To nedeljsko jutro smo izjemoma izpustili mašo zadušnico in se namesto tega odpravili na Soriško planino. Tisti, ki so včerajšnji večer izkoristili za romantično spoznavanje Portoroža so takoj začeli z lobiranjem za kakšno minutko spanja pred startom. S Šlibarjam nisva imela nič proti. Nekaj minut je bilo koristno porabljenih, potem pa je bilo treba v breg. Na vrhu smučišča nas je pozdravilo sonce. Ki se je potem do vrha, na katerega smo šli, pa sem pozabil ime, sramežljivo skrivalo za gorami. Pa malo pokukalo, pa se zopet skrilo. Snega je definitivno premalo za kakšno uživaško smuko. Smo se pa vsaj nadihali. In nasmejali. To pa tudi šteje. Se bom pa v primeru takšnega deficita snega tudi v nadaljne, definitivno navadil na hojo s turnimi pancerji. Mogoče mi postane tako všeč, da jih bom nosil še poleti.

Za konec pa smo naredili še temeljito rekonstrukcijo nesreče, ki se je zgodila dva tedna nazaj. Moj legendarni vodič po belih strminah B.Š. je točno na tem mestu nesrečno padel, ter si na žalost zlomil roko. Želimo mu čim prejšnje okrevanje. 

Naš Kuči nikakor ne more verjeti, kako lahko tak izkušen turni smučar pade na ravnem.

Redno spremljam 5 forumov, 2 s področja hribov, enega tekaškega, enega kolesarskega ter triatlonskega. Tako lahko rečem da poznam najbolj goreče udeležence teh forumov. Ne osebno, ampak glede na njihove prispevke se da približno oceniti kakšni so tudi v realnem življenju. Nekateri pozitivni, tako kot povsod pa je tudi tu kar precej nergačev. Ki mislijo, da je forum njihova last, kjer se lahko oglašajo samo tisti, ki vsaj toliko vejo kot oni. V nasprotnem jih takoj dobijo po grbi. In kar je še posebej zanimivo je to, da se v njih skoraj nihče ne vtakne.  Zakaj? Zanimivo vprašanje na katerega ne vem odgovora. Se jih bojijo ali se nočejo prerekati? Bolj se mi dozdeva da je to drugo. Če sem čisto pošten, na tekaškem forumu je najmanj prerekanja. V bistvu ga sploh ni. Na triatlonskem, razen nekaj skupinskih udarcev proti nekemu posamezniku tudi ne. Na kolesarskem forumu sem popolen laik. Tam je kar nekaj trenj. Sploh če kaj narobe vprašaš. Imajo pa tam za moje pojme legendo forumov Fausta, ki je sicer dejaven pri raznih časopisnih izdajah, ampak njegov humor, cinizem je sigurno prirojen.  V bistvu ta forum spremljam zaradi njega. Tako mi ostaneta še hribovska foruma. Eden, o turnem smučanju, v bistvu sploh ni forum. Na njem lahko samo podajaš poročila o turah. Ampak vseeno se je tudi tam prejšnjo leto pojavil lokalni šerif slovenskih gora, ter s svojim pisanjem od poročil gotovo odvrnil marsikaterega posameznika. Znanja mu sicer ni oporekati, kar se pa tiče drugih človeških manir, pa bi se dalo razpravljati. In potem ostane samo še en forum o gorah, ki je v zadnjih letih postal vodilni na tem področju. Tam se mu je pridružilo še nekaj resničnih, pravih poznavalcev naših prelepih gora. Ki pa pač ne prenesejo, da nekateri ne vemo vsega. In da pač radi zahajamo v višje predele naše domovine. In da bi o tem radi tudi kaj pametnih podatkov. Da pa prideš do teh informacij, pa je potrebno kdaj tudi kaj vparašati. In ker si hribovski laik, nimaš v svojem besednem zakladu pravilnih terminov. In je že vse narobe. Če lahko rečem da kje vsaj nekaj vem, potem je to v nogometu. In v tem športu, ki se na rekreativnem nivoju odvija predvsem v obliki raznih rekreacij, v 99 odstotkih vidim ljudi, ki pošteno povedano komaj vejo, da je žoga okrogla. Pa se nihče ne krega na njih. Pač pridejo na rekreacijo. Tudi v teku, kjer sem nekaj zadnjih let, nas je sigurno vsaj toliko odstotkov nevednežov, kot pri nogometu. Pa tudi tam lahko vprašaš karkoli te zanima. O gorah pa ne? Če ne veš katera je druga najvišja gora, kje je izhodišče na Škednjovec , kaj je srenec, katere vrste derez poznamo, si že deležen izraza, ki včasih prileti iz ženinih ust, pa ni ravno pohvalen. Če so dobre volje, ti priporočajo da si prebereš kako knjigo. So ti ljudje taki vsevedi na vseh področjih, ali pa so v njihovem življenju samo hribi. Na morju vprašajo kaj je jugo, ali grejo po knjigo? Geologa vprašajo kaj je pirit? Na tenisu kako se udari bekend? V knjižnici katere knjige so dobre? Zdravnika kako ravnati pri poškodbi kolena? Seveda vse to opravičujejo s tem, da so gore nevarne, ostali športi pa ne. In ravno zato bi bilo nevednežem potrebno svetovati, jim pomagati, ne pa jih zatirati.

VPRAŠANJA NISO NEUMNA, NEUMNI SO LAHKO SAMO ODGOVORI.

Katalog turnih smukov je v tem času napol prazen. Ne pomnim kdaj je bila ponudba tako skromna. Zelenica si zasluži malo miru, Kredarica naj bi bila precej oblegana, pravih ponudb na forumih tudi ni. Potem pa na Ruthinem blogu vidim, da je bila na Voglu. Tam še nisem bil, pot je lahka, snega je za silo, več pa ne potrebujem. Zarana sva z Urošem pri gondoli na Vogel, kjer parkirava avto. Odločiva se za hojo s turnimi smučmi. Snega je za vzorec. Nekih 5 centimetrov brez podlage. Zavedava se, da se tu navzdol ne bova peljala. Pa nič za to. Bova že pozneje razmišljala o tem. Hodiva v zmernem tempu. Nikamor se nama ne mudi.  Na smučišče prideva še preden ga odprejo. Po njem hodiva okoli 300 metrov, potem pa ga zapustiva. Vzpenjava se proti Šiji, ki ne obratuje. Proti vrhu morava čez nekaj ledenih plošc. Vreme ni ravno za sladokusce. Sonce se nama pokaže le za vzorec, sedaj pa sva že nekaj časa v oblakih. Je pa temperatura ravno pravšnja. Okoliški vrhovi so skoraj brez snega. Kar pa ga je ostalo, je bolj led kot kaj drugega. Zato brez kančka slabe vesti končava z današnjim vzponom. Spust je prava poezija. Okoli 20 cm pršiča. Čeprav je smučanje možno do višine okoli 900 metrov, pa ga je bilo čisto dovolj. Tudi hoja do avta, okoli 350 višinskih metrov naju ne moti. Cepina pa nama tudi prideta prav, ko odganjava sicer prijazno Bohinjko, ki naju sili z neko domačo specialiteto, ki se ji reče Mohant.

Majhna vasica pred Škofjo Loko je prizorišče pravljičnega sveta za najmlajše. Tam lahko srečaš Piko Nogavičko, Smrkce, čisto zaresne škrate, pa hudobno čarovnico, Janka in Metko, ter še mnogo drugih pravljičnih junakov. Za nameček pa spoznaš Dedka mraza, ki te na koncu celo preseneti z darilom.

Na prvo letošnjo turo nimam prav nobenih pripomb. Možno, da ker sem toliko časa čakal, so tudi kriteriji manjši. Res pa je, da še nikoli nisem šel dvakrat do Triangla. Tokrat prvič, šel bi pa tudi v tretjo, če ni bi bile noge že v drugo povsem obupane. Pa sem se jih tokrat usmilil. Naj se malo navadijo. Cel teden sem se odpravljal na Krvavec, saj je bila tam edina možnost smuke. Pa je vedno nekaj prišlo vmes. Resnica pa je, da me tja ne vleče. In potem vsak izgovor pride prav. Danes pa sem na strani AO Jesenice zasledil, da so smučali s Triangla. In da so razmere solidne. To pa je več kot dovolj zame.

Malce sem pozen. Sonce mi je skoraj ušlo. Pa nič zato. Glavno, da se malo shodim. Čisti užitek. Snega spodaj še malce premalo, z vsakim metrom pa je  odeja večja. Pri zgornji postaji žičnice me mami Suho ruševje. Spričo pozabljene svetilke pa raje zavijem proti Trianglu. Ponavadi je tukaj smuka kar naporna, nič uživaška. Tokrat pa so razmere popolne. Pršič. Tudi tam, kjer je že zvoženo, se lepo pelje. Zato grem še enkrat navzgor. Se je splačalo. Potem pa po cesti navzdol. Po plazu je še premalo snega. Potrebna bi bila še ena pošiljka. Smuka sedaj ni nič kaj prijetna. Da se peljati, to pa je tudi nekaj. Razen nekaj kritičnih metrov se da z malo pazljivosti izogniti tistim nekaj kamnom, ki gledajo ven.

Ko sem v hribe povabljen s strani kakega prijatelja, si pač pogledam cilj, nato pa pade odločitev. Če se odločim za, se pač prilagodim in grem tja kamor me peljejo. Brez kakšnih dodatkov. Ko jaz povabim koga, je tudi tako. Razen, ko povabim ženo. Kot včeraj. Tedaj je pač drugače. Čeprav je ona povabljena, ima kopico predlogov, beri zahtev. Ne predaleč z avtom, ne preveč hoje, pa da ne bo mraz, ter obvezno s kočo med potjo, da se bova tam pogrela. Kam potem lahko greva? Saj nisem Coperfield. Če ni predaleč z avtom odpadejo Julijci, pa skoraj cele Karavanke, prav tako tudi Kamniške. Ne preveč hoje? Da ne bo mraz? 20. novembra? Ter s kočo med potjo. Kredarica odpade, ker je predaleč, ostalo je zaprto. Ter na koncu še cvetica. ”Da ne boš smrdel!!!” Kasneje to obrazloži s tem, da ne bom šel v smrdljivih cunjah. Potem pa lobiranje, ki se ga ne bi sramovali niti naši vrli poslanci in pošteni gospodarstveniki. Cilj Viševnik. Nisem ravno najbolj zadovoljen, ampak še vedno veliko bolje kot kak Arboretum, Ikea ali City Park. Utopično uro navijem na 4:00. In jo potem ob prvem zvonjenju nastaviva na 5:00. Ob 5:00 najdražja pove, da od 4ih dalje ni nič spala. ”Zakaj pa potem nisva šla?” jo vprašam. ”Ker je tako fino,” je bil pričakovan odgovor. Ob 6:00 končno vstaneva. Pa potem oblačenje, pa slačenje, pa oblačenje in slačenje…  Pa jesti ali ne jesti, piti, ne piti,… Ko se vsedeva v avto, začutim pravo olajšanje. Od tedaj dalje vse teče kot po maslu. Vreme je spremenljivo. Nekaj časa tako toplo, da sva skoraj v kratki majici, že trenutek pozneje, ko stopiva v senco, pa vlečeva vse obleke nazaj nase. Ker sem ”poleti” prvič tukaj, radovedno opazujem okoli sebe, saj je vse drugače kot pozimi. Še prehitro sva na vrhu. Veter naju hitro obrne navzdol. Še prej pa se naužijem pogledov, ki smo jih deležni z Viševnika. Čeprav imam še kar nekaj planov, pa me žena hitro postavi na realna tla. Greva nazaj po isti poti. Kdor z malim ni zadovoljen, si velikega ne zasluži, si potiho brundam. Z največjim veseljem spodaj pri hotelu v kratki majici popijeva kavo, nato pa se odpraviva nazaj v rudnik.

Grad Turn Preddvor- Sv. Jakob (961m)-Potoška gora(1245m)-Javorov vrh(1434m)-Cjanovca(1820m)-Srednji vrh(1853m)-Mali Grintovec(1813m)-Mačensko sedlo(1615m)-Bašeljski vrh(1744m)-Bašeljsko preval(1630m)-Storžič(2132m)-Bašeljski preval(1630m)-Kališče(1534m)-Mače-Grad Turn Preddvor

Približno 2250m višine, 23.5km

Ideja je zopet prišla iz knjige Milenka Arnejška-Prleta, vendar, ker je bil idejni vodja tokrat Šlibar, bi bil lahko to razširjeni Storžičev vzhodni greben. Tam v knjigi gre pot z Jakoba direktno na Cjanovco. Mi pa smo naredili kar dober ovinek, rečeno nam je bilo, da je to panoramska pot. Pa nič zato. Je bilo vsaj več zabave. Začeli smo pri domu za upokojence v Preddvoru. Imeli smo namreč logistični problem kako se kasneje vrniti do izhodišča. Vedeli smo, da bi bilo bolje startati  malce nižje, ampak kaj ko je bilo še prezgodaj za trezno razmišljanje. Pa tudi moški smo nagnjeni k temu, da se problema rajši lotimo ko do njega pride, kot da bi že prej poskrbeli, da do njega sploh ne bi prišlo. Do Jakoba smo zavoljo rane ure kar malce zadržani. Potem pa, ko se jeziki prebudijo, pa imamo tem za kar nekaj dni. Glavne iztočnice današnjih debat so bila mravljišča, ročni nogomet, ter razna maziva za občutljivejše dele teles. Vidi se, da drži teza, da smo vsako leto pametnejši in so temu primerne tudi iztočnice za pogovor. Če se ne bi bilo potrebno ves čas smejati, bi vsekakor prišli domov po planu. Tako pa smo zastavljeni cilj zgrešili za dobre tri ure.

Vreme je bilo več kot ugodno. Že kmalu po startu smo stopili iz megle, sonce pa nas je spremljalo potem skoraj do doline. Vetra ni bilo, temperatura tudi ravno pravšnja. Pot je več kot odlično označena. Tudi dobro prehojena. Smo pa bili vse do vzpona proti Storžiču čisto sami. Kar v današnjih časih doživiš redkokdaj. Prvotni plan je bil iti s Storžiča po zdi se mi Zahodni grapi, pa potem do Bašlja. Že med potjo pa smo začeli diskusirati in ugotavljati, da bi bilo bolje se s Storžiča vrniti nazaj po isti poti do Bašeljskega prevala in preko Kališča proti izhodišču. Na referendumu smo z večino (106 %) odločili, da tako tudi bo. Pa je bilo vseeno naporno. Predvsem tistih nekaj km iz Mač do avtomobila.

Ampak danes so zemljevidi že ponovno odprti.

Po več kot pol leta prisilnega počitka spričo moje lenobe, sem naredil malo daljši tekaški trening. Ivo pa je imel še daljšo tekaško abstinenco. Jezersko sem zbral, ker sem hotel izkoristiti prijetno s koristnim. Sam odtečem do tja, tam pa me moji počakajo, pa imamo še izlet. Očitno imam v genskem zapisu, da se za nekaj trdo odločim, potem pa me ta odločnost počasi a vztrajno zapušča. Tako sem že včeraj pred začetkom tenisa Ivota politično prepričal, da odpoveva tek. Saj, le kako bi igral tenis, če bi imel v glavi da moram jutri tečt tako daleč. Pa sem potem vseeno igral kot bi imel v glavi vse samo ne tenis. Nato sva spila še nekaj energetskih napitkov. Sam sem dodal še dva pelinkovca, za burbončice, tudi ura ni bila nič prizanesljiva in obetal se je pravi praznični dan. Postelja, knjige, spanje. Na srečo pa se Ivo ni dal. Avto sva pustila v Preddvoru in počasi tekla proti cilju. To kar sva počela se težko sploh še okarakterizira za tek, ampak vseeno. Še največ sivih las (na glavi ne obstaja več veliko možnosti za sive napadalce) so mi povzročale obcestne table s kilometri. Sam se trudim, da vse odpišem, tako pa sem jih vsake 500 metrov nehote moral pogledati. Še dobro, da sem se na kolesu večkrat zmotil. Takrat, ko kilometri padejo na nulo, in kjer sem že večkrat mislil, da je konec, od tam je do konca še okoli 5km. Vreme je ravno pravšnje za tek. Forme pa, razumljivo ni. Pa se kljub temu po, Ivo pravi 20.8km (moj števec ima km več) kilometrih in 2:00:32, ter 465 višinskih metrih primajem do Planšarskega jezera. Bo drugič boljše.

Na največji naši športni prireditvi je nastopilo kar nekaj naših članov. Med njimi sta dva prvič končala polmaraton, štirje so postavili svoj rekord v maratonu, ena je postala državna prvakinja , imeli smo tudi  zajčka.

MARATON

Prejšnji teden je Neža Mravlje zmagala na Veliki nagradi Šenčurja. 10km progo je pretekla v času 0:36:47.

Lojze pa je tekel v Udinah. 68km razdaljo na Cormorultri je pretekel v 4:52:13 in bil drugi. Njegovo poročilo na tekaškem forumu.

Tako številčne odprave kot danes, že dolgo nismo organizirali. Glavni pobudnik je bil Andrej , ki je v četrtek kupil knjižico z žigi Slovenske planinske transverzale, bil v petek na Stolu, danes pa nas je povabil še na Storžič. Upam, da mu ta začetniški entuziazem ne bo popustil, saj sem imel letos kar precej težav z iskanjem partnerjev. Pozimi je na trgu večja ponudba. Pridružila sta se še Medo, ter po dolgem času Šlibar, ki bi sicer moral oditi na morje, pa je spričo odlične ponudbe svojo ženo prepričal da je bolna.  Startali smo okoli šeste ure na parkirišču v Mačah. Čeprav nismo hodili ravno počasi,pa so mimo nas kar padali razni ljubitelji Kališča, ki se pridno vpisujejo na vrhu. Tudi pozneje v koči je bilo govora predvsem o tem, kdo ima koliko obiskov, pa na katerem mestu so…  Ti ljudje se imenujejo kljuke. Vpisujejo se lahko za vikende, ter ob praznikih. Sezona se začne 2. oktobra, konča pa 25. aprila. Maksimalno število letno je 63 vpisov. Rekorder Jeler Milan ima od leta 1997, ko so začeli s to akcijo 859 vpisov. Ob raznih resnih pogovorih ta zame izredno dolgočasna pot do Kališča kar hitro mine. Medo se tam pravilno odloči, da bo rajši še malo pospal, kot pa prezebal do vrha in nazaj. S Šlibarjem tudi s težkim srcem zapustiva toplo kočo. Pot gre čez nekaj snežišč, ki se jih da ogniti. Pri križu narediva nekaj fotografij. Spričo zimskih razmer se hitro odločiva za sestop. Mene pa takrat prešine, da če sem že tu, pa greben Storžiča je tudi tu, pa Šlibar nima nič proti če ga zapustim…

Ta greben sem zasledil v knjigi žal že pokojnega Mileta Arnejška Prleta. Že prej sem večkrat prebral njegovo knjigo Moje gore. Zatorej je bilo neizbežno, da sem si zaželel tudi novo Grebeni slovenskih gora. Ker je nikjer nisem našel, sem pač nekje zbrskal njegovo telefonsko številko in ga pač poklical. Pa je dejal, da jih ima samo še nekaj, pa da je ne bi dal kar nekomu, ki jo bo postavil nekam v kot. In me povabil na zaslišanje. Dobili smo se v neki kavarni sredi Škofje Loke, kjer je živel. Ob kavici sva prelezla bližnje in daljne vršace. On na praktičnih primerih, jaz bolj na teoretičnih. Vseeno mi je na koncu dal knjigo.  Nepozabno.

Greben sem imel v mislih 2 leti. pa ni bilo časa, volje,… V bistvu se mi ni dalo. Letos pa sem se mu že pošteno približal. Nekajkrat sem imel doma podpisano dovolilnico, tudi že opremo v avtu, pa me je potem enkrat rešilo vreme, drugič…, tretjič pa se mi ni dalo. Tokrat pa niti pomislil nisem nanj. Na vrhu pa me je spreletelo, da če sem že tu, pa kdaj bom spet, pa lepo vreme, in sem šel. Do Male Poljane je pot zahtevna, sploh sedaj, ko zima že pošteno trka na vrata. Zato grem čez ta odsek previdno, tudi obutve nimam najprimernejše. Potem pa do konca ni več nobenih težav. Pot je dobro označena. Na Mali poljani je izvir vode, na Kriški planini koča. Pot se do Male Poljane nekajkrat dvigne, ampak ne preveč, potem pa je do Tolstega vrha slaba urica vzpona, ostalo gre bolj kot ne navzdol. Razen na odseku od Tolstega vrha do Kriške planine nisem srečal nikogar. Vreme ugodno. Okoli Storžiču kakšna stopinja premalo, predvsem zaradi vetra, naprej toplo.  

Zahodni greben Storžiča:

Mače (600m) – Kališče (1543m) – Storžič (2132m) – Psica (1796m) – Velika Poljana (1479m) – Mala Poljana (1325m) – Tolsti vrh (1715m) – Vrata (1591m) – Kriška gora (1471m) – Velika Mizica (976m) – Mala Mizica (764m) – Sv. Jožef (cerkev) (577m) – Tržič (515m)

Čas Mače -Storžič 3ure; Storžič – Tržič 4 ure

PS1: Andrej je udeležbo pet minut pred dvanajsto odpovedal. Baje je bil utrujen od Stola.

PS2: Slikal tokrat nisem preveč intenzivno. Nekaj nisem bil razpoložen. Poleg tega pa mi te jesenske barve ne ležijo preveč. Pač ne vidim motivov. Nisem pa tudi tak umetnik, da bi iz teh dreves, ki so pač drevesa, s fotoaparatom naredil nekaj lepega.

 Medo

 Šlibar

Konec tedna sta tekmovala dva naša člana.

Boštjan Potočnik je bil šesti (v kategoriji drugi) na Worthersee Trailu.  Čas 4:57:45.

Armin Alibegović je v Berlinu prvič uspešno prestal 42km preizkušnjo in to kljub poškodbi ahilove tetive, ki se mu vleče že nekaj časa. Njegov čas 4:29:39. REZULTATI ostalih Slovencev.

Po skoraj polletni tekaški abstinenci zaradi poškodbe pa se na tartan počasi a vztrajno vrača naš selektor.

Ta vikend je v Mariboru tekel Blaš Zdešar. S časom 1:36:50 je na 21km dosegel 95 mesto.

REZULTATI

Minila so že skoraj 3 leta, kar sem stavil s kolegom, da bom pretekel Ultramaraton Celje – Logarska dolina. Sicer je bila stava v ne najbolj treznem stanju, ampak za plato piva se pa le splača boriti . Dvakrat so me poškodbe rešile pred udeležbo, sicer bi se sigurno katastrofalno končalo, saj nikoli nisem bil niti približno pripravljen, ne kondicijsko, še manj pa v glavi. In tako mi je letos zmanjkalo izgovorov. Kondicijsko spet nisem bil dovolj dobro pripravljen, saj sem delal komaj ca. 160 km mesečno, kar je za ultra teke veliko premalo. Uspelo pa mi je odteči nekaj daljših tekov nad 40 km in v glavi sem postal močnejši, saj sem popravil kar dosti ultraških napak (se vidi, da sem letos “prestopil” v klub 3IRON, med same tekaške legende).

Za tekmo sem vedel, da je support glavnega pomena, saj me bodo potegnili iz dreka, če me bo začelo mučiti. Koga prositi za support? Robija, dolgoletnega prijatelja, ki mu ni težko zgodaj zjutraj vstati, da se le dogaja kakšna neumnost; Špelo, ki je itak za in me je že na morju priganjala, da naj se prijavim. Za kolesarski support pa Mateja, ampak njemu se “ne da” tako zgodaj zjutraj štartati. Ok. Kaj sedaj? In se javi Grega, da bo pa on tisti, ki bi me spremljal do Letuša. Edino en problem obstaja, da možakar že “žblj” let ni sedel na kolesu. Ni problema, bomo že nekako. Kako vse skupaj organizirati, kakšen bo plan teka? Simpl, vsaj do Ljubnega v tempu 5:00, optimistično bi šlo mogoče v tem tempu celo do Luč, potem pa bom že nekako do cilja. Kolesar mi daje za piti na vsake 15 minut, vsake toliko pa pride avto do proge (kjer se le da) in me oni “dotankajo”. Strah me je samo vročine med Mozirjem in Ljubnim, ko proga poteka na odprtem. Od Luč pa do cilja bo pa itak senca in hladno (vsaj tako je vedno, ko gremo v hribe in tako sem si tudi predstavljal). Najpomembnejši cilj pa itak, da pritečem v Logarsko dolino.

Dan D, 40 minut pred štartom se znajdemo v Celju. Že v avtu se mi je motalo po glavi, da bo treba še “enga kitzbila” narediti. Gasa na wc. En sam je, pred vrati malo gužve. Ok, grem prvo številko dvigniti in bom potem opravil. Ma k***a, še večja gužva. Ja, nič. Malo wc papirja in grem iskat grm, sredi Celja. Je treba pozabiti na kulturo, ker potem tudi ne bom imel več moči, da bi še lahko čepel v kakšni koruzi.

In tako olajšan in zato malo lažji, kar je na 75 km preizkušnji tudi nekaj vredno, grem na štart. Na štartu srečam še nekaj poznanih obrazov, vsi dobre volje ali pa nihče noče pokazati nervoze. Pok in gasa. V hladnem jutru super pogoji za tek, začetek malo prehiter, ampak bom že upočasnil na planiran tempo, si mislim v glavi, samo da pretečem pot ob Savinji do Polzele. Pot mi ni bila najbolj všeč, pred 14 dnevi sem si jo tudi ogledal. To je sprehajalna pot, kjer moraš ves čas gledati pod noge, paziti na kamne in korenine. Pa še malo spolzka je bila, saj je prejšnji večer bila močna nevihta. Na obzorju pa se že kaže sonce in nebo brez oblakov. To bo še danes sekala vročina! Evo, po 1 uri se znajdem pri prvi okrepčevalnici. Seveda se ne ustavljam, saj imam svojo na kolesu. Itak je pa na tekih tako, da si organizatorji najdejo sponzorje z nekimi novimi kvazi isotoničnimi napitki, ko pa tek traja že malo dlje, je pa pijača topla, čokolada stopljena in sadje že napol gnijoče. Pa tudi nisem tako nor, da bi na takem teku testiral nekaj novega. Je pa le treba priteči do cilja. Tempo teka pa še vedno prehiter glede glede na plan. Pa nič, dokler mi tako paše, bom pač tekel v tem tempu. In tako do Letuša, kjer se pridruži Matej na kolesu, ki naj bi me spremljal do konca. Malo od Letuša naprej pa čista katastrofa. Pot, ki naj bi bila pot. Samo vodno kamenje, po katerem komaj tečeš in samo čakaš, kdaj bo kakšen zvin gležnja. Kar naenkrat je postal ultramaraton nekakšen adventure race. Na srečo je bilo kmalu konec tega in sem se prav razveselil asfalta. V Mozirju pa me čakata Špela in Robi. Teh prvih 33 km je bil tempo še vedno prehiter kot po planu in počasi so se mi začele pojavljati bolečine v kolenu. Bo pač treba shujšati kakšno kilo ali dve za v prihodnje. Do Ljubnega mi je le uspelo tempo umiriti na 5 min/km. Delno zato, ker se je koleno začelo vedno bolj oglašati, da potrebuje malo nege. Hitro pade odločitev, da se bo treba na 41 km malo ustaviti, da mi Špela namaže in zmasira koleno. Pa še v miru sem nekaj spil. Tukaj je Grega zapustil support (plan je bil da kolesari samo do Letuša) in nadaljeval družinski izlet v Logarsko dolino. Do Ljubnega je hitro minilo, še vedno malo pred planom. V Ljubnem je bil plan, da se Robi pridruži pri teku, da opravi kvaliteten trening za njegov prvi napad na maratonsko razdaljo v Ljubljani. Ker sta se s Špelo malo obirala po poti, je skoraj zamudil na leteči štart. Bi se pa še malo peljal, če bi naju zamudil. Ne bi bilo velike panike. In tako se mi je support spet povečal, en kolesar in en tekač. Stari prijatelji spet v akciji! Ker je support še vedno dobro funkcioniral, sem lahko spuščal okrepčevalnice, razen da sem vzel vodo za polivanje, saj je postajalo pošteno vroče. Nekomu zgoraj smo se zamerili . Tolažil sem se z mislijo, da bo od Luč dalje hladneje in senčno. Med Ljubnim in Lučami sem si pridelal malenkost zaostanka po planu, posledica pogostejšega ustavljanja in masiranja kolena. Sicer pa se kaj preveč nisem sekiral zaradi zaostajanja, saj je bil plan preveč optimistično zastavljen za prvič. Support je bil še vedno navdušen, da mi gre super, da bomo prehodili do cilja, če ne bo šlo drugače. Od Luč dalje pa pravi “safer”. Vsako minuto je postajalo bolj vroče, od asfalta je puhtelo in Savinja je postajala vedno bolj mamljiva za namakanje. Kaj bi dal za 5 minut ležanja v vodi, pa me niso pustili. Sonce je žgalo, ne glede v katero smer je cesta zavila, nobene sape, da bi me vsaj malo ohladila. Pa te kilometrske oznake, mogoče je fajn za tiste, ki štartajo v Lučah. Tečeš in tečeš pa ne gre nikamor. Na treningu je pa takšna razdalja mala malica. Pa še na okrepčevalnicah je hladna voda postala topla voda, še za polivat ni bila več uporabna. Malo pred vstopom v Logarsko dolino pa srečamo Špelo, ki z avtom stoji v koloni, vso nervozno, da ne bo uspela pravočasno priti do cilja. Evo Logarska levo in pogled, ki ga vsi hvalijo, da je oh in sploh. “Mojga k***a” pa lep pogled, še 3 km do cilja. Ta pogled lahko hvališ samo, ko se pripelješ z avtom do tja. Kdo bo pa užival v tem? Še naga baba bi mi bila enako zanimiva kot pa krave, ki so se tam pasle. Edino kar me je zanimalo je bil cilj. In  tega se še ni videlo. Nekako sem povečal tempo in ušel Robiju. V zadnjem kilometru pa začne Matej odštevati zadnje metre. Se mi je zdelo, da kar malo prepočasi odšteva in da ura stoji (kot petki, ko čakaš da bo konec službe), saj cilja še vedno ni bilo videti. Končno, evo ga. Pred ciljem Špela nori od veselja, celo mama se je odločila, da pride pogledat, zakaj nam je treba laufat. Nič ni treba, razen srat in umret. Cilj, roke v zrak, uspelo mi je, prvič. Čas 6:39:37, skupno 12. mesto. Prvi cilj dneva dosežen (priteči do Logarske doline), drugi cilj tudi (prehiteti vse ženske, razen Neže, ampak ona je še za A ekipo 3IRON kluba trd oreh). S časom zadovoljen, support celo bolj kot jaz.

Za boljši čas bo pa treba zavihati rokave in precej povečati kilometrino, da bo telo bolj navajeno na takšne podvige. Support je izvrstno odigral svojo vlogo, se pozna, da poznajo moje dobre in slabe strani. Pa še MP3ja ne potrebujem, ker z njimi ni bilo nikoli dolgčas.

Naslednji izziv? Še ne vem kaj. Se ga bo treba kdaj malo napiti in spet skleniti kako “glupo” stavo. Kam bi pa prišli brez izzivov? Kar ne ubija, “fejst” boli! Bolečina je pa znak, da smo še živi .

Hvala supportu: Špeli, Robiju, Gregorju in Mateju (gajbo bomo skupaj spili, ti sam ohlajeno prinesi). Brez njih bi bilo dolgčasno in težje.

BTW: v supportu so že neke stave sklepali (3 gajbe piva), ne vem pa še vseh podrobnosti, kako naj bi jaz trpel .

Tekač in slab pisatelj Peter

3 iron je imel tokrat na tekmi 3 predstavnike (po mojih podatkih). Boštjan Potočnik je bil s časom 5:52:29 drugi, Peter Kolenc pa s časom 6:39:37 dvanajsti, tekmo pa je končal tudi Jan Florjančič (8:00:43). Boštjanova uvrstitev je že zvezda stalnica na tekaških prireditvah, medtem ko je Peter prvič pretekel 75km in mislim, da je s časom, še bolj pa z uvrstitvijo več kot zadovoljen. In da bo končno priznal, da se mu je obrestoval prestop v 3iron, kjer se je kopica ljudi lahko posvetila samo njemu. Malo sem pobrskal še za rezultati naših članov v preteklosti na tej 75km dolgi preizkušnji:

1. Neža Mravlje 5:47:28 leto 2010
2. Boštjan Potočnik 5:52:29 leto 2011
3. Lojze Primožič 5:54:45 leto 2006
4. Peter Kolenc 6:39:37 leto 2011
5. Jan Florjančič 8:00:43 leto 2011