Za spremembo bom začel z resnimi toni. Zahvaliti se moram Binetu in Klemnu, ki sta nama polepšala današnji dan. Sama definitivno ne bi bila sposobna takega vzpona, ob njuni vrhunski podpori pa je nekako šlo. Stalno spodbujanje, svetovanje, ter seveda utiranje poti. Pa prijazne besede na najtežjih mestih. Bine kot moj daljni sorodnik, iz matične knjige je razvidno da je bratranec od mojega bratranca, je mogoče bil seznanjen z mojimi (ne)sposobnostmi. Klemen pa si je sigurno (jaz bi si na njegovem mestu) mislil: ”Jao jao Bine, pa kje si ta dva dobil? Saj bi imela še s Triangla težave.”

Foto: Marko Meglič

Z Binetom sva se v četrtek pogovarjala na enem izmed družbenih omrežij. Imel sem nekaj vprašanj v zvezi z njegovim smučanjem. Beseda je dala besedo in omenil sem mu, da gremo v petek smučati. Zna biti, da ga je primamila kaka izmed mojih letošnjih tur (s Triangla do Koče na Zelenici, z Zvoha po pomladanski in vse do gondole ali pa s Pokljuke do vlečnice pod Viševnikom) in je predlagal, če gremo skupaj. Kot vedno na prvo žogo, v sekundi odgovorim, da sem za. Potem pa začnem razmišljati, mi smo trije, eden slabši od drugega, on pa že eminentno ime med turno srenjo. Predvsem pa smo mi turni smučarji, on pa alpinistični smučar. Bo lahko našel tisto mejo, da ga bo tura zadovoljila, za nas pa bo še varna? Dobro se zavedam, da je na njegovem nivoju težko razumeti, da je lahko nekaj kar je njemu pogojno rečeno lahko, vsakdanje, za drugega že skoraj nedosegljivo? Ker smo mi predstavniki internetnega smučanja, kar pomeni, da smučamo po klasičnih turnih destinacijah, on pa je ljubitelj neobljudenega, je logično, da cilja ne morem oceniti, dokler ne bom tam.

Kar nekaj tvitanja, pa lajkanja je bilo potrebno da dorečeva podrobnosti. Gremo z dvema avtomobiloma. Enega pustimo v Zajzeri, nato z drugim do Pecola. Vzpnemo se do Žleba Špika Hude police potem pa se po ozebniku spustimo do Zajzere. Mene moti predvsem to, da ne gremo po isti poti gor in dol. Ampak z Markom, Uroš je medtem odpovedal, se prepuščava Binetu. Med vso dolgotrajno korespondenco omeni, da gre z nami še njegov prijatelj Klemen. Počasi me začnejo glodati tista brezvezna vprašanja, ki se mi včasih porajajo pred zahtevnejšo turo. Mi je tega treba? Saj ne, da ne bom zmogel, ampak ali je vredno da se ob vseh nepotrebnih težavah, ki so pač stalnica modernejših časov, sedaj še za dopust obremenjujem. Mar bi šel na Javornik, popil dve kavi, prebral kako knjigo… Tako tremo imam, da si grem neobičajno za mene, v hladilnik po kozarec rdečega pinota, letnik 1978, vinska klet Kocjančič.

Ob petih se dobimo na edini odprti kranjski bencinski postaji. Takoj ven udari dobra, pozitivna energija, nekaj šal, smeha in vse je lažje. Najprej naredimo spremembo načrta. Zaradi pomanjkanja snega spustimo tisti lažji del s Planine Pecol in gremo direktno v ozebnik in po njem nazaj. Seveda za to zadostuje samo en avto. Tja do Zajzere imamo dovolj časa, da se malce bolje spoznamo. Trije smo bolj tiho, četrti (naj ostane med nami, da ne bo kake zamere, to je seveda Bine) pa ima toliko za povedati, da naenkrat govori z vsakim posebej. Meni osebno to izredno ustreza. Počutim se kot da grem na izpit. S knedljem v ustih. Pač se nisem dobro pripravil. In če bi bili vsi tiho, bi razmišljal samo o tem. Tako pa se pol poti presmejimo. In si rečem: ”Kaj bi se sekiral. Če padeš, greš na naslednji rok. Big deal.”

Še na vseh turah do sedaj sem imel s seboj težak fotoaparat, vedno obešen čez ramo. Danes sem ga prvič pustil v avtu. Že na startu vem, da se današnje smučanje ne more primerjati z ničemer, kar sem prevozil do sedaj. Zato ne bi rad, da me aparat moti ali kako drugače ovira pri čimbolj varnem vzponu in potem spustu. Vem, da če bi ga imel, bi skušal narediti kakšno sliko, po možnosti na strmem delu. Zdi se mi tudi, da bo tura dolga. Ter, da sta kolega bolje pripravljena od naju. Vsak slika pa vzame nekaj sekund. In potem lovljenje po vsakem slikanju pusti posledice. Definitivno sem manj utrujen, če sem brez aparata in posledično brez vsaj 100 slik.

Tu sem prvič, mogoče celo zadnjič, zato nimam pojma kaj je okoli nas. Pri zapisu od sedaj dalje se znam zmotiti v kakšnem poimenovanju, zato le brez hude krvi. Začetni del opravimo po tekaški progi. Sneg se začne takoj pri avtu. Mogoče 100 metrov stran. Zdi se mi, da smo potem na samo dveh delih sneli smuči. Enkrat čez majhen potok in še enkrat samo za nekaj metrov.

Izredno hitro pridemo do prve ovire. Tu bi se naša pot, brez Bineta in Klemna definitivno končala. Mi bi, kot bi hotela ura, šli po zarisani poti in prišli do skalnega skoka. Bine in Klemen, pa se kot še večkrat pozneje, ustavita, pogledata okoli, trezno razmislita in zbereta najboljšo rešitev. Sedaj se bodo moji trije včerajšnji partnerji sigurno začudili, ampak tukaj sem imel največje težave v glavi. Od spodaj se mi je prehod zdel težak. Vedel sem, da če greva tukaj čez, greva z Markom do konca. In sem ga hinavsko vprašal, če obrneva, ter greva kam drugam, popoldne pa pobereva Bineta in Klemna. Seveda so bile to moje želje, Marko je bil samo alibi. Odločno odvrne, da gre naprej. Sam potem še nekajkrat hočem predlagati, da bi sam obrnil. Iščem razloge za, proti. Najslabše mi je, ker vem, da sploh ni nič nevarnega, ampak ne vem kaj bo potem. Pa saj je popolnoma enostavno. Pač me je strah, pa naj si misli kdorkoli karkoli hoče. Po nekaj korakih ugotovim, da tukaj lahko brez težav smučam. Zato lahko obrnem pozneje. Čeprav je bilo potem več težjih mest, posebej dva pri spustu, me nikjer ni tako stisnilo kot tukaj spodaj. Naprej sem pač vedel, da nekako moram priti do dol, tukaj pa sem imel še možnost zasilnega izhoda.

Ta del je malce strmejši, ampak Bine in Klemen nama delata vrhunske stopnice. Na vrhu tega dela gremo zopet na smuči. Še okoli grebena in odpre se nam pogled v naš ozebnik. To je najdaljši ozebnik v Julijskih Alpah. Skoraj 800 višinskih metrov je potrebno opraviti, preden pokukaš na drugo stran. Z Markom sva vseskozi na zadnjih mestih, razen tam, kjer je kaj kočljivega, naju dasta v sredino. Malce ju opazujem, saj imamo časa na pretek. Vseskozi preverjata okolico. Seveda predvsem zaradi plazov, ter poznejšega smučanja. Opozorita naju na vsako malenkost. Zveva ogromno novih stvari. Ozebnik je res dolg. Ampak ker imata zavoljo vedno bolj omehčanega snega precej dela, da nama utreta čim lažjo pot, gremo počasi naprej. Kar je precej bolje za naju, kot da bi na vrh prišla na pol mrtva. Ker najtežje naju čaka navzdol.

Na nekaj mestih se s sten posipa kamenje. Sploh Klemen je imel izredno priložnost, da bi enega ujel. Tam, kjer je v ozebnik že pokukalo sonce, je mehkeje, tam kjer je senca, logično trdneje. Na nekem mestu jima spredaj nekaj težav povzroči trši del. Nisem neumen. Zavedam se, da če bi bila sama, bi šla čez ta del z lahkoto. Onadva, ne midva. Tako pa se zamudita s tem, da nama naredita čim boljše stopnice. Navzdol iz preventivnih razlogov ne gledam preveč. Na ostale strani pač. Vsa ta dolina ali kako bi jo poimenoval je malce mistična. Z vseh strani je zaprta z velikanskimi gmotami, vsaka ima svoje ime, pa bo treba večkrat priti, da si bom kakega zapomnil. Vse izgleda nedostopno. Ozebnikov, grap je čez glavo. Kamorkoli pogledaš. Me prav zanima kakšen zgleda naš od daleč. Od blizu je kar prijazen. Širok, odprt. Če le ne bi bil tako strm. To še poudari konstanten naklon.

Mi pa še kar hodimo. Vsaj tri ure smo že na poti, konca pa nikjer. Pa se mi ne vleče. Hodimo počasi. Imamo čas za pogovor. Glavna zvezda je Bine. Koliko zgodb, energije. Klemen je bolj tiho, toda tisto kar pove ima težo. Z Markom samo vpijava znanje. In hodiva. Presenetljivo dolgo smo na smučeh. Če do sedaj nisem naštudiral obrata, sem ga danes. Gibčnost v bokih sem poboljšal vsaj za polovico.

Foto: Bine Žalohar

Najstrmeje je na koncu. Čas za cepine. Nobenega strahu ne čutim. Stopinje in njuna mirnost blagodejno vplivata na naju. Pa se še kar ne neha. Malo pod vrhom gremo čez še en del, kjer bi bilo lahko malo več snega, tu zna biti navzdol najbolj zanimivo. Končno vrh. V bistvu ni vrh. Ampak konec ozebnika. Do vrha Špika Hude police je še nekaj minut. Nič težkega. Ampak šele danes razmišljam, da bi lahko šli do vrha. Včeraj mi ni padlo na pamet. Rad bi šel čimprej dol. Pozneje lahko sedimo kolikor bodo hoteli, v tem trenutku pa mi ni do tega.

Foto: Bine Žalohar

Zmenimo se, da se prvi spusti Bine, potem jaz, nato Marko, na koncu pa še Klemen. Dobiva še nekaj koristnih nasvetov. Bine si nadene kamero s katero bo snemal spust. Da mi možnost za zadnje besede. V kamero povem Petri, da imam ljubico. Ker je očitno, da se je na koncu vse dobro izšlo, saj drugače ne bi mogli brati tega zapisa, naj povem da sem na parkirišču Bineta prosil, naj zbriše posnetek. Trenutek pred spustom nama nekdo od vodičev, ne vem kateri, reče naj začetne metre smučava s cepinom. Prvim metrom se tudi težko reče smučanje. Bolj štamfanje, ampak v narobno smer. Tudi abručati ne morem. Sneg je napihan, spodaj pa je trdo, spihano do skale. Občutek imam, da me bo obrnilo če abručam. Zato počasi premikam smuči navzdol. Ni me strah. Ampak nimam nobene kontrole na dogajanje. Prvič sem v taki situaciji. Pa kar gre. Opora na smučeh je neverjetno dobra. Ampak kaj ko ne zaupaš. Če bi tukaj padel, ne bi bilo dobro za ozebnik. Pa tudi zame ne. Po nekaj metrih naredim nekaj zavoju podobnega. Pa takoj dobim tako hitrost, da potem ko nekako amortiziram situacijo, nekaj časa globoko diham. Bine me na tem mestu pohvali in vzpodbudi za naprej. Kaj si resnično misli, ne bomo nikoli vedeli. Ampak meni tudi laž pomaga v tem trenutku. Za menoj pride Marko, tudi malce zelen. Počakamo še Klemna.

Foto: Bine Žalohar

Foto: Bine Žalohar

Sledi strm toda dokaj varen odsek. Sneg je tukaj dober, tako da naredim nekaj zavojev. Sledi drugi težek del. Tisti skalni, na katerem smo se navzgor najbolj zamudili. Tokrat gre prvi Klemen. Z njim gre še nekaj snega. Pozneje ugotovi, da smo narobe storili, ker nismo šli drugje gor. Tako smo že navzgor pobrali nekaj snega. Sam grem varno čez. Toda kaj, ko ostalima ne pustim skoraj nič več snega. Marko tako porabi precej časa, da pride čez te skale. Šel je tudi preveč naravnost. Če bi šel malce v levo, bi dobil nekaj snega, tako pa mu potem, ko pride ne skale ne preostane drugega kot da se skobaca čez. Tudi Bine se potem malce zamudi. Naslednjih nekaj delov zaradi nevarnosti plazov zopet odsmučamo posamezno. Všeč mi je, da ogromno časa porabita za varnost. Potem pa smo ven iz nevarnosti. Ne se sedaj obešati na besede. Seveda nevarnost obstaja dokler ne sediš v avtu. Ampak tistih težkih delov ni več. Sedaj pa kot bi naju z Markom odrezal. Ves adrenalin je popustil, vsa ta celodnevna koncentracija je pustila pečat. Popadava v sneg. Ne moreva več. Marka še nisem videl tako utrujenega. V očeh ima tisti obupan pogled. Tudi sam verjetno nisem boljši. Hitro se zbereva. Strmina še vedno ne popusti. Sneg je ponekod izredno zahteven. Vedno več počivava. Od sedaj pa do konca imata Bine in Klemen največ težav z nama. Verjetno bi odsmučala do dol v enem zamahu, tako pa s z nama nikamor ne premakneta. Vmes snemata, delata like, skačeta, resnično ju je užitek gledati kako smučata. Sama se trudiva, da bi ju čim manj zadrževala, pa ne gre. Počitka je vedno več. Ozebnika pa nikakor konec. Meni se zdi, da so ga že tako dolgega še podaljšali.

Tudi ko pridemo ven iz ozebnika še nisva ”vsega rešena”. Čaka naju še tista bližnjica od zjutraj. Pa je popolnoma enostavna. Pa vseeno še paziva naprej. Sneg je pomladanski, noge pa že na morju. Hitro lahko pride do kakšne poškodbe. Še nekaj metrov skozi gozd in končali smo. Do avta gremo v brezhibni tekaški tehniki. Šele tam, na koncu se jima zahvalim, čestitava pa si tudi z Markom. Sploh ne vem ali bi kaj povzel za konec, že tako sem toliko napisal, da se še meni ne da še enkrat brati, kako šele drugim.

Foto: Bine Žalohar

Marko je že v torek, po ledeni odisejadi dejal, da gre v četrtek zopet smučati po Smokuškem plazu. Takoj sem ga zavrnil. Niti na pamet mi ni padlo, da bi šel še enkrat drsati. V sredo zjutraj sem za trenutek pomislil, saj v bistvu ne bi bilo napačno, če grem še enkrat pogledati. Popoldne ob seciranju vremenske napovedi sem že dvakrat pomislil, zvečer pa potrdil udeležbo. Zadnje tri tedne si govorim, to bo zadnja tura, saj snega enostavno ne bo več. Pa se kar ne neha. Ture pa ena boljša od druge. Zvečer sem razmišljal, katere bi uvrstil med najboljše tri, pa bom imel zelo težko delo. Današnja, ter Jalovec bosta sigurno stala na stopničkah. Za tretjo pa upam, da še pride. Danes bomo startali kako minuto prej kot zadnjič. Ker bomo šli z Zelenice, bomo tudi tu dobili nekaj minut, do vrha Begunjščice je tudi manj kot od Tinčkove koče, kar pomeni, da bomo s spustom začeli prej. Tudi sonce nam danes pomaga. In vse to so razlogi, da bodo danes boljši pogoji. Zjutraj, pred odhodom, se v igro vključi tudi Uroš. Vsaj 23 krat me vpraša kdaj gremo, kam gremo. Še vedno se ne morem odločiti ali je resen ali me samo nervira. Karkoli od tega je bilo, me je znerviral. Potem pa med vso nepotrebno korespodenco Markov mail, da danes ne gre z nami. Kaj pa je zdaj to?  In čez nekaj minut še en, da ima vročino. Zanimivo. Z Urošem se odločiva, da če Marko ne gre, tudi midva ostaneva doma. Ne da se nama, pa nihče nima ogrevanih sedežev. Z nekaj preprekami smo nekaj čez 14 uro na Zelenici. Šele zvečer, v varnem zavetju nekega lokala v Tržiču, katerega imena se ne morem spomniti, sestavimo vse konce niti. In naredimo pulover. Sam sem zjutraj pomotoma vpisal naroben Markov mail. In sva si z Urošem pač dopisovala z nekom drugim. Do 10 ih sva mu bila očitno še zanimiva, potem pa sva mu začela presedati. In je pač napisal, da ne gre z nami in da ima vročino. Seveda sva mu še naprej pisala maile. Na tem mestu ti povem, kdorkoli že si, da si zamudil vrhunsko smučanje.

Na Ljubelju ni snega niti za vzorec. In tako prvih 5 minut, nato pa se pokažejo zaplate po katerih se da hoditi. Nazaj si lahko smučanje podaljšamo s tem, da zavijemo v gozd. Uroš ima druge cilje kot midva, zato naju že na začetku, ko se še preoblačiva zapusti. Dobimo pa se potem zvečer, pri avtu.

Z Markom startava počasi. Čez nekaj časa grem sam še počasneje od počasi. Pred odhodom sem v naglici lahko pojedel samo banano. Rekel sem si, da bom nekaj še vzel s sabo, pa sem pozabil. Na pol poti do Doma na Zelenici me popolnoma zabije. V teku in na kolesu se temu reče, da si se zaletel v zid. V turnosmučarskem žargonu ne poznam izraza za to. Vem pa, da se moram ustaviti. Letos na ture ne nosim nič posebnega. Vedno pa imam v nahrbtniku kako frutabelo. Ter seveda polliterski bidon. Frutabele mi že nekaj časa ne dišijo. Karkoli drugega je boljše. Najdem psihično močnejšo čokoladko, ki mi jo je prinesel Medo. Običajno jo pojem manj kot četrtino. Pa zadostuje. Tokrat jo pojem več kot pol. Toliko sem jo še imel. V bidonu pustim požirek vode. Pa še začeli nismo. Ampak pomaga. Nek mlajši moški, ki je vseskozi hodil pred nama, je v Centralni grapi očitno izgubil gel. Nosil sem ga za njim, pa ga nisem več ujel. Zato sem ga pač pojedel. Se mu opravičujem. Lahko me pokliče na tel. 040853374, mu bom vrnil nekaj podobnega.

Od Doma pri Zelenici kreneva proti Centralni grapi. Začetek je izredno trd. Pa ja ne bo podobno kot dva dni nazaj? Markotu predlagam, da greva v Suho ruševje. Pa se ne da. Zatrdi, da bo sigurno mehkeje. Na srečo je odločnejši od mene. S smučmi ne gre več. Kljub srenačom. Čas za dereze in cepin. Sneg je z vsakim metrom mehkejši. Hitro sva v Centralni grapi. Vseskozi hodiva po stopnicah. Pogoji so popolnoma drugačni kot v torek. Kljub temu, da je Centralna občutno težja kot Smokuški plaz, pa je danes spričo pogojev mnogo lažja. Tudi najstrmejši del je enostaven. Če sem bil v Smokuškem vseskozi na neenakomernem srčnem ritmu, je danes popolnoma drugače. Hitro sva na vrhu Centralne grape.

Že prvi pogled v Smokuški plaz me prepriča, da bo danes polno vriskanja. Tudi vreme na vrhu Begunjščice je prijaznejše. Res pravi užitek. Vseeno prvi zavoj naredim previdno, potem pa ugotovim, da lahko delam kar hočem. 5 centimetrov odjenjanega na trdi podlagi. Ne more biti bolje. Po smučišču piševa vsak svojo abecedo. Kar prehitro sva na Smokuški planini.

Sonce se že poslavlja. Markotu se ne da več boriti s psi, zato gre nazaj na Zelenico peš. Sam jih dam še enkrat na smuči. Eden je lepo ubogljiv, drugi pa nikakor noče hoditi z menoj. Upira se in upira. Do malo pod vrhom Triangla, kjer dokončno popustim. Smuči dam dol in grem peš do  vrha. Spust je presenetljivo dober do Doma na Zelenici. Potem pa ne morem več. Neka čudna mišica na levi nogi se mi upira dalj časa. Danes pa se je pridružila nehvaležnemu psu in mi odkazala poslušnost. Vsak zavoj v levo je boleč. V desno pa zaradi kolena že od nekdaj ne gre gladko. Prvič se mi zgodi, da dam smuči dol še preden se konča sneg. Ni šlo več.

Resnično drži pravilo, da če greš na turno smuko imaš lahko slabe pogoje. Če pa ne greš, sigurno ne boš imel takih pogojev kot mi danes.

Smokuški plaz je zapostavljeni brat starejšega Šentanskega plaza in še starejše Centralne smeri. Čeprav sodi v tris tistih še pogojno prehodnih grap tudi za tiste, ki nismo alpinisti, pa je definitivno najmanj obiskan. Medtem, ko težko najdeš čas v dnevu, ko ne bi koga srečal, ko hodi na Zelenico, pa tukaj redko srečaš živo dušo. Sploh v neobičajnih urah za hojo. Zakaj je tako?  Tudi Smokuški plaz je odličen v šoli, dober pri športu, vesten in marljiv. Je pa res, da je izredno sramežljiv. Mogoče je narobe, ker obiskuje glasbeno šolo, ter hodi na gimnastiko. Ne igra tenisa tako kot Šentanski plaz, niti ni vodja navijačic kot Centralna grapa.  Šentanski plaz in Centralna grapa skačeta ven iz vseh knjig, publikacij. Težko greš čez internetno stran s turno vsebino, ne da bi ju kdo omenil. Smokuški pa se drži v ozadju.  Nič ne reče. Nič se ne hvali. In čaka. In mene je dočakal. Po 15 ih letih turnosmučarskega udejstvovanja. Priznam, da mi ni prijetno, ko pomislim, da sem na Zelenici vsaj 10krat letno. In da še nikoli nisem pokukal na drugo stran, proti Smokuški planini. Pa za vse pride čas. Če si vztrajen.

Iz službe gremo ob 14:00 uri. Na prvi pogled pozno. Računali smo, da bo sneg vsaj malce odtajalo. Pa smo pozneje ugotovili, da smo bili tako pozni, da je zopet zmrznil. Ob hoji navzgor, dokler se je še dalo s smučmi, je bilo še malo odtajanega, na poti navzdol je bilo vse popolnoma trdo.  Vsi smo prvič v teh koncih, zato gre zjutraj komunikacija v smer kako priti do izhodišča. Ideja je bila tudi s štartom iz Zelenice in po osrednji grapi gor, vendar se je ponovno izkazala za dobro stara turno smučarska modrost, da se hodi in nato smuča po smeri dostopa.  Ne znam si predstavljati kako bi bilo, če bi iz Centralne odsmučali v zaledeneli Smokuški plaz.

Z avtom kljub ne najboljši cesti pripeljemo do Tinčkove koče. Dalo bi se sicer še slab kilometer, vendar bi avto tam težko obrnili, zato smo se prav odločili. S hojo pričnemo v supergah. Že po nekaj ovinkih pridemo do zametkov snega. V bistvu je to led. Gregorič kot skrbni zapisovalec vseh nepomebnih podatkov o turni smuki pove, da smo do snega hodili 9 minut. Do sem smo nazaj grede tudi prismučali, kar pomeni, da smo do avta potem rabili samo nekaj minut. Sedaj pa logično ne moremo še na smuči. Kakih sto višincev še, potem pa se začne malce boljša snežna podlaga, zato gremo naprej na smučeh. Naš cilj, Smokuški plaz je s Smokuške planine dobro viden. Prej se ga težko opazi. Tukaj pa ga vidimo v vsej veličini, veličastno nas vabi k sebi.

Kar poprek čez gozdiček zavijemo vanj. Na prvi pogled zgleda strmo do prve izravnave. Tam se nam zdi, da bo dokaj ravno, potem pa sledi samo še zaključni strmejši izstop. Pa ni tako. Strmina je podobnega naklona ves vzpon, mogoče res malenkost popusti v srednjem delu, zaključek pa je zelo strm.

Povsod sem bral, da je Smokuški plaz malenkost strmejši, težji kot Šentanski plaz. Seveda je to samo moje mnenje. Možno, da na odločitev vplivajo tudi današnji zelo trdi, skoraj ledeni pogoji. Ampak meni je Smokuški plaz konkretno težji od Šentanskega. Izstop iz Šentanskega plazu se lahko primerja z nekimi deli Smokuškega, ostalo pa je neprimerljivo. Izstop v Šentanskem je veliko krajši od Smokuškega, naklon pa bistveno manjši. Lahko, da smo imeli samo danes take pogoje. Tukaj se je danes po sredini plazu konkretno valilo kamenje. Imeli smo toliko časa, da smo se sproti opozarjali in umikali. Z dvema pa sva imela z Urošem precej sreče. Enega je opazil on in me pravočasno opozoril. Ampak sploh nisem mogel reagirati. Samo gledal sem tisto večjo gmoto, stal pri miru. Kot okamnel. Lahko bi se ulegel, zavaroval z nahrbtnikom. Pa nisem vedel kam namerava on. Prav tako pa on ni vedel kam nameravam jaz. Če ga je to sploh zanimalo. Kak meter gre mimo mene. Kmalu zatem gre še večja gmota proti Urošu. Sedaj mu opozorilo vračam. Pa tudi on ne reagira, pa gre skala še bližje mimo njega. Ne vem zakaj sva tako butasto reagirala. Vetra tukaj nismo imeli, na grebenu pa smo ga konkretno čutili. To je bil verjetno tudi razlog za padanje kamenja.

 Prvi del smo prehodili na smučeh. Kot že rečeno je bilo tukaj nekaj centimetrov odjenjanega. Ampak vseeno. Vsi se poslužujemo vseh vrst umazanih trikov, da ni treba kot prvi vleči smučino. Od slikanja (slikam samo jaz), do pitja (pije samo Uroš) in nenehnega zategovanja turnih pancerjev (pancerje ima samo Marko). Samo, da kdo stopi naprej. Danes to ni potrebno. Nič ne pomaga, če kdo vleče smučino, saj se ne ugrezne niti za milimeter. Z vsakim višinskim metrom pa je podlaga postajala trša. Začel sem gledati mesto, kjer bom nadel dereze. Čakal sem tisto navidezno ravnino. Ki pa je potem, ko smo prišli do nje izginila. Naklon je bil enakomeren, sneg pa vedno bližje ledu kot trdemu. Ob prvi priložnosti se ustavim. Uroš in Marko sta še za nekaj hoje s smučmi, ampak ugotovita, da je morda le bolje stopiti v zimsko opremo. Počasi se bližamo tistemu zadnjemu, najstrmejšemu delu. Marko hodi po sredini, kjer je malenkost položnejše. Zakaj je izbral to varianto, bomo zadržali za sebe, nama z Urošem pa ustreza bolj direkten izstop. Nekaj časa sem sam spredaj, Uroš pa me iz ozadja draži. Potem, ko ne morem več, pa me zamenja. Izstopa na greben pa še od nikjer. Kljub temu, da hodiva izredno počasi, se na vsakih 10 metrov ali še manj ustavljava. Ne gre, zmanjka sape. Konca pa še od nikjer.

Zadnjič v Jalovčevem ozebniku sem suvereno opravil pot. Tukaj pa, roko na srce, že nekaj časa čutim nelagodje. Podlaga je ponekod povsem ledena. Lahko si lažemo kolikor si hočemo, ampak jasno da ti gre po glavi vprašanje, kaj če padem. Seveda skušaš to odgnati proč, ampak ne gre vedno. Vse to pa ti ruši samozavest in jemlje moč. Vse pa je odvisno tudi od razpoloženja.  Kar znova pove, da ocene ne pomenijo skoraj nič. Ne moreš glede na oceno, ki si jo že presmučal, reči, da boš pa sedaj vse z enako oceno lahko presmučal. Včasih ti mnogo nižja ocena, kot si jo sposoben pokaže zobe. In danes nam jih je, pa četudi se kateri od partnerjev ne bo strinjal. Bližje roba sva, bolj je strmo. Ampak tam že čutiš konec, sploh veter, ki potegne z Zelenice je znak, da smo končali z vzpenjanjem.

Na grebenu pustimo smuči. Vrh Velikega vrha, po domače Begunjščica ima premalo snega za smuko. Sami smo že od začetka. Nikjer nikogar. Zanimivo. Hitro smo nazaj pri smučeh. Veter je premočan, počasi se bliža noč, da bi sedeli in uživali.

Uroš bo prve metre presmučal s cepinom. Se pač počuti varneje. Ko zvečer pijemo pivo v gostilni, katerega imena zaradi sponzorskih omejitev ne smem omeniti, dobimo z višjih instanc ukaz, da o prvih sto višinskih metrih ne smem pisati.  Zato smo že iz najstrmejšega dela. Tudi tam, kjer je bilo pri vzponu malce odjenjano je sedaj trdo. Meni ustreza tak teren. Je pa res, da na tako trdem še nisem vozil. V bistvu je kot bi peljal po smučišču, samo konkretno strmejše. Vse ravno, nobenega ostanka plazov, zaradi nepretirane obljudenosti ni nič lukenj. Skratka, lep toda trd teren. Občutek imam, da če padem, se ustavim pri hokejski dvorani na Jesenicah. Šele spodaj, ko dosežemo borovce, se malo odmehča. Tam je prava pomladanska smuka. Tudi tereni po Smokuški planini so smučem prijazni. Po cesti sledi še razpeljava in zanimive dogodivščine je konec.

Mogoče smo bili malo prepozni. Da bi bilo manj ledeno. Ampak taki čudni pogoji so tudi na drugi strani. Veliko jih je pisalo o ledenih razmerah. Me prav zanima kako bom naslednjič doživel Smokuški plaz. Seveda sem na koncu popolnoma zadovoljen. Da pa je vmes, med turno smuko prisotnega nekaj strahu, pa tudi ni nič narobe.

PS. Sedaj, ko po enem dnevu umirjeno pišem, ugotavljam, da sem bil res stoprocentno v turi. Slika mi nobena niti približno ni uspela. Vse sem pritiskal na brzino. Posnel sem tri filmčke, pa sem za vse namesto na video, pritisnil na slikanje.

Marko je že v začetku tedna predlagal smučanje s Kladiva. Zaradi pomanjkanja časa sem vzpon odpovedal, vseeno pa sodeloval v običajnih načrtovanjih, ki potekajo pred vsako turo. V zadnjem trenutku mi Petra ponudi elegantno rešitev in naenkrat smo vsi trije v igri za smuko s Kladiva (še Uroš). V tistem se na telefonu pokaže čudna številka. Od nekje mi je znana, pa ne vem kam bi jo vtaknil. Seveda, to je Šparovec. Kaj pa on hoče? Ne morem verjeti, smučati bi šel. On je bil eden izmed mojih prvih turnih prijateljev. Nikamor nisem šel brez njega. Dokler ni dobil nekaj neprijetnih poškodb, se vrgel v šolo, pa potem v podjetništvo. Prav potruditi sem se moral, da sem ugotovil kje sva bila v zadnje skupaj. Spomniti se nisem mogel, zato sem šel brskati po blogu. Daljnega 30. marca 2012 je bila najina zadnja skupna tura na Stenar. Vleče ga na Mojstrovko, pa ga hitro prepričam, da gremo na Kladivo. Neobičajno za nas startamo dokaj pozno, ob 6 uri. Nekaj minut pred odhodom pogledam še na Turni klub Gora. Zapis Marjane in Marka s Kladiva. Včeraj sta bila pri spustu priča plazu s Škrbine. In to zvečer. Zanimivo. Šparovec po svojem starem običaju pove, da če se je splazilo se potem ne bo več. Pa ne zadostuje. Strinjamo se, da gremo drugam. V Turnosmučarskem slovarju sem bral, da nikoli in pod nobenim pogojem ne smeš iti na turo, o kateri si bil obveščen po elektronskih medijih. Ker potem nisi pravi turni smučar.  Sam pa sem zasledil zapis o Tolsti Košuti. Kjer še nihče od nas ni bil. Iti in se zameriti papežu? Ali tvegati? Naredimo kompromis. Gremo na Tolsto Košuto, zavežemo pa se, da bomo vlekli svojo smučino, telefone pa pustili v avtu. Tako bo volk sit in nekaj naprej.

Šparovec se je v teh letih čustveno spremenil. Zmenjeni smo bili ob 6ih. Točen je. Ne morem verjeti. To se mu še ni zgodilo. Mogoče pa se boji Marka in Uroša. Vseeno, presenečen sem. Predhodniki, katerih objavo smo brali na TK Gora, so avto pustili km stran od Košutnika. Nam ne uspe. Sicer poskusimo, pa obstanemo v prvem snegu. Vzratno se vrnemo do izhodišča. Pri povratku opazimo, da je nekomu uspelo priti še višje. Pa je škoda avta za tistih nekaj minut. Uroš ima kot vedno težave s slabostjo. Pač ni vajen vožnje z avtom. Zato je vedno prvo uro, kot da bi bili skregani. 4 minute je zatem dobre volje, nato pa gremo zopet v avto in mu je spet slabo. Če povzamem, njegova tura zgleda tako, ura vožnje slabost, 2 uri hoje odpravljanje slabosti, 20 min smuke užitek, ura vožnje slabost. Ne vemo koliko časa bom potrebovali do snega, zato smuči romajo na nahrbtnike. Nekajkrat nas sneg premami, da bi šli na smuči pa potem zopet sledi suh odsek. Vmes pridemo do potočka, čez katerega so postavljene lesene letvice. Šele ob vrnitvi ugotovimo čemu so namenjene. Da ti čez vodo ni potrebno sneti smuči. Nekdo pametno ugotovi, da bi se morale letivce samo še vrteti.

Smuči si tako nadenemo šele malo pred Planino Spodnje Dolge njive. Mislim, da jih je dal Uroš prvi, mi pa kmalu za njim. Na tem mestu pomislim o večnem problemu med turno smuko. Sigurno ima vsak težave s snemanjem smuči z nahrbtnika, pa potem spet nazaj, pa dereze gor in dol. Odločitev je na posamezniku. Pri smučeh ni takega problema. Pač se odločiš pravilno in si hitrejši, ali pa napačno. Večji problem je pri derezah. Kolikokrat ste si rekli, pa saj jih ne potrebujem še. In zavestno tvegaš zavoljo nekaj minut. Tudi s srenači je podobno. Imaš jih v nahrbtniku. Ampak dokler ti že v 27-to ne zdrsne, si ne boš vzel časa in si jih dal na smuči. Danes smo že na začetku vedeli, da bo trdo. Zato že pred  Planino Zgornjo Dolge njive, ko pridemo na naravno drsališče pod Tolsto Košuto, obujemo ali kakršenkoli je že izraz za dajanje srenačov na smuči. Seveda tisti, ki jih imamo. Ostali, v tem primeru Šparovec vztraja še nekaj metrov, potem pa mu ne preostane drugega, kot da iz naftalina potegne dereze in cepin.

Naj za trenutek še opišem pot, če gre slučajno kdo prvič. Iz Tržiča proti Jelendolu in Medvodju. V Medvodju zavijemo levo, tabla Dolge njive, Košutnikov turn in tako vse do naslednjega križišča pri Košutniku. Tam stoji dobro vidna hiša. Zavijemo desno, recimo pol ure hoje in smo na planini Spodnje Dolge njive. Še vedno naravnost do planine Zgornje Dolge njive. Tam pa se na levi že vidi Tolsta Košuta. Vsak si potem sam izbere smer vzpona. V našem primeru je to Marko, ki si je pač prvi nadel srenače. Lahko, da je šlo tudi za kalkuliranje z naše strani, saj je očitno, da razen enega nihče v Sloveniji ne želi kot prvi vleči smučino. Tokrat je zgubil Marko, naslednjič bo kdo drug.

Veter je izredno močan. Pa smo v kotanji med Tolsto Košuto na eni strani in Plešivcem na drugi. Ne znam si predstavljati, kako bo pihalo na vrhu. Včasih, ko nam potegne izza hrbta, imam občutek, da nam še Kuhar ne bi bil kos. Spet v drugo stran ne gre nikamor. Pa ne gre tarnati, vse to paše pod turno smuko. Večji problem je podlaga. Tam, kjer je trdo gre brez težav. Spet drugje, pa je kot bi hodil po moki. Vse se melje pod tabo. Za vsak meter si hvaležen. In potem, ko imaš že poln… vsega, se podlaga zopet zamenja. Vsi smo prvič tukaj. Teoretično smo se pripravili za Kladivo. Zato praktično nimamo pojma, kje je vrh. Možna sta dva. Levi zgleda višji. Na vrhu ugotovimo, da je bilo to samo navidezno. Levi je zahodni vrh Tolste Košute (2026m). Mi gremo na desnega, lahko tudi vzhodni vrh Tolste Košute (2057m).

Sledi včerajšnjih predhodnikov je zakril sneg, zato si sami izberemo smer vzpona. Šparovec in Uroš sta malce zaostala, zato se z Markom posvetujeva sama. Prišla sva do skalne pregrade. Meni se zdi logičen prehod levo okoli. Marko bi šel naravnost. Tudi meni zgleda to varneje. Pobočje na levi je kložasto. Navzgor zgleda boljša rešitev. Kmalu postane prestrmo za smuči. Ki romajo na nahrbtnik, midva pa v izdelovanje stopnic. Ki je razen mogoče za Dava Karničarja izredno zamudno delo. Če ga hočeš dobro opraviti. Tako naju malo pred vrhom ujameta Uroš in Hranilnik in skupaj stopimo na najvzhodnejši dvatisočak Košute.

Začuda ni niti sapice na vrhu. Vzamemo si konkreten odmor. Sami smo od starta. Meni to ogromno pomeni. Opazujemo vrhove okoli nas in hitro ugotovimo, da nimamo pojma o imenih. Obilico smeha in dobrega vzdušja. Pa pride tudi čas za odhod. Ni nam všeč prvih 100 višinskih metrov. Izredno previdno delamo zavoj za zavojem. Ni dober občutek. Urošu se odpelje kloža.

Končno smo ven iz neugodnega. Podlaga postane trda. Nekje tudi ledena. Meni to izredno ustreza. Smuka ni vrhunska, je pa vseeno dobra. Do kotanje med Plešivcem in Tolsto Košuto ne gremo po isti poti kot gor. Uroš in Marko izbirata dele, kjer je nekaj napihanega snega in tam je vijuganje vrhunsko.

Tudi spodaj, že na Zgornjih Dolgih njivah, kjer je vse ledeno, izredno uživam. Pravljica. Sonce se odbija od ledene podlage, občutek kot bi bil na Marsu. Sicer ne vem kako je tam, ampak mora biti približno tako. Nasproti Tolste Košute stoji Plešivec. Ki je tudi priznan turni smuk. Ampak danes zgleda, kot da je nemogoče smučati z njega. Vseeno me zamika. Z Urošem imava vedno težave na najinih turah. On bi šel vedno še kam, jaz nikoli. Marko bi tudi, po mojem mnenju, vedno še kam šel, pa se noče kregati. Danes se odločim, da ju presenetim. Uroša, ker je že ves dan popolnoma bled zaradi slabosti. Markota pa, ker mi je všeč, da sem dobil novega sezonskega prijatelja. To je izraz za prijateljstvo, ki se obdrži samo v določenem letnem času. In Marko ter Šparovec sta moja turna prijatelja. V šali si vedno govorimo, da se prvič slišimo nekje konec novembra, potem smučamo do maja, potem pa mrk do naslednje sezone. Torej, predlagam da gremo še na Plešivec. Uroš še bolj prebledi, če je to sploh možno. Ni prepričan ali ga dražim ali mislim resno. Tudi Marko ni prepričan v moje besede. Večkrat ponovim. Seveda sta za. Šparovec pa se odloči za počitek na planini Dolge njive. Tukaj šele srečamo prvo živo dušo.

 

Zopet vprežemo pse, nadenemo srenače in se zaženemo v breg. Prvi del je popolnoma zaledenel. Že kmalu vidimo, da je pogled z druge strani kot že tolikokrat varal. Snega je na pretek. Brez problema bomo smučali.

Plešivec, v ozadju Tolsta Košuta

Z Urošem se spustiva po smeri vzpona, Marko gre po svoje. Pravi, da je šel po grapi z napihanim snegom in je imel dobro smuko. Midva pa katastrofalno. Zdelo se mi je kot da prvič smučam. Z desno smučko sem vozil po ledu, leva pa je v mehkem snegu šla po svoje. Pa potem Uroš prijavi isti problem in ugotoviva, da so pač taki pogoji. Na planini Dolge njive zbudimo Šparovca. Naredimo še eno pavzo, nato pa nas čaka še spust do avta. Mislili smo, da bomo večino poti smuči nosili. Pa ni tako. Z malce kolovratenja, nekaj snemanj smuči, pa malenkost hoje po kamnih, pripeljemo do avta. Vsi smo izredno zadovoljni. Tukaj smo bili prvič, deležni smo bili odličnega vremena, veliko smuke, dokaj dobre smuke, sprostilo pa se je tudi nekaj adrenalina.

PS. Ko doma, kot vedno, po svojih knjigah iščem podatke o turi, se mi vsakič knjiga odpre na strani Turskega žleba.

 

Vsem, ki so že bili v ozebniku, je kristalno jasno, da je to ena lepših tur. Tudi nama. Ampak kaj, ko je tako dolga. Pa v ozebniku, če imaš smolo, vedno lahko kaj dobiš v glavo. In na koncu. Smučarija tukaj je definitivno najina meja, kjer situacijo še nekako obvladava. Če bi bilo malenkost težje, bi za dobro izvedbo že potrebovala idealne pogoje, dober dan… Zato v ozebnik ne hodimo vsak dan. Niti ne vsako leto. Ni pa tudi tako hudo kot piše v Turnosmučarskem vodniku:” Lotiti se ga smejo le najbolj izurjeni smučarji in še ti v takorekoč idealnih razmerah. Take priložnosti pa so zelo redke, mnogim se ponudijo le enkrat.” Zvečer zopet pride na obisk tisti previdni jaz. Ki mi pove, da je dan nazaj zapadlo 30 cm snega, da še nisva zasledila nobenega poročila in podobne neumnosti. Markotu previdno namignem, da je veliko ljudi smučalo na drugi strani Ljubelja, ter da so izredno zadovoljni. Na srečo se ne da. Uroš opraviči odsotnost z dvema različnima izgovoroma. Da je sigurno. Ker vedno želi vsak vzpon opraviti vsaj dvakrat, njemu v čast skleneva, da če bo res odlično greva še enkrat v ozebnik. V Planici sva okoli 6-te ure. Nekdo naju je prehitel. Še v zadnjem postu sem se hvalil, da sva vedno prva. No, tokrat nisva. Kot boste brali kasneje, še bolje. Prvi del poteka po tekaški ali peš poti do Tamarja. Vmes so postavili nekaj informacijskih tabel, ki popestrijo začetek.

Nekaj delov tekaške proge je ledenih, ampak ne predstavljajo ovire. Zopet imam težavo z desnim pancerjem. Pa kar trmarim, dokler Marko ne vzame 3 minutnega odmora. Tako lahko v miru resetiram pancer in kasneje nimam več težav. Pri Domu v Tamarju se ne ustaviva kot je bilo to včasih običajno. Pozna se Uroševe roka. V zmernem tempu nadaljujeva skozi gozd. Zjutraj je bilo minus šest stopinj, krošnje so bele, to je prava zima. Potem naju čaka strmi del pod Šitami. S sten se že posipa sneg. Na nekaterih mestih sva deležna snežne prhe. Gledava optimistično. Več snega bo padlo z okoliških sten, boljša bo pozneje smuka.

Snežna prha


Sam sem današnjo turo razdelil na štiri dele. Sicer niso enakovredni, ampak tako za orientacijo. Ura do Tamarja, ura skozi gozd, ura do ozebnika, ter potem še ura do vrha. Zaenkrat hodim brez problemov. Smučino vleče kolega pred nama. Ujameva ga pri tistem markantnem balvanu pod vstopom v ozebnik. Že prej sva se odločila, da si tam nadeneva dereze, čelado. Ter seveda vzameva cepin. Sicer bi se mogoče dalo še malo naprej s smučmi. Ampak kaj bova potem? Sredi največje strmine obuvala dereze?

Ko gledaš proti vrhu ozebnika se zdi, da boš v 15 minutah ven. Pa ni tako. Vleče se in vleče, pa potem še malo. Strmo je tako, da z našo kondicijo, niti če greš čisto počasi, ne moreš narediti več kot recimo 30 korakov. Pa potem pavza. Sam običajno gledam v tla in štejem korake. Recimo na 30 korakov lahko pogledam navzgor. Tukaj pa je prenevarno. Sonce je že pokukalo skozi ozebnik in ledeni kosi neprestano drvijo navzdol. Ker se z levo roko upiram na tla, jih kar nekaj prestrežem. Tukaj nikoli nisem sproščen. Kot bi igral rusko ruleto. Zato skušam čimprej priti ven. Rad bi tudi vsaj za nekaj metrov razbremenil človeka pred mano, ki že od začetka utira pot proti vrhu. Pa je prehiter.

Ko pridemo iz ozebnika, še vedno ni konec. Čaka nas še prečenje do Jezerc. Od tam pa se spustimo še do sedla, po moje med Goličico in Jalovcem. Kolegu se zahvalim za špuro. V zameno mu vsaj ponudim njegove slike. Saj sem ga celo pot slikal v hrbet. Kot sem že omenil, smo do sem hodili sami. V ozadju pa se že valijo trume turnih smučarjev. Zato se na hitro odločimo, da gremo čimprej nazaj. Ozebnik ni preveč širok in gneča v njem lahko hitreje privede do nesreče. Marko je veliko boljši smučar od mene, zato ga prvega porinem navzdol. Že prej sva vedela, da bodo danes razmere vrhunske. In res je. Še nikoli nisem naredil toliko zavojev skozi najstrmejši del. Ker realno ocenjujem, da nisem boljši smučar kot leta nazaj, bi že moralo držati, da so razmere boljše. Tudi v ozebniku idealno. Okoli 20-30 cm suhega snega, spodaj pa trda podlaga. Na levi strani, gledano od zgoraj je nekaj ledenih odsekov. Na desni pa uživanje. Nižje ko greva, boljši so pogoji. Od balvana dalje pa pršič. Po desni strani nezvoženo. Markotu se derem naj me pride pogledat. ”Kaj je,” me prestrašeno sprašuje. Sigurno misli, da je kaj narobe. ”Ma ne, nič ni narobe. Glej, snega imam do jajc.” Oba sva popolnoma bela po hlačah. Pa ne od padca. Od pršiča. Poezija. In tako je še ves del do gozda. Še v gozdu najdeva nekaj odsekov, ko peljeva po pršiču. Tudi pot potem do koče, ki je bila običajno nerodna, se danes izkaže za odlično. Nimam nobene pripombe. Sva pa utrujena. Saj sva že 6 ur na poti. Čaka pa naju še 5km klasične tehnike do Planice. Pa gre tudi tam lepo tekoče. Tisti ledeni odseki nama sedaj pridejo še kako prav, da dobiva potrebno hitrost. Pri avtu naju čaka samo še odločitev, ali greva še enkrat nazaj. Oba sva definitivno za nov vzpon. Ampak, ker je na poti vsaj sto smučarjev, midva pa sva osamelca, odideva domov.

 Veliki ozebnik

Še malo tehnikalij:

22.50km

6ur

1460 vzpona

Že nekaj časa si pred vsako turo rečemo:”Ta je pa res zadnja letos.” Pa se kar ne neha. Če bo tako še nekaj tednov, potem sezona sploh ne bo tako slaba. Za nameček pa še vedno najdemo neprevožene terene, tudi pršič se najde. Kot običajno smo Uroš, Marko in jaz prvi na izhodišču. Tokrat na tretji serpentini vršiške ceste. Mislim da smo letos vsakič, ko je bil Marko član ekipe, startali kot prvi. Meni to izredno ustreza. Tako smo vedno doma vsaj do poldneva in otroci niti opazijo ne, da me ni bilo. Starejši je že v letih, ko spi dokler se mu ta užitek načrtno ne prekine.

Koča v Krnici


Naš cilj je Pod Kriško steno. Povsod je opisana kot varianta za takrat, ko nimaš kakega drugega cilja. To naj bi bilo zaradi relativne varnosti, lahkega dostopa, predvsem pa zaradi tega, ker končni cilj ni kak vrh, razen če nisi alpinist. Meni se zdi takšno ”podcenjevanje” totalno nesmiselno. Naredi se čez 1000 višincev, razdalja ni kratka, krnica je lepa, obkroženi pa smo z dvatisočaki. Da ne govorim o ambientu. Sploh, če je tako, da smo sami kot smo bili tokrat.

Z Markom imava vedno že na startu pse pripravljene za start. Zato greva peš do struge Suhe Pišnice. Uroš pa se do tja pelje na smučeh. Bova vedela do naslednjič. Do Koče v Krnici gremo namesto skozi gozd po zratrakirani cesti. Spričo našega zgodnjega prihoda v koči še ni življenja. Od tu je že vidna krnica, še malo dlje pa se že čuti naš današnji cilj. Če bi nas kdo opazoval na skriti kameri, bi bil prepričan, da se med nami kuha huda zamera. Brez besed smo. Sliši se samo sneg, ki ga odnaša izpod naših smuči. Ter enkrat močnejše dihanje, spet drugič počasnejše. Sam že po definiciji nisem preveč zgovoren, Marko še za odtenek manj. Dežurna lajna naše skupine je Uroš. Ki običajno nenehoma govori. Pa to hitro, da lahko vse pove. Danes pa niti on ne odpre ust. Človek bi posumil, da ima slab dan. Pa mislim, da nisva midva kriva. Nekaj drugega mora biti. Tako je tečen, da mu še hoja ne gre. Nisem ga še videl, da bi se tako zapletal, nekajkrat celo pade. Po ravnem.

Gaz je lepo narejena, zato tudi o poti ni potrebno razmišljati. Hodim, opazujem in sem v svojem svetu. Zmerno se vzpenjamo. Seveda vmes opazujemo kje bomo smučali. Snega je razumljivo manj kot običajno, zato se nam zopet zdi, da od smuke ne bo niti p. Vendar bolj kot se vzpenjamo, več snega je. Uroševo telovadenje pred mano je izredna popestritev. Res, da sem bil nekajkrat tukaj. Ampak nimam pojma s katerimi vrhovi smo obkroženi. Teoretično bi lahko videli Razor, Križ, Dovški Gamsovec, mogoče, če se ne motim Prisank. Ampak ne vem niti za enega.

Ko pridemo do mesta, kjer se že vidi cilj, se teren za nekaj sto metrov položi. Vse naokoli je neprevožen teren. Tukaj bo smuka užitna. Uroš prevzame vodstvo. Moram priznati, da sem ga hotel zaradi njegove današnje užaljenosti ignorirati v tem blogu. Kot prevzgojni ukrep. Pač bi pisal kot da sva bila tu sama z Markom. Pa se mi je kasneje oddolžil, ne vem sicer s čim. In tudi otrokom večkrat popuščam, zato si zasluži še eno priložnost. Polovico vzpona mi je govorili, da tukaj ne bo sonca, da se nič ne vidi in podobne neumnosti. Tako me je znerviral, da sem mu rekel, da čakam 5 minut potem grem pa za njim. In da se ne pogovarjam o razmerah. Ker človek bi me skoraj prepričal, da ni lepo.

Sploh ko se stopi v amfiteater pod Kriško steno in ko si dobesedno ujet med stene, edini izhod pa je tam od koder si prišel, je čisto vseeno ali sije sonce, pada dež… Enostavno čarobno je.

Če gledamo navzgor smo šli s smučmi čisto desno pod steno. Na začetku prečenje, potem pa se začne strmina proti steni.  Že nekaj časa se je mlelo pod smučmi. po vsakem zdrsu je bilo težje priti nazaj na mesto kjer si bil nekaj sekund nazaj.  Kljub temu smo se borili dokler je šlo. Vseeno je lažje na smučeh kot peš. Ko resnično ni šlo več, smo šli peš še tistih 100 metrov kolikor se je dalo. In se parkirali v majhno luknjo. Eden je lahko stal, dva pa sta stala. Razmišljali smo o tem, kaj bi alpinisti dali če bi noč lahko preživeli na taki polički. mi pa kot srdele, še govoril si samo v tisto smer kamor si gledal.

Najtežje si je bilo nadeti smuči. Zato smo naredili vrstni red. Uroš, ki je prvi prišel gor, gre tudi prvi dol. Potem grem jaz, ki sem imel pač boljšo pozicijo, zadnji pa Marko. Prve metre ni nihče smučal. Mislim da se v strokovnem žargonu reče abručanje. Pa čeprav od spodaj, še posebej pa na sliki zgleda kot povsem lahko, je bilo to nad našimi zmožnostimi.

Nato pa smo se sprostili in sploh prvo tretjino uživali v idealnih razmerah. Vsak si je lahko izbral svojo linijo. Brez naprezanja, saj je bilo skoraj vse deviško. Vse tja do tistega širokega žleba smo imeli zares odlične razmere. Tam pa je bilo že premalo snega, preveč zrito. Marko in Uroš sta smučala ob steni desno, sam pa skozi žleb. Zatem smo prečili popolnoma v desno. Dobili smo še nekaj zavojev pršiča, ampak jih je bilo že potrebno iskati.

Na koncu pa smo zavoljo na prvi pogled lepših terenov naredili napako. Šli smo v strugo Velike Pišnice namesto bolj levo proti koči. Nekaj časa smo se še peljali in lomili okoli visokih balvanov. Na koncu pa vsi obupali. Sneli smo smuči in šli naprej peš. Meni osebno je bilo tu najgrše. Potrebno je bilo celo nekaj skokov, katerih se zaradi kolena najbolj bojim. Ko smo prišli do ceste, ki pelje nazaj proti koči je bilo konec trpljenja za nas. Oziroma za naju z Urošem. Marko se je ”prostovoljno” javil, da gre nazaj po avto, z Urošem pa sva šla po cesti do Kranjske gore. Ta spust je bil uživaški, saj ima cesta ravno pravšnji naklon, da se ni bilo potrebno poganjati. Sedaj pa so se že valile trume smučarjev. Vprašanje koliko nezvoženega bo še danes.

Okoli 45 let nazaj je Nejc Zaplotnik približno 100 metrov stran, tako kot danes jaz, gledal skozi okno pisarne proti Storžiču in okoliškimi vrhovi. Nekaj minut je sanjaril. Kot jaz. Pa ni dolgo okleval. Poklical je Škarjo, Štremflja, Jamnika, ter še nekaj prijateljev. Dal odpoved in odšel v Pakistan. Sam ne morem, niti nimam želje iti po njegovih stopinjah. Lahko pa vzamem ure in grem namesto v Pakistan kam drugam. Potrebujem še Štremflja. Ali koga drugega. Pa so vsi zasedeni. Ostane samo Uroš. Sam ponavadi naredim, pa potem razmišljam. On pa večinoma razmišlja in potem ne naredi. Ker ni več časa. Pa se ne dam. Uporabim vse diplomatske prijeme. Teoretično bi me lahko prijavil za čustveno maltretiranje. Kljub temu malo pred 14 uro sediva v avtu. Star portugalski pregovor pravi, da se škorca, ki zmaguje, ne menja. Zato zapeljeva na Ljubelj. Z nama je še Urošev pes. Sky. Pasme pa resnično ne vem. Zelo simpatičen. Nekje vmes med čivavo, višavskim terierjem in maltežanom.

Danes imava vso potrebno opremo. Nič ne manjka. Ne veva pa kam greva. Sva zadovoljna že s tem, da sva tu. Meni je za vse vseeno. Kar bo rekel, tja greva. Mislim, da nič ne reče, samo zavije proti Šentanskemu plazu. Odlično. Dobra izbira. Pogoji pa so že na prvi pogled povsem drugačni kot dva dni nazaj. Seveda je vse še bolj shojeno. Je pa smučina nekje poledenela. Večkrat zdrsne. Prav bi prišli srenači. Spet ndrugje pa se vse melje. Več truda morava vložiti. Pa ne tarnava. Počasi se vzpenjava. Ne greva do vrha grebena. Končava tam, kjer bi morala sneti smuči. Vsak poiščeva svoj kotiček, kjer se pripraviva. Sky nima takih problemov kot midva. Skače okoli, se valja po snegu, priganja. Nekajkrat mu omenim, naj vzame najina nahrbtnika, pa da ga potem vidimo. Pa me presliši.

izstop iz Šentanskega plazu

Smuka je definitivno slabša. Sicer najdeva nedotaknjene dele. Ampak je sneg že težji. Pa tudi midva sva utrujena. Smučava zopet po levi strani, gledani od navzgor. Kamenja je vsak dan več. Zatorej je potrebna vedno večja previdnost. Ni več vriskanja. Spodaj narediva nekaj odmora. Oba leživa. Brez moči. Vseeno si zopet nadeneva pse in izredno počasi kreneva proti Domu na Zelenici. Kaj sedaj? Za Osrednjo grapo ni nekega posebnega navdušenja. Rada pa bi videla sončni zahod. Zato greva na Ljubeljščico. Po domače Triangel. Ki je drugače ime za žičnico nad domom. Tukaj pa že prava pomlad. Še kak dan pa bo vse kopno.

Na vrhu najprej oblečeva vse kar imava s sabo. Potem pa za tiste, ki poznajo Uroša, nekaj nenavadnega. Presenetljivega. Že popoldan, ko sem ga prepričeval na vse poštene načine in tudi tiste, ki že mejijo na drugo stran zakona, sem mu obljubil, da na vrhu dobi pivo. In se je strinjal. Seveda samo za Radler, saj vozi. In ga dobi. Pošten pa sem, če ne gre drugače. Seveda najprej govori, da ne bo mogel celega. Potem pa, ko sam še ne pridem do polovice svojega Uniona, že ostane brez. Še ostaja upanje zanj. Samo počasi bo treba. Tudi Sky ima danes dan brez pravil. Pri meni dobi nekaj čokolade na uraden način, potem pa še malo neuradno. Na koncu sreča tudi dve vroči Španki. Najprej ne ve kaj bi. Potem pa, ko ugotovi, da je zvezda, ga Uroš na silo spravi iz disca. Sončni zahod sva videla. Pa ni bil še tisti pravi. Brez pravih barv, sonce naju je v minuti zapustilo.

Košutica, Veliki vrh

vrhunske Rossignol rokavice

Smuka do Doma na Zelenici obupna. Snega ni, tam kjer je, pa skorja. Za vsak zavoj se je bilo potrebno boriti. Navzdol pa potem veliko boljše kot dva dni nazaj. Ampak kaj, ko ne moreva več.

Z današnjo tekmo se je končala Kranjska zimska tekaška liga. Vesel sem, da sva z Ivom odtekla vse tekme razen ene, ko sva bila pač bolana. Na začetku si nisem predstavljal, da bova tako vztrajna. Vsi teki so bili odlično organizirani. Najprej zahvala Ivu Janezu Pirnarju kot glavnemu organizatorju. potem pa še urošu Feldinu, ter njegovi ženi. ki sta vsak teden, razen enega, ko sta bila pač tudi bolana, stala na Joštu in bila namesto Timinga. Res škoda za tako slabo udeležbo. Vsak teden nas je bilo manj, danes samo štirje.

Pa vseeno, upam samo, da Ivo ne obupa in bomo tudi drugo leto tekli. Danes je bil na razporedu tek skozi gozd, po Sodarjevi poti. Derez nisem vzel, pa sem kasneje ugotovil, da jih niti ne bi rabil. Tekel sem kot je šlo, ampak ni šlo. Pot je bila v odličnem stanju, temperatura tudi.  Kljub temu je bil rezultat enak kot vedno. Kar kaže na to, da je popolnoma vseeno ali si spočit ali ne. Tako kratke razdalje pretečeš vedno v okviru tistega časa, kot si ga sposoben. Zmagal je Žitnik Urban pred pirnar Janezem, žensk ni bilo. V skupnem pa Uršič janez pred Žitnik Urbanom in Budna Aljošo.

Upam, da se drugo leto zopet vidimo.

 

 

Z Urošem sva se v hribih vedno kregala. On bi hodil cel dan, jaz ne, jaz bi ležal cel dan, on ne in podobno. Meni se je zdelo, da je vedno po njegovo, njemu tudi in končno je bilo potrebno nekaj ukreniti. Zatorej sva stopila do notarja in podpisala pogodbo.

Z visokoletečimi cilji sva, za naju pozno, ob 8 uri na Ljubelju. Obujem pancerje, iz avta vzamem smuči in palice, nato pa sežem po nahrbtnik na zadnje sedeže. In še enkrat na drugo stran avtomobila. Potem vržem oko na prednje sedeže. Panično, čeprav že brez upanja skočim do prtljažnika. Dvakrat globoko zadiham, enkrat zakolnem in šele nato izustim: ”A veš, da sem pozabil nahrbtnik?” Ker Uroš (zaenkrat) ni ženska, mu v naslednjih minutah iz ust ne letijo nerazumljiva vprašanja, obdolževanja. Mogoče si vse to misli pri sebi. To pa itak ni pomembno. Še dvakrat, sedaj že na glas zakolnem. Potem pa nadaljujeva v ustaljenem ritmu. Lahko greva domov, se vmes skregava, nato pa smiliva samemu sebi, ter si govoriva kam vse bi lahko šla in podobne traparije. Pa greva rajši v drugo smer. V Duty free shop skočim po vodo in eno frutabelo. To pospravi Uroš. Če me bo zeblo, bom vzel kaj njegovega. Če ne bo šlo, bova pač obrnila. Seveda se pa že vsi načrti takoj drastično spremenijo. V nahrbtniku imam sveti trojček. Bivak vrečo, vrhunsko knjigo Pomočnik, ki sem jo načrtno hranil za dopust in coca colo. Če je trenutno kaj jasnega je to,  da ležanja danes ne bo. Da bom moral cel dan hoditi, saj me bo drugače prezeblo. Vse to je voda na mlin Uroša.

Dovozna pot je zaradi nevarnosti plazov zaprta, zato ubereva pot po Plazu. Uroš sramežljivo začne godrnjati, če bi šla v Suho ruševje, pa potem v Šentanski plaz. Pa se kot vodja, kar je razvidno iz pogodbe, ne dam motiti. Najprej greva po Šentanskem plazu. Smučina je dobro narejena. Uroš je malenkost godrnjav, saj hodiva v senci. Sam pa neskončno uživam. Hitro sva na tisti izravnavi, kjer gre ”normalka” v desno. Meni pa je izstop na greben lepši, varnejši kar naravnost. Kljub temu, da je šla večina v desno. Tudi Uroša vleče v desno. Pa se ne dam. Hitro ugotovim, da tukaj smučanja ne bo. Ker je kako minuto za mano in še ne vidi izstopa, se mu zaderem, da bo že videl kakšna je stvar ko bo prišel do sem, in naj se potem odloči. Še nekaj višincev naredim na smučeh, potem pa ne gre več. Smuči tokrat iz principa, predvsem pa zato, ker ga nimam, ne dam na nahrbtnik. Snega je tukaj premalo za smuko. Nekje se ugrezne čisto do tal. Ta del je najgrši, najnevarnejši. Sploh navzdol bo veselica, še posebej ker smuči držim v roki. Hitro sem na grebenu. Iz sence, teme, v sonce. Pravljično.

Počakam Uroša. Hitro se zediniva da do Velikega vrha ne greva. Predaleč. Nekaj sto metrov narediva po grebenu. Nato pa obrneva. S smučmi greva do vrha Begunjske Vrtače. Glede na razmere, ki sva jih opazovala v Šentanskem plazu sva si enotna, da bo najboljša smuka tukaj. Še nihče ni smučal, zato bo vse pobočje najino.

Od vrha Begunjske Vrtače do grebena je mogoče 200 metrov, zato sva deležna samo nekaj zavojev. Lepega je hitro konec. Sledi spust v Šentanca, ki me malenkost skrbi. Nekaj metrov hodim kot po ledu. Neroden sem, neokreten. Motijo me smuči, pa palice. Potem pa me Uroš prehiti, stopi nekaj metrov stran od mene, kjer je malenkost več snega. In težave se končajo. Kmalu prideva do izravnave, kjer je že prej omenjeno križišče. Nadeneva si smuči. Še enkrat si zaupava, da kar sva lepega odsmučala, sva, sedaj pa naju čaka rodeo.

proti vrhu Begunjske Vrtače

najtežji del današnjega dne

Poezija

Potem pa preobrat. Prečiva čisto v levo stran gledano od zgoraj. Menja se pršič za oceno 10 pa tja do ocene 8. Prvič slišim Uroša da spušča zvoke navdušenja. Pa to v senci. Neverjetno. Čeprav sva prej mislila, da od smuke ne bo nič, pa do stika poti na Zelenico ne narediva niti enega slabega zavoja. Parkrat prečiva nekaj metrov, pa zopet po pršiču in tako dalje. Definitivno v najini kratki karieri, če ji sploh lahko tako rečem, nisva imela boljše smuke. Spodaj narediva minutni predah kar na cesti, ki pelje proti Domu na Zelenici. Tako sva evforična, da vidiva samo sebe. Zasedeva celo cesto. In čeprav je zasnežena, po njej pripelje kolesar. Ki se mu iskreno opravičim. Potem pa že začutim, da imam na sebi samo kratko majico in velur. Prvič odkar hodiva v hribe, priganjam Uroša. In upam, da tudi zadnjič. Že na vrhu mu nisem dal dihati. In glej ga zlomka, povabi me na kavo v Dom na Zelenici. Ki je na žalost zaprt. Prepričan sem, da je bil zmenjen z oskrbnikom. Nič, greva naprej. Imava dve varianti. Mene vleče v Centralno grapo, Uroša Suho ruševje. Izbereva Suho ruševje. Zavedava se, da tam snega ni. Ampak oba si želiva sonca, zato druge rešitve ni. Plus vedno je tam lepo. In še zadnji plus. Spričo takega uživaškega vijuganja kot sva ga bila deležna, nimava pravice tarnati, pa četudi se bova vozila po kamnih.

Uroš je hitro v kratkih rokavih, sam pa ostajam v velurju. Naj me sedaj prežge, potem ohladi in bo neka zlata sredina. Skozi gozd je presenetljivo veliko snega. Hitro sva v Suhem ruševju. Tam narediva prvi malo daljši odmor. Uroš mi da pol svojega sendviča, vodo imam. Ostalo je okoli. Nič ne potrebujem. Vse imam in še več. Tako prijetno toplo je. Nikamor se nama ne da več. Razmišljam, da bi poklical Petro. Naj me pride iskat. Pa nisem prepričan, da bi z avtom znala priti do Suhega ruševja. Pogled na nadaljno pot ne obljublja dobre smuke, mogoče niti to ne. Zato zopet usmeriva pogled proti Centralni grapi. Ampak končno imava enkrat enako mnenje. Sonce-senca. Tudi če ne bova smučala, tukaj je pravljica. Greva do žleba med Zelenjakom in Palcem. Snega je do sem samo za vzorec. Že peš je potrebno iskati zasnežene jezike. Na vrhu se podruživa z lokalnimi šerifi. Niso prav zadovoljni z Uroševo hrano. Spust dobro naštudirava, saj bi lahko hitro prišla na kakšen kopen del.

Pa potem zopet vedno ista zgodba. Čeprav navzgor ne zgleda obetavno, je navzdol drugačna slika. Seveda, ne morem sedaj hvaliti in govoriti koliko je bilo snega. Ampak niti enkrat ni zaškrtalo, odsmučala sva celo pot. Je pa vprašanje koliko časa bo še tako. Še najtežji del je bil vmesni, med borovci. Potem pa je šlo skozi gozd zopet tekoče.

Vrtača

Še zadnjič si nadeneva pse pri Domu na Zelenici. Nameravava se povzpeti še na Triangel, saj nama že zmanjkuje časa. Pa Uroš predlaga, da greva proti Centralni grapi, dokler bova imela čas, potem pa obrneva. Zavoljo ugodnih razmer, ki jih znava imeti tudi tu, sem takoj za. Smučina je narejena, zato se hitro vzpenjava. Tam nekje, kjer se grapa zoži, zazvoni ura. Zopet si izbereva svojo pot. Spet vriskava. Roko na srce, ne tako močno kot v Šentancu, ampak vseeno. Smuka navzdol ob žičnici je potem res samo še nujno zlo. Uroš pravi, da je podlegel. Da ga smučišče pretepa. In res. Že dolgo, če sploh kdaj sva se tako nasmučala. Upam, da še kdaj.

proti Centralni grapi

Včeraj je v idealnih pogojih potekala predzadnja tekma letošnje zimske lige na Jošt. Samo še zaključek naslednji teden in konec ene lepe izkušnje. Kakor mi je bilo včasih težko in odveč, pa mi je že danes žal, da se bo zgodba končala. Res vse pohvale organizatorjem, da se jim da vsak teden, v vsakem vremenu priti in poskrbeti za peščico najvztrajnejših. Prejšnji teden sem prvič manjkal. Zaradi bolezni. Višja sila.

Prva dva mesta sta oddana. Zmagovalec letošnje lige bo Uršič Janez, drugi Žitnik Urban. Za tretje mesto pa bo naslednji teden potekal ogorčen boj med Budna Aljošo, Pirnar Janezem in Orehek Stojanom.

Danes je startalo 9 tekmovalcev. Pogoji so bili idealni. Tekli smo po cesti. Bilo je nekaj stopinj nad ničlo, cesta suha. Kot že večkrat omenjeno, že na startu vemo kakšen bo vrstni red. Sam vedno končam za Pirnar Janezem. Ki že na startu pove, da ga boli hrbet. Kar je idealna priložnost zame. Ampak kaj ko ne morem. Enostavno ne gre. Janez že na začetku starta počasneje kot ponavadi. Kar bi sam moral izkoristiti. Pa nimam moči. Ali karkoli že potrebuješ, da greš hitreje. Tako grem lepo počasi za njim. V svojem tempu. Niti enkrat ne poskušam zmanjšati razlike. Pač nisem sposoben. Tako ga do vrha držim na varni razdalji. 100 metrov pred sabo. Teli vzponi so popolnoma druga zgodba kot ravnina. Tam lahko kak kilometer tvegaš in greš na polno. Pa potem spustiš kako sekundo. Na klancu pa te vsak nekontrolirani pospešek lahko tepe potem do konca. Sem že vesel, da vso pot pretečem. Čeprav bi se kak strokovnjak lahko vtaknil v definicijo tega teka. Na koncu pa šteje doživetje. In letos jih je bilo tukaj ogromno.

Svete Višarje

Sunday , 5, February 2017 Comments Off on Svete Višarje

V teh, za turne smučarje bogokletnih časih nam ne preostane drugega kot da naredimo korak k Bogu in s tem mogoče vplivamo na dostojno pošiljko snega. Tako nam ne preostane drugega kot da gremo na Svete Višarje, na Križev pot, po romarski poti. Čeprav je v nasprotju z Uroševim načelom, da vse kar na svetu velja, se dogaja v Kamniških Alpah, malenkost popusti in gre z nama. Startamo takoj po maši, to je ob 5:30. Ker smo vsi prvič tu, se po Trbižu malenkost lovimo. Pač, smo generacija, ki je mislila, da je prvo Mali pred Celovcem, potem Trbiž, nato dolgo nič, zatem pa šele New York in ostali kraji. Zato vržemo oči na legendarni trg, kjer smo kupovali kavbojke, pa na Vidussi, kjer smo včasih samo gledali, kupili nič, dokler nas niso vrgli iz trgovine, pa Benetton… Žalosten je sedaj pogled na nekoč obljubljeni kraj. Pa nismo prišli točiti solze, ampak uživati. Avto pustimo na parkirišču na smučišču. Pozneje ugotovimo, da bi bilo bolje, če bi ga pustili 500 metrov naprej, kjer se začne romarska pot na Svete Višarje. Že takoj vidimo, da bomo kar nekaj hoje opravili po ledu. Zato startamo peš. Začetni del gre skozi vasico, po asfaltu. Vse je tako ledeno, da hodimo ob robu, po prstih. Pa nekaj minutah še to ne gre več. Kot bi plezal po ledenem slapu. Zavijemo v gozd. Kjer smo dobrih 15 minut. Zavijemo preveč levo, vendar hitro ugotovimo zmoto in se vrnemo na pravo pot. Nekje je več ledu, drugje manj, nikjer pa brez. Zato niti ne pomislimo, da bi hodili s smučmi. Z Markotom imava danes novo opremo. Sponzor. Ker je Marko pač boljši smučar, je dobil od Elana novo opremo, moja zvezda pa je v zatonu, zatorej moram biti zadovoljen z rabljeno opremo, ki mi jo je darovalo Borovo.  Ne bi rad koga užalil. Nisem veren, temu primerno je tudi moje izražanje. Ob poti je 12 kapelic. Če se motim, naj mi oprosti. Ali 12 postaj. Tam nekje na 6-ti vsi začnemo hoditi s smučmi. Snežna podlaga. Kaj je to? To je tista bela, mrzla stvar, ki običajno, vsaj tako me je učil Ivo, pada pri 4 stopinjah. In več ko je te bele stvari, zadovoljnejši smo turni smučarji. Če te podlage ni do februarja, kot je to letos, kriteriji padejo. In si, kot danes, ko naraste na ogromnih 5,5 centimetrov govorimo: ”Ej a si vidu, kle ga pa je nametal.” Ali pa: ”Letos pa je sezona, sem bil že 26 krat na Starem vrhu.” In tako hodimo. In hodimo. Pa še malo hodimo. Pot v prvi polovici ni kak estetski presežek. Kolovoz. S tem sem vse povedal. Druga polovica je pa že druga zgodba. Sramežljivo se začno odstirati okoliški vršaci in vse je pozabljeno. Zadnji del pa že sodi med vrhunske. O gorah okoli ne bi, ker sem bil tukaj samo enkrat. Zatorej jih samo gledam. Marko v ozadju testira opremo zato malenkost zaostane. Sprehodim se skozi vasico. Ki bi lahko konkurirala tudi tistim obmorskim. Medtem že pride Marko. Na sončku popijeva kavo. Sledi samo še spust po smučišču. Odličen izlet. Sploh v teh pogojih. Sneg, usmili se nas, v imenu Uroša, Markota in mene.

Kranjska zimska tekaška liga – Jošt 9. tekma

Thursday , 26, January 2017 Comments Off on Kranjska zimska tekaška liga – Jošt 9. tekma

Počasi se bliža konec letošnje kranjske zimske tekaške lige. Pred nami so samo še tri tekme, dvakrat Sodarjeva in enkrat po cesti. Danes se nas je zbralo samo 8. Zmagal je Uršič Janez pred Bregar Metodom in Žitnik Urbanom, ki pa je bil dan prej na Triglavu, zato mu gre odšteti kakšno sekundo. Skupno vodi Uršič Janez pred Žitnik Urbanom in Budna Aljošo.

Po tednu dni premora se je na strmine nad Kranjem vrnil Ivo. Njegove vrnitve se najbolj veselijo kranjski gostilničarji.

Cesta je bila pretežno suha. Šele od Javornika dalje so se začeli ledeni odseki. Ki pa niso bila prevelika ovira.

Sam sem izboljšal svoj najboljši čas, zato bi s tem bil lahko zadovoljen. Ampak nisem. Na začetku lige sem dal vse od sebe in komaj prišel do vrha. Sedaj kljub boljšemu času pridem dokaj spočit. Kar me moti. Ne najdem prave motivacije. Tisti pred mano so predobri, zato sploh ne grem v boj z njimi. Potem pa pač tečem v svojem ritmu. Sploh tista ravnina pred Javornikom me moti. Tam je celo malo spusta, sam pa tečem počasneje kot po ravnini. Sem pa zadovoljen, da bom, če ne pride do poškodbe, odtekel vso ligo od prve do zadnje tekme.

Na žalost je Ivo spustil eno, pa ne po svoji krivdi.

 

Liebeseck 2303m

Sunday , 22, January 2017 Comments Off on Liebeseck 2303m

  • ”Greš v soboto zgodaj na Schilchegg”? Lp Marko
  • ”Grem.” Lp Edo

In sva bila zmenjena. Čeprav ne vem kje je Schilchegg. Na hitro pogledam višino in težavnost, to pa je tudi vse. Ko Petra večer prej želi izvedeti vsaj približno kam greva, ji resnično ne morem ustreči. 2030 metrov višine, ne vem pa niti v katero smer greva, koliko bo hoje, pa vožnje… Zamenjal sem pse, dobil nove turne pancerje, smučal letos še nisem, zato se izredno veselim. Dostop je popolnoma enostaven. Skozi Korensko sedlo proti Salzburgu. Odcep Flachauwinkel in desno nazaj ob avtocesti. Približno 3 km do prve zapornice na desni. Tam je parkirišče, kjer pustiva avto.

Start pri tej tabli

Z Markom sva prva. Zraven je samo avto ljubljanske registracije, v katerem pa še spijo. Oblečeva se in kreneva skozi gozdiček. Po nekaj metrih zaključiva, da mogoče nisva pravilno parkirala, saj ni nobene oznake za Schilchegg. Zato obrneva. Pri avtu pa se zediniva, če pač nisva prav, bova pa prišla nekam drugam. In greva nazaj. Po opisih sodeč sva na pravi poti. Prve pol ure gre pot skozi dolino (planini Marbachalm in Ursprungalm). Vzpona ni skoraj nobenega, kar nama bo nazaj grede povzročalo preglavice. Sam se ubadam s pancerji. Bolečine so neznosne, zato razmišljam v smer, da sploh ne bom prišel do vrha. Tako daleč sem se vozil, pa bom prej obrnil? Odločim se, da bom ven vzel vložek. Marko, ki ima iste pancerje, me prepričuje, da ni nobenega vložka. Vseeno jih sezujem. Takrat pa Marko ugotovi, da jih nimam prav obute. Čeprav se sliši nemogoče, pa je. Od tedaj lahko začnem uživati. Pokrajina je lepa, ob strani uzreva nekaj slapov. Hišice so zgrajene v enakem slogu. Nikjer žive duše. Midva sva se pa bala, če bova dobila prosto mesto. Mrzlo je. ”V nosu se lepi,” ugotovi Marko in pove, da je to prava zima.

Tja do višine 1500m se zelo počasi vzpenjava (start na 1050m), nato pa začne višina strmeje naraščati. Ta srednji del, ko čakaš, da se ti bo odprl pogled na cilj in okoliške vrhove, je mogoče malce monoton. Končno vidiva cilj pred nama. Na tem mestu obema zastane dih. Pravljica. Narediva nekaj slik, potem pa počasi naprej. Sicer še daleč, ampak že vidiva sedlo od koder je do vrha še nekaj minut. Sam že nekaj časa sumim, da najinega vrha danes ne bova osvojila. Sva že krepko čez 2000 metrov, Schilchegg pa je na 2030 metrih. Povem Marku, ki se niti malo ne obremenjuje s tem. Tukaj je čudovito. Greva do sedla, potem bova pa videla ali bova šla še na bližnji vrh ali ne. Ker sem na sedlu malo pred Markom se odločim v skupnem imenu. Še nekaj minut hodim s smučmi, potem pa ne gre več. Počakam Markota. Smuči pustiva in greva proti vrhu. Na poti je nekaj malo težavnejših mest. Skale so iz drobljivega granita. Sigurno ni granit, saj se ne spoznam na kamenine, je pa definitvno kamenina in to drobljiva. Skupaj stojiva na vrhu, katerega imena še ne veva in se počutiva nadvse imenitno. Razgledi so čudoviti. Vidiva vse, ne veva nič. Sam spoznam samo Grossglockner.

Nadvse previdno stopiva nazaj do smuč. Tam srečava prvo živo bitje, odkar sva zjutraj stopila na prijetnih minus 12 stopinj. V brezhibni nemščini ga vprašam kje sva. Liebeseck. Odlično. Z Markom še vedno ne narediva poštenega odmora. Od kar sva startala, sva na vrhu popila malo vode. Odločiva se, da odsmučava do zasilnega zavetišča na 2000 metrih (Ennskarhutte), tam pa narediva pojedino. Sedaj pa se navzgor že valijo kolone turnih smučarjev. Kot, da bi bilo smučišče zaprto do 12 ure. V Sloveniji ne pomnim, da bi kdaj na kak vrh prišel ne da bi koga srečal. Niti, da bi na poti navzdol srečal toliko ljudi. Mogoče kdaj na Zelenici, pa ne velikokrat.

Kot vedno si že na začetku izbereva smer spusta. Markotu ponudim, da se dobiva spodaj, saj je veliko boljši smučar kot jaz, pa se ne strinja. Zbere si linijo ob gori na drugi strani, ki je v senci. Sam prečim pobočje in zapeljem v tono pršiča. Ki pa je kloža in to z veliko začetnico. Prvi zavoj in že padec. Smučka odpeta. Poklapano se poberem in prečim nazaj. Na s soncem obsijanim pobočjem. Ponekod že zvoženo, vendar pršič. Vriskal bi, če mi ne bi že po tretjem zavoju zmanjkalo moči. Ne gre za klasičen pršič po katerem pljuješ brez da bi se trudil. Zahteva nekaj moči, nama pa je definitivno manjka. 10 zavojev, počitek. Oh ta hvala. V resnici 5 zavojev, včasih trije.

Končno si vzameva čas za počitek. Pa to ne tisti v pravem smislu. Da bi se ulegla. Ne, tistega hitrega. Vsak eno čokoladico, malo vode. Sledi del, ki mojemu kolenu najmanj ustreza. Skozi gozd. Čeprav so razmere take kot malokrat, vseeno upam, da bom čimprej ven. Marko izbira najbolj strme dele, jaz pa čakam da pridem na cesto. Zopet mu predlagam, naj si izbere svojo smer, sam pa grem po lažji. Sedaj se strinja. Dobiva se na spodnji planini. Končno sem na cesti, kjer ni več nevarnosti. Še vedno srečujem trume ljudi. Zopet sva v senci. In pred zadnjim delom, položno potjo skozi dolino. Kjer se malo porivava, pa odpenjava smuči. Skratka na čim lažji in najhitrejši način skušava priti do avta.

Liebeseck

TEHNIKALIJE:

  • vožnja do izhodišča 2 uri
  • vrh Liebeseck 2303 metre
  • 1200 metrov višinkse razlike

 

Zimska kranjska tekaška liga – Jošt 8. tekma

Thursday , 19, January 2017 Comments Off on Zimska kranjska tekaška liga – Jošt 8. tekma

Danes je liga prvič upravičila svoje ime. Lahko rečem končno. Če ne bi bilo vsaj nekaj tekem v snegu, bi jo lahko preimenovali v letno ligo. Tokrat smo tekli večinoma po zasneženi, mestoma po poledeneli progi. Na startu samo 9 najvztrajnejših. No woman no cry. Zmagal je Uršič Janez pred Žitnik Urbanom in Budna Aljošo. Tak je tudi skupni vrstni red.

Danes ne bom dolgovezil, ker začuda nimam časa. Ivo je že v torek sporočil, da ga ne bo. Zaradi bolezni. Zanimivo. Sam bi rad odtekel vse tekme, zato enostavno moram iti. Ga pa pogrešam. Sploh zaradi dela po tekmi. Ker sva že ves teden pričakovala led, sva se temu primerno tudi pripravila. Jošt sva že prej preizkusila z derezami. In delala teorije ali iti z njimi ali brez. Glavni minus je v tem, da rabiš vsaj pol minute, da jih spraviš nase. Ali boš potem to nadoknadil ali ne, bova videla šele na tekmi. Meni ni bil všeč tudi že tek po asfaltu v zimskih čevljih. Ampak saj smo vsi na istem. Na koncu se odločim, seveda brez Iva ker ga ni. Tekel bom z zimskimi čevlji. S sabo bom nosil dereze in jih potem po potrebi uporabil. Odvisno od tega ali jih bo še kdo. Že spodaj pred startom zvem, da nihče ne bo tekel z derezami. Rečem si, da bom šel prvi kilometer po asfaltu hitreje, ter si nato vzel čas za dereze. Tako tudi naredim. Pred začetkom Sodarjeve se vsedem na tla in v miru nataknem dereze. Ko startam, sem na zadnjem mestu. Hitro ugotovim, da sem se pravilno odločil. Niti enkrat mi ne zdrsne, kar ne morem reči za ostale. Počutim se odlično. Do vrha grem kolikor lahko. Kar ni preveč. Ker sem danes sam, ni nobenega razteka. Nazaj po Sodarjevi in to je to.

Zimska kranjska tekaška liga – Jošt; 7. tekma

Thursday , 12, January 2017 Comments Off on Zimska kranjska tekaška liga – Jošt; 7. tekma

7. tekma kranjske zimske lige je šla tokrat zopet po cesti na Jošt. Ponovno suho, ampak mrzlo. Od mojega prvega teka (ne štejem nogometa, ampak tisto, da obuješ superge in tečeš) je minilo 15 let. In v vseh teh letih definitivno nisem tekel v takih razmerah. Čeprav, sedaj ko gledam rezultate, smo vsi tekli tako kot vedno, pol minute gor, dol.

Zmagal je Bregar Gašper. Petič, tolikokrat je tudi nastopil. Drugi je bil Uršič Janez, tretji pa Žitnik Urban. Žensk ni bilo. Tudi v supnem seštevku so današnji prvi trije na odru, ampak v drugačnem vrstnem redu. Prvi Uršič Janez, drugi Urban Žitnik, tretji pa Gašper Bregar.

Že večkrat, za nekatere tudi prevečkrat, sem omenil, da mi srede nikakor ne ustrezajo spričo dolgega delavnika. Danes pa sem bil začuda izredno razpoložen. Ne vem zakaj. Če bi vedel, bi to počel tudi v bodoče. Zna pa biti razlog, da sem načrtno počival zadnje tri dni. Da nisem vedno razmontiran pred startom.

Minuto pred najinim odhodom, to je 16 minut pred startom ugotovim, da sem pozabil napolniti čelno svetilko. Kaj to pomeni v teoriji? Da svetilka zdrži vsaj eno uro potem, ko zasveti rdeče opozorilo. Kaj pa v praksi? Da mi bo crknila kmalu po startu. Vsi pa vemo, da obstaja ogromna razlika med teorijo in prakso. V teoriji se bom danes boril za prvo  mesto. V praksi bom pa med zadnjimi. Zato, se opravičujem na izrazu, ampak res paše, jebeš teorijo, dokler je ne potrdiš s prakso. Zatorej priključim baterijo še za tistih par minut, ko iščem rokavice, pa Ivo svoje, pa pajkice, Ivo pa nogavice, pa uro, Ivo pa kapo.

Na startu nas je okoli 10, to je najmanj do sedaj. Glavni organizator, Ivo Janez Pirnar, se prikaže v zadnjem hipu. ”10 sekund, 5 sekund, gremo,” in že sem zadihan. Začel sem brez svetilke. Dokler ne ostanem sam mi bodo svetili sotekmovalci. Sedaj sem se že navadil, da prvi kilometer ne grem na polno. Ker je običajno potem vse prazno. Čeprav je prvi kilometer okoli 10 sekund slabši od najhitrejšega mojega, čutim, da sem bolje pripravljen. Saj sedaj sva z Ivom odtekla že kar nekaj Joštov in se mora poznati napredek. Na začetku sem bil ob takem tempu na koncu z močmi, sedaj normalno tečem. Ni pa več tiste eksplozivnosti, kot sem jo čutil zjutraj. Hitro tudi ugotovim, da naprej ne morem, nazaj pa tudi ne. Na hitro se odločim, da danes bi pa lahko celo pot pretekel. To se mi je dva meseca nazaj, ko sem prvič tekel/hodil zdelo nemogoče. Zopet ena tistih stvari, ki si jih sami naložimo. Za vse smo ovira sami. Meje si sami postavljamo. Vse predstave si ustvarimo sami. Ovire so navidezne. In so zanimive dokler jih ne preskočimo. Ker sem danes dobre volje, vam izjemoma zaupam, da sem to oviro včeraj preskočil. Da se ne matrate naprej.

Največ zgubim na ravnini pred Javornikom. Že od začetka lige. Pa si ne znam razložiti. Pričakoval bi, da bom ravno tam kaj pridobil. Je pa res, da tam popuščam, da si prihranim moči za zadnji, najtežji del. Pa bi bilo mogoče bolje tam kaj pridobiti, pa potem zgoraj zgubiti. na Javorniku tudi prvič prižgem svetilko. Predvsem, ker tukaj tečem hitreje in bi lahko prišlo do zvina. Kasenej jo prižigam po potrebi. Zdrži do vrha.  In sem že v nastrmejšem delu. V zadnje sem hodil samo še nekih 100-200 metrov. Za katere sem danes odločen, da jih bom pretekel. Najtežje je nekaj metrov po tistem, kjer sem zadnjič nehal. To je vsem znani črv, ki ti reče, saj si boljši kot zadnjič, dovolj imaš. Ko premagam tega nasprotnika, vem, da sem pretekel Jošt. V globalnem smislu brez veze, popolnoma nesmislelno. Sam pa stisnem pest. In sem vesel.

Tudi Ivo je bil danes izredno razpoložen, je popravil svoj najboljši čas. Za raztek izbereva pot proti Mohorju. Pa hitro obrneva in zmrzujeva do doline. Na skupni lestvici nas je samo še 5, ki jih je teklo na vseh tekmah. Med njimi tudi midva z Ivom. In sedaj lahko že zatrdim, če ne bo poškodbe ali bolezni, bova odtekla še teh 5 tekem.

 

6. tekma

5. tekma

4. tekma

3. tekma

2. tekma

1.tekma