tja je bilo 7 ur nemirne vožnje. Sam sem se očitno nekaj zastrupil. Slabost, zeblo me je, slabo počutje. Med vožnjo sem kolebal ali bi sploh šel takoj na Stelvio ali ne. Obrnem še vedno lahko, zato se hitro usedeva na kolesa, preden si premisliva in kreneva proti vrhu.

Legendarni Fausto Coppi je leta 1953 v Dirki po Italiji pri vzponu na Stelvio mislil “da bo kar umrl”. Tega leta je dirka tudi prvič potekala čez prelaz. 11 km pod vrhom je napadel campionissimo (Fausto) in si s tem prislužil čast osvojiti naslov kralja Stelvia (danes se to imenuje nagrada Clima Coppi).  Med leti 1956 in 1972 so se na Stelvio vzpenjali iz Bormia. S te strani nas čaka 21.5 km, 1541 metrov višine ter 5 predorov.

Čeprav sva na Stelviu že bila, sem vse pozabil. Vem, da je okoli 25 km zmernega, precej dolgočasnega vzpona. Običajno se pozanimam o samem vzponu, tokrat pa imam preveč dela sam s seboj. Gledam v tla in vrtim tiste potrebne obrate, da se vsaj peljem. Malce mi na začetku pomagajo ostali kolesarji. Vseskozi imam koga na vidiku. Piti, jesti zaenkrat še ne morem. Malo uživam v pogledu na depresivno kraško pokrajino. Po nekaj kilometrih pridem do serpentine številka 48. Načeloma to pomeni, da jih je toliko do vrha. Spomnim se iz zapisov, da ko vidiš kočo na vrhu, ti preostane še 12 km. Spričo mojih želodčnih težav, drugih sploh nimam. Kar se zopet pokaže za odlično rešitev. Če te nekaj boli, ne misliš na nič drugega. Kilometri tako kar letijo mimo mene. Tudi hišo na vrhu že vidim. Zadnjih 6 ali 7 kilometrov so v pomoč tudi oznake na cesti. Naklon je vseskozi približno enak. Glavni problem je torej dolžina. Pri tabli za 3 kilometre do cilja me mine še slabost. Tudi moči je na pretek. Če bi bila okolica malenkost lepša, bi bilo že kičasto. Veselja ni pretiranega. Hitro spijem coca colo. Preden pride Ivo, da potem lahko še eno. Deficit zadnjih ur nadoknadim še s čokoladico ledene kocke. Vedno imam s seboj frutabele. Danes pa sem šel proti vetru. Zakaj bi, če se že trudim s kolesarjenjem potem na silo jedel še frutabele. Ki mi resnično ne dišijo. Vzel sem si en Mars, ene ledene kocke, ter neke napolitanke. Ura mi je na koncu pokazala 25.3 km, 1700  višincev, čas 2:20. V miru spijeva kavo. Sedaj lahko tudi govorim. Konec tihe maše.

Za spust se primerno oblečeva. Sam že takoj opazim, da nekaj ni v redu. Vsakič ko zabremzam, se mi prestavni ročki zatakneta za zavorni ročici. In potem moram preden naslednjič zabremzam tisti ročici premakniti nazaj. Nisem zadovoljen. Peljem počasi. In tako vse do naslednje serpentine, kjer mi poči guma. Hitro se lotim menjave. Takrat ugotovim, da nimam pumpe. Zanimivo. Ivo je hitro pri meni. Zračnica je na vsakih nekaj centimetrov naluknjana. Kar pomeni, da je trak na feltni odslužil svoje skoraj tako kot avto Ivovega bivšega sodelavca. Prvi kolesar, ki pride mimo nama ponudi pomoč. Zakaj pa ne? Pumpa nama bo prišla prav. Složno sodelujemo. Ivo in novi prijatelj pumpata, sam pa slikam. Predvsem njiju. Lepšega trenutno ni na obzorju.

V Pradu najprej poiščem kolesarsko trgovino. Glede na izkušnje iz Slovenije, me malce skrbi kako mi bodo lahko tako hitro popravili kolo. Sploh glede na to, da je ura že skoraj 19:00. Potem pa presenečenje. Lastnik trgovine mi zatrdi, da bo pač toliko časa v trgovini, dokler ne popravi. Zamenja mi trak, popravi zavore, zraven doda še eno zračnico. Ker ne more gledati kolesa, ga še malo podmaže. In računa 6 evrov. Zadovoljen odhitim pod tuš.

When you first see him, he seems like a perfectly normal high-school student. Dressed like others. At first glance, I would say, he leads a perfectly normal life. His grades are average, the computer his priority, perhaps he likes listening to Justin Bieber, or hates him, can’t wait for the new Star Wars movie to hit the cinemas. And sports … if there’s nothing else to do. But when you get to know him better, you realize that he’s the total opposite. Education is a must, the computer is mainly used for cycling purposes, he’s never heard about Justin Bieber except if he is someone who was once fourth on the Vuelta. He has Star Wars in every race. And sports … for breakfast, lunch and dinner. He became more well-known after last year’s world championship in Qatar where he was 8th and 9th. An excellent, superb result, but with a bitter aftertaste.

LUKAZOJA: Qatar. Chronometer 9th place, road ride 8th place. Pure success, or is there an aftertaste?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course, both races were a success, but not so much to me as they were to others. I know what I’m capable of and how much work I put in. Unfortunately, I got ill at the European championship, which cost me my excellent form. After a 10-day rest, I started training again. As far as the chronometer goes, I am happy with my achievement since the cycling trail didn’t suit me as did the one at the European championship. I’m quite disappointed about the road race since we as a team were able to achieve much more, as much as three rankings in the top 10.

LUKAZOJA: What were your expectations before the championship? Especially in the light of your illness?

JAKA PRIMOŽIČ: I went to the world championship with mixed feelings because I didn’t know what kind of shape I was in. I only trained for 14 days and after a 10-day rest, I was kind of »afraid« of competing. But because of that, I was a lot more relaxed as I had lower expectations.

LUKAZOJA: What did you think about last year’s world championship organization?

JAKA PRIMOŽIČ: It was amazing. I do not think that any world championship has been so well-organized. Everything went according to plan, the accommodation in the hotel was also amazing. But like every competitor, I was bothered by the fact that there were no spectators.

LUKAZOJA: Did you have any contact with our members or other celebrities?

JAKA PRIMOŽIČ: Yes, of course, they were in the same hotel. We talked a bit about how it is to race in those kind of conditions because some racers were already on the same trail as the professionals.

LUKAZOJA: What were you doing on the last evening of the championship before going home?

JAKA PRIMOŽIČ: Haha, you knew just what to ask .:’D I came to the hotel at around 7 pm since I still had doping control. First, the mechanic and I put the bikes into bags since we were leaving as early as 3 am. After that, I went to dinner and then to the shopping center with a skating ring in the middle. Then we went back to the hotel where we were fooling around a bit, and watched our race once again.

LUKAZOJA: After major matches there is almost always a lot of talk about wrong tactics on various websites. What do you think – should this change?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course, in Slovenia as well as in the rest of the world, everyone’s the best trainer in front of a TV. I didn’t like the tactics from the start because I knew that there would only be a sprint of multiple little groups. Luckily, in one of those little groups there were three Slovenes, including me, and we were all counting on the sprint of Žiga Jerman. During the whole race, Horvat and I were covering the escapes and pulling the group, but for the last loop we simply ran out of energy. I had bad luck because the escape with the future winner didn’t work out. I wasn’t able to do the jump and I was expecting it from the other two guys, but they were too exhausted. So I tried during the whole loop to catch up but I simply couldn’t do it. 2 km before the finish line, we accepted that there will be a sprint, we created a train, but in the last curves before the finish line, the group increased, and Jerman, as the main sprinter, remained on the other side. I tried to pull as much as I could into the finish line, but Horvat and Jerman failed to organize. It could be a lot worse, so I’m not disappointed.

LUKAZOJA: A few km before the finish line, when two Danish escaped, it looked like you couldn’t connect. Did you have such instructions or did you run out of energy?

JAKA PRIMOŽIČ: They ran away just after the start of the last loop when I covered the jump, so I was not able to connect. I looked back, if any of us were ready to attack, but it looked like there was no more energy. After their jump, I immediately went to the head of the group to connect and even attack, but I wasted myself too much during the race.

LUKAZOJA: This is your first year in the elite. What do you think of this change? How pleased are you with the spring part of the season? Which big races await you before the end of this season?

JAKA PRIMOŽIČ: The change is huge, I got used to earlier categories easier, the members’ races are much longer and faster, so it is a lot more difficult. I’m quite happy with the start of the season, except for the health problems, which lasted through the whole of March, so in some races I wasn’t able to do my best. The worst was the Istrian spring, but the season is long, and I can still make up for everything. Maybe I did not reach a prominent ranking, but my aim was to finish all races. In the last race of the spring part of Belgrade-Banja Luka, I managed to get my first UCI points with sixth place. But the most important races this year are yet to come, the race of peace for the Cup of Nations U23 in the Czech Republic in the first days of June, the race in Slovenia, DP chronometer and DP road race, domestic GP Kranj and as the most important race of the season for boys to 23 years of age Tour de l’Avenir in France at the end of August. Of course I must not forget the September S in Bergen, Norway. There will be many opportunities to prove myself, I just have to continue to be calm and focused.

LUKAZOJA: After a month you’ll start the race at the biggest Slovenian cycling event, the 24th Tour of Slovenia. How did this happen? Sava is not a continental team. What are the expectations?

JAKA PRIMOŽIČ: I am very happy to have been selected for the race in Slovenia where we act as a National team. A few of our cyclers and a few other Slovenian clubs will be there. At the beginning of the racing season in Slovenia this was not the plan, but after we learned that Eurosport will broadcast live, we simply could not miss the race. I expect a very difficult race as there will be 5 WT teams at the start. I hope that I will be racing as well as possible. But I don’t know how challenging it will be, therefore I can’t speak about the outcome.

LUKAZOJA: What do trainings look like in your club? Do you train alone besides having team trainings? Who makes your workouts?

JAKA PRIMOŽIČ: The training begins at around 1 or 2 pm because of school, so when I come home I immediately go cycling and, if possible, do a few km before the club training if we have one. This is usually a training with a car or something similar. After the training, if I have time, I go for another ride. We don’t actually have trainings together, max. once a week, so I mostly plan trainings by myself or with my father, and we usually make the plan according to school obligations.

LUKAZOJA: Are you happy with the support in Sava?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course! I have been in Sava from the beginning and it’s my mother club. I feel at home here, I get along with everyone great and they help me with everything (even school). Maybe they have more money in other clubs, but that’s not my motto, we too have quality races and I am really grateful to Sava because they helped me get to this level: to Matej, in juniors, and to Matjaž, now in the elites.

LUKAZOJA: The eternal question by us ”amateurs”: The bike that you get in the club. Would you, if you had the chance, pick a different one? Or, are you satisfied with the one that you get?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course I’m satisfied with what I get. Usually I change certain components, so that the bike is lighter and more suitable for me. Of course, there are a lot of bikes which I would like to have.

LUKAZOJA: How did you even start cycling?

JAKA PRIMOŽIČ: I started cycling in 2012, as a boy. But I really started to be interested in cycling way before, because my friend was doing it, but I began later due to other hobbies.

LUKAZOJA: What were you doing before cycling?

JAKA PRIMOŽIČ: Before cycling I played football for 5 years, basketball for 2, I even tried athletics. I played the keyboard for some time, but realized that that’s not for me.

LUKAZOJA: When did you realize that’s not a hobby anymore and that cycling could be your living?

JAKA PRIMOŽIČ: Since I started cycling I was dreaming of becoming a professional someday, but those were more dreams than reality until last season. Since last year, I find it achievable.

LUKAZOJA: Most people know, or maybe some don’t, that your father is a top-notch ultra-marathon runner, and even less people know that he took part in the World Championship in Halfironman and Ironman. Does he help you with your experiences in any way?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course! At the exact time when I became serious, we started planning my training sessions together, and long story short, the whole life. When I started, he told me a lot since I didn’t know anything. He has been living a sport life for a long time already, so I listened to him and he was kind of an influence for me. I followed his example a little, and watched what he did, and it was a lot easier for me because of it … We still plan all sessions together and talk about everything. I owe a big part of my present success to him, and I am very grateful for that.

LUKAZOJA: If I would offer you any one win in the next years, which one would you choose? Tour, Giro, Vuelta, a classic, a World Championship, the title of an Olympic Champion, or something else? What do you currently find the most prestigious? Or maybe the hardest to achieve?

JAKA PRIMOŽIČ: That would definitely be the Tour, but I rather not think about it too much because the road to there is long, I still have a lot to learn. I find the Tour to be the most prestigious, we all watch it, everyone knows who won it, but not everybody knows who won all the previously mentioned races. Every race is something special, but the Tour is one of a kind.

LUKAZOJA: How many kilometers do you do a year?

JAKA PRIMOŽIČ: Every year more because I’m growing up. The year before last, I made a little over 16,000, and last year around 19,000.

LUKAZOJA: What do you do on longer races? Besides racing? Do you observe your surroundings, think about something nice, or are you totally focused on the race?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course I try to be focused on the race, but I always see a good car beside the road, or something interesting. This year on the longer races there is also a lot of time to talk with other cyclists from the whole peloton. I race in different locations, so there is always something interesting. This is why cycling is really something special.

LUKAZOJA: Free time. Do you even have it, and what do you do?

JAKA PRIMOŽIČ: I don’t have it much, since I’m still in the 3rd year of high-school, program for sportspeople.  In my free time I’m with my girlfriend or with my friends, and if I’m alone I always like to watch a movie or read, watch car magazines and shows.

LUKAZOJA: Do you have any problems at school because of cycling? Do they support you when you’re absent so much?

JAKA PRIMOŽIČ: I have a few problems because of my absence. It’s difficult catching up with all the things at school when you’re not there, but there are no major problems. This school year I already did a lot during the winter, in the dead season, and now I’m still ahead of my schoolmates with grades. The school is really supportive to sportspeople.

LUKAZOJA: Are you bored with the constant travelling? Do you even follow where you’re going? Do you maybe have enough of the constant packing?

JAKA PRIMOŽIČ: I like closing my travelling bag at the end of the season, but I have no problems travelling during the season. I like travelling and I go to each race happily. My travelling bag is always unzipped in my room so that I can just put things into it and take them out.

LUKAZOJA: Last year you joined a few recreational matches in Slovenia. This year, if I’m not mistaken, you weren’t on any of them. Is it because of the rules, or do you simply not have enough time?

JAKA PRIMOŽIČ: Recreational matches were just a good training, because in normal training you can’t force yourself so much.

LUKAZOJA: Which result so far means the most to you?

JAKA PRIMOŽIČ: Probably the victory in the Tour of Upper Austria where I was in the last royal stage with a solo ride on a 7km climb where I was 1:20 min behind the leaders, and got 3rd place in the race for the Nations Cup in Czech Republic. Two years in a row I won the two-day race of the UCI in Serbia, two years in a row I won the traditional Coppa Montes in Italy, I was second in the world to accomplish this in the 63-year history of this race, also notable was the home win for GP Kranj, but I am mostly proud of my constant racing throughout the season, because I practically finished all important races in the top ten, and finished first among juniors PCSA (world cycling ranking procyclingstats)

LUKAZOJA: Doping? Your opinion?

JAKA PRIMOŽIČ: I started at a time when doping wasn’t as common in cycling. I’m very critical of all forbidden substances because I know how much you have to put in to be good, and it is really not acceptable to get defeated by someone who is full of illegal substances. I don’t like the fact that Slovenes were on doping, as now they look at us younger people with contempt, since we still have a bad reputation. I think that in future it will be harder to find a good team for us younger cyclers because of the bad experiences with our predecessors

LUKAZOJA: Food, do you have any restrictions?

JAKA PRIMOŽIČ: I like almost everything but I try to eat as healthily as possible, and ‘sin’ as rarely as possible.

LUKAZOJA: Are you always happy when you have to go to training? When is the hardest?

JAKA PRIMOŽIČ: I always go gladly to training, only at the end of the season or when I have trouble (disease this year) I’m not so motivated, but nevertheless, I do all the prescribed training.

LUKAZOJA: Do you prefer to work alone or in company?

JAKA PRIMOŽIČ: It’s either or, but I prefer company on longer trips. I really don’t have problems with motivation, so I always do what I have to (sometimes even more).

LUKAZOJA: Do you listen to music at practice? What do you like listening to?

JAKA PRIMOŽIČ: When I’m alone, I always listen to music, but in group trainings not so often. So I spend most of training with my headset in my right ear, but only so loud that I can still hear the surroundings and traffic around me. Somehow, I like all genres, most of Yu-rock, rock, rap and everything which goes easy in my ears.

LUKAZOJA: Do you clean your bike by yourself? How? How often?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course, I clean it before every race and after every rainy training. Sometimes my father takes the bike to “processing” and preparation, especially if I do not have the time.

LUKAZOJA: According to physical constitution, you’re more of a climbing cycler. This year, you became great in other elements, as well. How did this transformation happen?

JAKA PRIMOŽIČ: In the juniors there were not a lot of these races to prove what kind of a cycler you are. Slopes are too short, some have better equipment than others, some are already much more developed than others, and thus stronger. At the chronometer this year I could test myself competitively because we bought a bike for time trials, which I previously did not have. In the end, however, I think that if you have a reasonably good equipment, if you’re good, you’re good everywhere.

LUKAZOJA: Do you always respect the agreement before the race? Have you ever violated the agreement? Is the agreement in the domain of the trainer, do you competitors ever negotiate yourselves?

JAKA PRIMOŽIČ: I always respect what we agree with the trainer or the cyclers. That helped me achieve a good result a lot of times, for example at the World Cup last year. I don’t dislike anyone because of that, but I said many times to myself that I could race better if I were in another cycler’s shoes, the one’s on whom the tactics was built. However, cycling is a team sport, races take place throughout the year, sometimes you lose, and sometimes you win.

LUKAZOJA: What is your day before an important game like? Do you have any special rituals?

JAKA PRIMOŽIČ: I try to rest a lot. Training is very short, with intervals. I mostly eat hydrates and go to massages. Before races, I stick to the schedule.

LUKAZOJA: Trouble at a race. Do you observe your heartbeat, Watts, maybe something else, or just keep going?

JAKA PRIMOŽIČ: I was seldom in serious trouble. Last year in Italy at one of the races, I found myself in big trouble, because after 30 km something happened so I drove the whole race at the back. When I’m in trouble, I somehow watch only Watts because the heartrate is always different. Otherwise I rely more on my feelings than on Garmin.

LUKAZOJA: Most of the riders said that they have a certain number of charges in the race. Do you already know how much you’ve got?

JAKA PRIMOŽIČ: I do not know exactly how much I’ve got because I always try as hard as I can. Until the race breaks, I’m saving my strength, then I try to be there without thinking much. About the charges, I do not exactly agree because over time, each one is refilled, but sometimes this charge is not found anywhere and you don’t know if you’ve ever even spent it …

LUKAZOJA: What is your favorite cycling section? Where do you like to go most? Where will you surely never return?

JAKA PRIMOŽIČ: I do not have a favorite section, as the Gorenjska region is so small that in one workout you could cycle on a lot of roads. I like to go to Lubnik, Stari vrh, Jezersko etc. When I finish cycling, I will never return to the section Paris – Roubaix, and in Slovenia to the valley of Bohinjska Bistrica and Bled.

LUKAZOJA: Do you collect articles and posts about yourself? Are there a lot of posts?

JAKA PRIMOŽIČ: My father files the majority of the articles. Every season there is quite a number of interviews, results, race numbers, in short, everything that has happened throughout the season.

LUKAZOJA: Does anybody recognize you as a cyclist, as a top athlete? Do you have any privileges because of this?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course, most know me as a cyclist, because this is my life. Through cycling you meet a lot of people, and they get to know you, and you therefore have less privileges, and at the same time more obligations. You have to behave responsibly and through sport be a role model to the younger and peers and people older than you. With progress, I mainly got the chance to listen to opinions of other great trainers, they are mainly open-minded people that usually tell “something more”, and when I have the chance I train with people better than me, the professionals. This is when I learn the most.

LUKAZOJA: Do you prefer a better cycler who is a worse friend, or a worse cycler who is a better friend in your team?

JAKA PRIMOŽIČ: I prefer a better friend. If we all understand each other, we also gladly do something for each other and race as a team. The problem is when we are not close to each other because everyone races for themselves.

LUKAZOJA: Do you have an idol? Who is currently the best cycler? In history?

JAKA PRIMOŽIČ: My favorite cyclist currently is Esteban Chaves because I see that he really enjoys his time on the bike, he’ s a good, nice man in real life. Historically, I think that the best cyclist is Eddy Merckx, as he won one third of all races he started.

LUKAZOJA: Can you tell us where you see yourself in the next season?

JAKA PRIMOŽIČ: No problem, if I only I knew. Offers are on the table but I’m still young. I have to complete high school, and then we’ll see where the bicycle route takes me.

All photos: Aleš Zdešar

Translation: Luka Krnić

Ko ga prvič zagledaš, se ti zdi povsem običajen srednješolec. Oblečen tako kot večina. Na prvi pogled bi rekel, da živi povsem normalno življenje. Ocene tam okoli 3, računalnik je na prvem mestu prioritet, mogoče posluša Justin Bieberja, ali pa ga sovraži, komaj čaka, da v kino pride nova Vojna zvezd. Šport pa…. Če ne gre drugače. Ko pa ga bolje spoznaš, ugotoviš, da je vse ravno nasprotno. Šolo pač mora končati, računalnik se uporablja predvsem v kolesarske namene, za Justina Bieberja še ni slišal, razen če ni to tisti, ki je bil enkrat četrti na Vuelti. Vojno zvezd ima na vsaki tekmi. Šport pa… za zajtrk, kosilo in večerjo.

Malce širši kolesarski srenji je postal znan po lanskem Svetovnem prvenstvu za mladince v Katarju, kjer je dosegel 8. in 9. mesto, zato se najprej dotakniva tega dogodka. Odličen, vrhunski rezultat, pa vendar z malce grenkim zaključkom.

LUKAZOJA: Katar. Kronometer 9. mesto, cestna vožnja 8. mesto. Uspeh ali obstaja kakšen priokus?

JAKA PRIMOŽIČ: Seveda sta obe vožnji uspeh, vendar bolj za druge, kot zame. Sam vem česa sem sposoben in koliko sem vložil v to. Na žalost pa sem na evropskem prvenstvu zbolel in bolezen me je stala odlične forme. Po 10 dnevnem počitku sem začel nazaj trenirati. Kar se tiče kronometra sem zadovoljen saj mi trasa ni ugajala, kot bi mi na primer na evropskem prvenstvu. Nad cestno dirko sem kar malo razočaran, saj smo bili kot ekipa sposobni doseči veliko lepši rezultat, kot tri uvrstitve med deseterico.

LUKAZOJA:  Kaj si pričakoval pred prvenstvom? Sploh glede na bolezen, ki si jo prebolel?

JAKA PRIMOŽIČ: Na Svetovno prvenstvo sem odšel z mešanimi občutki, saj nisem vedel v kakšni formi sem. Treniral sem le 14 dni in po 10 dnevni pavzi sem se nekako »bal« nastopa. Vendar sem zato bil veliko bolj sproščen, saj sem imel manjša pričakovanja.

LUKAZOJA: Kakšna se ti je zdela organizacija Svetovnega prvenstva?

JAKA PRIMOŽIČ: Organizacija je bila neverjetna. Ne verjamem, da je bilo kakšno Svetovno prvenstvo že tako dobro organizirano. Vse je potekalo tako kot mora, nastanitev v hotelu prav tako izjemna. Tako kot vsakega tekmovalca me je motilo le, da ni bilo gledalcev.

LUKAZOJA: Si imel kaj stika z našimi člani ali drugimi zvezdniki?

JAKA PRIMOŽIČ: Ja, seveda, bili so v istem hotelu. Malo smo se pogovorili kako je dirkati v takih razmerah, saj so nekateri že tekmovali na enaki progi.

LUKAZOJA: Kaj ste počeli zadnji večer na Svetovnem prvenstvu pred odhodom domov?

JAKA PRIMOŽIČ: Haha, kot da bi vedel kaj moraš vprašat. V hotel sem prišel šele okrog 19h, saj sem moral prej opraviti še doping kontrolo. Najprej sem z mehanikom pospravil kolesa v torbe, saj smo imeli odhod izpred hotela že ob treh zjutraj. Po tem sem šel na večerjo in nato v nakupovalni center, ki je imel na sredini drsališče. Nato smo šli nazaj v hotel, kjer smo zganjali vragolije in še enkrat pogledali našo dirko.

LUKAZOJA: Kot običajno po večjih tekmah je po raznih spletnih straneh skoraj vedno ogromno govora o napačni taktiki. Kaj misliš, bi bilo lahko drugače?

JAKA PRIMOŽIČ: Seveda, v Sloveniji kot tudi drugod izpred televizije, so vsi najboljši trenerji. Taktika mi že od začetka ni bila ravno všeč, saj sem vedel, da ne bo prišlo do šprinta celotne skupine ampak manjše skupinice. Po sreči smo bili v tej manjši skupinici trije Slovenci in računali smo na šprint Žige Jermana. Celo dirko sva s Horvatom pokrivala bege in vlekla skupino, vendar je za zadnji krog preprosto zmanjkalo moči. Imel sem nesrečo, da je pobeg z bodočim zmagovalcem uspel ravno, ko sem naredil menjavo. Skoka nisem bil sposoben pokriti, to sem pričakoval od drugih dveh fantov, vendar sta bila preveč izmučena. Tako sem še cel krog poskušal ujeti pobeg vendar preprosto ni šlo. 2 km do cilja smo se sprijaznili, da bo šprint, naredili vlak, vendar se je v zadnjem ovinku pred ciljem skupina povečala in Jerman, kot glavni šprinter je ostal na drugi strani. V cilj sem potegnil kolikor sem le lahko, vendar se Horvat in Jerman nista uspela razvrstiti. Lahko bi bilo veliko slabše, zato tudi s tem rezultatom nisem razočaran.

LUKAZOJA: Nekaj km pred ciljem, ko sta šla v beg Danca, se je zdelo kot da ne moreš priključiti. Si imel taka navodila ali je pač zmanjkalo moči?

JAKA PRIMOŽIČ: Ušla sta ravno po tem, ko sem na začetku zadnjega kroga pokril skok, zato nisem bil sposoben priključiti. Pogledal sem nazaj, če je kateri od naših pripravljen napasti, a kot kaže ni bilo več moči. Po njunem skoku sem takoj odšel nazaj na čelo skupine, da bi priključil in še celo napadel, vendar sem se med dirko preveč iztrošil.

LUKAZOJA: Letos prvič voziš med člani. Kakšen se ti zdi ta preskok? Kako si zadovoljen s spomladanskim delom sezone? Katere pomembne dirke te čakajo do konca sezone?

JAKA PRIMOŽIČ: Preskok je res zelo velik, na vse prejšnje kategorije sem se lažje navadil, pri članih pa so dirke toliko daljše in hitrejše, da je veliko bolj zahtevno. Z začetkom sezone sem kar zadovoljen, razen zdravstvenih težav, ki so se mi vlekle skozi cel marec, tako da na kar nekaj dirkah nisem vozil optimalno. Najbolj mi je žal za Istrsko pomlad, a sezona je dolga, vse se bo dalo nadoknaditi. Mogoče res nisem dosegel nekih vidnejših uvrstitev, vendar mi je bil cilj, da vse dirke končam. Na zadnji dirki spomladanskega dela Beograd-Banja Luka pa sem s šestim mestom vseeno uspel osvojiti svoje prve UCI točke. vendar pa so najpomembnejše dirke letos  šele pred nami, Dirka miru za pokal narodov u23 na Českem v prvih dneh junija, Dirka po Sloveniji, DP kronometer in DP cestna dirka, domaca Dirka za VN Kranja in kot najpomembnejša dirka sezone za fante do 23 let Tour de l’Avenir v Franciji konec avgusta. Seveda pa ne smem pozabiti septembrskega SP v Bergnu na Norveškem. Veliko bo možnosti za dokazovanje, le mirno in zbrano moram nadaljevati.

LUKAZOJA: Čez slab mesec dni boš štartal na največji slovenski kolesarski prireditvi 24. Dirki po Sloveniji? Kako je prišlo sploh do nastopa? Sava namreč ni kontinentalna ekipa da bi se dirke udeležila. Kakšna so pričakovanja?

JAKA PRIMOŽIČ: Zelo sem vesel, da sem bil izbran v ekipo za Dirko po Sloveniji, kjer bomo nastopili kot reprezentanca. Startalo bo nekaj naših kolesarjev in nekaj iz drugih slovenskih klubov. Na začetku sezone Dirke po Sloveniji ni bilo v načrtu, vendar po tem ko smo izvedeli da bo prenašal Eurosport v živo je preprosto nismo mogli izpustiti. Pričakujem zelo zahtevno dirko, saj bo na startu 5 WT ekip. Sam pa upam da bom dirkal čim bolje. Se pa ne zavedam kako zahtevno bo, zato ne bi govoril o rezultatu.

LUKAZOJA: Kako zgledajo treningi v tvojem matičnem klubu (Kolesarski klub Sava)? Treniraš še kaj poleg skupnih treningov? Kdo ti piše treninge?

JAKA PRIMOŽIČ: Trening se zaradi šole pričenja šele okrog 13-ih ali 14-ih zato se, ko pridem domov takoj odpravim na kolo in če se le da naredim že nekaj kilometrov pred klubskim treningom, če ga imamo. To je običajno trening za avtom, šprinti, trening moči ali kaj podobnega. Po treningu, če imam še čas, se ponovno še malo zapeljem. Skupnih treningov sicer nimamo, cca 1x tedensko, zato treninge večinoma načrtujem sam ali z očetom. Plan treningov mi piše trener, pogosto treninge malo prilagodiva počutju in šolskim obveznostim.

LUKAZOJA: Si zadovoljen s podporo v Savi?

JAKA PRIMOŽIČ:Seveda! V Savi sem že od začetka in je moj matični klub. Tu se počutim doma, z vsemi se odlično razumem in mi pomagajo pri vsem (še celo pri šoli). Mogoče imajo res v drugih klubih več denarja, vendar to ni moj moto, tudi mi dirkamo kvalitetne dirke in zares sem jim hvaležen, ker so mi pomagali priti do tega nivoja. Tako Mateju pri mladincih, kot Matjažu zdaj v članski ekipi.

LUKAZOJA: Večno vprašanje pri nas ”laikih”. Kolo, ki ga pač dobiš pri klubu. Bi si, če bi imel možnost, izbral drugega? Ali si zadovoljen s tistim kar dobiš?

JAKA PRIMOŽIČ: Zadovoljen sem s tem kar dobim. Običajno pa na kolesu zamenjam razne komponente, da bi bilo kolo čim lažje in prilagojeno meni. Seveda je veliko koles, ki bi jih imel.

LUKAZOJA: Kako si sploh začel s kolesarstvom?

JAKA PRIMOŽIČ: S kolesarstvom sem pričel v začetku leta 2012, kot deček A. Za kolesarstvo sem se zanimal že veliko prej saj je kolesaril moj prijatelj, vendar sem zaradi drugih hobijev pričel šele takrat.

LUKAZOJA: Kaj si počel preden si začel s kolesarjenjem?

JAKA PRIMOŽIČ: Pred tem sem 5 let igral nogomet, 2 leti košarko, preizkusil pa sem se tudi v atletiki. Nekaj časa sem igral tudi sintesajzer, vendar ugotovil, da to nekako ni zame.

LUKAZOJA: Kdaj si ugotovil, da to ni več hobi, ter da bi v prihodnosti lahko živel od kolesa?

JAKA PRIMOŽIČ: Od kar sem se začel ukvarjati s kolesarstvom sem sanjaril o tem, da bi nekoč postal profesionalec, vendar so to do lanske sezone bile bolj sanje, od lani pa se mi ti zdi nekako bolj uresničljivo.

LUKAZOJA: Večina jih ne ve, da je tvoj oče vrhunski ultramaratonec, še manj pa, da je bil udeleženec Svetovnega prvenstva v Polironmanu in Ironmanu? Ti kako pomaga s svojimi izkušnjami?

JAKA PRIMOŽIČ: Seveda! Takoj, ko sem postal resen sva začela skupaj načrtovati moje treninge in skratka celotno življenje ob kolesarstvu. Ob začetku, ko sem pričel mi je povedal veliko, saj nisem vedel ničesar. Že dolgo je živel bolj športno življenje, zato sem ga poslušal in mi je lahko bil nekakšen vzor. Malo sem ga posnemal in opazoval kaj dela in mi je bilo zato veliko lažje… še vedno vse treninge načrtujeva skupaj in se o vsem pogovoriva. Velik del mojega dosedanjega uspeha gre njemu in sem mu zato zelo hvaležen.

LUKAZOJA: Če bi ti ponudil katerokoli zmago čez nekaj let? Kaj bi izbral, Tour, Giro, Vuelto, kakšno klasiko, Svetovno prvenstvo, naslov olimpijskega prvaka, ali kaj drugega? Kaj se ti trenutno zdi najprestižnejše? Ali mogoče najtežje osvojljivo?

JAKA PRIMOŽIČ: Definitivno bi bil to Tour, vendar o tem raje ne razmišljam preveč, pot do tja je še dolga, veliko se moram še naučiti. Najprestižnejši se mi zdi Tour, vsi ga spremljamo, vsak ve kdo ga je zmagal, ne ve pa vsak, kdo je zmagal ostale prej omenjene dirke. Vsaka dirka je nekaj posebnega, vendar je Tour je samo eden.

LUKAZOJA: Koliko km cca narediš letno?

JAKA PRIMOŽIČ: Vsako leto več, saj odraščam. Predlani sem jih prevozil nekaj čez 16 tisoč, lani pa okrog 19 tisoč.

LUKAZOJA: Kaj počneš na daljših dirkah? Seveda razen ”dirkanja”? Gledaš okolico, razmišljaš o čem prijetnem, ali si povsem osredotočen na tekmo?

JAKA PRIMOŽIČ: Seveda poizkušam biti povsem osredotočen na tekmo, vendar ob cesti vedno opazim kakšen dober avto ali pa kakšno zanimivo stvar. Letos je na daljših dirkah tudi veliko časa za klepet s kolesarji iz celega pelotona. Dirkam vsakič drugje, tako da je vedno kaj zanimivega. Kolesarstvo je glede tega res nekaj posebnega.

LUKAZOJA: Prosti čas? Ga imaš sploh kaj, kaj počneš takrat?

JAKA PRIMOŽIČ: Imam ga zelo malo, saj še vedno hodim v športno gimnazijo v 3. letnik. Med prostim časom sem s punco ali pa s prijatelji, če sem sam, pa vedno rad pogledam kakšen film ali berem, gledam avtomobilske revije in oddaje.

LUKAZOJA: Imaš v šoli kaj težav zaradi kolesa? Te podpirajo, saj si ogromno odsoten?

JAKA PRIMOŽIČ: Malce težavic imam, saj sem veliko odsoten. Težko je dohajati z vsemi stvarmi v šoli, ko te ni, vendar večjih problemov nimam. Letošnje šolsko leto sem veliko naredil že pozimi, v mrtvi sezoni in sem sedaj pred koncem še vedno pred sošolci z ocenami. Šola je precej naklonjena športnikom in nas zelo podpirajo.

LUKAZOJA: Si se že naveličal stalnih potovanj? Sploh slediš kam vse greš? Ti mogoče preseda večno pakiranje?

JAKA PRIMOŽIČ: Na koncu sezone rad malo zaprem potovalko, vendar čez sezono nimam težav s pogostimi potovanji. Rad potujem in zato grem z veseljem na vsako dirko. Potovalko imam vedno odprto v sobi in le zlagam notri in ven.

LUKAZOJA: Še lani si se udeležil nekaj rekreativnih  tekem v Sloveniji? Letos, če se ne motim, nisi bil na nobeni. So kriva pravila, ali enostavno nimaš časa ali kaj drugega?

JAKA PRIMOŽIČ: Rekreativni vzponi so mi služili kot zelo dober trening, saj se na treningu ne moreš prisiliti, da bi dal vse od sebe tako kot na dirki. Letos nisem startal nobene, ker preprosto nisem imel časa.

LUKAZOJA: Kateri rezultat do sedaj ti največ pomeni?

JAKA PRIMOŽIČ: Verjetno zmaga na Dirki po zgornji Avstriji, kjer sem v zadnji kraljevi etapi s solo vožnjo na 7km klanec nadoknadil 1.20 min zaostanka za vodilnimi in 3. mesto na Dirki miru za pokal narodov na Češkem. Dve leti zapored sem zmagal tudi dvodnevno dirko UCI po Srbiji, dve leti zapored sem zmagal tradicionalni Coppa montes v Italiji, kar mi je uspelo šele kot drugemu kolesarju v 63 letni zgodovini te dirke, odmevna pa je bila tudi domača zmaga za VN kranja, v bistvu pa sem najbolj ponosen na konstantno dirkanje skozi celotno sezono, saj sem praktično vse pomembne dirke končal med prvo deseterico in tako končal na 1. mestu PCSa med mladinci (op.avt.: svetovna kolesarska lestvica procyclingstats-a)

LUKAZOJA: Doping? Mnenje?

JAKA PRIMOŽIČ:Začel sem v času, ko doping ni več tako pogosto prisoten v kolesarstvu. Sam sem zelo kritičen do vseh prepovedanih sredstev, ker vem koliko je potrebno vložiti v dosego dobrega rezultata in da te nekdo premaga “poln” res ni sprejemljivo. Ni mi všeč, ker so bili Slovenci prepogosto na dopingu in zato na nas mlade gledajo malce postrani, saj smo še vedno na slabem glasu. Mislim, da bomo v prihodnosti mladi kolesarji težje prišli do dobre ekipe ravno zaradi slabih izkušenj z našimi predhodniki.

LUKAZOJA: Prehrana, ješ vse ali imaš kakšne omejitve?

JAKA PRIMOŽIČ: Jem praktično vse, poizkušam jesti čim bolj zdravo in s čim manj prehranskimi grehi.

LUKAZOJA: Greš vedno z veseljem na trening, kdaj ti je najtežje?

JAKA PRIMOŽIČ: Vedno grem z veseljem na trening, le ob koncu sezone, ali ko imam kakšno nesrečo (letos bolezen) nisem tako motiviran, vendar vseeno naredim ves predpisan trening.

LUKAZOJA: Treniraš raje sam ali s kom v družbi?

JAKA PRIMOŽIČ: Drugače mi je vseeno, vendar sem na daljših vožnjah seveda raje v družbi. Z motivacijo res nimam problemov, tako da vedno naredim kar moram (po navadi pa še kaj več ).

LUKAZOJA: Poslušaš kdaj glasbo na treningu? Kaj najraje poslušaš?

JAKA PRIMOŽIČ: Ko sem sam jo vedno poslušam, na skupnih treningih pa redkeje, vendar vseeno večino treningov preživim s slušalko v desnem ušesu, vendar le toliko glasno, da slišim okolico in promet okoli sebe. Nekako poslušam glasbo vseh žanrov, večino yu rocka, rocka, rapa in vse kar mi gre v uho.

LUKAZOJA: Sam čistiš kolo? Kako, kolikokrat?

JAKA PRIMOŽIČ: Seveda, čistim ga vsakič pred tekmo in vedno po deževnem treningu. Včasih ga oče vzame v “obdelavo” in ga on pripravi, predvsem, če sam nimam časa.

LUKAZOJA: Po konstituciji si bolj kolesar za klanec. Letos pa si postal odličen tudi v ostalih prvinah. Kako je prišlo do te preobrazbe?

JAKA PRIMOŽIČ: Pri mladincih ni bilo dosti takšnih dirk, da bi dokazal kakšen kolesar si. Klanci so prekratki, eni imajo boljšo, drugi slabšo opremo, nekateri so že veliko bolj razviti kot drugi in s tem tudi močnejši. Na kronometru sem se letos lahko konkurenčno preizkusil, saj smo kupili kolo za vožnjo na čas, ki ga prej nisem imel. Na koncu vseeno mislim, da če imaš vsaj solidno opremo, če si dober, si dober povsod.

LUKAZOJA: Se vedno držiš tistega kar se zmenite pred tekmo? Ali si kdaj prekršil dogovorjeno? Je dogovor v domeni trenerja, ali se kdaj dogovarjate tudi sami tekmovalci?

JAKA PRIMOŽIČ: Vedno se držim tega kar se zmenimo s trenerjem ali s kolesarji. To me je že dostikrat stalo rezultata, kot na primer lani na Svetovnem prvenstvu. Nikomur ničesar ne očitam, vendar dostikrat sem si rekel, da bi lahko dirkal bolje, če bi bil jaz na mestu tega kolesarja, na katerem se je gradila taktika. Vendar kolesarstvo je ekipni šport, dirke so preko celega leta, enkrat zgubiš, drugič pa se ti vse povrne.

LUKAZOJA: Kakšen je tvoj dan pred pomembno tekmo? Imaš tremo kakšen poseben obred?

JAKA PRIMOŽIČ: Poizkušam čim več počivati. Trening je zelo kratek z nekaj šprinti. Jem večinoma hidrate in grem na masažo. Pred tekmami se res držim urnikov in pazim kaj delam.

LUKAZOJA: Ko si na tekmi v težavah? Gledaš utrip, watte, kaj podobnega ali pač greš dokler gre?

JAKA PRIMOŽIČ: V resnih težavah sem bil zelo malokrat. Lani pa sem na eni dirki v Italiji zelo zabredel, saj me je po 30 km zabilo in sem se celo dirko vozil zadaj. Ko sem v težavah nekako gledam le watte, saj je utrip vedno drugačen. Drugače pa se bolj zanašam na občutek kot pa na Garmina.

LUKAZOJA: Večina kolesarjev je dejala, da ima na tekmi določeno število nabojev. Ti že veš koliko jih imaš?

JAKA PRIMOŽIČ:Ne vem točno, koliko jih imam, saj vedno grem kolikor le lahko. Dokler se dirka ne prelomi varčujem z močmi, potem pa poizkušam biti zraven in takrat ne razmišljam prav veliko. Glede nabojev se ne strinjam ravno, saj se čez čas vsak ponovno napolni, včasih pa tega naboja ni od nikjer, čeprav ne veš, če si ga sploh porabil…

LUKAZOJA: Kateri je tvoj najljubši kolesarski odsek, del? Kam greš najraje? Kje sigurno ne boš več vozil ko končaš?

JAKA PRIMOŽIČ: Niti nimam najljubšega odseka, saj je Gorenjska tako majhna,da lahko v enem treningu prevoziš veliko cest. Rad grem na Lubnik, Stari vrh, Jezersko itd. Ko končam s kolesarstvom, se ne bi nikoli več vozil po odsekih Pariz – Roubaixa, v Sloveniji pa po dolini od Bohinjske Bistrice do Bleda.

LUKAZOJA: Imaš spravljene članke, prispevke o sebi? Sedaj se jih je nabralo že kar nekaj?

JAKA PRIMOŽIČ: Oče arhivira večino vseh prispevkov. Vsako sezono se nabere kar lepo število intervjujev, rezultatov, štartnih številk iz dirk, skratka vsega, kar se je dogajalo skozi celotno sezono.

LUKAZOJA: Te že kdo prepozna kot kolesarja, vrhunskega športnika? Imaš kakšne privilegije zaradi tega?

JAKA PRIMOŽIČ: Seveda, večina me pozna kot kolesarja, saj je to moje življenje. Skozi kolesarstvo spoznaš veliko ljudi in ljudje spoznajo tebe in zato imaš manjše privilegije, hkrati pa večje obveznosti. Moraš se obnašati odgovorno, skozi šport biti vzor mlajšim in vrstnikom ter starejšim od sebe. Predvsem sem z napredkom dobil možnost, da lahko poslušam tudi mnenja drugih vrhunskih trenerjev, v glavnem so to odprti ljudje, ki običajno povedo “nekaj več” in ko imam možnost, treniram  z boljšimi od sebe, s profesionalci. Takrat se naučim največ.

LUKAZOJA: Imaš v ekipi raje boljšega kolesarja in slabšega prijatelja ali malo slabšega kolesarja in boljšega prijatelja?

JAKA PRIMOŽIČ: Raje boljšega prijatelja. Če se vsi razumemo, bomo tudi z veseljem nekaj naredili drug za drugega in ekipno dirkali. Problem je če se ne razumemo, ker bo vsak dirkal zase.

LUKAZOJA: Imaš kakšnega idola? Najpopolnejši kolesar trenutno? V zgodovini?

JAKA PRIMOŽIČ: Najljubši kolesar trenutno mi je Esteban Chaves, saj vidim, da res uživa na kolesu, in je res tisti najboljši, ni nek zadrt in sebičen kolesar. Zdi se mi, da je dober človek in najbrž prijazen tudi v civilnem življenju. V zgodovini pa mislim, da je najboljši kolesar Eddy Merckx, saj je zmagal tretjino vseh svojih dirkih, ki jih je startal.

LUKAZOJA: Nam lahko zaupaš kje se vidiš v naslednji sezoni?

JAKA PRIMOŽIČ: Uf, rade volje, če bi sam vedel. Ponudbe so, vendar sem še mlad. Potrebno bo dokončati gimnazijo, kam me zapelje kolesarska pot pa bomo videli.

Vse fotografije: Aleš Zdešar (http://aleszdesar.si/)

Muzej iluzij

Saturday , 6, May 2017 Comments Off on Muzej iluzij

Prvič, sigurno pa ne zadnjič, smo si sobotno popoldne popestrili z obiskom Muzeja iluzij. Običajno je potrebno za vstop malce potrpeti. Vrste so nekaj običajnega. Danes smo bili sami. Družinska karta stane 20 EUR, odrasla 8 Eur, otroška 5 EUR, kar je izredno malo glede na tisti kar dobimo. Odprto vsak dan med 9:00 in 22:00. Vredno ogleda.

    

    

Učka

Thursday , 4, May 2017 Comments Off on Učka

Učka je eden redkih kolesarskih vzponov v bližini, na katerem še nisem bil. V bistvu sem sedaj bil, drugače ne bi tega pisal, ampak samo po spletu resnično čudnih okoliščin. Prvič v zadnjih letih sem se stoprocentno odločil, da na morje ne vzamem kolesa. Hotel sem vsaj malce razbremeniti Petro, da bi imela vsaj tisti čas, ko sem bil običajno na kolesu, čas zase. Pa sem potem vseeno šel s kolesom.  Moj cilj je bil Opatija. In zopet ne bi bilo Učke, če bi malce bolje pogledal na zemljevid. Prepričan sem bil, da se Učke ne morem ogniti brez da naredim veliko daljši obvoz. Kakšna zmota, potem ko sem naslednji dan pogledal na zemljevid. Do danes sem imel kolesarskega svetovalca. Za katerega sem bil prepričan, da pozna vse poti. Popolnoma sem mu zaupal. Že med potjo sem študiral razne pravne zanke, kako se ga na čimbolj eleganten način rešiti. Pa sem potem med daljšo krizo obupal nad sabo, nad državo in mu poslal msg:” Odpuščen si!!!!!!” Ostalo bova reševala na sodišču.

Dan pred odhodom v Opatijo peljem Luka k Lojzetu na učenje kitare. Morala bi ga Petra, pa sva nekaj zašuštrala in sem ga pač jaz. Kolesa ni bilo v avtu za jutrišnji odhod. Niti kolesarske opreme, ki bi me mogoče zmamila na Ivov kolo. Vse je bilo pod kontrolo. Dokler Lojze površno ne omeni, da gre jutri s kolesom na morje. Ne morem si pomagati, tak pač sem, mogoče me ima ravno zaradi tega Petra tako rada. Takoj se možgani zavrtijo v narobno smer, vse telesne funkcije utripajo rdeče. Samo majčken glasek se sliši v daljavi:”Pa saj si rekel, da boš kolo pustil doma.” Ja, rekel, rekel. ”Kaj vse si že ti rekel.” Doma nimam časa pleteničiti, takoj startam na prvo žogo. Petra se strinja, Ivo se strinja (le kje se je sedaj on pojavil) in v nekaj minutah potrdim Lojzetu. Trenutno se nama priključi še tisti osebek, ki sem ga kasneje odpustil. Na začetku je kot vedno zelo za, potem malo manj, na koncu pa kot vedno dobim sporočilo (ko sem že na 50km) da ne gre. In najbolj pomembno:”Dobro kolesarita.” Vmes zboli še Lojze. Sam definitivno ne grem na pot. Računam na Lojzeta kot lokomotivo. Torej spet nekaj kolobocij v smislu če grem s koelsom gremo tako, če ne grem gremo drugače. Še samega sebe težko prenašam, kako me šele drugi. Lojze čudežno ozdravi. Ker je podoben pacient kot jaz to pomeni nekaj vročine, razbolena glava, kašelj, utrujenost, slabost, drugače pa super počutje.

Lanišče

Startava ob 6 uri. Zgodaj, mraz. Nikoli še nisem bil tako oblečen. Pa sem premalo. Nisem prepričan, ampak zdi se mi, da imava minus še v Postojni. Lojzeta sem skušal prepričati, da greva čez Ljubljano. Danes bom imel že tako preveč višincev in tistih dodatnih 200 čez Žiri mi ne hodi prav. Pa se Lojze ne da. Lahko, da se malenkost motim, pa ne veliko. S kolesom je šel na morje recimo 30krat. In to vsakič po isti poti. Ko ga enkrat spravimo stran od njegove Poljanske doline (vsaj upam, da se ji tako reče), bo šele videl da je lepše čez Horjul. Čeprav obstaja majhna verjetnost, da do tega pride, ampak vseeno.

Njegovo zdravstveno stanje ne obeta dobre lokomotive. Grozno, sam moram biti spredaj. Prevod: nikamor ne bova prišla. In res se vlečeva kot da bi naredila že 200 km. Meni nikakor ne steče. Sigurno vpliva tudi hladen zrak, pa vseeno. Prvi daljši vzpon je iz Žirov pa proti Logatcu. Položen, dolg, predvsem pa mrzel. V Logatcu ga prepričam, da greva čez Rakek. Pot mogoče celo ni krajša, je pa bolj mirna. Potem naju čaka vzpon čez Ride in prva kava v Postojni. Lojzeta poberejo njegovi nekje med potjo. Pravi, da gre do Kozine in jih tam počaka. Teli kilometri so še najlepši. Veter v hrbet, Lojze se premakne naprej, malenkost se otopli. Potem pa se že ločiva. V Petrinjah, kak km pred Črnim Kalom. Takoj ugotovim, da grem v narobno smer. Glede vetra. Še na spustu nikamor ne gre. Pričakujem, da se bo veter umaknil. Al pa pot. Pa se samo jaz. Hitro padem v krizo. Ki kar traja. In traja. Sedaj vem, da vedno mine. Če si dovolj vztrajen. Ko pa si v njej, pa to ni tako očitno. Od Postojne nisem dobil kave. Tudi, ko sem že čez mejo, je ni. Ne vem pa, da je še dolgo ne bo. Tukaj sem prvič. Velikokrat pogledam na zemljevid, da se ne bi zgubil. Kakšen dodaten kilometer bi me še bolj zabil. Če je to možno. Vse me moti, pokrajina, vreme, kolo. Vse. Vozim od vasice do vasice. V vsaki pričakujem gostilno. Če sem običajno zbirčen glede kave, danes ni tako. Tudi, če je v svinjaku. Pa kaj ko ni. Vasice Jelovice, Vodice, Trstenik si sledijo ena za drugo. Nikjer žive duše. Vse zapuščeno. V avtu bi bilo vse to lepo videti, v tem trenutku pa je še bolj depresivno. Skoraj tako kot jaz. Pa Račja vas, Lanišče, Semič. Nič. Nič. Nič. Tam nekje grem prvič s kolesa. Na en travnik. Ker ni drugega se smilim samemu sebi. Vsedem na kolo, naredim 100 metrov in pridem do vode. Aleluja. Zopet pavza, kaj čem drugega. Vse je naenkrat lepše. Klancev ni več, vetra tudi ne. Do Lupoglava imam še 10km. Tam pa ni vrag, da ne prodajajo kave. Seveda jo. V lokalu se pozanimam za nadaljno pot. Prvič sem tukaj, zato kakšen dober nasvet ne škoduje. Čaka me 4 kilometre vzpona, potem pa samo še spust do Opatije. To bom pa že. Že v prvem strmejšem delu zopet padem v krizo. Veter piha v prsa, klanec pa… Sigurno pretiravam, ampak takrat se mi je po dolgem času zdelo, da ne manjka veliko da stopim dol. Večkrat razmišljam o tem. Pa kaj bi naredil? Klical ne bom, peš tudi ne bom hodil. Počasi se valim proti vrhu. Seveda je več kot 4 km. Meni resnično eden težjih vzponov. Še v ovinku se ne da počivati. Kolnem čez prestavno razmerje, pa čez sebe. Še ves nakriziran se povaljam do prelaza. Če bi bil nato spust, bi samo zapeljal čez. Pa je nekaj narobe. Na koncu ravnine se mi zdi, da se zopet malce dvigne. Tako, zopet po naključju, padem na tla ravno ob tabli z zemljevidom. S kančkom očesa vidim, da gre cesta proti Vojaku. Spomnim se, da je Uroš govoril, da je tam vrh. Pogledam višinske metre. Samo 100 jih je. To bom pa že še. Če sem že tukaj. In grem počasi. Cesta se kmalu konča. Naprej gre gozdna pot. Kaj čem? Nazaj in dol. Po enem kilometru cesta zopet zavije v desno. Takrat pa čudežno oživim. Krize je konec. Stanje je tako, da čutiš, da bi lahko vozil še 100 let. Seveda grem gor. Saj ne more biti daleč. Sploh po 1 km. Pa po drugem. tretjem. In tako dalje. Na koncu po dobrih 5 kilometrih stojim pri…. Pri nič. Nek stolp. To je to. Z menoj imava nek čuden običaj, da si čestitava (v bistvu samemu sebi) ko sva na kaj še posebej ponosna  v športnem smislu. Danes nisem ponosen na kak športni dosežek. Ampak na borbo. In stegnem roko, ter rečem čestitam. Dobro, da me kdo ne gleda. Sedaj pa res sledi samo še spust do Opatije.

Vrh

Tehnikalije:

Breg ob Savi-Škofja Loka-Žiri-Logatec-Postojna-Kozina-Petrinje-Podgorje-Vodice-Lanišče-Lupoglav-Vela Učka-Vojak-Vela Učka-Opatija   217km; 3026 višincev, 9 ur

 

Prišel je čas za turo, kjer ni nobenega pritiska s strani sponzorjov, niti posebnega pritiska na smuči. Mala Mojstrovka. Po službi. Iz Kranja smo startali ob 16ih. Država ne kaže niti najmanjšega interesa za moje udejstvovanje. Pričakoval bi vsaj nekaj posluha v protivrednosti kakšnih prostih ur. Tako pa vedno, ko izpostavim to kompleksno vprašanje naletim na gluha ušesa. Ali zaprta vrata. Ne preostane mi drugega, kot da takrat, ko mi zmanjka ur, pač odidem na smuko popoldne. Letos v hribih vladajo specifične razmere. Mogoče je vedno tako, mi jih pač opažamo letos. Čeprav temperature celo ponoči redkokdaj padejo pod nič in da so čez dan že zelo poletne, pa sneg takoj ko pride v senco zmrzne. In je smuka lahko zelo prijetna, čez nekaj minut pa že nevarna. Treba je zadeti pravi čas, včasih pa ti tudi to ne pomaga, ker se podlaga nekajkrat zamenja. Ker smo bili na Vršiču šele okoli 17 ure nismo pričakovali nekega presežka. Ampak po to tudi nismo prišli. Turna smuka ne pomeni, da si v nekaj minutah na vrhu, potem pa v idealnih pogojih smučaš navzdol. In to ponavljaš dokler ne zaprejo smučišča. Ja, temu se reče smučanje. Turno smučanje pomeni, da preznojen sopihaš proti vrhu. In potem, ko ne moreš več, zopet sopihaš proti vrhu. In to ponavljaš v nedogled. Potem pa se pelješ navzdol, mogoče celo kdaj v vrhunskih pogojih, večkrat pa v ne tako dobrih. Še večkrat v slabih. V večino primerih pa tudi navzdol sopihaš. Večkrat zopet hodiš. Čeprav bi se moral peljati. Pa porivaš, tudi prerivaš. Mogoče celo pretepaš (borovci in drugi avtohtoni prebivalci). Na koncu pa vedno rečeš, danes je bilo pa res dobro. Vsaj tako rečejo pravi ljubitelji turnega smučanja. Ostali pa hitro obupajo. In se vrnejo na smučišča.

Največjo borbo smo imeli na startu, še v avtu. Običajno hodimo posamezno, velikokrat se srečamo šele na vrhu. Ker smo turo vzeli za aktivno regeneracijo, si nihče ni želel biti zadnji in potem loviti preostala dva. Zato smo vsi hiteli z obuvanjem, oblačenjem. Prišlo je celo do manjšega prerivanja. Nekdo se je potem, ko je dobil že tretji udarec močno razburil. Takoj je dobil odgovor: ”Saj ni nič. Ti mene, jaz tebe…” Moja hitra vlakna so bila razlog, da sem prvi stal na smučeh. Začetni del je bil že sedaj izredno trd. Takoj smo ugotovili, da bo smuka navzdol težka. Neužitna. Ko mi nekajkrat zdrsne na smučeh, se odločim, da bom potreniral hojo z derezami. Seveda takoj izničim ves trud, ki sem ga vložil na začetku. Takoj sem gladko zadnji. Preden vse to namontiram. Ena dereza mi takoj pade, ker sem hitel. V miru jo pravilno nastavim. Uroša in Markota sploh ne vidim več. Da bi me počakala meji na znanstveno fantastiko. Grem v lov. Čeprav sem na sprostitveni turi, zopet švicam v klanec. Marko je še vedno na smučeh,  Uroš pa preverja kombinacijo, ki je ne vidiš v nobeni knjigi. Hodi v pancerjih, v rokah ima cepin. Danes mu oprostimo. Do vrha grebena smo vseskozi v senci. Sneg je vedno trši. Vse je preluknjano s stopinjami. Ko to zmrzne, je vrhunska smuka zagotovljena. Na grebenu pridem na sonce. V bližini slišim Uroša in Markota. Vidim ju ne. Snega kot običajno ni na grebenu. Tistih 10 minut je treba iti peš. Derez se mi ne da dajati dol, zato nadaljujem v njih. Zaostanka s tako igro seveda ne morem nadoknaditi. V slušno polje prideta, ko se spet srečamo s snegom. Zaderem se naj me vsaj na poslovilni turi počakata. Usmilita se me. Skupaj, složno nadaljujemo proti vrhu. Res ena redkih tur, ko se nam ne mudi. Sami smo, sonce se počasi poslavlja. Na vrhu si vzamemo čas. Slikamo, gledamo, poimenujemo vrhove. Večkrat narobe, ampak saj nima veze. Šele potem, ko nas začne zebsti, se počasi pripravimo na smuko. Prvi del je bil najboljši. Nekaj centimetrov odjenjanega na trdi podlagi. Že prej smo se odločili, da ne gremo nazaj čez greben ampak skozi drevesnico. Snega ne zgleda veliko od zgoraj. Kasneje ugotovimo, da ga je čez glavo. Na začetku je smučanje bolj kot rodeo. Vse kolesnice so zmrznjene. Tukaj bi smuka težko dobila pozitivno oceno, pa četudi je hčerka od najboljšega prijatelja. Potem pa nižje ko smo, boljši je sneg. Seveda, temperature so višje. Proti koncu uspe tudi kak lep zavoj. Sledi še obupna borba z borovci in konec snega na okoli 1500 metrih. Po potki do cesti. In še kilometer asfalta do prelaza Vršič, kjer smo imeli izhodišče. Danes je bilo pa res dobro.

Ozebnik Špik Hude police – Canalone Huda Paliza

Saturday , 25, March 2017 Comments Off on Ozebnik Špik Hude police – Canalone Huda Paliza

Za spremembo bom začel z resnimi toni. Zahvaliti se moram Binetu in Klemnu, ki sta nama polepšala današnji dan. Sama definitivno ne bi bila sposobna takega vzpona, ob njuni vrhunski podpori pa je nekako šlo. Stalno spodbujanje, svetovanje, ter seveda utiranje poti. Pa prijazne besede na najtežjih mestih. Bine kot moj daljni sorodnik, iz matične knjige je razvidno da je bratranec od mojega bratranca, je mogoče bil seznanjen z mojimi (ne)sposobnostmi. Klemen pa si je sigurno (jaz bi si na njegovem mestu) mislil: ”Jao jao Bine, pa kje si ta dva dobil? Saj bi imela še s Triangla težave.”

Foto: Marko Meglič

Z Binetom sva se v četrtek pogovarjala na enem izmed družbenih omrežij. Imel sem nekaj vprašanj v zvezi z njegovim smučanjem. Beseda je dala besedo in omenil sem mu, da gremo v petek smučati. Zna biti, da ga je primamila kaka izmed mojih letošnjih tur (s Triangla do Koče na Zelenici, z Zvoha po pomladanski in vse do gondole ali pa s Pokljuke do vlečnice pod Viševnikom) in je predlagal, če gremo skupaj. Kot vedno na prvo žogo, v sekundi odgovorim, da sem za. Potem pa začnem razmišljati, mi smo trije, eden slabši od drugega, on pa že eminentno ime med turno srenjo. Predvsem pa smo mi turni smučarji, on pa alpinistični smučar. Bo lahko našel tisto mejo, da ga bo tura zadovoljila, za nas pa bo še varna? Dobro se zavedam, da je na njegovem nivoju težko razumeti, da je lahko nekaj kar je njemu pogojno rečeno lahko, vsakdanje, za drugega že skoraj nedosegljivo? Ker smo mi predstavniki internetnega smučanja, kar pomeni, da smučamo po klasičnih turnih destinacijah, on pa je ljubitelj neobljudenega, je logično, da cilja ne morem oceniti, dokler ne bom tam.

Kar nekaj tvitanja, pa lajkanja je bilo potrebno da dorečeva podrobnosti. Gremo z dvema avtomobiloma. Enega pustimo v Zajzeri, nato z drugim do Pecola. Vzpnemo se do Žleba Špika Hude police potem pa se po ozebniku spustimo do Zajzere. Mene moti predvsem to, da ne gremo po isti poti gor in dol. Ampak z Markom, Uroš je medtem odpovedal, se prepuščava Binetu. Med vso dolgotrajno korespondenco omeni, da gre z nami še njegov prijatelj Klemen. Počasi me začnejo glodati tista brezvezna vprašanja, ki se mi včasih porajajo pred zahtevnejšo turo. Mi je tega treba? Saj ne, da ne bom zmogel, ampak ali je vredno da se ob vseh nepotrebnih težavah, ki so pač stalnica modernejših časov, sedaj še za dopust obremenjujem. Mar bi šel na Javornik, popil dve kavi, prebral kako knjigo… Tako tremo imam, da si grem neobičajno za mene, v hladilnik po kozarec rdečega pinota, letnik 1978, vinska klet Kocjančič.

Ob petih se dobimo na edini odprti kranjski bencinski postaji. Takoj ven udari dobra, pozitivna energija, nekaj šal, smeha in vse je lažje. Najprej naredimo spremembo načrta. Zaradi pomanjkanja snega spustimo tisti lažji del s Planine Pecol in gremo direktno v ozebnik in po njem nazaj. Seveda za to zadostuje samo en avto. Tja do Zajzere imamo dovolj časa, da se malce bolje spoznamo. Trije smo bolj tiho, četrti (naj ostane med nami, da ne bo kake zamere, to je seveda Bine) pa ima toliko za povedati, da naenkrat govori z vsakim posebej. Meni osebno to izredno ustreza. Počutim se kot da grem na izpit. S knedljem v ustih. Pač se nisem dobro pripravil. In če bi bili vsi tiho, bi razmišljal samo o tem. Tako pa se pol poti presmejimo. In si rečem: ”Kaj bi se sekiral. Če padeš, greš na naslednji rok. Big deal.”

Še na vseh turah do sedaj sem imel s seboj težak fotoaparat, vedno obešen čez ramo. Danes sem ga prvič pustil v avtu. Že na startu vem, da se današnje smučanje ne more primerjati z ničemer, kar sem prevozil do sedaj. Zato ne bi rad, da me aparat moti ali kako drugače ovira pri čimbolj varnem vzponu in potem spustu. Vem, da če bi ga imel, bi skušal narediti kakšno sliko, po možnosti na strmem delu. Zdi se mi tudi, da bo tura dolga. Ter, da sta kolega bolje pripravljena od naju. Vsak slika pa vzame nekaj sekund. In potem lovljenje po vsakem slikanju pusti posledice. Definitivno sem manj utrujen, če sem brez aparata in posledično brez vsaj 100 slik.

Tu sem prvič, mogoče celo zadnjič, zato nimam pojma kaj je okoli nas. Pri zapisu od sedaj dalje se znam zmotiti v kakšnem poimenovanju, zato le brez hude krvi. Začetni del opravimo po tekaški progi. Sneg se začne takoj pri avtu. Mogoče 100 metrov stran. Zdi se mi, da smo potem na samo dveh delih sneli smuči. Enkrat čez majhen potok in še enkrat samo za nekaj metrov.

Izredno hitro pridemo do prve ovire. Tu bi se naša pot, brez Bineta in Klemna definitivno končala. Mi bi, kot bi hotela ura, šli po zarisani poti in prišli do skalnega skoka. Bine in Klemen, pa se kot še večkrat pozneje, ustavita, pogledata okoli, trezno razmislita in zbereta najboljšo rešitev. Sedaj se bodo moji trije včerajšnji partnerji sigurno začudili, ampak tukaj sem imel največje težave v glavi. Od spodaj se mi je prehod zdel težak. Vedel sem, da če greva tukaj čez, greva z Markom do konca. In sem ga hinavsko vprašal, če obrneva, ter greva kam drugam, popoldne pa pobereva Bineta in Klemna. Seveda so bile to moje želje, Marko je bil samo alibi. Odločno odvrne, da gre naprej. Sam potem še nekajkrat hočem predlagati, da bi sam obrnil. Iščem razloge za, proti. Najslabše mi je, ker vem, da sploh ni nič nevarnega, ampak ne vem kaj bo potem. Pa saj je popolnoma enostavno. Pač me je strah, pa naj si misli kdorkoli karkoli hoče. Po nekaj korakih ugotovim, da tukaj lahko brez težav smučam. Zato lahko obrnem pozneje. Čeprav je bilo potem več težjih mest, posebej dva pri spustu, me nikjer ni tako stisnilo kot tukaj spodaj. Naprej sem pač vedel, da nekako moram priti do dol, tukaj pa sem imel še možnost zasilnega izhoda.

Ta del je malce strmejši, ampak Bine in Klemen nama delata vrhunske stopnice. Na vrhu tega dela gremo zopet na smuči. Še okoli grebena in odpre se nam pogled v naš ozebnik. To je najdaljši ozebnik v Julijskih Alpah. Skoraj 800 višinskih metrov je potrebno opraviti, preden pokukaš na drugo stran. Z Markom sva vseskozi na zadnjih mestih, razen tam, kjer je kaj kočljivega, naju dasta v sredino. Malce ju opazujem, saj imamo časa na pretek. Vseskozi preverjata okolico. Seveda predvsem zaradi plazov, ter poznejšega smučanja. Opozorita naju na vsako malenkost. Zveva ogromno novih stvari. Ozebnik je res dolg. Ampak ker imata zavoljo vedno bolj omehčanega snega precej dela, da nama utreta čim lažjo pot, gremo počasi naprej. Kar je precej bolje za naju, kot da bi na vrh prišla na pol mrtva. Ker najtežje naju čaka navzdol.

Na nekaj mestih se s sten posipa kamenje. Sploh Klemen je imel izredno priložnost, da bi enega ujel. Tam, kjer je v ozebnik že pokukalo sonce, je mehkeje, tam kjer je senca, logično trdneje. Na nekem mestu jima spredaj nekaj težav povzroči trši del. Nisem neumen. Zavedam se, da če bi bila sama, bi šla čez ta del z lahkoto. Onadva, ne midva. Tako pa se zamudita s tem, da nama naredita čim boljše stopnice. Navzdol iz preventivnih razlogov ne gledam preveč. Na ostale strani pač. Vsa ta dolina ali kako bi jo poimenoval je malce mistična. Z vseh strani je zaprta z velikanskimi gmotami, vsaka ima svoje ime, pa bo treba večkrat priti, da si bom kakega zapomnil. Vse izgleda nedostopno. Ozebnikov, grap je čez glavo. Kamorkoli pogledaš. Me prav zanima kakšen zgleda naš od daleč. Od blizu je kar prijazen. Širok, odprt. Če le ne bi bil tako strm. To še poudari konstanten naklon.

Mi pa še kar hodimo. Vsaj tri ure smo že na poti, konca pa nikjer. Pa se mi ne vleče. Hodimo počasi. Imamo čas za pogovor. Glavna zvezda je Bine. Koliko zgodb, energije. Klemen je bolj tiho, toda tisto kar pove ima težo. Z Markom samo vpijava znanje. In hodiva. Presenetljivo dolgo smo na smučeh. Če do sedaj nisem naštudiral obrata, sem ga danes. Gibčnost v bokih sem poboljšal vsaj za polovico.

Foto: Bine Žalohar

Najstrmeje je na koncu. Čas za cepine. Nobenega strahu ne čutim. Stopinje in njuna mirnost blagodejno vplivata na naju. Pa se še kar ne neha. Malo pod vrhom gremo čez še en del, kjer bi bilo lahko malo več snega, tu zna biti navzdol najbolj zanimivo. Končno vrh. V bistvu ni vrh. Ampak konec ozebnika. Do vrha Špika Hude police je še nekaj minut. Nič težkega. Ampak šele danes razmišljam, da bi lahko šli do vrha. Včeraj mi ni padlo na pamet. Rad bi šel čimprej dol. Pozneje lahko sedimo kolikor bodo hoteli, v tem trenutku pa mi ni do tega.

Foto: Bine Žalohar

Zmenimo se, da se prvi spusti Bine, potem jaz, nato Marko, na koncu pa še Klemen. Dobiva še nekaj koristnih nasvetov. Bine si nadene kamero s katero bo snemal spust. Da mi možnost za zadnje besede. V kamero povem Petri, da imam ljubico. Ker je očitno, da se je na koncu vse dobro izšlo, saj drugače ne bi mogli brati tega zapisa, naj povem da sem na parkirišču Bineta prosil, naj zbriše posnetek. Trenutek pred spustom nama nekdo od vodičev, ne vem kateri, reče naj začetne metre smučava s cepinom. Prvim metrom se tudi težko reče smučanje. Bolj štamfanje, ampak v narobno smer. Tudi abručati ne morem. Sneg je napihan, spodaj pa je trdo, spihano do skale. Občutek imam, da me bo obrnilo če abručam. Zato počasi premikam smuči navzdol. Ni me strah. Ampak nimam nobene kontrole na dogajanje. Prvič sem v taki situaciji. Pa kar gre. Opora na smučeh je neverjetno dobra. Ampak kaj ko ne zaupaš. Če bi tukaj padel, ne bi bilo dobro za ozebnik. Pa tudi zame ne. Po nekaj metrih naredim nekaj zavoju podobnega. Pa takoj dobim tako hitrost, da potem ko nekako amortiziram situacijo, nekaj časa globoko diham. Bine me na tem mestu pohvali in vzpodbudi za naprej. Kaj si resnično misli, ne bomo nikoli vedeli. Ampak meni tudi laž pomaga v tem trenutku. Za menoj pride Marko, tudi malce zelen. Počakamo še Klemna.

Foto: Bine Žalohar

Foto: Bine Žalohar

Sledi strm toda dokaj varen odsek. Sneg je tukaj dober, tako da naredim nekaj zavojev. Sledi drugi težek del. Tisti skalni, na katerem smo se navzgor najbolj zamudili. Tokrat gre prvi Klemen. Z njim gre še nekaj snega. Pozneje ugotovi, da smo narobe storili, ker nismo šli drugje gor. Tako smo že navzgor pobrali nekaj snega. Sam grem varno čez. Toda kaj, ko ostalima ne pustim skoraj nič več snega. Marko tako porabi precej časa, da pride čez te skale. Šel je tudi preveč naravnost. Če bi šel malce v levo, bi dobil nekaj snega, tako pa mu potem, ko pride ne skale ne preostane drugega kot da se skobaca čez. Tudi Bine se potem malce zamudi. Naslednjih nekaj delov zaradi nevarnosti plazov zopet odsmučamo posamezno. Všeč mi je, da ogromno časa porabita za varnost. Potem pa smo ven iz nevarnosti. Ne se sedaj obešati na besede. Seveda nevarnost obstaja dokler ne sediš v avtu. Ampak tistih težkih delov ni več. Sedaj pa kot bi naju z Markom odrezal. Ves adrenalin je popustil, vsa ta celodnevna koncentracija je pustila pečat. Popadava v sneg. Ne moreva več. Marka še nisem videl tako utrujenega. V očeh ima tisti obupan pogled. Tudi sam verjetno nisem boljši. Hitro se zbereva. Strmina še vedno ne popusti. Sneg je ponekod izredno zahteven. Vedno več počivava. Od sedaj pa do konca imata Bine in Klemen največ težav z nama. Verjetno bi odsmučala do dol v enem zamahu, tako pa s z nama nikamor ne premakneta. Vmes snemata, delata like, skačeta, resnično ju je užitek gledati kako smučata. Sama se trudiva, da bi ju čim manj zadrževala, pa ne gre. Počitka je vedno več. Ozebnika pa nikakor konec. Meni se zdi, da so ga že tako dolgega še podaljšali.

Tudi ko pridemo ven iz ozebnika še nisva ”vsega rešena”. Čaka naju še tista bližnjica od zjutraj. Pa je popolnoma enostavna. Pa vseeno še paziva naprej. Sneg je pomladanski, noge pa že na morju. Hitro lahko pride do kakšne poškodbe. Še nekaj metrov skozi gozd in končali smo. Do avta gremo v brezhibni tekaški tehniki. Šele tam, na koncu se jima zahvalim, čestitava pa si tudi z Markom. Sploh ne vem ali bi kaj povzel za konec, že tako sem toliko napisal, da se še meni ne da še enkrat brati, kako šele drugim.

Foto: Bine Žalohar

Še filmček, delo Bineta Žaloharja

Couple of days ago in couloir Huda PalizaConditions were really good in the upper part, lower the snow is heavy and soft.#alwaysgoodtimes#exploremore#beatyesterday#skiripstick#julianalps

Posted by Bine Žalohar on Wednesday, March 29, 2017

Begunjščica Centralna grapa-Smokuški plaz

Friday , 17, March 2017 Comments Off on Begunjščica Centralna grapa-Smokuški plaz

Marko je že v torek, po ledeni odisejadi dejal, da gre v četrtek zopet smučati po Smokuškem plazu. Takoj sem ga zavrnil. Niti na pamet mi ni padlo, da bi šel še enkrat drsati. V sredo zjutraj sem za trenutek pomislil, saj v bistvu ne bi bilo napačno, če grem še enkrat pogledati. Popoldne ob seciranju vremenske napovedi sem že dvakrat pomislil, zvečer pa potrdil udeležbo. Zadnje tri tedne si govorim, to bo zadnja tura, saj snega enostavno ne bo več. Pa se kar ne neha. Ture pa ena boljša od druge. Zvečer sem razmišljal, katere bi uvrstil med najboljše tri, pa bom imel zelo težko delo. Današnja, ter Jalovec bosta sigurno stala na stopničkah. Za tretjo pa upam, da še pride. Danes bomo startali kako minuto prej kot zadnjič. Ker bomo šli z Zelenice, bomo tudi tu dobili nekaj minut, do vrha Begunjščice je tudi manj kot od Tinčkove koče, kar pomeni, da bomo s spustom začeli prej. Tudi sonce nam danes pomaga. In vse to so razlogi, da bodo danes boljši pogoji. Zjutraj, pred odhodom, se v igro vključi tudi Uroš. Vsaj 23 krat me vpraša kdaj gremo, kam gremo. Še vedno se ne morem odločiti ali je resen ali me samo nervira. Karkoli od tega je bilo, me je znerviral. Potem pa med vso nepotrebno korespodenco Markov mail, da danes ne gre z nami. Kaj pa je zdaj to?  In čez nekaj minut še en, da ima vročino. Zanimivo. Z Urošem se odločiva, da če Marko ne gre, tudi midva ostaneva doma. Ne da se nama, pa nihče nima ogrevanih sedežev. Z nekaj preprekami smo nekaj čez 14 uro na Zelenici. Šele zvečer, v varnem zavetju nekega lokala v Tržiču, katerega imena se ne morem spomniti, sestavimo vse konce niti. In naredimo pulover. Sam sem zjutraj pomotoma vpisal naroben Markov mail. In sva si z Urošem pač dopisovala z nekom drugim. Do 10 ih sva mu bila očitno še zanimiva, potem pa sva mu začela presedati. In je pač napisal, da ne gre z nami in da ima vročino. Seveda sva mu še naprej pisala maile. Na tem mestu ti povem, kdorkoli že si, da si zamudil vrhunsko smučanje.

Na Ljubelju ni snega niti za vzorec. In tako prvih 5 minut, nato pa se pokažejo zaplate po katerih se da hoditi. Nazaj si lahko smučanje podaljšamo s tem, da zavijemo v gozd. Uroš ima druge cilje kot midva, zato naju že na začetku, ko se še preoblačiva zapusti. Dobimo pa se potem zvečer, pri avtu.

Z Markom startava počasi. Čez nekaj časa grem sam še počasneje od počasi. Pred odhodom sem v naglici lahko pojedel samo banano. Rekel sem si, da bom nekaj še vzel s sabo, pa sem pozabil. Na pol poti do Doma na Zelenici me popolnoma zabije. V teku in na kolesu se temu reče, da si se zaletel v zid. V turnosmučarskem žargonu ne poznam izraza za to. Vem pa, da se moram ustaviti. Letos na ture ne nosim nič posebnega. Vedno pa imam v nahrbtniku kako frutabelo. Ter seveda polliterski bidon. Frutabele mi že nekaj časa ne dišijo. Karkoli drugega je boljše. Najdem psihično močnejšo čokoladko, ki mi jo je prinesel Medo. Običajno jo pojem manj kot četrtino. Pa zadostuje. Tokrat jo pojem več kot pol. Toliko sem jo še imel. V bidonu pustim požirek vode. Pa še začeli nismo. Ampak pomaga. Nek mlajši moški, ki je vseskozi hodil pred nama, je v Centralni grapi očitno izgubil gel. Nosil sem ga za njim, pa ga nisem več ujel. Zato sem ga pač pojedel. Se mu opravičujem. Lahko me pokliče na tel. 040853374, mu bom vrnil nekaj podobnega.

Od Doma pri Zelenici kreneva proti Centralni grapi. Začetek je izredno trd. Pa ja ne bo podobno kot dva dni nazaj? Markotu predlagam, da greva v Suho ruševje. Pa se ne da. Zatrdi, da bo sigurno mehkeje. Na srečo je odločnejši od mene. S smučmi ne gre več. Kljub srenačom. Čas za dereze in cepin. Sneg je z vsakim metrom mehkejši. Hitro sva v Centralni grapi. Vseskozi hodiva po stopnicah. Pogoji so popolnoma drugačni kot v torek. Kljub temu, da je Centralna občutno težja kot Smokuški plaz, pa je danes spričo pogojev mnogo lažja. Tudi najstrmejši del je enostaven. Če sem bil v Smokuškem vseskozi na neenakomernem srčnem ritmu, je danes popolnoma drugače. Hitro sva na vrhu Centralne grape.

Že prvi pogled v Smokuški plaz me prepriča, da bo danes polno vriskanja. Tudi vreme na vrhu Begunjščice je prijaznejše. Res pravi užitek. Vseeno prvi zavoj naredim previdno, potem pa ugotovim, da lahko delam kar hočem. 5 centimetrov odjenjanega na trdi podlagi. Ne more biti bolje. Po smučišču piševa vsak svojo abecedo. Kar prehitro sva na Smokuški planini.

Sonce se že poslavlja. Markotu se ne da več boriti s psi, zato gre nazaj na Zelenico peš. Sam jih dam še enkrat na smuči. Eden je lepo ubogljiv, drugi pa nikakor noče hoditi z menoj. Upira se in upira. Do malo pod vrhom Triangla, kjer dokončno popustim. Smuči dam dol in grem peš do  vrha. Spust je presenetljivo dober do Doma na Zelenici. Potem pa ne morem več. Neka čudna mišica na levi nogi se mi upira dalj časa. Danes pa se je pridružila nehvaležnemu psu in mi odkazala poslušnost. Vsak zavoj v levo je boleč. V desno pa zaradi kolena že od nekdaj ne gre gladko. Prvič se mi zgodi, da dam smuči dol še preden se konča sneg. Ni šlo več.

Resnično drži pravilo, da če greš na turno smuko imaš lahko slabe pogoje. Če pa ne greš, sigurno ne boš imel takih pogojev kot mi danes.

Smokuški plaz-Veliki vrh

Wednesday , 15, March 2017 Comments Off on Smokuški plaz-Veliki vrh

Smokuški plaz je zapostavljeni brat starejšega Šentanskega plaza in še starejše Centralne smeri. Čeprav sodi v tris tistih še pogojno prehodnih grap tudi za tiste, ki nismo alpinisti, pa je definitivno najmanj obiskan. Medtem, ko težko najdeš čas v dnevu, ko ne bi koga srečal, ko hodi na Zelenico, pa tukaj redko srečaš živo dušo. Sploh v neobičajnih urah za hojo. Zakaj je tako?  Tudi Smokuški plaz je odličen v šoli, dober pri športu, vesten in marljiv. Je pa res, da je izredno sramežljiv. Mogoče je narobe, ker obiskuje glasbeno šolo, ter hodi na gimnastiko. Ne igra tenisa tako kot Šentanski plaz, niti ni vodja navijačic kot Centralna grapa.  Šentanski plaz in Centralna grapa skačeta ven iz vseh knjig, publikacij. Težko greš čez internetno stran s turno vsebino, ne da bi ju kdo omenil. Smokuški pa se drži v ozadju.  Nič ne reče. Nič se ne hvali. In čaka. In mene je dočakal. Po 15 ih letih turnosmučarskega udejstvovanja. Priznam, da mi ni prijetno, ko pomislim, da sem na Zelenici vsaj 10krat letno. In da še nikoli nisem pokukal na drugo stran, proti Smokuški planini. Pa za vse pride čas. Če si vztrajen.

Iz službe gremo ob 14:00 uri. Na prvi pogled pozno. Računali smo, da bo sneg vsaj malce odtajalo. Pa smo pozneje ugotovili, da smo bili tako pozni, da je zopet zmrznil. Ob hoji navzgor, dokler se je še dalo s smučmi, je bilo še malo odtajanega, na poti navzdol je bilo vse popolnoma trdo.  Vsi smo prvič v teh koncih, zato gre zjutraj komunikacija v smer kako priti do izhodišča. Ideja je bila tudi s štartom iz Zelenice in po osrednji grapi gor, vendar se je ponovno izkazala za dobro stara turno smučarska modrost, da se hodi in nato smuča po smeri dostopa.  Ne znam si predstavljati kako bi bilo, če bi iz Centralne odsmučali v zaledeneli Smokuški plaz.

Z avtom kljub ne najboljši cesti pripeljemo do Tinčkove koče. Dalo bi se sicer še slab kilometer, vendar bi avto tam težko obrnili, zato smo se prav odločili. S hojo pričnemo v supergah. Že po nekaj ovinkih pridemo do zametkov snega. V bistvu je to led. Gregorič kot skrbni zapisovalec vseh nepomebnih podatkov o turni smuki pove, da smo do snega hodili 9 minut. Do sem smo nazaj grede tudi prismučali, kar pomeni, da smo do avta potem rabili samo nekaj minut. Sedaj pa logično ne moremo še na smuči. Kakih sto višincev še, potem pa se začne malce boljša snežna podlaga, zato gremo naprej na smučeh. Naš cilj, Smokuški plaz je s Smokuške planine dobro viden. Prej se ga težko opazi. Tukaj pa ga vidimo v vsej veličini, veličastno nas vabi k sebi.

Kar poprek čez gozdiček zavijemo vanj. Na prvi pogled zgleda strmo do prve izravnave. Tam se nam zdi, da bo dokaj ravno, potem pa sledi samo še zaključni strmejši izstop. Pa ni tako. Strmina je podobnega naklona ves vzpon, mogoče res malenkost popusti v srednjem delu, zaključek pa je zelo strm.

Povsod sem bral, da je Smokuški plaz malenkost strmejši, težji kot Šentanski plaz. Seveda je to samo moje mnenje. Možno, da na odločitev vplivajo tudi današnji zelo trdi, skoraj ledeni pogoji. Ampak meni je Smokuški plaz konkretno težji od Šentanskega. Izstop iz Šentanskega plazu se lahko primerja z nekimi deli Smokuškega, ostalo pa je neprimerljivo. Izstop v Šentanskem je veliko krajši od Smokuškega, naklon pa bistveno manjši. Lahko, da smo imeli samo danes take pogoje. Tukaj se je danes po sredini plazu konkretno valilo kamenje. Imeli smo toliko časa, da smo se sproti opozarjali in umikali. Z dvema pa sva imela z Urošem precej sreče. Enega je opazil on in me pravočasno opozoril. Ampak sploh nisem mogel reagirati. Samo gledal sem tisto večjo gmoto, stal pri miru. Kot okamnel. Lahko bi se ulegel, zavaroval z nahrbtnikom. Pa nisem vedel kam namerava on. Prav tako pa on ni vedel kam nameravam jaz. Če ga je to sploh zanimalo. Kak meter gre mimo mene. Kmalu zatem gre še večja gmota proti Urošu. Sedaj mu opozorilo vračam. Pa tudi on ne reagira, pa gre skala še bližje mimo njega. Ne vem zakaj sva tako butasto reagirala. Vetra tukaj nismo imeli, na grebenu pa smo ga konkretno čutili. To je bil verjetno tudi razlog za padanje kamenja.

 Prvi del smo prehodili na smučeh. Kot že rečeno je bilo tukaj nekaj centimetrov odjenjanega. Ampak vseeno. Vsi se poslužujemo vseh vrst umazanih trikov, da ni treba kot prvi vleči smučino. Od slikanja (slikam samo jaz), do pitja (pije samo Uroš) in nenehnega zategovanja turnih pancerjev (pancerje ima samo Marko). Samo, da kdo stopi naprej. Danes to ni potrebno. Nič ne pomaga, če kdo vleče smučino, saj se ne ugrezne niti za milimeter. Z vsakim višinskim metrom pa je podlaga postajala trša. Začel sem gledati mesto, kjer bom nadel dereze. Čakal sem tisto navidezno ravnino. Ki pa je potem, ko smo prišli do nje izginila. Naklon je bil enakomeren, sneg pa vedno bližje ledu kot trdemu. Ob prvi priložnosti se ustavim. Uroš in Marko sta še za nekaj hoje s smučmi, ampak ugotovita, da je morda le bolje stopiti v zimsko opremo. Počasi se bližamo tistemu zadnjemu, najstrmejšemu delu. Marko hodi po sredini, kjer je malenkost položnejše. Zakaj je izbral to varianto, bomo zadržali za sebe, nama z Urošem pa ustreza bolj direkten izstop. Nekaj časa sem sam spredaj, Uroš pa me iz ozadja draži. Potem, ko ne morem več, pa me zamenja. Izstopa na greben pa še od nikjer. Kljub temu, da hodiva izredno počasi, se na vsakih 10 metrov ali še manj ustavljava. Ne gre, zmanjka sape. Konca pa še od nikjer.

Zadnjič v Jalovčevem ozebniku sem suvereno opravil pot. Tukaj pa, roko na srce, že nekaj časa čutim nelagodje. Podlaga je ponekod povsem ledena. Lahko si lažemo kolikor si hočemo, ampak jasno da ti gre po glavi vprašanje, kaj če padem. Seveda skušaš to odgnati proč, ampak ne gre vedno. Vse to pa ti ruši samozavest in jemlje moč. Vse pa je odvisno tudi od razpoloženja.  Kar znova pove, da ocene ne pomenijo skoraj nič. Ne moreš glede na oceno, ki si jo že presmučal, reči, da boš pa sedaj vse z enako oceno lahko presmučal. Včasih ti mnogo nižja ocena, kot si jo sposoben pokaže zobe. In danes nam jih je, pa četudi se kateri od partnerjev ne bo strinjal. Bližje roba sva, bolj je strmo. Ampak tam že čutiš konec, sploh veter, ki potegne z Zelenice je znak, da smo končali z vzpenjanjem.

Na grebenu pustimo smuči. Vrh Velikega vrha, po domače Begunjščica ima premalo snega za smuko. Sami smo že od začetka. Nikjer nikogar. Zanimivo. Hitro smo nazaj pri smučeh. Veter je premočan, počasi se bliža noč, da bi sedeli in uživali.

Uroš bo prve metre presmučal s cepinom. Se pač počuti varneje. Ko zvečer pijemo pivo v gostilni, katerega imena zaradi sponzorskih omejitev ne smem omeniti, dobimo z višjih instanc ukaz, da o prvih sto višinskih metrih ne smem pisati.  Zato smo že iz najstrmejšega dela. Tudi tam, kjer je bilo pri vzponu malce odjenjano je sedaj trdo. Meni ustreza tak teren. Je pa res, da na tako trdem še nisem vozil. V bistvu je kot bi peljal po smučišču, samo konkretno strmejše. Vse ravno, nobenega ostanka plazov, zaradi nepretirane obljudenosti ni nič lukenj. Skratka, lep toda trd teren. Občutek imam, da če padem, se ustavim pri hokejski dvorani na Jesenicah. Šele spodaj, ko dosežemo borovce, se malo odmehča. Tam je prava pomladanska smuka. Tudi tereni po Smokuški planini so smučem prijazni. Po cesti sledi še razpeljava in zanimive dogodivščine je konec.

Mogoče smo bili malo prepozni. Da bi bilo manj ledeno. Ampak taki čudni pogoji so tudi na drugi strani. Veliko jih je pisalo o ledenih razmerah. Me prav zanima kako bom naslednjič doživel Smokuški plaz. Seveda sem na koncu popolnoma zadovoljen. Da pa je vmes, med turno smuko prisotnega nekaj strahu, pa tudi ni nič narobe.

PS. Sedaj, ko po enem dnevu umirjeno pišem, ugotavljam, da sem bil res stoprocentno v turi. Slika mi nobena niti približno ni uspela. Vse sem pritiskal na brzino. Posnel sem tri filmčke, pa sem za vse namesto na video, pritisnil na slikanje.

Marko je že v začetku tedna predlagal smučanje s Kladiva. Zaradi pomanjkanja časa sem vzpon odpovedal, vseeno pa sodeloval v običajnih načrtovanjih, ki potekajo pred vsako turo. V zadnjem trenutku mi Petra ponudi elegantno rešitev in naenkrat smo vsi trije v igri za smuko s Kladiva (še Uroš). V tistem se na telefonu pokaže čudna številka. Od nekje mi je znana, pa ne vem kam bi jo vtaknil. Seveda, to je Šparovec. Kaj pa on hoče? Ne morem verjeti, smučati bi šel. On je bil eden izmed mojih prvih turnih prijateljev. Nikamor nisem šel brez njega. Dokler ni dobil nekaj neprijetnih poškodb, se vrgel v šolo, pa potem v podjetništvo. Prav potruditi sem se moral, da sem ugotovil kje sva bila v zadnje skupaj. Spomniti se nisem mogel, zato sem šel brskati po blogu. Daljnega 30. marca 2012 je bila najina zadnja skupna tura na Stenar. Vleče ga na Mojstrovko, pa ga hitro prepričam, da gremo na Kladivo. Neobičajno za nas startamo dokaj pozno, ob 6 uri. Nekaj minut pred odhodom pogledam še na Turni klub Gora. Zapis Marjane in Marka s Kladiva. Včeraj sta bila pri spustu priča plazu s Škrbine. In to zvečer. Zanimivo. Šparovec po svojem starem običaju pove, da če se je splazilo se potem ne bo več. Pa ne zadostuje. Strinjamo se, da gremo drugam. V Turnosmučarskem slovarju sem bral, da nikoli in pod nobenim pogojem ne smeš iti na turo, o kateri si bil obveščen po elektronskih medijih. Ker potem nisi pravi turni smučar.  Sam pa sem zasledil zapis o Tolsti Košuti. Kjer še nihče od nas ni bil. Iti in se zameriti papežu? Ali tvegati? Naredimo kompromis. Gremo na Tolsto Košuto, zavežemo pa se, da bomo vlekli svojo smučino, telefone pa pustili v avtu. Tako bo volk sit in nekaj naprej.

Šparovec se je v teh letih čustveno spremenil. Zmenjeni smo bili ob 6ih. Točen je. Ne morem verjeti. To se mu še ni zgodilo. Mogoče pa se boji Marka in Uroša. Vseeno, presenečen sem. Predhodniki, katerih objavo smo brali na TK Gora, so avto pustili km stran od Košutnika. Nam ne uspe. Sicer poskusimo, pa obstanemo v prvem snegu. Vzratno se vrnemo do izhodišča. Pri povratku opazimo, da je nekomu uspelo priti še višje. Pa je škoda avta za tistih nekaj minut. Uroš ima kot vedno težave s slabostjo. Pač ni vajen vožnje z avtom. Zato je vedno prvo uro, kot da bi bili skregani. 4 minute je zatem dobre volje, nato pa gremo zopet v avto in mu je spet slabo. Če povzamem, njegova tura zgleda tako, ura vožnje slabost, 2 uri hoje odpravljanje slabosti, 20 min smuke užitek, ura vožnje slabost. Ne vemo koliko časa bom potrebovali do snega, zato smuči romajo na nahrbtnike. Nekajkrat nas sneg premami, da bi šli na smuči pa potem zopet sledi suh odsek. Vmes pridemo do potočka, čez katerega so postavljene lesene letvice. Šele ob vrnitvi ugotovimo čemu so namenjene. Da ti čez vodo ni potrebno sneti smuči. Nekdo pametno ugotovi, da bi se morale letivce samo še vrteti.

Smuči si tako nadenemo šele malo pred Planino Spodnje Dolge njive. Mislim, da jih je dal Uroš prvi, mi pa kmalu za njim. Na tem mestu pomislim o večnem problemu med turno smuko. Sigurno ima vsak težave s snemanjem smuči z nahrbtnika, pa potem spet nazaj, pa dereze gor in dol. Odločitev je na posamezniku. Pri smučeh ni takega problema. Pač se odločiš pravilno in si hitrejši, ali pa napačno. Večji problem je pri derezah. Kolikokrat ste si rekli, pa saj jih ne potrebujem še. In zavestno tvegaš zavoljo nekaj minut. Tudi s srenači je podobno. Imaš jih v nahrbtniku. Ampak dokler ti že v 27-to ne zdrsne, si ne boš vzel časa in si jih dal na smuči. Danes smo že na začetku vedeli, da bo trdo. Zato že pred  Planino Zgornjo Dolge njive, ko pridemo na naravno drsališče pod Tolsto Košuto, obujemo ali kakršenkoli je že izraz za dajanje srenačov na smuči. Seveda tisti, ki jih imamo. Ostali, v tem primeru Šparovec vztraja še nekaj metrov, potem pa mu ne preostane drugega, kot da iz naftalina potegne dereze in cepin.

Naj za trenutek še opišem pot, če gre slučajno kdo prvič. Iz Tržiča proti Jelendolu in Medvodju. V Medvodju zavijemo levo, tabla Dolge njive, Košutnikov turn in tako vse do naslednjega križišča pri Košutniku. Tam stoji dobro vidna hiša. Zavijemo desno, recimo pol ure hoje in smo na planini Spodnje Dolge njive. Še vedno naravnost do planine Zgornje Dolge njive. Tam pa se na levi že vidi Tolsta Košuta. Vsak si potem sam izbere smer vzpona. V našem primeru je to Marko, ki si je pač prvi nadel srenače. Lahko, da je šlo tudi za kalkuliranje z naše strani, saj je očitno, da razen enega nihče v Sloveniji ne želi kot prvi vleči smučino. Tokrat je zgubil Marko, naslednjič bo kdo drug.

Veter je izredno močan. Pa smo v kotanji med Tolsto Košuto na eni strani in Plešivcem na drugi. Ne znam si predstavljati, kako bo pihalo na vrhu. Včasih, ko nam potegne izza hrbta, imam občutek, da nam še Kuhar ne bi bil kos. Spet v drugo stran ne gre nikamor. Pa ne gre tarnati, vse to paše pod turno smuko. Večji problem je podlaga. Tam, kjer je trdo gre brez težav. Spet drugje, pa je kot bi hodil po moki. Vse se melje pod tabo. Za vsak meter si hvaležen. In potem, ko imaš že poln… vsega, se podlaga zopet zamenja. Vsi smo prvič tukaj. Teoretično smo se pripravili za Kladivo. Zato praktično nimamo pojma, kje je vrh. Možna sta dva. Levi zgleda višji. Na vrhu ugotovimo, da je bilo to samo navidezno. Levi je zahodni vrh Tolste Košute (2026m). Mi gremo na desnega, lahko tudi vzhodni vrh Tolste Košute (2057m).

Sledi včerajšnjih predhodnikov je zakril sneg, zato si sami izberemo smer vzpona. Šparovec in Uroš sta malce zaostala, zato se z Markom posvetujeva sama. Prišla sva do skalne pregrade. Meni se zdi logičen prehod levo okoli. Marko bi šel naravnost. Tudi meni zgleda to varneje. Pobočje na levi je kložasto. Navzgor zgleda boljša rešitev. Kmalu postane prestrmo za smuči. Ki romajo na nahrbtnik, midva pa v izdelovanje stopnic. Ki je razen mogoče za Dava Karničarja izredno zamudno delo. Če ga hočeš dobro opraviti. Tako naju malo pred vrhom ujameta Uroš in Hranilnik in skupaj stopimo na najvzhodnejši dvatisočak Košute.

Začuda ni niti sapice na vrhu. Vzamemo si konkreten odmor. Sami smo od starta. Meni to ogromno pomeni. Opazujemo vrhove okoli nas in hitro ugotovimo, da nimamo pojma o imenih. Obilico smeha in dobrega vzdušja. Pa pride tudi čas za odhod. Ni nam všeč prvih 100 višinskih metrov. Izredno previdno delamo zavoj za zavojem. Ni dober občutek. Urošu se odpelje kloža.

Končno smo ven iz neugodnega. Podlaga postane trda. Nekje tudi ledena. Meni to izredno ustreza. Smuka ni vrhunska, je pa vseeno dobra. Do kotanje med Plešivcem in Tolsto Košuto ne gremo po isti poti kot gor. Uroš in Marko izbirata dele, kjer je nekaj napihanega snega in tam je vijuganje vrhunsko.

Tudi spodaj, že na Zgornjih Dolgih njivah, kjer je vse ledeno, izredno uživam. Pravljica. Sonce se odbija od ledene podlage, občutek kot bi bil na Marsu. Sicer ne vem kako je tam, ampak mora biti približno tako. Nasproti Tolste Košute stoji Plešivec. Ki je tudi priznan turni smuk. Ampak danes zgleda, kot da je nemogoče smučati z njega. Vseeno me zamika. Z Urošem imava vedno težave na najinih turah. On bi šel vedno še kam, jaz nikoli. Marko bi tudi, po mojem mnenju, vedno še kam šel, pa se noče kregati. Danes se odločim, da ju presenetim. Uroša, ker je že ves dan popolnoma bled zaradi slabosti. Markota pa, ker mi je všeč, da sem dobil novega sezonskega prijatelja. To je izraz za prijateljstvo, ki se obdrži samo v določenem letnem času. In Marko ter Šparovec sta moja turna prijatelja. V šali si vedno govorimo, da se prvič slišimo nekje konec novembra, potem smučamo do maja, potem pa mrk do naslednje sezone. Torej, predlagam da gremo še na Plešivec. Uroš še bolj prebledi, če je to sploh možno. Ni prepričan ali ga dražim ali mislim resno. Tudi Marko ni prepričan v moje besede. Večkrat ponovim. Seveda sta za. Šparovec pa se odloči za počitek na planini Dolge njive. Tukaj šele srečamo prvo živo dušo.

 

Zopet vprežemo pse, nadenemo srenače in se zaženemo v breg. Prvi del je popolnoma zaledenel. Že kmalu vidimo, da je pogled z druge strani kot že tolikokrat varal. Snega je na pretek. Brez problema bomo smučali.

Plešivec, v ozadju Tolsta Košuta

Z Urošem se spustiva po smeri vzpona, Marko gre po svoje. Pravi, da je šel po grapi z napihanim snegom in je imel dobro smuko. Midva pa katastrofalno. Zdelo se mi je kot da prvič smučam. Z desno smučko sem vozil po ledu, leva pa je v mehkem snegu šla po svoje. Pa potem Uroš prijavi isti problem in ugotoviva, da so pač taki pogoji. Na planini Dolge njive zbudimo Šparovca. Naredimo še eno pavzo, nato pa nas čaka še spust do avta. Mislili smo, da bomo večino poti smuči nosili. Pa ni tako. Z malce kolovratenja, nekaj snemanj smuči, pa malenkost hoje po kamnih, pripeljemo do avta. Vsi smo izredno zadovoljni. Tukaj smo bili prvič, deležni smo bili odličnega vremena, veliko smuke, dokaj dobre smuke, sprostilo pa se je tudi nekaj adrenalina.

PS. Ko doma, kot vedno, po svojih knjigah iščem podatke o turi, se mi vsakič knjiga odpre na strani Turskega žleba.

 

Jalovčev ozebnik

Sunday , 26, February 2017 Comments Off on Jalovčev ozebnik

Vsem, ki so že bili v ozebniku, je kristalno jasno, da je to ena lepših tur. Tudi nama. Ampak kaj, ko je tako dolga. Pa v ozebniku, če imaš smolo, vedno lahko kaj dobiš v glavo. In na koncu. Smučarija tukaj je definitivno najina meja, kjer situacijo še nekako obvladava. Če bi bilo malenkost težje, bi za dobro izvedbo že potrebovala idealne pogoje, dober dan… Zato v ozebnik ne hodimo vsak dan. Niti ne vsako leto. Ni pa tudi tako hudo kot piše v Turnosmučarskem vodniku:” Lotiti se ga smejo le najbolj izurjeni smučarji in še ti v takorekoč idealnih razmerah. Take priložnosti pa so zelo redke, mnogim se ponudijo le enkrat.” Zvečer zopet pride na obisk tisti previdni jaz. Ki mi pove, da je dan nazaj zapadlo 30 cm snega, da še nisva zasledila nobenega poročila in podobne neumnosti. Markotu previdno namignem, da je veliko ljudi smučalo na drugi strani Ljubelja, ter da so izredno zadovoljni. Na srečo se ne da. Uroš opraviči odsotnost z dvema različnima izgovoroma. Da je sigurno. Ker vedno želi vsak vzpon opraviti vsaj dvakrat, njemu v čast skleneva, da če bo res odlično greva še enkrat v ozebnik. V Planici sva okoli 6-te ure. Nekdo naju je prehitel. Še v zadnjem postu sem se hvalil, da sva vedno prva. No, tokrat nisva. Kot boste brali kasneje, še bolje. Prvi del poteka po tekaški ali peš poti do Tamarja. Vmes so postavili nekaj informacijskih tabel, ki popestrijo začetek.

Nekaj delov tekaške proge je ledenih, ampak ne predstavljajo ovire. Zopet imam težavo z desnim pancerjem. Pa kar trmarim, dokler Marko ne vzame 3 minutnega odmora. Tako lahko v miru resetiram pancer in kasneje nimam več težav. Pri Domu v Tamarju se ne ustaviva kot je bilo to včasih običajno. Pozna se Uroševe roka. V zmernem tempu nadaljujeva skozi gozd. Zjutraj je bilo minus šest stopinj, krošnje so bele, to je prava zima. Potem naju čaka strmi del pod Šitami. S sten se že posipa sneg. Na nekaterih mestih sva deležna snežne prhe. Gledava optimistično. Več snega bo padlo z okoliških sten, boljša bo pozneje smuka.

Snežna prha


Sam sem današnjo turo razdelil na štiri dele. Sicer niso enakovredni, ampak tako za orientacijo. Ura do Tamarja, ura skozi gozd, ura do ozebnika, ter potem še ura do vrha. Zaenkrat hodim brez problemov. Smučino vleče kolega pred nama. Ujameva ga pri tistem markantnem balvanu pod vstopom v ozebnik. Že prej sva se odločila, da si tam nadeneva dereze, čelado. Ter seveda vzameva cepin. Sicer bi se mogoče dalo še malo naprej s smučmi. Ampak kaj bova potem? Sredi največje strmine obuvala dereze?

Ko gledaš proti vrhu ozebnika se zdi, da boš v 15 minutah ven. Pa ni tako. Vleče se in vleče, pa potem še malo. Strmo je tako, da z našo kondicijo, niti če greš čisto počasi, ne moreš narediti več kot recimo 30 korakov. Pa potem pavza. Sam običajno gledam v tla in štejem korake. Recimo na 30 korakov lahko pogledam navzgor. Tukaj pa je prenevarno. Sonce je že pokukalo skozi ozebnik in ledeni kosi neprestano drvijo navzdol. Ker se z levo roko upiram na tla, jih kar nekaj prestrežem. Tukaj nikoli nisem sproščen. Kot bi igral rusko ruleto. Zato skušam čimprej priti ven. Rad bi tudi vsaj za nekaj metrov razbremenil človeka pred mano, ki že od začetka utira pot proti vrhu. Pa je prehiter.

Ko pridemo iz ozebnika, še vedno ni konec. Čaka nas še prečenje do Jezerc. Od tam pa se spustimo še do sedla, po moje med Goličico in Jalovcem. Kolegu se zahvalim za špuro. V zameno mu vsaj ponudim njegove slike. Saj sem ga celo pot slikal v hrbet. Kot sem že omenil, smo do sem hodili sami. V ozadju pa se že valijo trume turnih smučarjev. Zato se na hitro odločimo, da gremo čimprej nazaj. Ozebnik ni preveč širok in gneča v njem lahko hitreje privede do nesreče. Marko je veliko boljši smučar od mene, zato ga prvega porinem navzdol. Že prej sva vedela, da bodo danes razmere vrhunske. In res je. Še nikoli nisem naredil toliko zavojev skozi najstrmejši del. Ker realno ocenjujem, da nisem boljši smučar kot leta nazaj, bi že moralo držati, da so razmere boljše. Tudi v ozebniku idealno. Okoli 20-30 cm suhega snega, spodaj pa trda podlaga. Na levi strani, gledano od zgoraj je nekaj ledenih odsekov. Na desni pa uživanje. Nižje ko greva, boljši so pogoji. Od balvana dalje pa pršič. Po desni strani nezvoženo. Markotu se derem naj me pride pogledat. ”Kaj je,” me prestrašeno sprašuje. Sigurno misli, da je kaj narobe. ”Ma ne, nič ni narobe. Glej, snega imam do jajc.” Oba sva popolnoma bela po hlačah. Pa ne od padca. Od pršiča. Poezija. In tako je še ves del do gozda. Še v gozdu najdeva nekaj odsekov, ko peljeva po pršiču. Tudi pot potem do koče, ki je bila običajno nerodna, se danes izkaže za odlično. Nimam nobene pripombe. Sva pa utrujena. Saj sva že 6 ur na poti. Čaka pa naju še 5km klasične tehnike do Planice. Pa gre tudi tam lepo tekoče. Tisti ledeni odseki nama sedaj pridejo še kako prav, da dobiva potrebno hitrost. Pri avtu naju čaka samo še odločitev, ali greva še enkrat nazaj. Oba sva definitivno za nov vzpon. Ampak, ker je na poti vsaj sto smučarjev, midva pa sva osamelca, odideva domov.

 Veliki ozebnik

Še malo tehnikalij:

22.50km

6ur

1460 vzpona

Pod Kriško steno

Monday , 20, February 2017 Comments Off on Pod Kriško steno

Že nekaj časa si pred vsako turo rečemo:”Ta je pa res zadnja letos.” Pa se kar ne neha. Če bo tako še nekaj tednov, potem sezona sploh ne bo tako slaba. Za nameček pa še vedno najdemo neprevožene terene, tudi pršič se najde. Kot običajno smo Uroš, Marko in jaz prvi na izhodišču. Tokrat na tretji serpentini vršiške ceste. Mislim da smo letos vsakič, ko je bil Marko član ekipe, startali kot prvi. Meni to izredno ustreza. Tako smo vedno doma vsaj do poldneva in otroci niti opazijo ne, da me ni bilo. Starejši je že v letih, ko spi dokler se mu ta užitek načrtno ne prekine.

Koča v Krnici


Naš cilj je Pod Kriško steno. Povsod je opisana kot varianta za takrat, ko nimaš kakega drugega cilja. To naj bi bilo zaradi relativne varnosti, lahkega dostopa, predvsem pa zaradi tega, ker končni cilj ni kak vrh, razen če nisi alpinist. Meni se zdi takšno ”podcenjevanje” totalno nesmiselno. Naredi se čez 1000 višincev, razdalja ni kratka, krnica je lepa, obkroženi pa smo z dvatisočaki. Da ne govorim o ambientu. Sploh, če je tako, da smo sami kot smo bili tokrat.

Z Markom imava vedno že na startu pse pripravljene za start. Zato greva peš do struge Suhe Pišnice. Uroš pa se do tja pelje na smučeh. Bova vedela do naslednjič. Do Koče v Krnici gremo namesto skozi gozd po zratrakirani cesti. Spričo našega zgodnjega prihoda v koči še ni življenja. Od tu je že vidna krnica, še malo dlje pa se že čuti naš današnji cilj. Če bi nas kdo opazoval na skriti kameri, bi bil prepričan, da se med nami kuha huda zamera. Brez besed smo. Sliši se samo sneg, ki ga odnaša izpod naših smuči. Ter enkrat močnejše dihanje, spet drugič počasnejše. Sam že po definiciji nisem preveč zgovoren, Marko še za odtenek manj. Dežurna lajna naše skupine je Uroš. Ki običajno nenehoma govori. Pa to hitro, da lahko vse pove. Danes pa niti on ne odpre ust. Človek bi posumil, da ima slab dan. Pa mislim, da nisva midva kriva. Nekaj drugega mora biti. Tako je tečen, da mu še hoja ne gre. Nisem ga še videl, da bi se tako zapletal, nekajkrat celo pade. Po ravnem.

Gaz je lepo narejena, zato tudi o poti ni potrebno razmišljati. Hodim, opazujem in sem v svojem svetu. Zmerno se vzpenjamo. Seveda vmes opazujemo kje bomo smučali. Snega je razumljivo manj kot običajno, zato se nam zopet zdi, da od smuke ne bo niti p. Vendar bolj kot se vzpenjamo, več snega je. Uroševo telovadenje pred mano je izredna popestritev. Res, da sem bil nekajkrat tukaj. Ampak nimam pojma s katerimi vrhovi smo obkroženi. Teoretično bi lahko videli Razor, Križ, Dovški Gamsovec, mogoče, če se ne motim Prisank. Ampak ne vem niti za enega.

Ko pridemo do mesta, kjer se že vidi cilj, se teren za nekaj sto metrov položi. Vse naokoli je neprevožen teren. Tukaj bo smuka užitna. Uroš prevzame vodstvo. Moram priznati, da sem ga hotel zaradi njegove današnje užaljenosti ignorirati v tem blogu. Kot prevzgojni ukrep. Pač bi pisal kot da sva bila tu sama z Markom. Pa se mi je kasneje oddolžil, ne vem sicer s čim. In tudi otrokom večkrat popuščam, zato si zasluži še eno priložnost. Polovico vzpona mi je govorili, da tukaj ne bo sonca, da se nič ne vidi in podobne neumnosti. Tako me je znerviral, da sem mu rekel, da čakam 5 minut potem grem pa za njim. In da se ne pogovarjam o razmerah. Ker človek bi me skoraj prepričal, da ni lepo.

Sploh ko se stopi v amfiteater pod Kriško steno in ko si dobesedno ujet med stene, edini izhod pa je tam od koder si prišel, je čisto vseeno ali sije sonce, pada dež… Enostavno čarobno je.

Če gledamo navzgor smo šli s smučmi čisto desno pod steno. Na začetku prečenje, potem pa se začne strmina proti steni.  Že nekaj časa se je mlelo pod smučmi. po vsakem zdrsu je bilo težje priti nazaj na mesto kjer si bil nekaj sekund nazaj.  Kljub temu smo se borili dokler je šlo. Vseeno je lažje na smučeh kot peš. Ko resnično ni šlo več, smo šli peš še tistih 100 metrov kolikor se je dalo. In se parkirali v majhno luknjo. Eden je lahko stal, dva pa sta stala. Razmišljali smo o tem, kaj bi alpinisti dali če bi noč lahko preživeli na taki polički. mi pa kot srdele, še govoril si samo v tisto smer kamor si gledal.

Najtežje si je bilo nadeti smuči. Zato smo naredili vrstni red. Uroš, ki je prvi prišel gor, gre tudi prvi dol. Potem grem jaz, ki sem imel pač boljšo pozicijo, zadnji pa Marko. Prve metre ni nihče smučal. Mislim da se v strokovnem žargonu reče abručanje. Pa čeprav od spodaj, še posebej pa na sliki zgleda kot povsem lahko, je bilo to nad našimi zmožnostimi.

Nato pa smo se sprostili in sploh prvo tretjino uživali v idealnih razmerah. Vsak si je lahko izbral svojo linijo. Brez naprezanja, saj je bilo skoraj vse deviško. Vse tja do tistega širokega žleba smo imeli zares odlične razmere. Tam pa je bilo že premalo snega, preveč zrito. Marko in Uroš sta smučala ob steni desno, sam pa skozi žleb. Zatem smo prečili popolnoma v desno. Dobili smo še nekaj zavojev pršiča, ampak jih je bilo že potrebno iskati.

Na koncu pa smo zavoljo na prvi pogled lepših terenov naredili napako. Šli smo v strugo Velike Pišnice namesto bolj levo proti koči. Nekaj časa smo se še peljali in lomili okoli visokih balvanov. Na koncu pa vsi obupali. Sneli smo smuči in šli naprej peš. Meni osebno je bilo tu najgrše. Potrebno je bilo celo nekaj skokov, katerih se zaradi kolena najbolj bojim. Ko smo prišli do ceste, ki pelje nazaj proti koči je bilo konec trpljenja za nas. Oziroma za naju z Urošem. Marko se je ”prostovoljno” javil, da gre nazaj po avto, z Urošem pa sva šla po cesti do Kranjske gore. Ta spust je bil uživaški, saj ima cesta ravno pravšnji naklon, da se ni bilo potrebno poganjati. Sedaj pa so se že valile trume smučarjev. Vprašanje koliko nezvoženega bo še danes.

Šentanski plaz in Ljubeljščica

Friday , 17, February 2017 Comments Off on Šentanski plaz in Ljubeljščica

Okoli 45 let nazaj je Nejc Zaplotnik približno 100 metrov stran, tako kot danes jaz, gledal skozi okno pisarne proti Storžiču in okoliškimi vrhovi. Nekaj minut je sanjaril. Kot jaz. Pa ni dolgo okleval. Poklical je Škarjo, Štremflja, Jamnika, ter še nekaj prijateljev. Dal odpoved in odšel v Pakistan. Sam ne morem, niti nimam želje iti po njegovih stopinjah. Lahko pa vzamem ure in grem namesto v Pakistan kam drugam. Potrebujem še Štremflja. Ali koga drugega. Pa so vsi zasedeni. Ostane samo Uroš. Sam ponavadi naredim, pa potem razmišljam. On pa večinoma razmišlja in potem ne naredi. Ker ni več časa. Pa se ne dam. Uporabim vse diplomatske prijeme. Teoretično bi me lahko prijavil za čustveno maltretiranje. Kljub temu malo pred 14 uro sediva v avtu. Star portugalski pregovor pravi, da se škorca, ki zmaguje, ne menja. Zato zapeljeva na Ljubelj. Z nama je še Urošev pes. Sky. Pasme pa resnično ne vem. Zelo simpatičen. Nekje vmes med čivavo, višavskim terierjem in maltežanom.

Danes imava vso potrebno opremo. Nič ne manjka. Ne veva pa kam greva. Sva zadovoljna že s tem, da sva tu. Meni je za vse vseeno. Kar bo rekel, tja greva. Mislim, da nič ne reče, samo zavije proti Šentanskemu plazu. Odlično. Dobra izbira. Pogoji pa so že na prvi pogled povsem drugačni kot dva dni nazaj. Seveda je vse še bolj shojeno. Je pa smučina nekje poledenela. Večkrat zdrsne. Prav bi prišli srenači. Spet ndrugje pa se vse melje. Več truda morava vložiti. Pa ne tarnava. Počasi se vzpenjava. Ne greva do vrha grebena. Končava tam, kjer bi morala sneti smuči. Vsak poiščeva svoj kotiček, kjer se pripraviva. Sky nima takih problemov kot midva. Skače okoli, se valja po snegu, priganja. Nekajkrat mu omenim, naj vzame najina nahrbtnika, pa da ga potem vidimo. Pa me presliši.

izstop iz Šentanskega plazu

Smuka je definitivno slabša. Sicer najdeva nedotaknjene dele. Ampak je sneg že težji. Pa tudi midva sva utrujena. Smučava zopet po levi strani, gledani od navzgor. Kamenja je vsak dan več. Zatorej je potrebna vedno večja previdnost. Ni več vriskanja. Spodaj narediva nekaj odmora. Oba leživa. Brez moči. Vseeno si zopet nadeneva pse in izredno počasi kreneva proti Domu na Zelenici. Kaj sedaj? Za Osrednjo grapo ni nekega posebnega navdušenja. Rada pa bi videla sončni zahod. Zato greva na Ljubeljščico. Po domače Triangel. Ki je drugače ime za žičnico nad domom. Tukaj pa že prava pomlad. Še kak dan pa bo vse kopno.

Na vrhu najprej oblečeva vse kar imava s sabo. Potem pa za tiste, ki poznajo Uroša, nekaj nenavadnega. Presenetljivega. Že popoldan, ko sem ga prepričeval na vse poštene načine in tudi tiste, ki že mejijo na drugo stran zakona, sem mu obljubil, da na vrhu dobi pivo. In se je strinjal. Seveda samo za Radler, saj vozi. In ga dobi. Pošten pa sem, če ne gre drugače. Seveda najprej govori, da ne bo mogel celega. Potem pa, ko sam še ne pridem do polovice svojega Uniona, že ostane brez. Še ostaja upanje zanj. Samo počasi bo treba. Tudi Sky ima danes dan brez pravil. Pri meni dobi nekaj čokolade na uraden način, potem pa še malo neuradno. Na koncu sreča tudi dve vroči Španki. Najprej ne ve kaj bi. Potem pa, ko ugotovi, da je zvezda, ga Uroš na silo spravi iz disca. Sončni zahod sva videla. Pa ni bil še tisti pravi. Brez pravih barv, sonce naju je v minuti zapustilo.

Košutica, Veliki vrh

vrhunske Rossignol rokavice

Smuka do Doma na Zelenici obupna. Snega ni, tam kjer je, pa skorja. Za vsak zavoj se je bilo potrebno boriti. Navzdol pa potem veliko boljše kot dva dni nazaj. Ampak kaj, ko ne moreva več.

Kranjska zimska tekaška liga – 12. tekma

Thursday , 16, February 2017 Comments Off on Kranjska zimska tekaška liga – 12. tekma

Z današnjo tekmo se je končala Kranjska zimska tekaška liga. Vesel sem, da sva z Ivom odtekla vse tekme razen ene, ko sva bila pač bolana. Na začetku si nisem predstavljal, da bova tako vztrajna. Vsi teki so bili odlično organizirani. Najprej zahvala Ivu Janezu Pirnarju kot glavnemu organizatorju. potem pa še urošu Feldinu, ter njegovi ženi. ki sta vsak teden, razen enega, ko sta bila pač tudi bolana, stala na Joštu in bila namesto Timinga. Res škoda za tako slabo udeležbo. Vsak teden nas je bilo manj, danes samo štirje.

Pa vseeno, upam samo, da Ivo ne obupa in bomo tudi drugo leto tekli. Danes je bil na razporedu tek skozi gozd, po Sodarjevi poti. Derez nisem vzel, pa sem kasneje ugotovil, da jih niti ne bi rabil. Tekel sem kot je šlo, ampak ni šlo. Pot je bila v odličnem stanju, temperatura tudi.  Kljub temu je bil rezultat enak kot vedno. Kar kaže na to, da je popolnoma vseeno ali si spočit ali ne. Tako kratke razdalje pretečeš vedno v okviru tistega časa, kot si ga sposoben. Zmagal je Žitnik Urban pred pirnar Janezem, žensk ni bilo. V skupnem pa Uršič janez pred Žitnik Urbanom in Budna Aljošo.

Upam, da se drugo leto zopet vidimo.