img_3986-001

img_3995

Sassolungo je najmanjša dolomitska skupina. Če jo pogledaš s sedla Sella se ti zdi, da jo zastopajo trije vrhovi. Ko prideš bližje, ugotoviš da jo sestavlja osem glavnih vrhov, ki si od desne proti levi sledijo takole: Spallone del Sassolungo, Sasso Lungo/Langkofel, Punta Delle Cinque Dita, Punta Grohmann, Punte Dantersass, Torre Innerkofler/Innerkofler Turm, Dente/Zahnkofel in  Sassopiatto/Platt­kofel. Ko pa stopiš na škrbino na višini 2681 m (Forcello del Sassolungo) ugotoviš, da je okoli nešteto manjših in večjih vrhov, nazobčenih gmot, nažagani greben, iz katerega štrlijo novi stolpiči, polno strmih grap,… Najvišji vrh, Sasso Lungo s 3181m, mi bo dostopen šele leta 2024, ko bom dopolnil 50 let, in za darilo dobil enodnevni izlet z Markom Prezljem. Do takrat pa lahko le berem opise. Pa še ti so zaradi težavnosti tako redki. Radovedni bralec se sedaj sigurno sprašuje, zakaj pišem o neki dolomitski skupini, če sploh ne vem kam bomo šli. Včeraj sem namreč mojima sotrpinoma obljubil, da ne odprem ust v vezi z nadaljnjimi raziskovanji. Kako potem vem kam bomo šli. Težka uganka. Naj vam pomagam. Ker pišem nekaj dni po našem prihodu. Fascinatno, ne?

dsc_0527

dsc_0550

Zjutraj v miru pojemo. Nič ni govora o tem kaj bomo počeli. Mogoče sta se na skrivaj dogovorila, pa me preizkušata. Bomo videli. Spakiramo in se odpeljemo proti prelazu Sella. Od nekdaj mi je ta prelaz najlepši v okolici. Definitivno sem že sedaj zadovoljen z izletom, pa če nikamor ne gremo. Malo ju opazujem. Ivo se drži v ozadju, kot običajno ne reče čisto nič. Petra pa prevzema vlogo vodilnega. Takoj se zagleda v kočo pod Sassolungom. To je bil sicer moj včerajšnji načrt. Da gre Petra do vrha z gondolo, midva peš, potem pa v okolici prehodimo kaj. Ivo je definitivno šokiran nad Petrino odločitvijo. Dostop zgleda težaven in to ga očitno prestraši. Pozneje se izkaže, da je pot lažja kot do Sass Pordoia. Vmes me dobrih 5 minut Ivo napada oziroma provocira, da samo čakam na napako, da bom lahko kaj rekel, da bom pozneje lahko užival ko bo današnji dan slabši kot včerajšnji itd. Petra se prešerno smeji, kot vedno, ko kdo udriha po meni. Sam spoštujem, da se kdo kdaj spravi name, saj se tudi sam prevečkrat na koga. Ni mi pa popolnoma nič smešno. Vse je na osebni ravni. Govorita tako, kot da bi bilo vedno vse po moji. Ne vem ali se ne zavedata ali pa se nočeta, ampak sam se tudi ogromno prilagajam. Če bi bilo včeraj po moje, bi šel do Piz Boa sigurno po ferati, pa potem vsaj še na nekaj vrhov… Tako pa smo trije in je potrebno najti neko vmesno rešitev. Da pa jo najdemo, je potrebno povedati želje. Sam se teoretično sigurno najbolj pripravim, tako da potem lahko predlagam izlete, onedva pa se potem strinjata ali ne. Če pa nič ne povesta je težko čimbolj optimalno izkoristit malo časa, ki nam je na voljo. Če pa bi samo ležala, se mi zdi tudi pošteno, da se to pove in se drugim pusti odprto pot.  Ni pa to nič posebnega kar pišem. Vse to je popolnoma normalno. Nemogoče je, da tri osebe funkcionirajo na isti frekvenci. Vedno se nekdo prilagodi. Potem je pa vprašanje, če to izpostaviš ali ne. Sam ne bi sploh pisal o tem, ampak kaj ko sem plačan po vrstici. In če hočemo še kdaj kam iti, problema pa ni nobenega in če za nameček še ne osvojimo nič prestižnega, je treba najti kak manjši problem.

img_3987

Opazujem gondole, ali kakorkoli se jim že reče. Ki peljejo do Koče Toni Demetz. Cena je 7 EUR v sno smer. Dve osebi gresta notri. Tečeš ob njej, ko pride mimo, skočiš not. In potem še naslednji. Na vrhu gre gondola v eno smer, ti pa skočiš na drugo stran. Poanta je, da se gondola sploh ne ustavi. Zanimivo. Kot že prej omenjeno gre tu za podobno melišče, kot vodi tudi do Pass Pordoia. Le, da je tu malo krajše. Tam se dvignemo za okoli 600 metrov, tu za 400 metrov. Tam je melišče lepše, se da lepo spustiti po njem. Tukaj bolj trdo. Zgleda pa ta vzpon od spodaj veliko težji. Pa je popolnoma lahek. Tudi lepši, zanimivejši. Vseskozi opazuješ stene na obeh straneh. Že kmalu zagledamo tudi prve plezalce, ki jih potem opazujemo do vrha. Do koče Toni Demetz. Ki je vsidrana med dve steni. Prehod je urejen tako, da misliš da boš na drugi strani padel v globino. Pa ni. Za hišo se odpre kotanja. Ki vodi navzdol proti koči Vicenza, od koder nas ferata Schuster popelje na Platkofel. Ali pa po cca 15 minut na Sassolungo, ali okoli Sassolunga do koče Comici. Skratka, ogromno možnosti. Je pa tam tudi zanimivost, predvsem za neplezalce. V sredini, med temi ostenji, stoji velika tabla na kateri piše Plezalna arena, z vrisanimi smermi. Tudi pri nas bi bilo to izredno dobrodošlo. Koča Toni Demetz ima najbolj tragično zgodbo od vseh, ki smo jih obiskali. 17. avgusta 1952 je strela zadela dva gornika iz Milana in njunega vodnika Tonija Demetza (starega komaj 20 let). Prvi, ki je prihitel na kraj nesreče je bil Tonijev oče Giovanni Demetz. Ugotovil je, da eden od gornikov še diha, za drugega in pa njegova sina pa je bilo prepozno. Kljub neizmerni žalosti je zmogel toliko moči, da je ponesrečenca varno privlekel do doline. Šele nato se je vrnil k sinu. Tragičen dogodek je Giovannija in goro Sassolungo povezal za vse življenje. Trdno se je odločil, da bo na Forcello del Sassolungo, na višini 2685 m, naredil zavetišče. Decembra 1952 je iz rok predsednika Italije prejel nagrado za zasluge v gorah. To priložnost je izkoristil in predsedniku zaupal svoje želje. Leta 1954 je bilo v spomin na Tonija Demetza postavljeno zavetišče s šestimi posteljami. Ki se je pozneje razširilo, postavili pa so tudi žičnico. Če ste brali prejšnjo objavo, potem veste, da te koče ostajajo lastniku. In tako je tudi tu. Kočo Toni Demetz vodi Giovannijev najmlajši sin s svojo družino. Ob koči pa je postavljenih tudi nekaj tabel, povezanih z zgodovino okoliških sten. Skratka, vredno obiska. Celodnevnega. Mene je jeza spričo zbadanja, ki sem ga bil deležen, že zdavnaj minilo. Če bi sam organiziral, bi težko bolje.

img_4054-001

Na vrhu pa zagledam eno izmed tabel, ki kaže okoliške poti. Takoj me zamika, da bi se spustil na drugo stran, ter prišel okoli Sassolunga. Pa ne smem nič reči. Mož beseda pa sem, če nič drugega. Pa še karakter za povrh. Hitro najdem rešitev, ki mi da vsaj moralno zadoščenje, da danes je pa res vse tako kot bosta rekla. Petri napišem sporočilo. Telefonsko. Čeprav sedi zraven mene. Patetično. Ampak čez nekaj trenutkov že hitim navzdol. Ivotu sem dal vso opremo, sam pa vzel najnujnejše. Hvala. Da me ne bi preveč čakala, sem se odločil, da bom tekel kolikor se bo dalo. Bil sem zelo motiviran, saj sta mi res naredila uslugo. In že od zadnjih tekem nisem oddelal nekaj tako maksimalno. Seveda sem tam, kjer je bilo potrebno pazil. Še najbolj neroden je bil ravno spust do koče Vicenza Langkofel. Sledil je prečen vzpon/spust do koče Comici. Nato pa samo še ravninski tek do izhodišča. Vmes sem seveda opazoval, naredil tudi nekaj slik. Ter delal načrte. Če bi bilo po moje, bi šli naslednjič spet peš. Ampak, smo pač trije. Zato je potrebna komunikacija in medsebojno prilagajanje. Kar pomeni, da gremo naslednjič peš.

img_4062-001

SLIKE

1.dan Piz Boe

 

img_3952-001

To je naš letošnji drugi obisk pravljičnih Dolomitov. Prvič pa brez koles. Nekateri so kolesarji, spet drugi tekači, planinci… Sam sem vse. Vse bi počel. Nekaj časa eno stvar, potem kaj drugega, tretjega. Tale moj Ivo je pa najprej kolesar, potem mogoče malo tekača, hribovca pa ni čisto nič v njem. Potem je tu še Petra, ki…, je Petra, in moje možnosti za obisk hribov v tej formaciji so minimalne. Vsakič pa, ko smo tu s kolesi, otožno zrem v te vrhove in si mislim kako bi bilo, če bi bilo. In tokrat je bilo. Ne vem kako smo prišli do tega, ampak ko startamo v petek pozno popoldan, v avtu ni koles. To pa pomeni, da nekaj hribov bo, koliko pa, je odvisno od moje vztrajnosti in njune uvidevnosti. Dolomiti so sicer del alpskega gorovja, in se nahajajo v deželah Južna Tirolska, Trentino in Belluno. Prav tako se delijo na vzhodne in zahodne. Zato je moje poimovanje malce posplošeno. V našem primeru so Dolomiti območje med Cortino in Bruneckom.

img_3958

Zaradi že več kot mesec dni trajajočih zastojev v karavanškem predoru nam ta varianta dostopa do Dolomitov ne pride v poštev. Preostane nam vožnja po avtocesti čez Gorico in Belluno, ali pa ena izmed mnogih variant do Lienza brez Karavank. Ivo ugotovi, da petek popoldne na avtocesti okoli večjih italijanskih mest ne pride v poštev. Zato izberemo Korensko sedlo. Pot nadaljujemo do Hermagorja. Nato pa med nekaj možnostmi izberemo najslabšo. Navigacijo. Ki nas ne usmeri na Lienz, ampak naravost proti Sillianu. Čez Doblach, Liesling. Pokrajina je prelepa. Ampak kaj, ko je toliko ovinkov. Petri je izredno slabo. Kar občutiva tudi midva, v bistvu skoraj nič kriva. Sam sem se sicer mogoče počutil malce, ampak ko sem ugotovil, da potomec ni vzrok slabosti, me je krivda minila. Hitro ugotovim, da zavoljo bližajoče se noči danes ne bo kakega pohajkovanja. Porodi se mi misel, da bi lahko z Ivotom tekla do Pordoia. Nekajkrat sva bila na vrhu s kolesom. Peš še nikoli. In kaj je lepšega kot dopust začeti s tekom na enega od legendarnih prelazov. Ivo je takoj za. Petra ne preveč, ampak ne toliko, da bi naju prepričala. Pusti naju v Arabbi. Čuti se, da se letošnje sanjsko poletje bliža koncu. Ivo si nadane dolgo majico, sam pa oblečem legendarni anorak brez rokavov iz časov Emila Zatopka. Čelni svetilki na glavo in greva. V popolni temi režem ovinke. Naklon je ravno primeren. Vedno mi je v klanec lažje teči kot kolesariti. In ker tukaj že na kolesu ni posebnega vzpona, ga je na teku še manj. Popolna uživancija. Dopust, Dolomiti, klanec, tema. Če bi padal še dež, bi bilo že prav kičasto. Malo pod vrhom me najprej prestrašita dva psa, nato tretji pride v izvidnico, četrti pa gre v borbo. Prerirava se sredi ceste, potem pa pametnejši (pes) obupa. Pomislim na Ivota, kako bo odreagiral. Kasneje pove, da sta bila samo dva psa, da se mi je samo zdelo v temni noči, strah pa je dodal svoje. Naslednji dan slišim podoben glas malo pod Piz Boem in rečem Petri in Ivotu, da slišim psa, ki si naj bi ju včeraj predstavljal. Za nameček sta lastnika Slovenca. V smehu razjasnimo situacijo, sam pa se za kako uro rešim bremena, da v moji glavi ni vse urejeno.  Z vrha Pordoia naju do hotela čaka dober kilometer spusta. Pod tuš, ter v lov za hrano. Petra je sestradana že nekaj ur. Hitro ugotovimo, da hrane nocoj ne bomo videli. Vse že zaprto. Ne preostane nam drugega kot da imamo pivo za večerjo. Potem pa hitro v posteljo. Jutri nas čaka vzpon na Piz Boe. Ki ni nič posebnega. Skrbi me edino vreme. Ki naj bi se okoli poldneva skisalo. Ker me že nekaj časa obtožujeta (popolnoma upravičeno), da imam vedno neke načrte, da ne dam niti minute miru na dopustu in da hočeta počivati na dopustu, jima sveto obljubim, da ju spravim do Piz Boa (3152m), potem pa ne odprem več ust.

Prelaz Pordoi

dsc_0497

Do takrat pa imam še dovolj časa. Ob 7:00 zajtrk, z Ivotam greva peš do Koče Rifugio Forcella Pordoi (2829m), Petra pa ob 8:30 z gondolo (17 EUR povratna). Plan se nam že takoj podre, saj ob 7:00 v hotelu ni žive duše. Če ne bi bili lačni še od včeraj, nas ne bi to nič motilo. Tako pa se odločimo malo počakati, saj nas potem čaka dolga pot. Ob pol osmih končno ”gazda”, ki pove da bo zajtrk čez 10 minut. Čez pol ure z Ivotam obupava. Greva. Petra pa bo počakala na zajtrk, vzela nekaj še za naju. Sama pot se začne na prelazu Pordoi. Zelo dobro vidna, pa tudi označena. Številka 627. Vse poti so označene s številkami. Na začetku so mi delale preglavice. Doma nisem našel nobenega pametnega zemljevida. Za Piz Boe sem vedel, da ne bo nobenih preglavic. Če bi pa hoteli kaj zraven, pa je dobro vedeti kam se podajamo. Podatke o nekaj vrhovih sem dobil na strani hribi.net, pa v knjigi Čudovite Alpe (Andrej Mašera), ter Dolomiti, sanjske gore (Andrej Mašera). Še največ pa nam je pomagal zemljevid, ki smo ga dobili v hotelu (tako zgleda). Vse poti, gore v tem predelu. Označene s težavnostjo, ter okviren čas.

Proti koči Rifugio Forcella Pordoi

img_3938

Do koče Rifugio Forcella Pordoi hodiva eno uro. Seveda na vrhu popijeva kavo, ter počakava na Petro. Vmes slikava, opazujeva pokrajino. Ker do sem pripelje žičnica, vrh pa ni nekaj posebno težavnega, je gora deležna množičnega obiska. Spričo mojih preteklih dogodkov je ena izmed redkih zahtev, da vedno nosimo čelade. In tokrat, mislim, da se ne motim, so bile to edine tri na Piz Bou. Sam vzpon je dobro viden od samega starta. Problem zna predstavljati samo megla. Pomagajo tudi cca 2 metra, v rdeče obarvane palice. Pod vrhom so, vsaj zdi se mi tako, naredili obvoz. Mislim, da ko sva bila kako leto nazaj tu s Petro, je vodila pot samo preko parih skob, danes pa je okoli speljana lažja pot. Kar je  zelo dobra rešitev, saj se kljub enostavnem vzponu naredijo zamaški.

Vse dobro označeno

img_3799

Vremena nimamo idealnega. Okoli se podijo meglice. Še vedno pa bolje kot je kazalo nekaj dni nazaj. Kljub temu, da je Ivo prvič na vrhu višjem od 3000 metrov, pa pogled na njegov obraz kaže, kot da je ravno z nekega zahtevnega sestanka. Kot da je Real zopet zgubil proti Barceloni. Seveda naredimo nekaj slik. Pregledamo zemljevide. Tudi tu je postavljena koča. Popolnoma na vrhu. Težko se na hitro spomnim na katerem našem, če sploh, je koča. Da ne govorim o žičnici. Tukaj stoji koča Rifugio Capanna Piz Fasa. Postavljena leta 1963. 22 postelj. Brez tuša. Ko pregledujem internetne strani koč, ki smo jih obiskali naletim na zanimivost.  Povsod je kočo postavila določena oseba, običajno lokalni vodnik, alpinist. Koča je potem do danes v rokah, oskrbi članov njegove družine. Nikjer nisem zasledil ali so samo oskrbniki in ali je koča sedaj v rokah kakega društva kot je urejeno pri nas.

img_3891

img_3881

img_3889

Potem se spustimo na drugo stran, do koče Rifugie Boe. Tudi tu je kot povsod drugod pot zanimivo speljana. In predvsem odlično zavarovana.  Nekje ji rečejo (koči) tudi Bamberg Hutte, postavljena pa je bila leta 1898 (spanje 25EUR, polpension 52 EUR). Petra naroči kavo, midva pa greva na  vrh L’Antrersasa (2907m), ki je oddaljen le nekaj minut. Ob povratku prične rahlo kapljati. Kmalu začne padati tudi toča. Vendar je v nekaj minutah vsega konec.

Rifugie Boe

img_3905

img_3908-001

Počasi se vračamo. Vmes imam ogledan še vrh Sass de Forcia Occidentale. Ker je pot brezpotna sem si že doma natisnil sliko, da bomo vedeli kje začeti. Malo se lovimo, potem pa le najdemo. Petra naju počaka. Prevzame nahrbtnika, da bova čim hitrejša. Do sedla med vrhovoma Sass de Forcia Occidentale in Sass de Forcia di Mezzo se vzpneva po strmem melišču, potem pa desno po grebenu do vrha, kjer je križ. Takoj obrneva, da Petra ne bi predolgo čakala. Čeprav imava do Sass de Forcia di Mezzo samo kako minuto, pa sem tiho kot sem obljubil. Čeprav me bo razneslo. Tako blizu, pa vprašanje kdaj bom še tukaj. Ampak pač nisem sam. Vseeno gledam v Ivota, če bo kaj rekel. Mu tudi navržem, da je naslednji vrh tako blizu. Pa nič. Po strmem melišču se vrneva do Petre. Vzpon je bil siten, navzdol je šlo lažje. Petra gre nazaj do gondole, midva pa proti prelazu Pordoi. Hitro vidim, da je melišče podobno tistem nad Vršičem. Čeprav imam nove superge, je hiter spust bolj privlačen. Še lažje, hitreje gre kot z Mojstrovke. Na prelazu se počasi zberemo, posončimo in dneva je počasi konec.

dsc_0426

Sass de Forcia Occidentale, v ozadju Sass Pordoi

img_3933

Proti Sass de Forcia Occidentale, v ozadju Piz Boe

img_3926

Za jutri nimamo nobenih načrtov. Sem obljubil, da bom tiho. Čeprav pričakujem, da bosta kaj rekla. Očitno me preskušata. Pa mi ni všeč. Zastopim, da smo različni. Sam imam pač čmrlje v riti. Drugi jih pač nimajo. In zakaj moramo potem vse početi skupaj. Če komu paše ležati, naj leži. Drugi naj pa teka okoli. Samo pogovoriti se je potrebno, povedati kaj kdo hoče. Ampak to je malenkost. Saj bi jima vse povedal v obraz, pa je danes dan, ko si ne povemo vsega. Še jutri potrpim…
img_3817-001

SLIKE

Sassolungo, 2.dan

Piz Boe 2014

Že nekaj let me mika greben Košute. Teoretično sem ga prehodil večkrat. Praktično pa sem se ga lotil samo enkrat. Pa sva z Ivotom obrnila že nekaj minut nad Kofcami. Takrat, bila je še tema, sva še polna želja marširala proti grebenu. Pa naju je kmalu prestrašil čuden zvok. Pred nama pa samo oči, nekako v najini višini. Bližje ko sva bila, bolj je bil grozen zvok in večje so bile oči. Pa to ni pravljica o Crven kapi, to je čista resnica. Obrnila sva in jo podurhala nazaj. Brez kančka krivde. In tudi danes nama zvezde niso bile naklonjene. Ali pošteno rečeno, doma sva pametna kot hudič, na mestu samem pa vsak izgovor prav pride. Včasih sem imel s tem problem, sedaj ne več. Če ni vse na mestu, obrnem. Brez kančka krivde. Bodo cilji že počakali. Ali pa se bodo pojavili novi. Važna je pot, doživetje, cilj je samo predstava v naši glavi.

Z avtom sva šla skozi Jelendol ter po dobro urejeni makadamski cesti do odcepa, od koder je markirano pol ure do Kofc. Že takoj naju preseneti močan veter. Nisva ga pričakovala. Sam si nadanem rokavčke, ki jih začuda ne snamem do konca. Hitro sva na Kofcah. Po dobro označeni poti greva do Velikega vrha, ki je najzahodnejši vrh Košute. Če startaš s Kofc je res malo s poti. Zato bi bilo mogoče pravilno izhodišče Hajnževo sedlo. Tukaj pa hodiš dobre pol po grebenu in potem po isti poti nazaj. Kar hitro se odločim, da bo zaradi vetra najina pot predčasno končana. Bova pač več časa poležavala na Kofcah. Pa se tudi to ni dalo. Čeprav se na prvem vrhu zadrživa samo nekaj minut, vseeno smuknem v bivak vrečo. Potem pa pričneva s prečenjem. Kljub temu, da se mu reče grebensko, pa se samega grebena ne drži dobesedno. Večina poti poteka po južni strani. Se pa seveda nekajkrat hodi po samem grebenu. Tam sva zavoljo vetra najbolj previdna. Na srečo piha v pravo stran. Če bi pihal proti Avstriji, bi gladko obrnila takoj. Tako pa greva preko Toplarja, Kofce gore in Malega Kladiva do Velikega Kladiva. Obema hkrati nama premineta telefona, tako da je tudi s slikanjem konec. V mislih imava povratek preko Škrbine. Vendar pa je veter vedno močnejši. Sedaj tudi sunki niso več enakomerni. Razmišljam o vrnitvi po isti poti. Potem pa opaziva potko, ki pelje do Planine Šije in oba se strinjava, da je čas za povratek. Čaka naju še pol ure hoje do izhodišča. Nameravala sva malce posedeti, pa je prehladno.

123

22

25

Greben

28

Planina Šija

33

Planina Kofce

26

Premočan nasprotnik

DSC_1226

Mala Mojstrovka (2332m) je zaradi relativno visokega izhodišča (Vršič 1611m) izredno priljubljena destinacija. Tako poleti kot pozimi. Seveda je pozimi ovira sneg, ki onemogoča dostop z avtom, dokler prelaza ne splužijo. Ogromna količina ljudi seveda pomeni tudi nekaj procentov takih, ki tu resnično nimajo kaj početi. Ampak to je seveda problem, ki je prisoten že nekaj let in delo za druge instance. Seveda tudi midva s Petro nisva primer za zgled, tako z opremljenostjo in pripravljenostjo, ampak skušava se držati vsaj osnovnih pravil.

Prejšnji teden smo kmalu onemogli

DSC_1112

Petra je v bistvu moja žena. Do sedaj edina. Ljubiteljica gora in zavarovanih poti. Vendar, da se jih ne bi naveličala, jih obiskuje bolj poredko. Pa že s to besedo sem ji močno pogledal skozi prste. Narediva pa letno nekaj tur. Je pa problem predvsem zame, da je tehnično veliko več sposobna kot fizično. Po domače povedano, sposobna je zlesti veliko več, kot ji lahko nudim jaz. Na srečo je to najin edini problem v zakonu. V glavnem, po temeljitem premisleku in potem, ko sva se o vsem temeljito pogovorila, seveda zvečer ob svečah, se odločiva za Malo Mojstrovko. Ni preveč hoje, zajle so, razgledi so, potem pa se lahko še osveživa v na novo obnovljeni Jasni.

3

Najina večna težava je jutranje vstajanje. V bistvu ima problem Petra, ampak ker greva skupaj, je pač problem najin. Nekako si priborim 6 uro za čas odhoda. Seveda sem pripravljen na nekaj zamika. Pa ga tokrat ni. Brez najmanjšega problema je že ob 6ih v avtu. Danes pustiva avto na  vrhu Vršiča. Prejšnji teden smo parkirali pri Erjavčevi koči, ampak je današnja varianta udobnejša.

DSC_1196

Hitro sva na prevalu Vratca. Ker pri vstopu v steno pričakujeva zastoj, si vzameva krajši odmor. Obujeva, oblečeva, nadeneva si, ali kakorkoli se že reče, samovarovalni komplet. Tudi čeladi gresta na glavo. Potem pa počasi v steno. Petra ne kaže nobenega strahu. Čeprav od tu zgleda vse skupaj bolj grozno kot je v resnici. Pot je vseskozi dobro varovana. Da o tem kako je speljana niti ne govorim. Seveda bi bilo vse drugače, če ne bi bilo varoval. Ampak potem se ne bi imenovala zavarovana pot.

34

Že takoj naletiva na 6 ljudi. Popolnoma brez opreme, zdi pa se kot da gredo na kazenski sprehod okoli blejskega jezera. Saj me nič ne moti, razen da so pred nama in prožijo kamenje. Zato ju prehitiva takoj, ko se da. Potem pa greva umirjeno proti vrhu.

DSC_1209

Malo nad nama nekomu nehote iz nahrbtnika pade plastenka vode. Na srečo ne zadane nikogar. Resnično neodgovorno, da imaš plastenko tako malomarno pospravljeno. V takih trenutkih se šele vidi dejanska prednost samovarovalnega kompleta in čelade. Saj če se nič ne naredi je vse v redu, drugače pa…

DSC_1217

DSC_1204

Vsake toliko časa s kančkom očesa ošvignem Petro. Resnično uživa. Upam, da tega ne bo že jutri pozabila. Ko prideva do stičišča z neoznačeno potjo s Šitne glave malo počijeva. Samovarovalna kompleta pospraviva v nahrbtnik, saj varoval do vrha ni več. Tu se odprejo veličastni pogledi proti Jalovcu, Mangartu. Narediva nekaj slik, malce se nastavljava fotografskemu aparatu.

44

hh

DSC_1237

Na vrhu Petri predložim nadaljnje načrte. Prvi je, da se vrneva čez Šitno glavo. Drugi, da greva na Veliko Mojstrovko. Zadnji pa, da greva po južni poti v dolino in potem na kolo. Izbereva zadnjo varianto. Iz dveh razlogov. Prvi, da sem bila jaz tista resnično neodgovrna oseba (sramujem se), ki mu je padla plastenka. Drugi razlog je, da imam čevlje povsem uničene. Tako sem že drugič lahko okaran. Počasi se spuščava. Kako klavrno je stanje mojih čevljev priča podatek, da edine palice, ki jih imava, Petra prepusti meni. Seveda, slabši ima prednost. Vseeno se lomim po tistem že povsem zlizanem melišču. Višek dosežem direktno nad grapo skozi katero se spustimo na Vršič. Že v ne vem katero mi spodrsne. Obležim nekaj centimetrov stran od grape. Na srečo me Petra potegne za nahrbtnik. Še ena malomarnost, ki bi se lahko drugače končala. Nova šola. Previdno greva naprej. Pa potem po melišču direktno do Vršiča. Lepa tura. Zopet sem se naučil nekaj novih stvari. Očitno se bom učil do konca življenja.

f

Da pa ta noč ni bila moj dan dokažem v naslednji uri. S kolesom se spustim z Vršiča in grem na Korensko sedlo. Ker mi že nekaj časa nagaja menjalnik, se najvišjih prestav ne dotikam. Potem pa v najstrmejšem delu ugotovim, da s temi prestavami ne bom prišel gor. Za mano pa kolona avtomobilov. Kot že nič kolikokrat na silo prestavim v višjo prestavo in jo skušam tam obdržati. Nič. Z vso močjo poženem. Nič. Še enkrat. Takrat pa sem že na tleh. Motorist se me za las ogne. Avtomobil tudi ustavi. Ves v šoku se poberem s ceste. Pogledam škodo. Na telesu nič posebnega. Menjalnik pa v slabšem stanju, ter 3 zlomljene špice. Kliči Petro na pomoč. Tisti, ki je poročen ve kaj sledi. Za tiste, ki pa niste. Prišla me je iskat. Peljala me je h Kotniku na okusno solato, potem še na kavo. Že vmes sva šla v Kranjsko goro pogledati za nove čevlje. Zvečer pa mi je popravila kolo.

gg

IMG_2953

Za ta, za nas še precej neraziskovan kotiček Slovenije smo se odločili skupaj z Ivotom. On je tudi opravil rezervacijo. Destinacija Kostanjevica na Krasu. Pa je nato v zadnjem trenutku ugotovil, da je rezerviral za naslednji teden. Sami pa smo bili psihično pripravljeni za tega. In smo naredili neko uskladitev, ki bi nekako ustrezala vsem. Ta vikend gremo brez otrok, naslednji pa vsi skupaj. Petra zjutraj še dela. Zato se z Ivotom odpraviva s kolesom, Petra pa bo prišla potem z avtom. Sam sem že rahlo naveličan standardne trase čez Logatec in Ajdovščino, zato predlagam karkoli, samo drugje. Odločiva se za Sovodenj-Cerkno, potem bova pa že nekako prišla do Krasa. Večer prej si očitno nisem pripravil rokavčkov. To so pripomočki za lažje kolesarjenje v hladnejših razmerah. Ker nočem zbujati preostalih živečih v naši hiši, in ker sklepam, da je poletje še mlado, grem na pot pač brez. Kmalu ugotovim, da je bila to zopet ena pametnejših potez. Do konca julija imam običajno s sabo jakno. Za vsak slučaj. In je nikoli ne uporabim. Potem pa do novembra hodim brez. Za vsak slučaj. In bi jo uporabil. Ivo ima rokavčke in brezrokavnik, pa je tudi premalo oblečem. Po ravnem še gre. Pri spustu v Kladje pa zmrzne vse kar je možno. Seveda ne tako močno, da bi spustila kavo. Grem pa kljub temu v kiosk. Po časopis. ”Vam lahko kako pomagam?” je prijazna mlada uslužbenka. ”Rabim nek časopis. Da se oblečem,” ji odvrnem. ”Potem pa vzemite Slovenske novice. So samo 1 euro, pa vsaj enkrat bodo uporabne,” me dokončno osvoji.

Močna kava v Cerknem

IMG_2944-001

Dogovoriva se, da greva po glavni cesti do Bače, potem pa čez Čepovan. Nikoli še nisva prevozila tega vzpona. Obstaja sicer krajša pot. Odcep Dolenja Trebuša. Vendar ker gre sedaj pot rahlo navzdol, se raje še spuščava, probleme bova reševala kasneje. Izkaže se, da sva izbrala bolj humano pot. Vzpona je za kakih 6km, nobenega hudega naklona. Tu se že čuti pridih Primorja. Voziva se po planoti, potem pa naju čaka hiter spust do Solkana. Ker sva blizu Gorice, greva tja poskusiti kavo. Potem pa po monotoni, lahko da zaradi burje še toliko bolj dolgočasni poti, proti Ajdovščini. V vasici Potoče zavijeva desno čez nek hrib in sva v Braniku. Ker ima tam vikend Baldi se oglasiva, pa ni nikogar. Dobimo se s Petro in pogledamo kje je naša hišica. 5km stran od Branika. Postaja zanimivo. Že Branik ni kak presežek moderne civilizacije. Smo v vasici Pedrovo. Se ji lahko reče vasica? Mimo gradu Rihenberg na prvem ovinku desno. Pa še nekaj kilometrov vzpona. Ki me dokončno sezuje. Ne da se mi več. Na vrhu pa rapsodija. Konec sveta. Naprej se ne da. Mogoče 10-15 hiš, večina zapuščenih. In naše prenočišče, če se ne motim v bivšem hlevu. Upam, da nisem užalil prijazne gostitelje. Vsekakor pa je bila tu kmetija včasih. Ko malo brskam ugotovim, da so jo naselili leta 1896. Njihovi pradedje so potem obdelovali zemljo do leta 1952, ko so obupali in se preselili. Leta 2006 pa so se mladi Tončevi vrnili in obudili pravljico. Čeprav smo imeli ogromno načrtov, pa smo do konca dneva posedali okoli hiše ali pa se sprehajali po vasici. Vsi smo se strinjali, da je mir ki ga oddaja ta okoliš naravnost fantastičen. Kljub temu, da smo bili na žalost samo slabih 24 ur tukaj, pa smo si vseeno napolnili baterije za nekaj časa. Še se vrnemo.

IMG_2983

DSC_1014

IMG_2955

IMG_2975-001

Trasa: Kranj-Škofja Loka- Gorenja vas- Trebija-Sovodenj-Bača-Čepovan-Lokve-Solkan-Nova Gorica-Potoče-Branik-Pedrovo

140km; 1630 m vzpona.

ssss

 

 

Greben Mojstrovk

Thursday , 4, August 2016 Comments Off on Greben Mojstrovk

DSC_0900-001

Javna skrivnost je, da ko se moja glava nekaj odloči, je nič ne prestavi. Čeprav sem se ravnokar vrnil z dopusta in kljub temu, da mi je računalniški ali nek drug virus s kartice vzel skoraj vse preostale dni dopusta, pa sem nekje sredi ponedeljka začutil, da enostavno jutri moram nekam iti. S kom, kam? Ni važno, tudi hudič bi bil dober. Kot vedno se prvo lotim Petre. Brez zamere, tukaj je prišlo samo do besednega nasprotja. Hudič nima nobene povezave s Petro. In obratno. Na žalost me takoj zavrne. Preveč sva bila skupaj na morju in potrebuje čas zase. Naslednja žrtev je Ivo.

”Greva jutri s kolesom na Vršič in Mangart?”

”Ne morem. Imam popolnoma uničene noge. Potrebujem počitek,” me razžalosti.

”Pejva no. Rabim dopust,” se ne dam.

Kot ponavadi potem nekaj časa ni odziva.

”A greva z mojim kolegom proti Puli s kolesom in potem nazaj?” me potem preseneti Ivo čez nekaj minut. Kaj je zdaj to. Dve minuti nazaj uničene noge, ne more bogi na kolo, čez tri minute pa bi šel do Pule. Jezen ga takoj zavrnem. Zavedam se, da je Ivo po horoskopu dvojček. In sem vsega navajen. Prepričan sem, da so kdaj pa kdaj celo trije. Štirje. Pa mi nobena vedeževalka ne verjame. Zato počakam nekaj minut, da pride nazaj pravi Ivo in zopet poskusim.

”Ej, a bi midva jutri kam šla, kake hribe, kolo?”

”Seveda, samo povej uro. Pridem s kolesom in opremo za hribe.”

In sva zmenjena, povsem enostavno.

Če že sam nisem izkušen gornik, to še manj velja za Ivota. Zato je potrebno izbrati turo, ki mu bo ustrezala. Jaz bi pa tudi kaj novega. Ena mojih prvih turnih smuk je bila s Šitne glave (ali z Nad Šitom glava…). Poimenovanje vseh teh vršacov, pa tudi kje je kak vrh, pa če sploh je in še mnogo zanimevega je popisal Gorazd Gorišek (katerega Gorniška potepanja močno pogrešam) na straneh Gore in ljudje. Zato se v pravilno poimenovanje ne bom spuščal. Prav tako pa znam zgrešiti kakšen vrh. Malce sem se zgubil, zato moram še enkrat prebrati vse za nazaj, da sploh vidim kje sem ostal. Torej, greva na Vršič. Plan je Mala Mojstrovka čez Nad Šitom glavo, ter potem še Velika Mojstrovka. S sabo pa imava še kolesa, če bo potem še kaj volje. Sam se bom definitivno še spustil z Vršiča. Pa ne zaradi kakšnih užitkov ali potreb, predvsem za to, da živciram bivšega sodelavca.

Na Vršiču sva okoli 7 ure. Pobiralca parkirnine ni na spregled. Mogoče je na kavi. Tudi gospod, ki parkira zraven naju, išče fanta. Sam se ponudim, da plača kar nama. Zanimivo, da se potem srečamo še trikrat. Seveda ga vsakič spomnim, da še ni plačal. Startava po označeni poti proti Mali Mojstrovki. Že lani sem hotel na Nad Šitom glavo. Pa končal na Prednjem Robičju. Zato sem se sedaj bolje pripravil. Ko se zaletiva v melišča pod Mojstrovko in gre označena pot levo proti grapi, midva zavijeva desno po nemarkirani poti. Ko zvečer brskam po netu, ugotovim, da bi lahko desno zavila že prej.

Odcep za Šitno glavo, levo sedlo v Grebencu

DSC_0872

Od tu dalje je pot do vrha dobro vidna. So pa za vsak slučaj v pomoč postavljeni možici. Hitro sva na vrhu. Nadaljna pot do Male Mojstrovke mi ni znana. Še enkrat preberem opis. Malce se je treba spustiti potem pa iti po melišču. Tukaj prvič in ne zadnjič danes narediva napako. Ki pa ni prehuda. Namesto, da bi šla direktno čez vrh, se spustiva nazaj vse do melišča. Potem pa zopet navzgor. Šele kasneje ugledava dobro vidno potko, ki se vije z vrha Šitne glave.

Nad Šitom glava s potko, levo Robičje

DSC_0895

Kmalu prideva do stika s Hanzovo potjo. Od tu do vrha je pot označena. Nekaj zajl, klinov, pa par prijemov za skale in sva na vrhu Male Mojstrovke. Malce drugačen pristop. Predvsem pa sva bila vseskozi sama, kar tudi veliko pomeni. Sama sva skoraj do konca, vse dokler ne prideva do označene poti z Male Mojstrovke. Tam se šele začne civilizacija.

DSC_0894Na vrhu Male Mojstrovke se vsedeva za minuto. Samo toliko, da preberem opis vzpona na Veliko  Mojstrovko. Na njej sem  bil prvič letos spomladi. Ampak sem smučal. Zavedam se, da je razlika med zimskim in letnim vzponom velika, ampak da je takšna kot bom priča pozneje, se mi ni niti sanjalo. Od sedaj  dalje ločim vzpone na zimske in letne. Že od tu zgleda vzpon na vrh precejšen zalogaj.

Vzpon na Veliko Mojstovko

DSC_0910 Najprej prečiva melišče, potem pa se po strmem, rahlo razbitem pobočju vzpneva na vrh. Vodijo naju možici. Tem malim stričkom gre danes ogromna zahvala. Brez njih bi bili takšni vzponi nemogoči. Za nas ”kvazi gornike”. Na vrhu se mi ne zdi nič znanega. Iščeva skrinjico. Prepričan sem, da mora nekje biti. Pozneje začnem razmišljati. Po kakšnem ključu sploh so skrinjice z vpisnimi knjigami postavljene? Sam vrh se mi ne zdi nič podoben tistemu zimskemu. Takrat je bilo vse skupaj ogromno, zasneženo pobočje. Vrh si dosegel, kjer si si zaželel. Doma sem bral, da je sestop dokaj enostaven. Ker sva pa že pozimi do vrha šla čez nekaj predvrhov in ker ne najdem lahkega sestopa, se pač odločim, da sploh nisva na vrhu Velike Mojstrovke.

IMG_8806

In tako lepo nadaljujeva naprej. Pot vseskozi poteka po grebenu, mogoče gre nekajkrat kakšen meter na južno stran. Dobro je označeno z možici. Je pa ogromno lukenj, od malih do pravih jam. Tega si ne znava razložiti, bo priskočil na pomoč bratranec. In to zahteva največ pozornosti. Prepadnost nama ne predstavlja nevarnosti. Pogledi so neverjetni. Na vse strani. Sama vse. Vse popolno. Skoraj. Zanima me kako bova prišla dol? Kdaj bova na Veliki Mojstrovki? V vodničku je pisalo, da je z Male Mojstrovke na Veliko pol ure. Hodiva 27 minut. Torej, če sva izredno počasna imava še čas. Ne veva, da sva bila na Veliki vsaj 10 minut nazaj. Preklinjam elektronske naprave. Na roki imam pametno uro. Ki pa ni toliko pametna, da bi si sama vstavila gps sled. Sam sem mislil na to. Vzelo bi mi 3 minute. Ampak ne. Jaz tega ne rabim. Ko berem knjige sem sigurno boljši alpinist kot Tomo Česen. Sedaj pa… Lahko bi si vsaj na telefonu pogledal sled od takrat, ko sem tu smučal z Markotam. Ampak ne. Telefona nimam. Ker je pomembnejše, da v Kranju lovi Pokemone. Se bo ati že znašel. Lahko bi vsaj pogledal višino Velike Mojstrovke. V glavi sem imel, da je čez 2400. Midva pa nisva nikoli šla čez 2380m. Cel kup neumnosti. Napak. Vse mi zgleda enako. Midva pa še vedno hodiva.

IMG_8805

Dokler ne prideva do vrha s katerega se potem pot strmo spusti. Pozneje ugotoviva, da je tam Travnik. Vmes pa skalna pregrada. Dostop do Travnika sicer ne zgleda nič posebnega ampak kako nazaj. Tista pregrada me moti. Takrat sem šele zares ugotovil, da zastonj še vedno iščeva Veliko Mojstrovko. In da tudi, če greva nazaj, ne bova našla lahkega sestopa. Potrebno pa se je nekaj odločiti. Doma potem preberem, da je sestop s Travnika enostaven in da potem preči vsa ta pobočja do označene poti z Male Mojstrovke. To je tudi glavni problem. Ko vse prej bereš doma, te niti ne zanima. Pozneje, ko si bil nekje v živo, šele lahko ugotoviš kaj in kako. Zato je resnica, da je najlažje pametovati doma, za naslonjačem. Tam vse zgleda enostavno. Hodiva nazaj in iščeva kak lahek sestop. Na prvi pogled ga ni nikjer. Tudi zapisi so si kontradiktorni. Od lahkega sestopa, do težkega, pa zahtevne orientacije. Zame definitivno ni lahko. Končno zagledam nekaj mogoče lažjega.  Iščem najlažje prehode. Kmalu prideva do skoka. Ki ga, tako kot vedno, gledano od zgoraj ni bilo. Malo je za popaziti, ni pa nič kaj posebno težkega. Večji problem je, da je vse obrnjeno navzdol, vse drsi, se drobi. Ker sem šel z vrha sam, če bi bilo potrebno obračati, čakam spodaj Ivota in ga malo usmerjam. Čeprav se mu na obrazu vidi, da ga je malo strah, vse suvereno premaga. Pa kaj? Saj je bilo mene tudi pošteno strah. Tudi to mora biti. Potem prečiva polico v desno in prideva do melišča.

Pred skokom

DSC_0920

DSC_0923

Neskončno

DSC_0924

Ampak sedaj naju skrbi, da prideva do novega skoka. Oba sva utihnila. Meni se vsakih nekaj minut zdi, da samo še do tam in sva na varnem. Pa spet samo do tam. Hodiva vseskozi po balvanih. Vseh velikosti. Kasneje razpredava od kod toliko skalovja. Zopet bo kliči bratranec na pomoč. Vseskozi je treba biti previden. Vse zgleda kot bi bil v kaki kamniti puščavi. Vse tako blizu. Pa tako daleč. Končno zagledam možica. Aleluja. Kar poljubil bi ga. Ti naju potem vodijo čez nepregledne balvane. Tedaj šele, s te strani vidim Veliko Mojstrovko. Na njej sva bila nekaj minut po sestopu z Male. Kakšen kreten, debil, idiot,… Ampak vseeno ne vidim ravno lahkega sestopa. Z vrha pa ga sploh ne bi mogel. Ampak sedaj ni več važno. Sva na poti. Z Grebenca izkoristiva še rodeo po melišču. V nekaj minutah sva na Vršiču.

Spust po melišču

DSC_0928

Strinjava se, da je bila tura resnično nekaj posebnega. Polna preobratov, vsekakor pa izredno zanimiva. Če bi danes, ko sem zopet nekje v rangu s Tomom Česnom po znanju zopet odšel tja gor bi ravnal drugače. Ali bi šel nazaj po grebenu. Ali pa bi šel do Travnika in tam navzdol. Vsekakor pa se mi zdi, če me sploh še kdo kaj vpraša, da je lažja in hitrejša vrnitev po grebenu. Še vedno ne vem kje sva točno bila. Definitivno vsaj na Zadnji Mojstrovki. Pravzaprav na zadnjem vrhu (predvrhu) pred Travnikom.

Moji gojzarji po spopadu z meliščem

DSC_0930

 

Ivo mi takoj pove, da se mu ne da več na kolo. Kot veste, sem dovolj izkušen. In počakam nekaj minut.

”Ej Ivo, kaj pa če greva vseeno malo na kolo?”

”Seveda, se bom kar oblekel, da ne boš spodaj preveč čakal.”

Takoj se vsedem na kolo. Da se ne vrne drugi ali celo tretji Ivo. Ker je bil prejšnji tedn na obisku Putin, računam, da je položil vsaj nekaj novega pirita. Pa se močno motim. Cesta je v enakem, oziroma še slabšem stanju. Prav žal mi je, da sem bil tako zaletav. Spodaj me čaka Ivo. Je potrebno razlagati, da sva končno prišla do zaslužene kave? V miru popijeva. Vse zgleda popolnoma enostavno. Vse kar se nama je zgodilo, je bilo čudovito. Sam se ne strinjam. Dobra izkušnja zame. Nato skočiva do Korenskega sedla. Potem pa greva še do Planice.

IMG_8826

Močno moram pohvaliti Ivota. Da ga bom lažje oblatil čez nekaj sekund. Pa sam vem kakšen je, ampak kakšna lepotica s Floride pa tega še ne ve. Čeprav ni veliko v hibih in je bilo definitvno vsaj nekaj odsekov rahlo nad njegovimi zmožnostmi ali pa vsaj na robu, pa ni niti enkrat nič rekel. Če bi bilo obratno, bi se meni odpeljalo že zelo kmalu. Nobenega tarnanja, spraševanja kje sva, zakaj, pa ali nisem rekel samo en vrh… Nobenega pritiska kam sem ga pripeljal… Sam se še vedno sprašujem ali je res tak, ali pa se v njen dogajajo razne nevihte. Potem pa pripeljeva do cestne zapore. Ravnokar so položili nov asfalt. Dober kilometer, do Planice. In je levi trak ceste zaprt. Ker je kilometer kar dolg, čakava kar nekaj časa, da naju spustijo. In ker sva s kolesom, vem, da nimava možnosti, da prevoziva ta odsek preden spustijo avtomobile. Sploh zato, ker greva v klanec. In ravno to se zgodi. Midva na desnem traku, proti nama pa avtomobili. Sam se parim umaknem, potem pač zavijem na levi pas. Takrat pa se začne Ivotov show. Poznam ga že 67 let, ampak takega ga še nisem videl. Da se zna razburiti. Najprej nekaj krili, pa vpije. Sam mu poskušam razložiti, pa se ne da. Kaj čem? Malo sem tudi hudoben. Naj se sprosti, mu bom že potem razložil. Naglas se smejim. Včasih potolče po avtu, vseskozi pa krili in tuli. ”Kaj delate na mojem pasu, p…. vam m…..,” in podobne kletvice.  Vse Mojstrovke gredo ven iz njega. Resnično daje tak vtis, da mu sploh noben ne ugovarja. Večina se jih opravičuje. Hahhahahahahah. Šele na vrhu, v miru, ob pogledu na severno stran najinega grebena, mu lahko povem. Takrat pride na plan pravi, dobri Ivo. Seveda mu je žal. Močno. In to je to. Zopet dan za večen spomin. 

02B4B92F-D651-46DE-8B78-D51511FE1F3E

Na žalost je vsega lepega enkrat konec. Sicer ne mislim tako, ampak tako je sedlo na papir.. Težki trenutki morajo priti, sicer lepih sploh ne bi občutili. Danes je napovedano grdo vreme. Deževno. Sicer šele tam okrog 8 ure. Zato si prejšnji večer pripravim vse potrebno za turno smuko. Potem bom pa videl. Zbudim se v megleno jutro. Iti ali ne iti. Pošteno povedano, se mi ne. Globoko v sebi pa vem, da mi potem nikoli ni bilo žal. Lenobo lahko zganjam doma, tu nimam časa za take stvari. Bom že obrnil, če bo treba. Da bi takoj začel hoditi na smučeh bi se moral od našega hotela spustiti za kakih sto višinskih metrov. Tam se začne neprekinjen sneg. Vendar, ker sem že prvi dan ugotovil, da mi je Petra pozabila spakirati pse, grem pač v supergah. Smuči pa na ruzak. Prvih 15 minut se mi pozna, da smo imeli težko finale z Atleticom iz Madrida. Sama igra me sicer ni tako utrudila, temveč rajanje po njej. Nisi pač vsak mesec evropski prvak.

IMG_2376 (3)

Najprej se povzpnem do koče Sass Bece. Ki je na simboličnih 2500 metrih. Povsod okrog megla. Nič ne vidim. Zato se spustim na drugo stran. Pa že kmalu obupam, saj resnično ni užitek voziti v takem. Za povrh je vse zaledenelo. Smuči na rame in nazaj do koče. Tam pa že rehlo obeta, da se bo vsaj za hip razjasnilo. In ta hip potem traja dobro uro. Kot bi bil v nebesih. Hodim naokoli, vpijam zadnje razglede. Pa zopet malo posedim. Prav pomembnega se počutim. Tukaj je sneg povsem drugačen. Ni ga veliko, ampak ker je spodaj travnata podlaga, povsem dovolj. Nekaj centimetrov putrčka na trdi podlagi.

DSC_0533

DSC_0543

IMG_2391 (2)

Rad bi prismučal do ceste brez snemanja smuči. Razume se, da se na to nisem pripravil že prej. Vse v zadnjem trenutku. Bo kot pač bo. Sedaj mi je žal. S Col de Cucha zgleda lepo smučljivo. Ampak kaj ko ne vem, do kam bom prišel. Nisem pa v posebnem razpoloženju, da bi peš šel potem nazaj na vrh. Sem le na dopustu. Potrebno je kdaj pa kdaj tudi uživati. Zato si izberem linijo za katero mislim, da bo optimalna. Seveda se potem izkaže, da to ni. Ampak kaj pa je v življenju optimalnega. Si že tako narediš. Sneg je tak, da bi tokrat lahko presmučal tudi kaj takega, ki sicer presega moje zmožnosti. Če bi imel koga s seboj. Sam sem za bolj sigurne variante.

DSC_0565

DSC_0568

Pripeljem do ceste, ki pelje na Pordoi. Smuči na nahrbtnik, v superge in tistih nekaj minut peš. Vmes opazujem prebujanje svizcev. Prava invazija čez cesto. Zanimivo. Ob zajtrku delamo zadnje načrte. Petra bi tudi nekaj odpeljala. Tokrat se Ivo javi, da bo šofer, pozneje bova pa še skupaj odpeljala nekaj km, če nama bo pasalo. Že ob pakiranju opazim, da začenja rahko rositi. Močno hitim, ker vem, da če bo dež, Petre sam bog ne spravi na kolo. Pa mi nič ne pomaga moja brzina. Tudi ona mora spakirati, če veste kaj hočem povedati. Kljub vsemu jo ob že malo močnejšem deževju prepričam, da greva do Corvare. Pa je resnično premraz. Kljub vsemu smo na višini več kot 2000m. Po nekaj km se odloči, da gre v avto. Sam pa nadaljujem s spustom. Navzdol je seveda mrzlo, ampak ne prvič. Nadaljujem z vzponom na Campalongo, ki je najkrajši in najpoložnejši vzpon teh dni. Potem pa se samo  še spustim do Corvare. Ker sam nimam posebnega navdušenja za nadaljevanje, Ivo pa me tudi ne vleče za ušesa, pospravim kolo. In dopusta je konec.

FullSizeRender

DSC_0585

Mislim, da so bili tokratni Dolomiti res perfektni. V beležnici pa imam že načrte za naslednje. Ampak je potrebno še kak dan počakati.

DSC_0592

IMG_2387

1.dan

2.dan

Kot običajno sem bil naslednje jutro prvi pokonci. Letos je bil naš dopust na isti dan kot prejšnje leto, na dan finala nogometne lige prvakov. Drugače si ne bi zapomnil. In ker so letošnje kamere kazale, da je povsod še ogromno snega, sem s seboj vzel turno opremo. Potem pa so me večerni pogledi na okoliške vrhove prepričali, da iz te moke ne bo snega. Največ sem stavil na vzpon do koče Forcella Pordoi, do kamor pelje tudi gondola. Vendar je bilo  vse kopno.

Zgoraj levo gondola, v sredini peš dostop

DSC_0413Zato mi zjutraj niti na pamet ni padlo, da bi vzel turno opremo. Ker pa sta hrčka še trdo spala in je bilo zunaj tako lepo, sem vzel samo superge  in odšel. Do kamor bo šlo. Takoj za našim hotelom opazim smerokaz za kočo Rifugio Fredarola. To bo moj današnji cilj. Hodim izredno počasi, saj sem malce utrujen od prejšnjega dne. Pa nikamor se mi ne mudi. Vedno uživam v novih še neodkritih kotičkih. Pri nas si redkokje sam, tukaj pa ne vidim žive duše. Nikjer. Prednost našega letovanja je v tem, da je hotel visoko, da ni okoli ničesar. Samota. Ko pridem na sedlo, se mi na drugi strani odpre Marmolada. In ogromna smučišča. Ki to sedaj niso, so pa definitvno smučljiva. V trenutku mi je žal.

Sas Bece

DSC_0427

DSC_0419

DSC_0431

Hodim naokoli, se vzpnem na bližnji Col del Cuch, predvsem pa se razgledujem. Nirvana. Preveč želja, premalo časa. Sam bi definitivno več časa posvetil hoji, in malo manj kolesu. Ampak, nisem sam, zato se počasi odpravim nazaj. Na zajtrku delamo zadnje načrte. Petra bi nekaj prevozila, vendar odločitev prepušča nama. Meni je za vse vseeno, Ivota pa na vsak način vleče Passo Fedai iz Caprila. Seveda tega ne pove direktno, ampak saj se poznamo. Obema se zdi ta vzpon prezahteven za Petro. Na koncu se odločimo. Petra in Ivo gresta s kolesom do Caprila. Sam grem za njima z avtom, ga pustim nekje spodaj, potem pa skupaj odkolesarimo. Petra gre do kamor bo šlo, ter nato pride z avtom po naju. Passo Fedai je tudi eden izmed klasičnih vzponov v Dolomitih. Je pa sigurno med najtežjimi. Vzpona je 1059 metrov, dolžina 14km, povprečen vzpon pa 7.5%. Zadnjih 5 km je najtežjih. Enkrat sem tukaj že bil, s težavo prišel do vrha. Upam, da bo letos lažje. Že po nekaj km z avtom ugotovim, da bo to pretežko za Petro. Sploh za njene prenose, za katere do sedaj (če to bere) ne ve, da so težji od najinih. Spustim se do njiju. Petra takoj pove naj greva naprej, sama pa pride za nama. Nisva se upirala. Prvih nekaj km ne greva po običajni poti. Ubereva cesto imenovano Sottoguda. To je cesta speljana skozi kanjon. Brez prometa. Ivo jo je opazil na odličnem posnetku, ki opisuje vzpon na Fedaii (https://www.youtube.com/watch?v=i-lbAN29mag&index=18&list=PLrvATbUmwCQRZ3TYgoE0Z2_7FucxeaWPy). Dolga je okoli 2km, potem pa se priključi klasični poti. Vzpon ni nič lažji kot pred leti. Dobesedno popije zadnje atome moči. Naklon dokaj enakomeren, vseskozi čez 10%. Dolga ravna cesta. Šele zadnje 4 kilometre se začnejo klasični dolomitski ovinki. Na katerih seveda za hip lahko počiješ. Res sam vesel na vrhu. Ker Petre še ni (z avtom), sam pa imam s seboj samo rokavčke, grem takoj nazaj. Po nekaj km zazvoni telefon. Petra. Pravi, da je spodaj pri žičnicah. To mora biti približno 4-5 km od vrha. Ne morem verjeti. Da je prišla do sem. Prav ponosen sem nanjo. Torej se spustim do nje, počakava še Ivota in gremo do avta. Kot omenjeno so odseki dolgi, ravni. Zato jo vidim že na vsaj kilometer. Potem pa vstane in se skobaca na kolo. Pa ja ne bo šla še gor? Ali dol? Nikamor ne gre. Zvrne se na sredo ceste. Sliši se grdo, tudi videlo bi se, ampak bruhnem v smeh. Potem pa se takoj zresnim. Kaj pa če ji je bilo slabo? Tudi pobira se s ceste izredno počasi. Potem pa vidim, da tudi njej usta silijo narazen in zabava se lahko prične. Hotela je iti naprej pa je bilo tako strmo, da je samo padla. Greva nazaj ob cesto. Zanima jo koliko je še do konca, pa naklon. Priznam, da je nisem silil naprej. Ker se mi ni dalo še enkrat gor. Pa je bila tako prepričljiva, da sem pač rekel, ja pa pejva. Ivo naju bo počakal v Caprilu. In sva šla počasi. Res je bilo ogromno truda, znoja, pa tudi obupavanja. Najtežje je bilo manj kot km do konca, ko je res popolnoma brez moči rekla, da zdaj pa res ne more. In se ji je to tudi videlo na obrazu. Res je vložila vse kar je imela. In še več.  Ampak tam sem pa prvič odločno rekel, da če je prišla do sem, bo pa tudi do vrha. In je. Popolnoma zasluženo.

Bi ne bi

IMG_2261 (2)

Moja zlata žena na kraljici Dolomitov

IMG_2290 (2)

IMG_2304 (3)

Nazaj grede jo peljem skozi tisto sotesko, ki sva jo z Ivotom uporabila za vzpon. V Caprilu popijemo kavo. Z avtom gremo še enkrat skupaj na Fedaii. Prijetno je, ko lahko vsi trije kramljamo o vzponu, ki smo ga ravno opravili. Na vrhu greva z Ivotom na kolo in proti Selli.

IMG_2335

IMG_2341

Iskali smo nekaj lepega. Z Ivotom tudi nimava več preveč moči. Zato izberemo Sello. Kot prvo je prečudovita. Kot drugo pa jo imava v spominu kot kratek položen vzpon. Ampak očitno takrat ko si spočit. Tokrat definitivno nisem. Vzpon je dolg 11.4 km. 758m vzpona in 6.6 % povprečen naklon. Nič posebnega. Ampak tokrat ni bencina. Resnično se je bilo potrebno potruditi. Petra je vseskozi zraven. Pa nič ne pomaga. Tudi ust ne odprem. Samo poganjam, če se temu lahko tako reče. Na vrhu se samo uležem na tla. Nobenega mrazu. Tudi Ivo se mi kmalu pridruži. Ne zgleda nič bolje od mene. Kava potem naredi določeno ravnovesje, ampak ne dovolj močno, da bi šla še v kakšen klanec. Spustiva se samo še nazaj do Canazeija in to je to od kolesarjenja.

IMG_2343

IMG_2344

Čeprav je Canazei eno najbolj turističnih mest v Dolomitih, pa kljub temu ne dobimo gostilne. Odprte. Zato gremo nazaj na Pordoi. Nekaj pojemo. Potem pa nas čaka finale lige prvakov. To si ogledava sama. In to je tudi edina stvar, ki Petri še manjka, da bi postala enakovreden član naše ekipe.

DSC_0491

DSC_0515

 

1.dan

3.dan

IMG_2358Kako smo prišli do letošnjih Dolomitov sploh ne vem. V bistvu vem, ampak ni ravno za javnost. Je pa res, da je Petra izrazila izrecno željo, da bi šla sama z Ivotom. Prejšnji stavek je zapisan tako, da bi se zlahka lahko razumelo, da naj bi šla onedva sama. Ivo in Petra. Pa ni tako. Mišlena sva Ivo in jaz.  Vendar pa nama, naj se sliši še tako bogokletno, z Ivotom paše, da je z nama. Zato jo dobesedno prisilim, da odide v Dolomite. O njih sem pisal že velikorat. Pa ne bo nikoli dovolj besed. Ne vem kaj je tako lepega na njih. Oziroma ne znam zapisati. Bo potrebno kar oditi tja in se prepričati. Ampak laično, oblika in struktura njihovih gora je tisto kar me fascinira. Enostavno.

DSC_0238

Zame se Dolomiti začnejo v Toblachu. Do tja premetavam zemljevide. Z Ivotom kujeva načrte. Letos je vanje vključena tudi Petra. Lani je prevozila legendarni vzpon na Pordoi, letos pa ji želiva še kaj težjega. Sam lobiram za Cinque torri (se opravičujem, ampak nikakor se ne morem odločiti v katerem jeziku bi navajal. Tukaj se vse prepleta med italijanskimi in avstrijskimi imeni, vmes pa se pojavlja še slovenski). Ker sem najbolj vztrajen in se jima ne da prerekati z mano, to pomeni da tja tudi gremo. Ivota in Petro pustim v Carboninu, to je 20km pred Cortino d’Ampezzo. Sam pa bom avto pustil pred začetkom vzpona na Cinque Terri. Onadva prikolesarita nasproti meni, Petra v avto, midva pa na Cinque Terri. Zapleten sistem, ampak drugače ne gre. Ko pridem do začetka vzpona ugotovim, da je cesta še zaprta. Kaj sedaj? Odpeljem nazaj do razcepa za Passo Giau. Tukaj še nismo bili in smo ga imeli v planu. Oblečem se in jima grem nasproti. Odkolesarimo nazaj do avta in menjava. Passo Giau je dolg malo manj kot 10km, z 8% povprečnim naklonom. Od njega ne pričakujem preveč. Pa me popolnoma preseneti. Vzpon je čudovit, razgledi prelepi. Mogoče zato, ker je okolica še zasnežena. Ali ker je prvi dan. Ne vem, pa saj je vseeno. Glavno, da se maksimalno uživa. Petra se vsake toliko časa ustavi in slika.

DSC_0240Tudi sam naredim ogromno slik. Vzpona je prehitro konec. Na vrhu popijemo prvo izmed mnogih kav. Pa ne toliko kot v prejšnjih letih. Zopet se nam je vseskozi mudilo. Čeprav imava po običaju z Ivotom s seboj knjižnico, se letos ni odprla niti ena knjiga, časopis. Samo zemljevidi. Petri večkrat poveva, da greva nazaj po isti poti. Ter da se dobimo na tistem odcepu, kjer smo zavili proti Passu Giau. Ivo se spusti prvi, jaz nekaj časa za njim, Petra pa bo še malo posedela. Čez nekaj dobrih minut me pokliče. ”Kje sta? Jaz vaju čakam, da prideta mimo. Da vaju slikam.” ”Midva se že peleva dol. Proti Cortini” ”Ja kako, a ne gremo na drugo stran,” začudeno vpraša. Vse to lepo razložim Ivotu. Meni vse jasno, njemu pa ne gre v račun, kako sva šla lahko pred njo dol, ona pa je čakala, da naju slika. Pustimo, da je šla na drugo stran. To postane tudi glavna smešnica letošnjih Dolomitov.

IMG_2201

DSC_0286

V glavnem, nekako se dobimo. Petri poveva, da je kilometer naprej odcep za Cinque Terri. Naj naju tam počaka. In gremo še v ta klanec. Ker jo tam ni, nadaljujeva naprej proti prelazu Falzarego. Čez 5 km je še en odcep za Cinque Terri. In tam naju čaka. Sam kot uspešen poročen moški sem modro tiho. Dobro vem, da vsaka beseda vodi v slepo ulico. Črno luknjo. Prepad. Ivo pa kot trenutno neizkušen moški vse to pove v mojih besedah. Dobesedno kot bi sam govoril. In glej ga zlomka, kako je vse to smešno. Lepo se nasmejimo. Moram pa biti pošten in povedati, da če bi imela voljo, bi se že spustila nazaj. Tako narediva še tistih nekaj km do Falzarega. Sledi spust do Arabbe. Ki pa ni vseskozi navzdol. Čeprav sem vseskozi prepričan, da greva s kolesom še do Pordoia, kjer bomo spali. Tudi takrat, ko Ivo omeni, da je namesto 7km, do vrha 10km. Dobro ga poznam. To pomeni meni se ne da več. Čez nekaj trenutkov ga vprašam:” Ej, kaj pa če greva midva lepo v avto?” ”Dobro, pa pejva,” mi stežka ugodi.

DSC_0296

DSC_0385V Arabbi pojemo večerjo, spijemo po dva piva. Tudi Petra. Z avtom potem dvig do Pordoia. Hotelček, mir. In prvega dne je konec.

IMG_2249 (2)

2.dan

3.dan

Dirka po Italiji

Wednesday , 25, May 2016 Comments Off on Dirka po Italiji

IMG_2054 (1)

13. etapi dirke po Italiji se je upravičeno reklo kar slovenska etapa. 170 km s štirimi kategoriziranimi vzponi. Vseskozi v bližini slovenske meje. Pozabljeni kraji. In res ogromno naših navijačev. Ne pretiravam, če rečem, da je bilo več kot polovica vseh govorečih ob progi s slovenskega govornega področja. Rekreativnih kolesarjev, ki so prišli na ogled te tekme pa sigurno še več. IMG_2026 (2)

Tokrat je bil moj vodič Uroš. Njegova prednost je, da ti ni potrebno popolnoma nič razmišljati. Vse organizirano v nulo. Zemljevidi, trase, višine, časovnice. Vse popolno. Zraven dobiš še popoln pregled kolesa. Ter manjša popravila.

IMG_2053

Avto pustiva v Gorici. Načrt je ogled prvega vzpona na Matajurju, potem jih nekje prestreževa in pogledava zaključek v Čedadu. Italijansko ime je Cividale del Friuli in je središče Beneških Slovencev. Da ne bom samo kritiziral Gregoriča. Z njim imam interni dogovor, da je na kolesu vedno spredaj. Torej je moja naloga samo slediti mu. Do Čedada imava okoli 30 km. Potrudil se je in izbral stranske ceste. V Čedadu greva skozi center. Povsod se čuti, da je danes poseben dan. Vse živi za Giro. Res dogodek, ki se ga splača videti. Vse je okrašeno, večinoma v roza barvah. Vsaka vas, skozi katere poteka trasa, se potrudi na svoj način dati doprinos. Že kolesarjenje po progi je veličastno. Od Čedada dalje pa sva že srečavala kolesarje z istim ciljem kot midva. Vzpon na Matajur se začne v kraju Kranjac/Crisnaro. Počutiva se kot na dirki. Polna cesta kolesarjev, Vse popisano po tleh. Navijači ob cesti. Konec vzpona je v vasici Matajur/Montemaggiore. Ker imava do prihoda kolesarjev še dovolj časa, greva do vrha. Do observatorija. Slabe 4 km. Celotnega vzpona je 10km, 1000 metrov višinske razlike. Vseskozi 10% naklon. Sklepam, da je bila v preteklosti to kakšna mulatjera. Ker cesta z druge strani, po  kateri smo se potem spustili je širša, lepša. Ta pa ozka, sicer rahlo obnovljena.  Vrh pa dolgočasen. Ne vem kdaj se mi je v zadnje pripetilo, da ne bi naredil niti ene slike z dvatisočaka. Za nameček pa Matajur sploh nima 2000 metrov. Z Urošem se potem spustiva na najbolj strm del. Kmalu pride, recimo ji italijanska vojska. Ki postavi koridor.

IMG_2039 (2)

V daljavi zaslišimo snemalni helikopter in veselica se lahko začne. Snemalci, spremljevalci, maserji, sponzorji, policaji, varnostniki in ne vem kdo še. Tej ozki cesti se bo zmešalo. Kar malo treme imam. Potem pa prvi kolesar. In za njim prva skupinica z našim Mohoričem. Množica ponori. Kot bi bila dirka po Sloveniji. Ker se je etapa šele začela, zaostanki niso preveliki. Čeprav Gregorič kot strokovnjak napoveduje velik razkorak med vodilnimi in zadnjimi. Zaradi ozkih, vijugastih cest. Vse to se izkaže za pravilno. V nekaj minutah vidiva vso karavano. Za prvimi pridejo njihovi avtomobili. Pa zopet motoristi. Kolesarji izvajajo prave vragolije, da pridejo na vrh med avti, ki se zagozdijo, pa posamezniki, ki na meni nerazumljiv način dokazujejo čudno pripadnost vsemu temu cirkusu. Začuda se zgodi malo nesreč glede na okoliščine. IMG_2093

IMG_2094

IMG_2063

Nazaj proti Čedadu greva po drugi strani, vseskozi po poti etape. Cesta je zaprta in ponuja eno najlepših voženj zadnjih let. Priključiva se skupini kolesarjev Izvir Vipava, tako da z nadzvočno hitrostjo pridrviva do naslednje točke, kjer bova gledala te vrhunske športnike. Do sem sva šla skozi vasi Ložac/Losaz, Mašera/Masseris, Gabruca/Gabrovizza… Lepo si najdeva prostor ob cesti in zopet čakava. Za to pravilo slišim prvič. Narejen je namreč prostor, kjer kolesarji vzamejo vrečke s hrano, pijačo. In imajo točno določeno, do kje morajo prazne bidone ter ostale smeti tudi odvreči. Domačini so seveda pripravljeni na to. Postavljeni so tako, da bi pobrali čimveč ”suvenirjev”. Kmalu prileti karavana. Kakšna hitrost. Ob vsem tem pa si okoli vratu nadenejo vrečke, iz njih jemljemo hrano in jejo. Nepredstavljivo.

IMG_2111

IMG_2115

IMG_2137

098CFAD0-82DD-4791-AC04-AD9AA5202651

IMG_2124

Čaka naju samo še cilj v Čedadu. Najprej si ogledava mesto, seveda popolnoma v barvah Gira. Potem zapeljeva skozi zadnji kilometer, ki je še odprt za javnost. Potem pa poiščeva kotiček, kjer si bova pogledala zaključek. Sedaj pa si kolesarji sledijo v dolgih razmakih. Prvi seveda še vedno pripeljejo na polno. Ostali pa že z mislimi na naslednji dan. Ker smo kljub vrhunski organizaciji še vedno v Italiji, se že pred prihodom zadnjih tekmovalcev gledalci mirno vozijo pred njimi. Ampak to je malenkost. Vse skupaj je res dobro pripravljeno. Sigurno ena večjih prireditev. Vredna ogleda.

IMG_2150

Velika Mojstrovka

Wednesday , 20, April 2016 Comments Off on Velika Mojstrovka

DSC_0201

Danes bi z Markom lahko rekla, da sva prej vstala, preden sva šla spat. Gregorič je iz nadebudnega, znatiželjnega mladeniča, ki je z veseljem hodil  z nama po Babah, postal turni smučar par excellence in gladko zavrnil najino ponudbo za Malo Mojstrovko. Sam nisem imel nobene prevelike želje za nadaljevanje turne sezone. Toliko kot letos še nisem smučal. Pošteno povedano, sem se je kar malce zasitil. Mesec dni nazaj. Tako tudi preslišim Markovo opazko, da gre na Vršič. Čez sekundo pa že iščem rešitev. V službi se mi namreč nabira minus ur. Bom o tem že potem razmišljal. Na parkirišču pod Tičarjevo kočo sva presetljivo kot druga. Ker je prelaz Vršič splužen šele nekaj dni, sva pričakovala večji naval. Sploh zaradi zadnjega poletnega dneva pred poslabšanjem. Kasneje ugotoviva, da sva bila le tako zgodnja. Ob prihodu nazaj je parkirišče polno. Takoj si nadeneva dereze. Sam imam kot običajno nekaj težav. Nekdo mi je zopet prestavil dolžino. Ne more biti  drug kot žena. Seveda to opazim potem, ko jim imam že obute. Kaj čem, bolje to takoj urediti, kot da me moti celo pot. Marko medtem uide naprej. Na začetku nisem preveč razigran, kasneje se vse postavi v prave tirnice. Ko si hočem nadeti rokavice, ugotovim, da sem medtem eno zgubil. Jo bom že kasneje našel. Dobro, da imam Zojine, roza volnene. Dobro vidne, Black Diamond model. Grem potem pač do vrha z eno. Ne hodiva po letni poti, ampak direktno po melišču. Narejene so stopnice, zato ni nobenih težav. Sneg ravno prav trd. Grapa do Vratc je po mojem mnenju najstrmejši del. Tam se odpre pogled na Primorsko, pozdravi pa naju prvo sonce.

DSC_0197

Na Grebencu snega ni. Ampak ne vpliva na naju, saj sva peš. Danes nisva koristila psov. Kljub temu, da vsa imela v planu Malo Mojstrovko, takoj privolim, ko Marko vpraša če sem za Veliko. Mala je vsa presmučana, še v senci, tam sem že bil. Na Veliki še nikoli. DSC_0200

Prečiva pobočja proti Veliki Mojstrovki. Sedaj me dereze malce motijo. Je prestrmo, da bi lepo hodil, ter prepoložno, da bi hodil po sprednjih zobeh. Kot vedno, si skušam čimbolj zapomniti okolico. Za deževne dni. Gledam okoliške vrhove. Jih poimenujem. Pri drugem se že ustavim. Nimam pojma. Boljši sem v teoriji kot v praksi. Z Markom se komaj kaj vidiva. Na daljavo. Vsak hodi po svoje. Niti ne po isti poti. Očitno nama tako paše. Srečava se šele na vrhu. Strinjava se, da naju moti nek manjši oblak tam daleč okoli Grossglocknerja.Na žalost se nama mudi v službo, zato ni nekega poležavanja. Izbereva si pot smučanja. Nadeneva čeladi. Sam se znajdem pred težkim problemom. Zjutraj sem Zoji vzel kapo. Z velikim cofom. Ki nikakor ne gre v čelado. Zato moram izbirati med varnostjo ali toploto in lepoto. Tudi kapa je namreč tako lepe roza barve. Danes zberem varnost, naslednjič grem na lepoto.

Marko po desnem krilu, jaz po levem

DSC_0210

DSC_0215

DSC_0217

Prvi del je še popolnoma trd. Ampak meni to najbolj ustreza. Tereni so široki, neprevoženi. Vsak si zbereva svojo linijo. In predeva. Že dolgo ni bilo takih razmer. Čeprav smuke ni malo, pa sva prehitro na Grebencu. Kjer je potrebno sneti smuči in pač iti peš do Vratc. Pa Marko predlaga, da se spustiva in potem od spodaj prideva do Vratc. Ker zgleda fantastično, mi ni bilo potrebno dvakrat rečt. Ta del je še strmejši. Trši. Pri vsakem zavoju vzdihnem. Od užitka. Pa je tudi tega konec. Nekaj težav imava s snemanjem smuči zaradi trdote. Poskušava priti do Vratc, pa nama ne gre. Marko trdi, da sva previsoko. Ne vem. Odločiva se, da greva nazaj.

DSC_0220

DSC_0227

Tukaj nekje sva ga ”usrala”

DSC_0233

Kazen

DSC_0239

Ko prideva do prave poti, nama gospod, ki naju je gledal pojasni, da nama je hotel povedati, kje sva ga polomila. Pa je mislil, da greva še enkrat na vrh in naju je pač pustil. Pošteno. Del pod Vratci je edini grdi del. Grapa je popolnoma razdrapana. Trda. Tisto pač odpeljeva zgolj zaradi dolžnosti. Ko pa se zopet dotakneva sonca, naju pa potem do konca čaka posladek. 5 centimetrov odjenjanega na trdi podlagi. Pri vsakem zavoju kar prši naokoli. Vsakega še posebej zarobim, da se še bolj kadi. Pa tudi to mine. Ostaja samo minus na službeni kartici.

DSC_0252

PS. Ja Petra, sem našel rokavico.

PST

Sunday , 3, April 2016 Comments Off on PST

PST je kratica za Pot spominov in tovarištva. Ali Pot ob žici. 32.5 km dolga pot okoli Ljubljane. Speljana po trasi bodeče žice, ki je omejevala Ljubljano med leti 1942 in 1945. Ob poti sta 102 spominska kamna. Tam, kjer pot sekajo mestne vpadnice stoji 6 spomenikov. Posajenih je 88 dreves. V spomin na Tita, ki je živel 88 let.

Z Ivotom sva imela marca zanimivo stavo. Vsak dan je bilo potrebno preteči minimalno 4 km. Sam sem si zadal, da morajo biti vsi teki s tempom pod 5:00 min/km. Zgledalo je povsem enostavno, pa ni tako. Kilometraža seveda ni noben problem. Večje težave predstavlja podatek, da je potrebno teči tudi, če greš prej smučat, kolesarit, si bolan, mogoče pijan. Plus hitro. Sam na treningih nisem tekel s tako hitrostjo niti takrat, ko sem bil precej boljši kot sedaj. Je bilo pa po dolgem času zanimivo, ker sva se obvezno vsaj nekajkrat na dan slišala, uživala kadar je eden opravil nalogo pred drugim, običajno Ivo pred mano, ogromno je bilo zbadanja.  Potrebno je bilo ogromno samodiscipline. Predvsem do samega sebe. Ivo bo že povedal zase kdaj je bilo najtežje, sam pa sem šel enkrat teči med službo. Ni šlo drugače. Tekel sem na vseh mogočih krajih, ob vseh čudnih urah. Potem, že omenjeno v prejšnjem postu, sva tekla po splitskem pristanišču. Za večino seveda neumnost, zase pa upam, da bom ostal neumen do smrti.

Za zaključek sem predlagal tek po PST-ju. Zadnji dan najine stave. Pridružil se nama je še Blaž. Ki je najprej mislil, da bomo tekli samo 20km. Pa se ni nič pritoževal. Je iz pravega testa. Kljub majhni letošnji kilometrini se je pogumno držal do konca.

Seveda smer, start izbereš po mili volji. Neuradno naj bi se teklo v obratni smeri urinega kazalca. Mi smo izbrali smer urinega kazalca. To pa zavoljo Golovca. Edinega resnega vzpona, ki smo ga želeli opraviti na začetku, še spočiti. Na poti je postavljeno nekaj pip:

  • pipa na pokopališču Žale
  • pitnik pri vojašnici
  • pitnik pri Litijski cesti
  • izvir pod Golovcem
  • potok v Londonu
  • pitnik v Murglah
  • pitnik na Viču pred Tržaško cesto
  •  pipa na pokopališču Vič
  •  pitnik na Brdu
  • pitnik ob Koseškem bajerju
  • pipa na Koseški tržnici
  •  pipa ob vrtovih nasproti Statističnega urada RS na križišču Litostrojske ceste in ulice Alme Sodnik

Vmes je še nekaj bencinskih postaj. Brali smo, da so pipe zaradi mraza še nedelujoče. Zato nam je Uroš na tri mesta postavil vodo. Pozneje smo ugotovili, da so vsaj tri pipe (toliko smo jih probali) delale. Prav tako smo zvedeli, da je pot slabo označena. Zato sem si naložil Gps podatke na uro in telefon. Kljub temu, in da sta Blaž in Ivo Ljubljančana, ki že celo kariero tečeta po naši prestolnici, pa smo imeli vseeno ogromno težav, da smo prišli okoli. Ogromno ustavljanja, usklajevanja je bilo potrebnega. Žalostno pa je, da je oznak na poti ogromno. Ne bi bil rad žaljiv, ampak če bi sam označeval in bi mi vzeli polovico tabel, lahko pa tudi vse talne oznake, pa garantiram, da bi vsakdo prišel okoli brez težav. Tisti, ki razvozlja uganko, kaj pomeni smer tabel, bi si zaslužil enoletno naročnino na KIH. Tisti, ki pa je prodal vse oznake po tleh, pa se še danes smeji. Žalostno je, ker se vidi, da je nekdo vložil trud v to. In ogromno denarja. Bi se pa dalo vse lepše urediti, samo z malo logike. Začeli smo počasi, končali še počasneje. Po 5-ih kilometrih smo bili že pod Golovcem. Ker se nam ni mudilo smo do vrha pešačili. Ter se potem zagnali navzdol. Sam sem že kmalu začutil, da s tem ne pomagam poškodbi kolena, ki se mi vleče zadnja dva tedna. Vsak korak sem čutil bolečino. Nekajkrat sem se tudi ustavil, da sem lahko potem nadaljeval v svojem tempu. Čez Fužine, Rudnik ni bilo niti kančka moje simpatičnosti. Bil sem bitko s seboj, Blaž in Ivo pa sta imela spredaj zabavo. Sem pa vseskozi razmišljal, da bolečina mora miniti. Enkrat. In pozneje prišel do ugotovitve, ki me spremlja na vseh mojih daljših avanturah. Lažje je teči s fizično poškodbo kot psihično. Če te nekaj boli, je to edini problem. Ko pa začne glava misliti po svoje, pa ne bi več, pa zakaj je to treba, koliko je do konca, takrat običajno odvijem s proge. Tokrat nisem niti enkrat pomislil na odstop. In sem vse pretekel brez ”težav”. Razen bolečin. Pa saj kilometrov ni veliko. Ampak zadnje čase smo tekli krajše razdalje. In je za vse nad 20km  potrebno malo potrpeti. Tudi proga, navkljub samo enemu Golovcu, ne sodi med lahke. Predvsem zaradi ogromno ustavljanja. Ne samo zavoljo iskanja. Nekaj je tudi križišč. Še večji problem pa je, da je Ljubljana predvsem v Šiški prerasla meje žičnate ograje. In se teče med bloki, po pokopališču, mnogo ovinkov je povsem nelogičnih. Vseeno pa je definitivno malo glavnih mest, kjer bi lahko tako enostavno tekel okoli mesta. In tudi tu, da ne bom samo kritiziral, je na vsaj 80 odstotkih pot tekoče urejena. Lepa. Z mnogo makedama, ampak dobro utrjenega. Na koncu smo bili vsi veseli. Največ pohval gre Blažu, potem meni in na koncu še Ivotu. Sliši se rahlo egoistično, ker sem dal sebe na drugo mesto. Ampak Blaž je letos tekel tako malo, da si zasluži prvo mesto. Sam sem na drugem zaradi poškodbe. Ivo pa je na tretjem mestu, zato ker nas več ni bilo. Nikoli ne tarna. Zato tudi zgleda, da vse opravi brez težav. In tako tudi zadnje mesto. Dokler ne začne jamrati.

Kontrolne točke

  1. križišče Tržaške ceste pri zgradbi Agrotehnike
  2. Koseški bajer
  3. križišče Dunajske in Tolstojeve ceste (pri AMZS)
  4. Šmartinska cesta pri nakupovalnem središču BTC
  5. Polje; Zaloška cesta
  6. Grad Fužine
  7. križišče Dolenjske ceste in Peruzzijeve ulice
  8. gostišče Livada ob Ljubljanici (Trnovo)

PST

 

 

Brač

Friday , 1, April 2016 Comments Off on Brač

Zaželela sva si romantičen vikend. Sprva sva hotela na Mallorco, pa nama tam ni bil všeč hotel, zato sva začela iskati drugo destinacijo. Petra si je vmes premislila, zato sem povabil Ivota. Samemu se mi ni šlo. Potem pa je začel komplicirati. In sva bil z vsakim dnem bolj oddaljena od Mallorce. Na koncu sva se odločila za Split… in pristala na Braču. Oba razen mene prvič. Pa še to sem bil sam enkrat s Petro na brzino na Bolu. S podatki o otoku nama je pomagal prijatelj Pero, sicer strasten navijač Hajduka. Sam sem pristaš belih skoraj od rojstva. Pa mu ne sežem do kolen. Za nameček njegove korenine segajo do majhne vasice Pučišće, ki je s strani mnogih proglašena za eno od desetih najlepših vasic Evrope. Tako nama pusti odprte roke za kolesarjenje, obvezen je samo ogled tekme Hajduk-Dinamo ter obisk Pučišć. Tako si tudi planirava podaljšani vikend. Zaradi neumne stave dopust začneva s tekom po splitskem pristanišču, medtem ko čakava na trajekt. In ga prav tako s tekom končava  v dežju v neki majhni vasici na slovensko hrvaški meji. Situirana sva v Supetarju, glavnem mestu otoka Brač, ki premore okoli 14000 prebivalcev. Že Supetar, ki je središče otoka je manjša zadeva, kar naju izredno veseli. To pomeni, da sva stran od civilizacije, oziroma bova, čedalje bolj bova odšla v notranjost otoka. Dnevi so bili na videz enolični. Za navadnega turista povsem dolgočasni. Zbujanje okoli 7 ure. Tek. Pa potem za zajtrk obvezno banane, kakšen jogurt, mogoče konzerva rib. Nato kava in odhod na kolo. Vmes še ena kava, ki pa je nisva dobila vsak dan. Na žalost. Prihod domov v večernih urah. Prvi dan sva si kupila dve vrečki juhe, pa ju potem nisva utegnila zavreti. Pristala sva pri malo kruha, sira. Potem pa sva odšla na pivo, ali pa sva bila doma. Do okoli 22,23 ure. Spat. In znova isto. Za naju popolno. Za drugega morda ne. Kolesarjenje na Braču je pa druga ali celo tretja pesem. Klanec do klanca. To pomeni vzpon iz mesta, kjer si situiran, pa potem po možnosti še eden, nato spust in zopet dvig nazaj. In ker nisva prišla trenirat sva že po prvem dnevu opustila misel na čisto brezmadežno kolesarjenje. Pač sva se z avtom peljala do neke točke, od tam s kolesom, pa zopet z avtom naprej. Obiskala sva Vidovo goro, najvišjo točko Brača. Bila sva na Bolu, ki mi ni nič posebnega. Lepše so mi manjše vasice, skoraj zapuščene. Definitivno pa mi je bila najlepša vasica Pučišće. Pravljična. Predzdnji dan naju je čakala poslastica. Nogometna tekma Hajduk Dinamo. V Splitu sva bila že nekaj ur pred tekmo. Spremljala sva navijače, ki so se zbrali v ogromnem številu. O sami tekmi ne gre zgubljati besed, saj ni imela posebnega tekmovalnega značaja. Pa je bila vseeno izredno zanimiva. So se pa izkazali naši navijači, ki so korektno navijali za svoje. Vseh 90 minut. Se splača pogledati sedaj, ko nas avtocesta v nekaj urah pripelje do Splita. Na začetku mi je bil Brač tak pust, za enkratno uporabo. Danes pa bi šel takoj nazaj.

IMG_1666

IMG_1613

IMG_1533

IMG_1624

IMG_1554

Begunjska Vrtača po Šentanskem plazu

Tuesday , 15, March 2016 Comments Off on Begunjska Vrtača po Šentanskem plazu

Zopet sva sredi noči kolovratila proti Ljubelju. Tokrat z Markom. Že ob petih sva na povsem praznem parkirišču. Res prava redkost. Počasi umirjeno hodiva. Nikamor se nama ne mudi. Res je nekaj posebnega to nočno pohajkovanje v popolnem miru. Na začetku Šentanskega plazu se dokončno sprijazniva, da tudi tokrat ne bova deležna sončnih žarkov. Še en razlog, da zopet poskusiva naslednji teden. Marko si že takoj nadene srenače, sam pa nekoliko pozneje. Zopet imam težave s psi. Sicer jih uporabljam okoli 10 let, ampak lahko bi še zdržali do olimpijskih iger.  Ogromno je napihanega snega. In tukaj imam ogromno preglavic. Marku se zaderem naj me ne čaka. Dvakrat se mi psi celo odlepijo. Odločim se, da grem danes takoj po službi po nove. Brez kompromisov. Mogoče po naslednji turi. Potem pa regionalna cesta postane trša in gre lažje. Moram priznati, da še nikoli nisem tako lahko prišel do gor. Vse skupaj je toliko lepše, ker sva vseskozi sama. Ne vem koliko jih ima ta privilegij na Zelenici. Ob katerikoli uri. Izstopiva drugje kot običajno. Vedno sem šel na greben po desni strani, ki je malenkost strmejša. Danes pa je vidno, da so šli vsi predhodniki naravnost in tako tudi midva. Tudi na grebenu sva sama. V oblačnem vremenu. Prvič se povzpneva še na Begunjsko Vrtačo, ki je nižja od Velikega vrha, ki je običajno bolj oblegan. In tudi bolj zaželjen cilj, saj je višji. O spustu pa ne bi. Ker je treba delati.

Izstop na greben

DSC_0153

V ozadju Veliki vrh

DSC_0168

Šentanski plaz

DSC_0169

Spust z Begunjske Vrtače

DSC_0177

Goli vrh

Saturday , 12, March 2016 Comments Off on Goli vrh

Goli vrh s svojimi 1787 metrov je zadnji oziroma prvi stražar Kamniško Savinjskih Alp, odvisno s katere strani gledamo. Ime mu je dalo vršno pobočje, ki je popolnoma golo. Sami se spričo slabega vremena danes nismo prepričali v to, ampak saj smo še mladi, izredno perspektivni. Goli vrh je v teh nestabilnih razmerah dokaj varen. To in pa da tukaj še nihče od nas ni bil, nas je prepričalo, da smo okoli 7:00 na Jezerskem. Pred Planšarskim jezerom desno. Na smerokazu piše Ravenska koča. Nato pa do kmetije Ancel. Sto metrov pod njo sta dve manjši parkirišči. Nekoč sva z Alešem tukaj doživela nepozabno pustolovščino, zato je začetek zasanjan, posejan z obujanjem spominov. Najprej hodimo po tekaški progi. Ki je perfektno urejena. Potem pa že smer Goli vrh. Pred nami je nekdo že potegnil smučino. Sicer kak dan prej, ampak je vidna. Drugače bi imeli kar problem najti pot. Vse je debelo zasneženo. Sploh Gps nas vseskozi usmerja desno, mi pa hodimo levo. Strmina je presenetljivo precejšnja. In sploh ne pojenja. Sam bi si želel bolj odprt teren. Razgledi in podobno. Ampak za to morata biti izpolnjena dva pogoja. Prvič, da bi malo stopili iz gozda in drugič, svetloba. Ker prvi pogoj ni izpolnjen, nam je za drugega malo mar. Šele na Jenkovi planini bi bili lahko deležni dobrega razgleda, ampak tam pa ni drugega pogoja. Po sto metrih smo zopet v gozdu. In tako do vrha. Gps se zopet upira. Vseskozi nas usmerja levo, mi pa desno. Po slabih dveh urah smo na vrhu. Oziroma nismo. Megla je tako gosta, da Uroš šele po nekaj minutah pove, da moramo še naprej. Pa ni več daleč. Vsem trem se hitro pošteno zanohta. Ne preostane nam drugega kot hiter spust. Želeli smo po sledeh predhodnika, pa jih hitro zgrešimo. Pozneje ugotovimo, da smo najprej prečili preveč levo, potem pa se še predaleč spustili. Gps in Urošovo spoznavanje modernih tehnik nam tokrat priskočita na pomoč. Vseskozi se držimo desno, po možnosti z malo vzpenjanja. Kljub vsem pripomočkom navkljub po dobrih 20 minutah nismo več prepričani kje smo. Končno le ugledamo Jenkovo planino. Do izhodišča se potem držimo sledi. Smuka pa danes pošteno povedano ne zasluži pozitivne ocene. Rad bi jo spustil v naslednji razred, pa enostavno ne gre. Potrebno bo ponavljanje. Večino je po gozdu. Mogoče smo zaradi napake pri spustu z vrha izpustili najlepši del. Ampak to ne bomo vedeli do naslednjič. Kljub temu pa je celotna ocena, tako kot vedno, zelo pozitivna. Če povzamem. Slikati se ni dalo, razgledov ni bilo, delale so se cokle, zeblo nas je, zgubili smo se, smuke je bilo izredno malo, pa še tisto bolj pretepanje, ampak bilo je super.

DSC_0107

DSC_0113

DSC_0114