Nekako smo prestali tudi 2. tekaški trening pod taktirko priznanega stratega Lojzeta Primožiča. Ker smo bili seznanjeni z odsotnostjo pomočnika trenerja Boštjana Potočnika, ki je na Strokovnem simpoziju v Čadovljah (Smisel teka?), smo že kovali peklenske načrte, kako bomo krajšali pot. Pa nas je Lojze zopet presenetil. Skupaj smo tekli 4 kilometre do Crngroba. Tukaj je Lojze zopet dokazal da v teku 2 + 2 ni vedno 4. Prvi 4 kilometri so bili namreč ogrevalni, s tem da smo zadnje 2 pospeševali (5x 1min), pa tudi pri prvih dveh se je v ozadju slišalo: ”Jebeš tako ogrevanje.” Tako smo pritekli pod Crngrob. Tam pa nas je čakal vzpon na Crngrob (1km, asc51m, 5.1% vzpon). In to štirikrat. Ker je v našem klubu praksa, da moramo mi ”vrhunski” tekmovalci samo tečti, za ostalo je poskrbljeno, nas je na začetku klanca čakal topli napitek, ter seveda piškoti. Navzgor smo morali iti hitro, navzdol počasi. Naši časi:

• Perne Domen 4:45  4:40  4:45  4:50
• Zdešar Blaž  4:41  5:42  5:39  5:03
• Eržek Matjaž 4:38  4:38  4:40  4:39
• Primožič Lojze 4:00  3:52  3:56  3:58
• Švrljuga Ivo  5:15  5:35
• Krnič Edo 4:52  4:30 4:27  4:29

Potem pa še 4km teka do doma, kar je na koncu zneslo odličnih 16km. Če se še malo bolj poglobim v ponedeljkove teke. Če vsak ponedeljek naredim 16km, jih bom imel na koncu leta več kot lani. S tem da so notri še intervali. Odlično. Zahvala gre predvsem direktorju Lojzetu, ki se je dolgo boril, da nas je zbral skupaj. Res, da se naš balkanski pristop k treningu križa z njegovim nemškim načinom dela, ampak mora priznati, da se počasi izboljšujemo. Bo pa moral preliti še mnogo znoja, da nas bo spravil v red. Bi pa lahko začel pri Medotu, ki je bil zopet odsoten. Za nameček pa nas je ves ponedeljek bombardiral preko vseh možnih medijov s podatkom, da je v nedeljo pretekel 10km s časom 40:45. Ja, ja. V alpinističnih krogih bi se reklo, da je plezal v nedeljo. Ko nikogar ni.

Za konec pa. ”V nove zmage,” je dejal predsednik Lojze Primožič.

Triatlonci so na  Svetovnem prvenstvu v Ironmanu na Havajih 2009 tekmovali v naslednji opremi:

KOLESA

• Cervelo 462

• Scott 109

• Specialized 93

• Felt 92

• Trek 90

• Kuota 85

• Cannondale 68

• Orbea 56

• Kestrel 54

• Quintana Roo 52

• Argon18 43

• Giant 40

• Look 39

• Guru 28

• Pinarello 26

• Ceepo 24

• Isaac 18

• Litespeed 18

• Elite 15

• Cube 12

OBROČI

• Zipp 1936

• Hed 229

• Mavic 165

• Xentis 134

• Bontrager 100

• Reynolds 63

• Shimano 48

• Corima 37

• Campagnolo 35

• Easton 34

• Lightweight 29

• Sram 23

• Planet X 22

SEDEŽI

• Fi’zi:k 477

• Selle Italia 383

• Specialized 167

• Selle San Marco 130

OPREMA KOLESA

• Shimano 1360

• SRAM 289

• Campagnolo 107

SUPERGE

• Asics 449

• Saucony 169

• Nike 159

• Newton 146

• Mizuno 118

• Brooks 111

• Zoot 101

• Adidas 85

PLAVALNA OPREMA

• Blue Seventy 657

• Xterra 172

• TYR 120

• Zoot 119

• Sailfish 119

• Aquasphere 64

• 2XU 44

• Orca 34

Včeraj smo uspešno končali prvo torturo pod taktirko našega neusmiljenega trenerja Lojzeta Primožiča in njegovega pomočnika Boštjana Potočnika. Očitno dobri trenirajo samo v lepem vremenu, za nas pa je zgleda vseeno, če je zunaj minus 9 stopinj, vidiš pa največ do konca svojega nosu (ne velja za vse). Udeležba za prvič odlična, učinkovitost pa bolj tako. Vsaj trener je nekaj jamral. Prišli so Domen Perne, Blaš Zdešar, Ivo Švrljuga, Klemen Kovač, jaz, ter oba trenerja. Kot ponavadi kadar je manj kot plus 5 stopinj je bila odsotna naša namišljena zvezda Matej Medved, ki s takim načinom ne bo prišel daleč. Nekateri so (smo) lobirali, da treninga ne bi bilo, pa ni šlo. Head coach nam je pripravil 2 kilometrsko progo, po kateri naj bi šli tja počasi, nazaj pa vsakič hitreje. Kot ponavadi je bilo urejeno vse do potanjkosti, mi smo morali samo tečti. Označil nam je 1 kilometer, na koncu je stal Boštjan in po telefonu sporočal Lojzetu kdaj je kdo prišel. Nazaj nas je Lojze štopal, nekaj tudi jadikoval nad mano, pa ga zaradi utrujenosti nisem preveč razumel. Po koncu kroga nas je v kombiju čakal za vsakega en piškot, ter kozarec čaja. Tako naj bi šli 4 krat. Pa ni šlo. Ivo je zaradi družinskih obveznosti obrnil po 2 krogu, Domen in Klemen prav tako, midva z Blažem pa sva šla še v tretjega. Tako se je nabralo zmrznjenih 12 kilometrov. Na koncu pa smo najvztrajnejši namesto kreatina dobili domače borovničke. Vidimo se zopet naslednji ponedeljek. Vabljeni tudi ostali.

Pa še časi intervalov, ki smo jih delali po 2 kilometra

• Ivo 11:30  10:55
• Domen 11:30  9:15
• Klemen 11:30 8:45
• Blaž 11:30  9:00  8:50
• Edo 11:30  9:25  8:25

Pomočnik trenerja, Blaš Zdešar

Glavni trener, šef pogona

Ivo na teku, preden gre nazaj v jamo

Idilični odnosi v naši ekipi

Naši letošnji okrepitvi iz Škofje Loke, Domen Perne, Kovač Klemen

Okrepčevalnica

Izredni napori se odražajo na Ivotovem obrazu

Član 3iron Boštjan Potočnik je na 30km teku v Medei osvojil odlično 5.mesto (2. v kategoriji). Čas 1:54:09. Za začetek sezone vrhunski rezultat, s katerim je lahko več kot zadovoljen. Očitno pa s tem dosežkom ni zadovoljen naš selektor Lojze, saj mora Boštjan za nagrado priti na današnji tekaški trening ob 18 uri. Da je Lojze tudi dober motivator, psiholog, pa je jasno iz naslednjega stavka: ”Tako bo že tekel kot vi, kljub utrujenosti”.

Bošta 3 ure pred tekmo

Na Veliki Draški vrh sem šel že trikrat, pa mi zaradi njegove odmaknjenosti, oziroma bolj moje lenobe, nikoli ni uspelo priti niti do vznožja. Enkrat sem obrnil na Konjščici, 2 krat pa sem pot končal na Viševniku. Vendar, kot pravijo, v četrto gre rado. Čeprav je šlo le stežka. S Šparovcem še na parkirišču na Rudnem ne veva katero pot bi ubrala.  Pa za mnenje povprašava enega od mnogih turnih smučarjev, ki se pripravljajo na odhod, in že nakazujejo ,da bo danes Pokljuka Meka turnega smučanja.  Počasi greva proti smučišču, kjer naju bo nato pot skozi gozd peljala proti Konjščici. Na dan mi privrejo spomini. Tukaj sem pred mnogimi leti opravil prvo turnosmučarsko turo. Ne vem ravno koliko je od tega, spomnim pa se , da mi je ravno tedaj izpod kape pogledal prvi sivi las. Ki pa se je do danes kar dobro razmnožil. Seveda sem bil tako takrat kot danes na turi s Šparovcem. Prvih nekaj najinih let je bil najino prevozno sredstvo stari dobri caddy, ki naju je pripeljal kamor sva hotela, v njem pa sva spričo prostornosti imela čez vso zimo sejem smučarske opreme.

Tako kot vsi mi, je tudi caddy počasi pešal in na koncu po hudi borbi omagal. S Šparovcem sva stopila skupaj, nekaj let trdo delala in si končno privoščila, oziroma investirala v novega, pravzaprav kakšno leto, prej desetletje, starega Oxforda.

Gaz skozi gozd je narejena in kar hitro sva nad Konjščico. Tukaj imava možnost spusta na planino in potem dvig do Jezerc ali pa prečenje pobočja in bi tako prišla višje. Ker je ženske potrebno poslušati, upoštevava mnenje neke borderke, ki nama svetuje spust. Smučanja ni veliko, mogoče kakšnih 200 metrov. Na planini si natakneva pse, vmes pa kramljava z dvema, ki se že vračata z vrha. Nič se jima ne mudi, saj čakata sotrpina, ki naj bi že od samega starta poznal vse, ki hodijo po okoliških vrhovih. Ob koncu pogovora še navržeta da upata, da ne bo poznal še naju. Počasi nadaljujeva pot skozi dolino, nakar z desne strani pridrvi nekdo s prestrašenim obrazom. ”Malo se zašel”.  Pred nama stoji nihče drug kot Luksi, francoski alpinist, Šparovcev sorodnik, ki je seveda glavni akter prejšnjega pogovora. Salve smeha, nato pa krenemo vsak v svojo stran. Midva proti Jezercem, Luksi pa do nove žrtve.

Sam imam prebavne motnje, ki me potem spremljajo še ves dan. Šparovec se že zaveda, da bo danes več čakal kot hodil. Še vedno sva v megli, čeprav kaže da bo višje posijalo sonce. Malo pod Studorskim prevalom končno uideva megli.

Potem pa naju odlično narejena gaz vodi proti vrhu Draškega vrha. Veliko slikam, čeprav imam težave s fotoaparatom. Nikakor ne morem izostriti slike. Hodim vse težje. Okoli pa vedno lepše. Kljub čudnim težavam mi ni nič žal. Opazujem okolico, naredim nekaj metrov, pa zopet počitek. Spodaj megla, pri nas pa pomladne razmere. Veliko jih hodi v kratkih majicah. Šparovec je že nekaj časa na vrhu, sam pa se počasi vlečem.

Mali Draški vrh, Viševnik, vmes Srenjski preval

Sledi zaslužen počitek in kovanje nadaljnjih načrtov. Po isti poti nazaj, ali pa na Srenjski preval. Dilemo reši Perčičeva Urša. Ker bova danes upoštevala ženske nasvete, naj bo po njenem. Greva na Srenjski preval.

Ker je bil vrh presmučan podolgem in počez, gleda ven kar nekaj kamenja. Vseeno pa je smuka več kot odlična. Prostora je še nekaj, pa tudi po že presmučanem se da fantastično peljati.

Kljub temu, da sva kmalu spet v megli, uživava v vsakem zavoju. Z Jezerc se potem dvigneva do Srenjskega prevala. Nekje na polovici vzpona sva zopet v soncu. Šparovec seveda kar nekaj minut prej. Sam sem še vedno zanič, vendar dokler se še premikam ni problema. Na vrhu počakava Uršo in njeno prijateljico, ki nama velikodušno odstopita požirek čaja. Sama sva že nekaj časa brez pijače.

Srenjski preval

Bazni tabor

Veliki Draški vrh

Sledi še spust v kotanjo za Viševnikom, kjer je smuka še bolj uživaška kot z Draškega vrha. Če je to sploh možno. Putrček. Vleče naju še v eno grapo, ampak sva že pozna, še bolj pa ne preveč navdušena, tako da narediva še zadnji vzponček, nato pa odsmučava skozi macesnov gozd do Zlatih vod ter Rudnega polja. Tudi tukaj se je dalo kar dobro peljati. Še največ kamenja je na samem vrhu Velikega Draškega vrha, drugje popolne razmere, razen v mojem telesu nižje od glave. Vseeno pa odlična ocena. Pa saj je na turni smuki vedno. Sploh pa s Šparovcem, ki naju kmalu čaka jubilejna 10 obletnica, za katero si bova privoščila uživanje z Blegoša, Dovške rožce ali pa Javornika.

Spust s Srenjskega prevala

Prvi tekaški trening novoustanovljenega kluba 3iron bo v ponedeljek 18.1.2010 ob 18 uri. Ta termin ostaja tudi naprej. Dobimo se na Sorškem polju, tam kjer gre železniška proga čez cesto, ki povezuje Žabnico in Breg. Spodaj je še slika, če pa komu še vedno ni jasno, naj me pokliče na 040853374 ali piše na edo@svashta.com. Na trening lahko pride vsak, tudi če ni član našega kluba. Tek bo prilagojen našim sposobnostim. Slabši bomo v skupini pri Primožič Lojzetu, boljše bo prevzel Ivo Švrljuga. Potrebujete superge, ter še kakšen mesec svetilko.

Vabljeni

Današnja tura na Klek je bila zopet v skladu z normativi. Da se mi Šlibar še sredi noči ne bi zopet usedel na zvonec, sem se v polni bojni opremi (na srečo brez smučk) odpravil njemu nasproti. Seveda peš. Po dobrih desetih minutah se mi je že dozdevalo, da nekaj ne bo štimalo. Hodim še toliko časa, da imam superge in nogavice popolnoma mokre, ter ga nato pokličem.

”Ufffffff, zaspal sem. Pridem čez pol ure.”

Naj grem sedaj nazaj, naj ga čakam ali grem naprej? Hodim dalje, vmes kličem Šparovca, ki se ravno odpravlja.

Končno se nekako uskladimo, ter razprtije rešimo, kako drugače kot s kavo.

Vmes si izberemo tudi današnji cilj, odpeljemo proti Jesenicam in tura se začne.

Še zadnje peglanje smuč

Snežne razmere nas tako kot zadnjič na Zelenici razočarajo. Nič ne obeta, da se bo dalo kaj smučati. Zopet dolgotrajni bojni posvet, in tako kot ničkolikrat nas reši Joco s svojim odločnim: ”Gremo dalje”. Bomo imeli pa kondicijsko turo. Hodimo izredno počasi, saj imamo vmes duhovne vaje. Po dolgih treh urah končno dosežemo vrh.

Plesne vaje

Šparovec nam z lopato utira pot čez potok

Pa še nekaj vesoljskega za Medota

Telovadba pod vrhom

Sam vrh je kar razpihan, vendar vseeno najdemo prehode do začetka flanke, ki smo si jo izbrali že na poti navzgor. Pršič, da si boljšega ne bi mogli zaželeti. Vriskanje. Mislim, da se nam je prvič pripetilo, da je vse pobočje še nedotaknjeno. Šparovec je tako navdušen, da se še enkrat odpravi navzgor, s Šlibarjam pa nadaljujeva z raziskovanjem najinih obzorij.

Šparovec v drugo

Sledi še spust do avta, ki ne sodi več v smučanje, ampak peljali pa smo se. Čeprav smo kar dobro zašli, se nato zopet dvignili kar nekaj metrov, pa smuče dol, pa gor, smo vseeno prišli navdušeni do avta. Zahvala enemu članu iz družine zajcev, ki nam je pokazal najboljšo pot.

Današnji dan je bil skoraj v celoti posvečen iskanju vesoljskih sil. Že jutranja kava je kazala na to. Lojze je prejšnji teden obiskoval črevesologa, ki je z njim delil nekaj globokih misli. In tako nam je Lojze zaupal, da ta človek obiskuje samo ljudi, ki so starejši od 300 let, njegova prijateljica pa že leto dni nič ne je. Sledil je obisk pri naših bližnjih sorodnikih, kjer je Lojze nadaljeval pot v vesolje. Doma ima namreč neko čudežno blazino, na kateri preživi kar nekaj časa, in medtem spoznava samega sebe. Dan z Lojzetom sem zaključil z božičnim kosilom, kjer me je spričo novih spoznanj prepričeval, da moramo solato mešati in jesti z rokami. Ker en dan v leto lahko posvetim potovanju v samega sebe, sem se odpravil v Kamniško Bistrico, kjer že nekaj tednov v tamkajšnjem potoku namakam noge. Zakaj in kako puščam za drugič. Sem pa tam ob pogledu v potok povsem onemel. Dobesedno sem bil šokiran, ko sem v vodi zagledal znanega kranjskega triatlonca, nekaj dni nazaj tudi zmagovalca mednarodne tekme v Poreču Mateja Medveda. Beseda je dala besedo, in zaupal mi je, da spričo zaprtega kranjskega bazena trenira v Kamniški Bistrici.

Po prijetnem čofotanju sva se odpravila do spominske plošče preminulemu Tomažu Humarju. Sicer sem bil teden dni nazaj tukaj z družino, pa nam ni uspelo priti do plošče. Ustaviva mimoidočega, in po njegovih napotkih odideva proti spominskemu parku. Po pol ure hoje, lomastenju po gozdu, se sprijaznim da tudi danes ne bo nič.

Pa srečava novega domačina, ki naju napoti po novi poti. Po nekaj ovinkih sva že v dobri temi končno v spominskem parku. Za katerega sploh nisem vedel. Je pa posvečen ponesrečenim v gorah in je bil odprt leta 1981. V popolnem miru, tipajoč od table do table iščeva ploščo Tomažu Humarju. Vsake toliko časa odkrijeva novo obeležje. Kar malo strašljivo. Nekje so prižgane svečke, drugje ne. Tomažu posvetiva nekaj minut, nato pa se odpraviva nazaj. In vmes spričo Medotovih bremen, ki jih zadnje čase nosi, filozofirava in iščeva pot. Do vesolja.

Lojze Primožič 1. absolutno

Matej Medved 1. na 23km; 1. do 52kg

Naša, trenutno najboljša predstavnika sta se udeležila tekaške prireditve Istra v vašem srcu. Lojze je tekel 53.8 km, ter kot prvi prišel skozi cilj. Medo je tekel zadnjih 23km, ter prišel v cilj takoj za Lojzetom. Tako ni nobenega vprašanja kdo bo na letošnjem zaključnem delu 3iron kluba prejel denarno nagrado za najboljšega člana, ter najboljšega novinca. Fanta sta si s trdim delom, ter ogromnim odrekanjem to zaslužila. Zadnje pol leta sta povsem podredila tej mednarodni prireditvi. Koliko neprespanih noči, zgodnjega vstajanja, odrekanja ter  ogromno znoja je bilo prelitega. Pa se jima je vse vrnilo. V čast mi je bilo, da sem preživel z njima zadnji dan pred tekmo in videl, kako potekajo priprave vrhunskih športnikov. Zjutraj smo odšli na kavo, potem v rahlem sneženju v za naju z Medotam nenormalnem tempu na Jošta. Tam smo pili čaj s sadjevcem. Nato smo odšprintali navzdol, ker je moral Lojze po pizze, Medo pa je odšel na nogomet. Zvečer je Lojze odšel za sprostitev na koncert Sidharte, z Medotam pa sva bila še na košarkaški tekmi. Torej, dan pred tekmo: šport z čimveč intervali, šnops, pizza, koncert,.. in uspehi so tu.  Naše vitrine komaj čakajo na prve pokale, Lojzetovo poročilo s tekme je tukaj, Medo pa ga je obljubil do jutri.

Za konec pa: vse je v vesolju.

REZULTATI:

ULTRA /RUN SAVUDRIJA – NOVIGRAD, 53.8 KM

IND. / MANS / M

Po polletni odsotnosti, ko je po Vietnamu iskal svojo identiteto se je v naše vrste na velika vrata vrnil Šparovec, ki je v današnji besedni igri postal Safemoney. Prav njemu gre zahvala, da smo zopet v turnosmučarski ritual vrinili kavo. Ki mora postati tradicionalna, tako kot je bila stalnica pred njegovim izginotjem. Na današnjem jedilniku imamo na razpolago Bloodyhill, Greenhouse in Oldtop. Bloodyhill odpade zaradi spolzke ceste, Oldtop brez kakšnega pravega razloga, polovica članov hoče potem na Draški vrh, na koncu pa starosta Joco udari po mizi in že se peljemo proti Zelenici. Ozračje kot bi bili v Gavioliju. Šlibar vrti zelo čudno elektronsko glasbo, kjer skupina rabi 5 minut, da preide v drug takt. Nadležno.

Včeraj na Ljubelju nisem niti stopil iz avta, pa sem že obrnil zaradi pomanjkanja snega. Danes pa obračamo takoj pri izhodu iz gozda. Pa se nato po prepričevanju mimoidočega turnega smučanja obrnemo nazaj. Že čez nekaj trenutkov pa mimo nas pripelje nek stari Pickup. Ja, po smučišču. V njem pa štiri enote, oblečene v partizane. Najprej se malo vozijo gor in dol, in da še ne bi bilo zadosti, eden stopi ven in začne streljati. Najprej sem mislil, da so biatlonci zgrešili Pokljuko, potem pa se le zedinimo, da so to lovci, ki ”opravljajo družbeno koristno delo”. Vsi pa se strinjamo s Šparovcem, ki pripomni, da bi puške morali dati tudi jelenom, da bi imeli enkovreden boj.

Hodimo počasi, saj je formo potrebno tempirati za konec sezone. Pri koči na Zelenici imamo krajšo analizo, potem pa se zaženemo v breg proti Trianglu. Tukaj pa je ponekod že okoli 30 do 40 cm. Joco dela odlične stopnice, ki naju s Šparovcem premamijo in tako zadnjih nekaj višincev smuči romajo na rame. Na vrhu odličen razgled v krogu nekaj metrov, toplo pa tudi ni preveč. Kar najhitreje se pripravimo in vriskajoče odvijugamo do koče. Pod samim vrhom zgornje žičnice potem kar nekaj kamenja. Skozi gozd brez težav, spodaj pa na nekaterih delih zopet kar nekaj navdušujočih metrov, pa potem malo po travi in že smo na… Zasluženi kavi.

Tura tako kot ponavadi odlična, razen nekaj metrov, ko je potrebno paziti na smuči.

Ogrevanje pred tekmo

Šentanski plaz

Najnovejše rokavice

Priprave pred spustom

Danes smo uspešno pretekli 1. etapo zimske izvedbe Trans Slovenije, ki bo med 11.2.2010 in 14.2.2010. ”Smo pretekli” je morda malce grobo rečeno, ampak ker smo ekipa, naj bi to že držalo. Prvič smo tudi preizkusili sistem, ki naj bi ga se držali na tej dirki. Torej Medo in jaz kot šoferja, koordinatorja, oziroma deklici za vse, Blaž kot računalniški mojster, ter Lojze kot tekmovalec. Z avtom smo se odpeljali do Rateč, kjer je Lojze pri minus 2 stopinjah začel svojo pot proti Kranju. Na začetku smo izbrali postanke na 6km. Kar pomeni, na vsakih 6km se ustavimo, postavimo pred avto in damo Lojzetu tisto kar rabi. Kmalu smo postanek zmanjšali na 4, 5 km. Ker smo vsi z Gorenjske nam ta etapa orientacijsko ni delala preglavic. Rateče-Kranjska gora-Jesenice-Žirovnica-Vrba-Begunje-Črnivec-Posavec-Podbrezje-Naklo. Skupaj 61,31km in še nekaj, čas 4:49. Lojze se je držal odlično, pojedel je največ banan, potem pa kakšen gel, čokolado, pil pa največ vodo. Vseskozi smo ga vzpodbujali z njemu najljubšimi popevkami. Najbolj so ga motivirale naslednje: Stane Vidmar:Mati, Damjan Murko:Srečen ker sem moški, Werner:Ne gane me, Simona Weiss:Vzela sem si Štajerca, Fredi Miller:Nategnem še tvojo fračo… Poslušal je še kar nekaj drugih šansonov, ampak te smo mu največkrat zavrteli. Na cilju je zgledal bolj spočit kot mi po teku okoli Brda. Za prvič smo se odlično držali, upam, da je selektor zadovoljen z nami, da nas ne bo zamenjal. Sigurno ima najmanj pripomb nad Blažem, ki je bil celo pot zadaj za računalnikom, tako da mu niti ni mogel iti na živce.   Naslednjič probamo 2. etapo. Malce za motivacijo pa: če Lojze ne bo naslednjič tekel vsaj tako dobro kot danes, bo namesto svojih pesmi dobil kakšno našo, podobno teli:

Če pa še kar ne bo šlo, pa še tole:

Naš predsednik Lojze je ustanovil klub 3iron. Zaenkrat smo v njem štirje člani, seveda pa vabimo še druge.

Povzeto iz statuta 3iron:
Član je lahko vsak slovenski ali tuj državljan, ki se prostovoljno včlani na občnem zboru društva ali predloži pisno izjavo upravnemu odboru in se zaveže, da bo deloval v skladu s predpisi ter statutom društva in ostalimi sprejetimi pravili društva ter redno plačuje letno članarino.

Letna članarina znaša 20eur in je za vsakega člana obvezna in jo nakažite na:  Triron, Kidričeva cesta 66b, 4220 Škofja Loka  -

TR pri SKB banki:  SI56 0312 8100 0815 725

Vsi, ki želite postati član društva 3iron prosim pišite na  edo@svashta.com

Kaj nudimo? Zaenkrat dobro družbo, skupne treninge, nasvete ter darilo (rokavice, majica,..odvisno od dogovora), kasneje popolna klubska oprema, vsaj en odhod na polironman tekmo letno, vsaj en odhod na IM tekmo letno, skupna udeležba na tekih po Slo in tujini

Sedanji člani:

Lojze Primožič, predsednik, Edo Krnić, Boštjan Potočnik, Matej Medved, David Svetičič, Ivo Švrljuga