Po petih letih igranja teniške lige sem se odločil, da bom pisal o tej naši rekreaciji. Vzpodbudil me je članek TK Mojstrana, ki sem ga prebral včeraj. Pišem o vseh mogočih neumnostih, na tenis pa res nisem pomislil. Ker je tokrat prvič, fotoaparat še ni bil prisoten.

V letošnjo sezono smo startali z novim selektorjem Grašič Gregorjem, kateremu se je že po prvem krogu obetala menjava. Vendar so se v upravnem odboru odločili, da mu dajo novo priložnost, ki jo je včeraj izkoristil. Kot se vidi iz prvih stavkov, smo prvo tekmo zgubili proti Športnem centru Videmce. Tam smo razočarali predvsem Sandi Šilar, Gregor Grašič in jaz. Pozna se, da letos nismo nič igrali singlov, zato potrebujemo nekaj tekem. Vendar pa nam letošnji sistem play offa omogoča kakšen slabši dan. Tako smo bili včeraj primorani zmagati, če smo hoteli računati na visoko uvrstitev. Pri meni pride v poštev samo prvo mesto. Za katerega pa bo potrebna vrnitev Sandija Šilarja, ki ga pričakujemo že naslednji teden. Potem potrebujemo še Zdešar Miha, ki ga čaka operacija gležnja. Ter predvsem Mateja Medveda. Katerega bo potrebno prepričati, da igra od polfinala dalje. Ker dejstvo je, da bomo brez njega in Sandija zelo težko stopili na najvišjo stopničko.

Sam sem včeraj kot prvi stopil na igrišče. Kot ponavadi sem najprej potipal nasprotnikov bachand. Na startu sem spričo njegovega odličnega servisa mislil, da zmage spet ne bo. Potem pa mi je steklo. Za razliko od prejšnjega tedna. Dejstvo je, da mi ustrezajo igralci, ki me stalno napadajo. Povedli smo z 1:0. Skoraj hkrati je na sosednjem igrišču igral Ivo Švrljuga, dr. Mingl, Govori, pošiljaj, glej in mingljaj. Njegov nasprotnik je bil Domen Štravs. Kar sem lahko videl, sta si bila oba zelo enakovredna. Ivota je odneslo to, da je bila včeraj njegova prva resna tekma. Kar je pomenilo, da se mu je v odločilnih trenutkih zatresla roka. Ampak je imel dobrega nasprotnika in to se mu bo še obrestovalo.

Torej, po prvih singlih je bil rezultat 1:1. To je pomenilo, da iz naslednjih dveh dvobojev potrebujemo najmanj eno zmago. Na eni strani Gregor Grašič proti Alešu Novaku, na drugi Kemal Krnič proti Robertu Roonerju. Za Gregorja velja enako kot zame. Prejšnji teden katastrofa, danes pa že bolje. Zdi se mi, da je bil še vsakič ko smo igrali s Kranjsko goro, njegov nasprotnik Aleš. Povedli smo z 2:1. Obenem, ko se je Kemal še boril, sva šla na igrišče z Matejem Medvedom. Medo spričo neugodne poškodbe desnega zapestja letos igra samo dvojice. Vendar sem prepričan, da  bo za polfinale, če seveda tja pridemo, stisnil zobe. Najina nasprotnika Aleš Novak in Domen Štravs. Tukaj pa se nam resnično pozna, da že nekaj let igramo samo dvojice. Tako v tej ligi, pa kakorkoli postavimo igralce, težko doživimo poraz. Tudi tokrat suvereno s 6:1, 6:1 pridemo do tretje točke. Potrebujemo še eno. Hkrati se na sosednjem terenu odvija prava drama. Kemal Krnič na eni strani, Robert Rooner na drugi. Čeprav zgleda vse izgubljeno, pa se Kemal čudežno vrne v igro. In izenači na 1:1. Za zmago odloča podaljšana igra, tie break, tokrat do 10. Da v tenisu ni pravil, se dokaže tudi tokrat. Kemal je v tie breaku povedel z neulovljivih 7:1. Tako pa ni mislil njegov nasprotnik. Imela sta sicer nekaj nesoglasij, ampak vseeno na koncu zaslužena zmaga Roberta z 10:8.

In rezultat 3:2 za nas. Odloča zadnja igra dvojic. Kemal Krnič in Gregor Grašič proti Josipu Ivančiči in Miliču Spasiča. Tokrat fantastična igra naših dveh. Predvsem Kemal je pokazal, da izjava ”Ko stoji ne znoji” ni več njegov moto. Tudi Gregor je z nekaj potezami pokazal, da bo kmalu spet pravi.

Končna zmaga 4:2 za nas. Bo sicer težko naprej, ampak se ne predajamo. Čeprav sem bil na začetku sezone skeptičen kako bo, pa se mi zdi, da smo letos po dolgem času resnično prava ekipa. Kljub temu da nam manjka nekaj igralcev. Ampak Miha je z nami kljub poškodbi, Žiga Balderman igra kadar lahko, Damir Stojčevič je tudi zraven. Naslednji teden potrebujemo samo še Sandija, na katerega zadnjič apeliram, naj globoko zadiha, pride na igrišče, pa potem zmaga ali zgubi.

Krnič Edo:Josip Ivančič 6:1 6:1

Švrljuga Ivo dr. Mingl : Domen Štravs 4:6 3:6

Grašič Gregor:Aleš Novak 6:4 6:1

Krnič Kemal:Robert Rooner 4:6 6:4 8:10

Krnič Edo, Medved Matej:Aleš Novak, Domen Štravs 6:1 6:1

Grašič Gregor, Krnič Kemal: Josip Ivančič, Spasič Milič 6:1 6:3

Na 56. teku trojk smo na 29 km progi dosegli čas 3:07:42. Razočaranje? Realnost. Za toliko km kolikor jih je Ivo letos pretekel, je že to, da smo pretekli 29km, dobro. S Petrom sva imela drugače v mislih prvotnega člana Blaža, pa je imel danes poroko. Slab izgovor. Bi pa lahko bilo malce žalostno, če bi bili bolj črnogledi po naravi. Nekoč, davno tega, so takrat  ko smo prišli v cilj šele postavljali oder za zmagovalce. Danes so oder že zdavnaj pospravili. Pred tekmo smo se srečali s člani naše najboljše ekipe, ki so Lojzeta zamenjali z Janezom Ferlicem. Na koncu so bili premočno prvi. Zopet sem malo filozofiral, zakaj sploh grem tečt? Pa ugotovil, da mi je tako fino, da je kljub temu, da nimam nobenih imperativov, v meni neka živčnost, napetost pred tekmo. Ki jo zgleda potrebujem. Dokler so mi jo povzročali drugi dejavniki, tekem nisem potreboval. Sedaj pa, žena je obupala, otroci so že od novega leta pridni, služba je idealna, plača še bolj. In kar naenkrat v mojem življenju ni več napetosti.  Meni pa so se že v četrtek porajali nekakšni čudni občutki. Pa potem v petek malo slabšega spanja. Skratka, potrebno se bo večkrat kam prijaviti.

S Petrom sva ob Ivotovem privolenju šla naprej že takoj na startu. In ga čakala na okrepčevalnih postajah. Tekla sva ob pogovornem tempu. Kovala plane, premlevala nekdanje tekme. Mi je zelo pasalo. Da ni bilo nekega matranja. Sicer je bilo vroče, pa nobene sile. Organizacija je bila tu, kot vedno, odlična. Mene je do sedaj vedno motila označenost čez Golovec. Tokrat pa brez pripomb. Na vsakem sumljivem odcepu je bila tabla. Okrepčevalnice so bile založene z vodo, izotoničnim napitkom, čokolado, sladkorjem, bananami in pomarančami. Sam sem pil vodo in povsod vzel košček pomaranče. To sem prvič probal, ker me je vedno skrbelo, da bi me pomaranča lahko preveč odprla. Pa je bilo vse v redu. Na vrhu klancev je Peter odšel naprej, sam pa sem še vedno tekel po svoje in na okrepčevalnicah čakal Ivota. Ki sem mu pred tekmo v znaku fair playa velikodušno ostopil Ipod ter kapico (moram se pohvaliti, ker on me ne bo). Dokončno sem ga počakal km pred ciljem. Najin prvi stavek je bil: ”Drago, ovo mi liči na udaranje mrtvog magarca.” Čeprav je to njegov problem, ker smo tekli trojke pa malce tudi najin, je potrebno povedati, da je dragi Ivo nekaj ur pred tekmo še hrabro pil pivo. In če se vsaj malo spoznam na teorijo priprav na tek, mu to ni najbolj koristilo. Pri nogometu, tenisu, smučanju ti vsebnost alkohola lahko da tisto malo samozavesti, ki pripomore k kaki nepredvidljivi, odlični potezi. Pri teku pa ti vsa samozavest sveta ne pomaga, če ni moči, kilometrov, če si utrujen. Je pa vseeno treba priznati, da je pretekel 29 kilometrov. In da se je boril. Pred ciljem pobereva Petra, njegovega naslednika, ki se še prevaža v vozičku, in zmagovalno pritečemo skozi cilj.

Prvo moštvo

Zadnje moštvo

Potem pa k Blažu na poroko. Če ta članek prebira njegova najnovejša žena, potem v klubu 3iron apeliramo in prosimo in si želimo in upamo, da mu v naslednjem letu (torej od 1.1.2013 do 10.5.2013) da dovolilnico za 30 prostih ur. Po mojih izračunih bo Blaž v 30 urah pretekel 360 km. To pa bo več kot dovolj za dober tek na trojkah.

Zadnja skrivnost Triglavske stene. Knjiga Ante Mahkote in slovenski film. Ki sva ga včeraj gledala z Zvonkotam. Prvič mi ni bil najbolj všeč, sedaj pa vsakič bolj. Seveda jo je bilo takoj potrebno pogledati tudi v živo.

Spotoma gremo tudi v Slovenski planinski muzej. Trenutno v njem razstavlja Danilo Cedilnik Den, avtor slik v kar nekaj slovenskih knjigah z gorsko tematiko. Muzej je posebej privlačen za najmlajše s svojimi nalogami, ki jih je potrebno razrešiti (samovarovanje, učenje vozlov, spoznavanje živali v TNP, favne, pa doživetje nevihte v bivaku,…). Za stare kozle pa razni filmi, oprema, vse skupaj pa tudi izredno dobro opisano. Poučno in zanimivo.

Večkrat sem že slišal o tej, Pogačnikovi poti na Grmado (desni joški Šmarne gore, gledano iz Kranja). Pa nikakor ni bilo ne časa, še manj pa volje. Čeprav je do vznožja od mojega doma le malo več kot do Jošta. Ki ga žulim … prevečkrat. Po prebranem na forumih naj bi šlo po nekaterih mnenjih za težja mesta kot na Triglav s Kredarice, pa pri nekaterih za nič posebnega. Skratka, bilo je za pogledat. Avto sva pustila pri gostilni Kovač v Vikrčah. Potem pri desnem ovinku zavila levo. Včeraj nato desno, kar je bilo napačno. Potrebno je zopet iti levo (zapornica) mimo skladovnice drv, potem pa se že vidi tabla, ki nas usmeri skozi sosesko desno navzgor.

Pot je dobro opremljena. Bolje rečeno, odlično.

Najtežji del je rahko previsna lestev.

Potem pa je težav konec. Do vrha Grmade je še približno deset minut. Navzdol sva potem odšla po Westrovi poti.

Moje mnenje. Za tiste, ki veliko hodijo po hribih, ne bo panike. Za ostale pa priporočam samovarovalni komplet.

Včeraj je bilo na Krvavcu tako zanič, da sem probal še enkrat. Pa je bilo zopet slabo, zato mi ne preostane drugega, kot da grem danes spet. Do vrha se s Tihe doline na smučeh še vedno pride, navzdol pa vsak dan ukradejo kakšen kos snega.

Kljub temu, da je bila smučarska oprema že na zasluženih počitnicah, pa je nova pošiljka snega vse obrnila na glavo. Najprej smo se zjutraj družinsko odpravili na Vršič. Že od Martuljka dalje je vidno, da bo potem, ko se sneg poleže, še dovolj priložnosti za kakšno poletno smuko.

Popoldne sva pa s Sandijam skočila na Krvavec. Do vrha Tihe doline še brez snega, potem pa do  Zvoha dovolj. Za smučat pa pomladansko. Prišla sva do plaže, ampak sva dvakrat morala dati smuči dol za nekaj metrov.

Lojze je končal 100km tek Seregno, ki je obenem tudi Svetovno prvenstvo s časom 7:41:49. Bil je drugi med, če se ne motim, amaterji. Še en Slovenec, Urankar Boštjan, je bil mesto za Lojzetom s časom 7:51.

Profesionalci pa.

Vrstni red:

1. Giorgio Calcaterra 6:23:20
2. Jonas Buud 6:28:57
3. Alberico di Cecco 6:40:30
4. Asier Cuevas 6:44:54
5. David Riddle 6:45:19
6. Andre Collet 6:45:48
7. Jon Olsen 6:48:52
8. Michael Wardian 6:48:59

Pa potem letošnji zmagovalec Super balatona Peter Steib 7:30:10,  Ivan Cudin, zmagovalec Sparte, 42. s časom 7:33:24.

Ta vikend pa sta bila dejavna tudi zakonca Kolenc, oziroma družina Kolenc. Na prestižni tekmi Kralj Brda, kjer še Đuro Brda so bili drugi. Peter v kategoriji profesionalci (42:16), Špela pa z naraščajem med vozičkarji (63:39).

Malo reklame za Tek po ulicah Kranja.

V okviru mladinskega festivala Teden mladih (11. – 19. maj) Klub študentov Kranj organizira

NOČNI TEK PO ULICAH KRANJA

Kdaj:
- petek, 18. 5. 2012, ob 21.00

O progi:
- ulice starega mestnega jedra: Glavni trg (start) – Poštna ulica – Huje – Kokrški breg – Na skali – Gregorčičeva ulica – Partizanska cesta (skozi Prešernov gaj) – Gregorčičeva ulica – Maistrov trg – Prešernova ulica – Glavni trg
- dolžina: 4.500 m (2 kroga) oz. 9.000 m (4 krogi)

Startnina:
- člani KŠK: 5 €
- nečlani: 12 €*

*- v predprijavi 4 € manj

Prijave:
- na Info točki KŠK (Gregorčičeva 6, ob lokalu DownTown), do srede, 16. 5. 2012
- na dan tekmovanja od 19.00 dalje delitev startnih številk na startnem prostoru
- zaključek zbiranja prijav ob 20.30

Informacije:
- tek@ksk.si, 041/533-135 (Maja)
- tm.ksk.si

Neža Mravlje je maraton v Utrechtu končala na sedmem mestu z izvrstnim časom 2:40:44.  B norma za olimpijske igre je sicer 2:43:00 ( A norma 2:37:00). To je Neža dosegla, vendar je bila pred njo Žana Jereb 2:39:44. Gre pa v London samo najboljša z B normo.

1. Sharon Tavenga 2:35:25

2. Nataliya Lehenkova 2:39:17

3. Žana Jereb 2:39:44

4. Lydia Kurgat 2:40:14

5. Tatjana Verynhor 2:40:17

6. Viola Kimetto 2:40:40

7. Neža Mravlje 2:40:44

Petra mi je po dobrih dveh urah čakanja na začetek koncerta dejala, da toliko še Rolling Stonesi ne rabijo da pridejo na oder. Možno. Samo Ceca: Rolling Stonesi? Ne gre drugače, sam sem za Ceco. Vedno. Mogoče zato, ker jo sposlušam že od njenega 18. leta. Vse je sigurno povezano s tem, da sem jo spoznal ravno v mojem najbolj temačnem obdobju življenja. In lahko trdim, da je edina, ki mi je pomagala. Čeprav je res, da drugim niti nisem pustil. Tako je za mene, kljub neodobravanju njenega obpevskega življenja, kraljica. In to je tudi dokazala. Priznam pa, da bi že pred njenim prihodom odšel domov, če bi se Ivo in Petra strinjala. Na njo smo čakali slabe tri ure. Potem pa je brez odmora pela 2 uri in pol. Ter potem takoj odšla. Dogovorjeno sem imel, da jo potem tudi osebno spoznam. Pa nisem preveč računal na to. Zato tudi ni bilo razočaranja. Ostajam pri svoji Ceci.

Lojze Primožič je danes zmagal na mednarodnem Ultra maratonu ”Draga Parencana”. Startali so v Trstu, ter nato preko Kopra, Sečovelj, Markovca, Grožnjana pritekli do cilja v Vižinadi. Lojzetu se je ura po 107 km (vmes je zašel) ustavila na 8:55. Drugi Asim Kaltak, tretji Boštjan Urankar.

V službi so rekli, da več naredim če me ni. Žena po 10+16 letih nenehnega tiščanja skupaj rajši vidi, da me ne vidi. Zatorej mi preprosto ni preostalo drugega kot da grem v hribe. Ker se iztekajo zadnji smučarski dnevi (sicer to govorim že skoraj mesec dni) in je bilo v torek na Križu tako lepo, imam v glavi samo tri možnosti. Ali po poti na Križ in čez Stenarska vratca na Stenar in nazaj ali pa na Stenar čez Sovatno. Potem pa lahko nazaj po isti poti ali pa po preizkušeni varianti čez Stenarska vratca. Danes sva še bolj zgodnja kot smo bili zadnjič. Na tem mestu se lahko vprašamo kdo je drugi član in zakaj ni tretjega?

Tokrat startava v supergah. Pancerje pa na smuče. Na začetku je težko, potem se pa navadiš. Je hitreje in precej udobneje. Ko hodiš v pancerjih si kot kak vesoljec. Pot do začetka Sovatne je dobro označena. Naravnost mimo Aljaževega doma,poleg karabina v spomin padlim partizanom, potem pa desno proti Pogačnikovem domu. Pot gre potem čez Bukovlje, vmes je še izvir vode. Tam se napojiva, potem pa v breg Sovatne. Povsod omenjeno, ampak vseeno. Res je posrečeno, ko imaš vso pot na hrbtu orjaško Triglavovo severno steno.

Na višini 1600m prva pavza. Zaslužena. Do sem sva kar pridno brcala. Superge romajo v ruzak. Zaenkrat si še ne nadeneva derez, čeprav so pobočja naprej na nekaterih mestih z naklonino 35 stopinj. Vendar je sneg tak, da jih zaenkrat ne potrbujeva. Ves čas napredujeva po levi strani. In tako vse do Dovških vratic. Nekaj mest je strmejših, na nekaterih pa skoraj ravno. Meni je zanimivo, da se me že tukaj na nekaterih mestih loteva čudna skrb, po domače strah. Pa sploh še nikjer nisva. Ne vem, sem potem doma razmišljal zakaj? Pa ne vem pravega odgovora. Morda sem bil utrujen, mogoče je razlog tudi v tem, da sem letos smučal samo na vrhovih do 700m nadmorske višine z največjim naklonom do 12 stopinj. V vsakem primeru me je bilo strah.

Na Dovških vratcih narediva daljši odmor. Natakneva si dereze, vzameva cepin, ter si dodobra ogledava okolico. Čeprav sva prvič tukaj, se nama nadaljevanje zdi logično. Tukaj se tudi končno odločiva da greva do Stenarja. Ter da bova tudi nazaj smučala. Za hojo imava danes idealne razmere. Vreme oblačno, brez vetra. Temperatura ravno pravšnja, saj ni nobene vročine. Ugreza se nama nikjer ne. Dereze pa tudi odlično primejo.

Ampak kljub temu sem dobesedno ”posran”. Skrbi me prečka, ki vodi na predvrh. Bolj si govorim, da sem take stvari že velikokrat peljal, bolj me je strah. Ker sneg pobira iz dneva v dan je tudi ta čudežna prečka vsak dan ožja. Potem pa sledi še prečenje proti Stenarskim vratcom. Kljub temu, da mislim, da je nekaj mest spodaj v Sovatni strmejših, mi nič ne pomaga. Sva pa po moje zaradi tega toliko lažje prišla na vrh.

Moja travma

Vrh. Tak monoton. Danes sploh ne vem več kako zgleda. Slikanje, potem pa takoj dol. Smuči sva pustila nekaj metrov pod najvišjo točko, tam do koder seže sneg. Sam se hitro pripravim in odsmučam navzdol. Zakaj? Ker bi bil čimrej rad na varnem. Potem pa naredim nekaj zavojev. Spoznam, da sem iz muhe delal slona. Obvladam situacijo. Prečka ni nič posebnega. Počakam Šparovca, ki se potem še cel dan norčuje iz mojega obnašanja, ko me je vodil strah.

Obvezna molitev na vrhu

Smučarija pa sedaj idealna. Čeprav je bilo že pod Križem dobro, pa je to veliko bolje. Trda podlaga, na vrhu pa malo odjenjanega. Perfektno. Odvrha do tal. Zadnjih sto metrov je bilo sicer za Šparovca premehko, meni pa tudi dobro. Enkrat sva vmes snela smuči za par metrov, ker sva se uštela pri izbiri strani. Drugače pa prismučala do 1500 m. Potem pa spet v superge in proti domu.

Ne gre več

Stenar:Križ? V teh pogojih je smučarije več na Križu, boljša pa je na Stenarju. Moje mnenje glede težavnosti je, da se turi ne moreta primerjati. Na Križu ni težavnejšega dela. Tukaj pa je nekaj strmejših delov že v Sovatni, potem del desno od Stenarskih vratic, ter prečka pod vrhom.

Sicer patetično, mogoče že večkrat slišano, pa vseeno. Za današnjo turo ne najdem besed, ki bi lahko opisale to kar smo danes doživeli. Je kriva letošnja borna zima, ki mi je definitivno znižala kriterije? Mogoče zavedanje, da bodo smuči kmalu romale v kot? Ali pa to, da smo se s tem izletom vrnili v naše začetke smučanja izpred 10 let? Sploh ni pomembno, glavno da je bilo lepo. Zdražil nas je definitivno Aleš z objavo naše skupne ture s Storžiča, kjer smo bili, uf, dolgo nazaj. Potem pa si moram skromno nekaj zaslug pripisati tudi sebi. Takšnega lobiranja kot sem ga uporabil za dosego cilja, se ne bi sramovali niti naši vrli tajkuni. Pa je uspelo. Aleš se je vdal. S Šparovcem pa nikoli ni bilo problema, ko je bilo kam za iti. Pa gremo, če ne gre drugače. Fizično smo malo spremenjeni, drugače pa smo še vedno enaki. Malce neresni, pa upam da bomo taki še dolgo ostali. Saj je vse okoli nas preresno.

Pripomočki Šparovca

V Vrata smo prišli po planu okoli 6:00, 6:30. Aleš je zvedel, da obstaja neka bližnjica, pa si nismo upali preveč tvegati, čeprav so popoldne vsi, ki so bili z nami na Križu prišli po njej. Bomo vedeli za naslednjič. Ta bližnjica se odcepi na parkirišču desno od zapornice. Nas pa je pot vodila desno od Aljaževega doma. Vedeli smo, da nas do prvega snega loči dobra ura hoje. Vsi smo hodili v pancerjih. Pa bi bilo mogoče bolje, če bi vzeli superge.

Prve snežne zaplate nas pričakajo še preveč trde, da bi si nadeli smuči. Zato še nekaj časa nadaljujemo peš. Ambient je že od začetka pravi visokogorski. V hrbet nam gleda s soncem ožarjeni Triglav, pred nami nas vabi Dolkova glava, potem pa smo skoraj do vrha v Stenarjevi družbi. Sedaj že na smučeh. Nekaj časa smo na soncu, potem pa vseskozi ob severni steni Stenarja v senci. Tam bi nam prav prišli srenači. Doma nam ne koristijo.  Cela ta dolina me spominja na Suho ruševje.

Potem pa proti Bovškim vratcom zopet v soncu. Tukaj se pobočje položi, zato je užitek vse večji. Kar predemo od zadovoljstva.

Potem pa nas samo še greben loči od današnjega cilja. Malo pod vrham Križa razumljivo odložimo smuči. Pogledi so že tu fantastični. 

Do vrha je potem samo še nekaj minut. Ena jeklenica, potem nek malo strmejši, vendar kratek odsek in Križ je tu.

Kot vedno je najlepši del spust. In tu imaš kljub jutranjemu dvomu glede na snežne razmere na razpolago ogromna nepresmučana območja. S trdo podlago, na njej pa nekaj cm pršiča. En odsek, ki je cel dan v senci je sicer trd in razdrapan, ampak še vedno bolje kot kaka kloža.

Po pobočjih obsijanih s soncem pa zopet rapsodija. In kot kaže bo tukaj sneg ostal še kar nekaj časa. Ker smo na celodnevnem izletu si razumljivo privoščimo še daljši počitek.

Potem pa do konca snega malo rodea, pa Šparovčev padec, pa sneta smučka in njena čudežna zaustavitev.

Sledi samo še hoja do izhodišča, malce Aleševih odgovorov na najina vprašanja o vsem… Obvezno pivo… In upanje na čimprejšnji prihodnjič.

ALEŠEVO POROČILO

Mravljetka je bila danes na polmaratonu v Sežani s časom 1:20:15 (njen najboljši čas je 1:19:19 iz lanske Gorice) tretja.

Ženske, absolutno (21 km):
1. Mateja Kosovelj 1;18:36
2. Žana Jereb 1;20:00
3. Neža Mravlje 1;20:15
4. Lidija Cerkovnik 1;23:42
5. Saša Rot 1;29:18
6. Elena Simsig (Ita) 1;30:13
7. Katarina Tratar 1;31:11
8. Barbara Clemenz Dimnik 1;32:43
9. Zala Praprotnik 1;33:41
10. Katja Kosmatin 1;35:44

Pri moških pa je bil Boštjan Potočnik 13. s časom 1:19:13.

Moški, absolutno (21 km):
1. Tone Kosmač 1;09:53
2. Luka Ljubič 1;15:03
3. Simon Alič 1;15:15
4. Janez Ferlic 1;15:26
5. Matej Beke 1;15:41
6. Mirko Janjatovič 1;16:49
7. Toni Habjan 1;18:02
8. Tadej Kaluža 1;18:13
9. Peter Harnold 1;18;26
10. Dušan Mrak 1;18;30

Na Kališče sem do sedaj vedno dostopal iz Mač. Potem pa mi je sodelavka, ki nas je slučajno prejšnji teden srečala na vrhu, predlagala da grem z Bašlja. Ker je dan prelep, pa nobenih kandidatov za na sneg, bo tudi to dobro. Malce prej grem iz službe. Kot vedno me najbolj skrbi sam dostop z avtomobilom. Pa je tokrat opis preveč natančen, da bi se zgubil. Avto pustim na koncu makedama. Pot gre najprej po širokem kolovozu, nato pa v blagem vzponu do bolnice Košuta. Tu so namreč leta 1944 partizani postavili barako, kjer so zdravili ranjence. Ker niso imeli zdravnika, so to delo opravljali kar bolničarji. Če me spomin ne vara, je bilo v baraki prostora za okoli 15 ljudi. V dobrem letu je 8 partizanov umrlo, na kar nas opominja bližnja spominska plošča. Pokopani so prav tako v bližini, pod Kališko skalo. Za bolnico Košuta pot preči hudournik. Sam se uštejem in grem vzporedno z njim. Pa kmalu vidim napako in se vrnem. Pozneje težav na poti ni. Sta pa vmes 2 jeklenici, predvidevam da bolj za zimski vzpon. Na Planini pod kališčem se pot združi s tisto iz Mač. Če ju primerjam je ta iz Bašlja bistveno bližja, za moje pojme bolj raznolika, skratka lepša. Je pa res, da imam s tisto iz Mač neporavnane račune iz otroštva. Takrat se mi je zdelo, da smo morali enkrat prespati da smo prišli do doma. Danes, oziroma 14.4.2012 pa bo Tekma 6. ur Kališča. Najboljše kamikaze v teh 6 urah gor pridejo 6 krat. Ker je Dom na kališču zaprt, posledično sem zato brez kave, in ker me otroci še kako uro ne bodo pogrešali, žena pa je z mojo bančno kartico v Cityparku, grem še malce proti Storžiču. Pa spričo pomankljive obutve, ter še bolj oblačil, kmalu zavijem proti Bašeljskemu vrhu. Od tam pa takoj nazaj, oziroma do Planine pod Kališčem, kjer si vzamem dobre pol ure za… ZASE. Potem pa hitro navzdol. Nekje na pol poti opazim razcep. Ena pot, sicer neoznačena prav tako pripelje do mojega izhodišča. Pa bom to prihranil za naslednjič.