V letu 2017 prvič od leta 1986, ko smo imeli prvega tekmovalca v Ironmanu na Havajih nismo imeli predstavnika. Potem pa letos zopet kar 9 tekmovalcev, kot smo jih imeli  že leta 2009 in leta 2013. Torej še čakamo na številko 10. Upajmo, da v naslednji sezoni.

Svetovno prvenstvo na Havajih poteka od leta 1978 dalje. Prvič smo imeli Slovenci predstavnika leta 1986. To je bil seveda France Cokan, ki je tedaj zaradi težkega pridobivanja sponzorskih sredstev v Sloveniji tekmoval še za ZDA. Od tedaj pa do danes smo imeli na Havajih vsako leto vsaj enega predstavnika (razen leta 2017). 44 Slovencev je v teh letih nabralo 133 končanih Ironmanov na Svetovnem prvenstvu.  Največ France Cokan s 17 končanimi Ironmani, sledita Tomaž Šink z 14-imi in Miki Preradovič z 11-imi prihodi skozi cilj.  Imamo 45 rezultatov pod 10 urami, 6 pod 9 urami. Trije časi so v lasti Igorja Kogoja. Pridružila pa sta se mu še Klemen Rojnik in David Pleše z dvema, ki pa ima tudi najhitrejši čas 8:23:33.

Najboljši trije moški rezultati:

  • David Pleše 2018 8:23:33
  • David Pleše 2016 8:32:05
  • Igor Kogoj 1993  8:45:49

Najboljše tri ženske uvrstitve (6 žensk ima 11 nastopov na Havajih):

  • Nataša Nakrst 1992 10:14:06
  • Mojca Hafner 2016 10:41:33
  • Mojca Hafner 2018 11:02:41

2018
Pleše David 8:23:33
Suhadolnik Aleš 9:00:26
Kovač Tomaž 9:30:13
Denša Iztok 9:46:01
Kocjan Klemen 9:54:54
Kromar Damjan 10:03:24
Hafner Mojca 11:02:41
Breznikar Branko 12:26:01
Nada Rotovnik Kozjek 15:05:49
2016
Pleše David 8:32:05
Kovač Tomaž 9:30:59
Fluher Boris 9:39:21
Slapničar Matevž 9:58:12
Rojnik Andraž 9:58:56
Kromar Damjan 10:12:21
Hafner Mojca 10:41:33
Najvirt Ines 11:25:29
Železnikar Jani 11:44:13
2015
Glaser Bruno 10:52:22
Breznikar Brane 13:47:41
2014
Klančnik Janez 9:35:40
Kovač Tomaž 9:58:31
Šink Tomaž 10:22:43
2013
Rojnik Klemen 8:48:35
Pleše David 9:00:59
Kovač Tomaž 9:32:35
Rojnik Andraž 9:51:40
Šink Tomaž 9:55:25
Kastelec Tomaž 10:13:40
Vovk Borut 10:42:21
Breznikar Branko 11:39:12
Preradovič Konstantin 12:53:06
2012
Rojnik Klemen 9:26:12
Kovač Tomaž 9:38:01
Šink Tomaž 9:58:18
Slapničar Matevž 10:25:06
Bregar Olja 11:54:37
Krofl Drago 13:07:23
2011
Kovač Tomaž 9:48:00
Šink Tomaž 9:48:37
Glaser Bruno 10:07:16
Kastelec Tomaž 10:17:18
Železnikar Jani 10:43:45
Konstantin Preradovič 11:16:59
Cokan France 16:50:43
2010
Šink Tomaž 9:48:52
Kovač Tomaž 9:54:42
2009
Šink Tomaž 9:53:18
Šilc Franci 9:58:23
Kovač Tomaž 10:07:11
Kromar Damjan 10:17:18
Primožič Lojze 10:26:51
Konstantin Preradovič 11:16:59
Debenec Bojan 12:17:25
Rotovnik Kozjek Nada 13:00:24
France Cokan dns
2008
Sajevec, Peter 10:00:53
Sink Tomaž 10:03:43
Kovač Tomaž 10:11:11
Cokan Nino 10:25:49
Preradovič Konstantin 11:00:32
Mijovič Mojca 12:08
2007
Šilc Franci 9:34:05
Šink Tomaž 9:52:11
Maček Uroš 10:16:23
Romšak Matic 10:28:41
Preradovič Konstantin 10:57:11
Železnikar Janko 11:32:37
Cokan France 14:55:19
2006
Šink Tomaž 9:35:59
Kovač Matjaž 9:45:44
Preradovič Konstantin 11:06:04
Škrlep Anton 11:53:54
Mlinar Branko 13:01:03
2005
Romšak Matic 10:36:30
Preradovič Konstantin 10:53:44
Cokan France 15:29:15
2004
Preradovič Konstantin 11:36:28
Škrlep Anton 12:04:36
Mijovič Mojca 12:06:02
Rotovnik-Kozjek Nada 13:01:54
2003
Šink Tomaž 9:46:22
Kromar Damijan 10:00:37
Romšak Matic 10:30:36
Preradovič Konstantin 11:24:57
Cokan France 14:53:33
2002
Kromar Damijan 10:09:34
Preradovič Konstantin 11:48:58
Rotovnik-Kozjek Nada 13:15:07
Cokan France 15:31:35
2001
Velepec Uroš 9:59:03
Šink Tomaž 10:46:59
Gaberšek Saša 11:45:09
Preradovič Konstantin 12:18:58
Škrlep Anton 12:39:00
2000
Šink Tomaž 10:00:33
Škrlep Anton 11:14:50
Horvat Matija 15:35:24
Cokan France dnf
1999
Kogoj Igor 9:16:51
Šink Tomaž 9:47:49
Štibelj Matjaž 10:10:14
Kromar Damijan 10:12:26
Škrlep Anton 11:11:04
Cokan France 14:22:00
1998
Šink Tomaž 9:56:35
Cokan France 13:13:51
Ačimovič Rado dnf
Velepec Uroš dnf
1997
Kovač Matjaž 9:28:35
Kregar Miro 10:44:15
Ačimovič Rado 11:04:28
Cokan France 13:14:41
Kogoj Igor dnf
1996
Kogoj Igor 8:58:20
Cokan France 12:40:46
Kovač Matjaž dnf
1995
Cokan France 13:16:24
1994
Tomšič Jani 10:26:16
1993
Kogoj Igor 8:45:49
Breznikar Brane 9:31:12
Kregar Miro 10:10:05
Kovač Matjaž 10:13:05
Cokan France dnf
1992
Kogoj Igor 8:52:28
Kregar Miro 10:07:35
Nakrst Nataša 10:14:06
Cokan France dnf
1991
Tomšič Jani 9:23:26
Kogoj Igor 9:23:40
Cokan France 11:53:55
1990
Kogoj Igor 10:22:50
Cokan France 12:06:08
1989
Tomšič Jani 9:20:43
Kogoj Igor 9:50:31
Cokan France 11:12:58
1988
Cokan France 11:25:22
1987
Cokan France 11:35:28
1986
Cokan France 12:06:17

LESTVICA SLOVENCI NA HAVAJIH

POROČILA Z IM TEKEM

Podcast Aleš Suhadolnik Suhi

Budilka zvoni. Zato jo tudi imamo. Ampak moja oživi ob 3:40 uri. To ni 15:40, niti ne 3:40 p.m., ampak ja, ob 3:40. Po angleško paše zraven a.m., sam pa še nekaj časa govorim samo v p.m. Vztrajno si dopovedujem, da mi potem nikoli ni žal, pa kako bo prijetno čez nekaj ur. Vendar sedaj ni potem. V glavi mi stalno doni:” Daj Šlibar no, vsaj enkrat zaspi!!!!!! Ne bit pizda, bodi človek!!!!!!!!!! Nič ne bom hud, lepo se bom ulegel nazaj.

Ob 4:00 stojim pred hišo, v mrazu občudujem temo. In se še vedno smilim samemu sebi. Potem mu grem počasi nasproti. Ko tudi čez 10 minut še vedno hodim, njega pa od nikoder, ni nobene slabe volje. ”Kar spi, mirno spi.” Lepo bom obrnil, šel nazaj v posteljo, jutri pa bova v miru delala načrte za naprej. Sanj je kot vedno prehitro konec. Če bi bil dogovorjen s Šparovcem, bi obstajal žarek upanja, da ga ne bi bilo, pri Luksiju mi sploh ne bi bilo treba vstati, pri Šlibarju pa ni odstopanja. Kolikokrat sem ga prosil, pa kaj nama je tega treba, stopiva v kočo, popijva kavo, vrh bo še milijon let na istem mestu.

Tam okoli 5 ure začneva s hojo. Večer prej sem ugotovil, da se danes tukaj odvija tekma v Vertikal kilometru. Bistvo teh tekem je, da se 1000 višinskih metrov premaga na čim krajši razdalji. Na Storžiču je to 2,3 kilometra. Tekma nama prav pride, saj je na začetku postavljenih nekaj smernih tabel, ki kažejo na start tekme. Lani sem tukaj že hodil, vendar danes v temi, mi to ni v pomoč. Pri tabli desno Gradišče, levo Povlje, sva v resni dilemi. Povlje se nama nekako ne zdi dobra ideja, zato kreneva proti Gradišču. Ki pa nama tudi ne diši preveč. Zavedle so naju table za start tekme, ki jih sedaj kar naenkrat ni več. Zato sva prepričana, da ne greva prav. Podnevi bi videla v kateri smeri je Storžič, tako pa se na žalost obrneva, greva nazaj in proti Povljam. Tam pa zopet sklepava, da tu pa sploh ne bo prav in greva nazaj proti izhodišču. Pa še enkrat do tiste razcepa in zopet proti Gradišču. Tam se odločiva, da greva pač navkreber, nekje bova že prišla ven.

Strmina se začne takoj. Ko prideva do table, s katero so organizatorji Vertikal kilometra označili prvih 200 metrov, sva prepričana, da sva na pravi poti. Doma ugotovim, da sva bila vseskozi, ampak ali tabel za start ni bilo še postavljenih ali pa jih nisva videla. Vsekakor pa sva sedaj bolj sproščena. Višinski metri so potem do vrha označeni na vsakih 200 metrov. Pa tudi, če ne bi bili. Stezica naprej je vseskozi dobro sledljiva. Hodiva, kolikor pač gre. Na vsake toliko časa se ustaviva in na glas razmišljava kako trda mora biti ta tekma.  Sama morava počivati kljub temu, da ne tečeva. Tekmovalci pa… Za primerjavo, midva sva do vrha porabila 1 uro in 22 minut, zmagovalec Luka Kovačič pa dobrih 31 minut. Noro.

Če sva imela na Triglavu slab izračun časa za sončni vzhod, sva tokrat izredno točna. Nekaj minut po prihodu na vrh sva ga deležna. Neopisljivo. Če bi znal fotografirati, bi mogoče celo kaj zaslužil. Če bi znal to opisati, ne bi nič zaslužil. Bi pa vsaj komu polepšal dan. Tako, pa lahko samo gledava, uživava. Šlibarju se zahvalim za to, da je zjutraj tako neusmiljen. Seveda je vse pozabljeno. Za take stvari se res splača malenkost potrpeti. Bo pa kulisa ostala nama za spomin, telefon je namreč usekal splošno stavko, zato sem lahko naredil le nekaj slik. Ostalo je na hard discu. Navzdol greva po klasiki do Kališča in potem mimo Bolnišnice Košuta do avta.          

 

 

Nočni Triglav

Wednesday , 12, September 2018 Comments Off on Nočni Triglav

Odkar sem bil prvič na Triglavu, sem si želel, da bom nekoč, ko bom velik, lahko na vrhu priča sončnemu vzhodu. In končno sem lahko spisku mojih malce neobičajnih obiskov našega očaka dodal še nočni vzpon. Res, da je bila večina mojih pohodov malenkost drugačnih od večine ostalih. Vendar niti najmanj, oziroma niti eden ni omadeževal oziroma podcenjeval njegove veličine. Kar se dogaja zadnje čase na vrhu, je najlepše rečeno neokusno. Vendar povsem običajno glede na smernice, ki nam jih vsiljuje družba. Bolj žalostno od tistih nekaj primitivnih primerkov, ki se izživljajo in pljuvajo na našo zgodovino, je dejstvo, da so v večini primerov priča odobravanja. Res pa je tudi, da se nimam pravice  vtikati v druge ljudi. Me pa moti in edino kar lahko naredim je, da si vsakič rečem, da me Triglav ne bo več videl. Pa potem sproti pozabim na mojo zaobljubo.

Petkovo običajno dopoldne. V čakanju na odhod iz rudnika me preseneti Šlibarjev msg: ”Nedelja Triglav, odhod zgodaj.” Takoj sem za. Nekaj dogovarjanja, potem pa ne vem kako, se odločiva za odhod okoli 24:00 ure. Še bolje. Kaj obleči? Na srečo vzamem zimsko opremo, torej vse kar uporabljam tudi pri turnem smučanju. Spanje? Čeprav skoraj vedno zaspim okoli 22:00 ure, pa mi tokrat, ko bi moral vsaj malo zapreti oči, ne uspe. Malo pred odhodom ugotovim, da se mi res ne da. Raje bi spal. Hitro pošljem msg, če se tudi Šlibarju ne da, da lahko brez slabe vesti ostaneva doma. Kaj drugega kot ”GREMO” od njega res nisem pričakoval.

Prvoten plan je, da greva iz Vrat po Tominškovi. Med vožnjo se zaradi lažjega dostopa odločiva za Pokljuko. Sam začnem v dolgih hlačah, v bistvu v tistih,ki jih imam za smučanje. Šlibar v kratkih pajkicah. In to si na začetku govorim, da je razlog zakaj mu ne morem slediti. Takoj se je zagnal, kot da bo sončni vzhod čez dobro uro. In čeprav se ne zaganjam za njim, grem vseeno hitreje kot bi mi ustrezalo. Pot je odlično označena. Hitro sva nad Konjščico, ter na Jezercih, od koder naju čaka samo še kratek vzpon do Studorskega prelaza. Pot sem si razdelil na štiri dele, prvi del do Studorskega prevala, drugi do Vodnikovega doma, tretji do Planike in zadnji do vrha. Za vsako četrtino sem računal uro s počitkom. In zaenkrat gre vse po načrtu. Hodiva kot vedno bolj kot ne vsak zase. Šlibar me na koncu vsake četrtine počaka. S Studorskega prevala sledi nekaj spusta in bolj ko ne položna pot okoli Tošca.  Prvič se usedeva pri Vodnikovem domu okrog tretje ure. Kave ne strežejo, zato pojeva vsak svojo frutabelo in greva naprej. Temperature so idealne za hojo. Računal sem, da naju sedaj čaka najbolj zoprn del poti. Zoprno melišče do Planike. Pa ni bilo tako. Noč se je izkazala za dobro pomočnico. Medtem, ko ponavadi vseskozi vidiš pred sabo Planiko in se vse skupaj močno vleče, je danes popolnoma drugače. Vse je isto, pač hodiš… in hodiš…. pa še malo hodiš…. in….sva pri Planiki. Tudi tu se za trenutek usedeva. Nadaneva si čeladi, odloživa palici in previdno kreneva proti vrhu. Na grebenu ujameva skupino ljudi. Šlibar jih prehiti, sam pa jih nikakor ne morem in skoraj do vrha hodim za njimi. Nič ne de, pozneje ko bom na vrhu, prej pride sonce. Kljub temu sva prehitra. Ob petih stojiva na vrhu. Sonce vzide ob 6:35. Občutkov ni posebnih, Messner je nekoč lepo dejal, da ko dosežeš cilj, ga ni več.  Zato so pomembnejši neuspehi. Čutim samo mraz. Pa imam zimska oblačila. Ura ne gre nikamor. Še z dvema sotrpinoma se medsebojno tolažimo. Hodimo gor in dol, telovadimo, nekateri delajo skledce. Ura pa še vedno ne gre nikamor.

Nehote debata vedno znova zaide k Aljaževem stolpu. Ni isto, ker ga ni. Ni Triglava brez stolpa. Že sama slika z vrha je neobičajna, pusta.

Največ zaslug za naš simbol gre vsekakor Jakobu Aljažu. V času pred letom 1900 so v naših krajih prevladovali Nemci. Planinske poti so bile opremljene zgolj z nemškimi napisi. Leta 1880 sta bili zgrajeni Maria Theresia Hutte (danes Dom Planika) in Koča pri Triglavskih jezerih,  leta 1887 pa še Deschmannhaus (današnji Staničev dom). Oskrbniki so govorili nemško, nemški gostje so imeli prednost pred slovenskimi. Jakoba Aljaža je vse to jezilo, na vse pretege se je trudil, da bi vsaj Triglav postal slovenski. Svoje načrte je hitro razkril. V peti številki maja 1895 je Planinski vestnik objavil novico, da bo Jakob Aljaž na vrhu postavil okrogel, okoli 2 metra visok in 1,25m širok stolp iz pločevine, kamor se bo lahko zateklo 4-5 ljudi. Napovedal je tudi razstrelitev skal malo pod vrhom (Staničevo zavetišče). Novico sta hitro objavila Časopisa Slovenec in Kmetisjke in rokodelske novice. Nemci so bili prepričani, da gre za provokacijo. Niti trznili niso, seveda pa s tem prihranili Aljažu nekaj živcev. Aljaž je zemljo na kateri stoji sedaj stolp kupil od 137-ih upravičencev dovško-mojstranške občine za en goldinar (takrat si za to dobil kilogram masla, ali noč spanja v Dežmanovi koči). Stolp je naredil njegov prijatelj iz Šentvida. Pripeljali so ga do Mojstrane, od tod pa ga je 6 nosačev v enem tednu prineslo na vrh. Sestavili so ga potem v enem dnevu. Aljaža ni bilo zraven. Legenda govori, da je v Dežmanovi koči čakal, da se dela zaključijo. Medtem pa je v pogovoru z oskrbnikom zvedel, da ima srečo, da v koči ni Nemcev, saj drugače ne bi bilo prostora za Slovence. To ga je prepričalo, da je tudi na tem področju hitro ukrepal. Ko je naslednjič sedel na Malem Triglavu, je ugledal dva gamsa, ki sta tekla čez Kredarico. Takoj je kupil tudi tisto področje in že v naslednjem letu je stala Koča na Kredarici. 

(Vir:Planinski vestnik)

Medtem pa je na dan prišlo tudi sonce. Nič preveč pretresljivega ni bilo. Sanje so bile zopet drugačne od resničnosti. V sanjah ni tako pritiskal mraz, pa tudi barve so bile lepše. Hitro odideva z vrha. Spust brez posebnosti. Tudi nazaj grede je ”najgrši del” tisti med Planiko in Vodnikovem domom. Potem pa klasika do Jezerc, še malenkost dolgočasnejši del nad Konjšico in to je to.

 

Okoli Treh Cin, Sasso di Sesto

Friday , 3, August 2018 Comments Off on Okoli Treh Cin, Sasso di Sesto

Dolomiti so območje kamor me največkrat vleče. Vsaj 4 x letno bi moral biti tam, da bi bilo zadoščeno mojim željam. Bolje 10 krat kot 1 krat. Na vse pretege iščem načine, da bi prišel tja. Zjutraj okoli 8. ure me je prešinilo, da bi bil že čas, da se zopet srečava. V nekaj minutah imam vse splanirano. Takoj po službi z avtom do Misurine, spanje, zgodnji jutranji odhod nekam okoli Treh Cin. Brez kolesa.  Petra ne more vzeti dopusta tako na vrat na nos, Baldi rabi nekaj tednov do let za korespodenčno ureditev vseh malenkosti, in zopet pristanem pri Ivotu. Vse mu napišem in že v nekaj dobim odgovor ok. Kar malce hud sem. Ne bo nič dogovarjanja, usklajevanja, ki je tako prijetno ko se kam gre? Slabe pol ure po odhodu iz službe se že peljeva proti Karavankam. Kako je vse skupaj lažje, ko nimamo koles.  Superge za tek in hribe, dvoje kratkih hlač, zgornja oblačila, par čokoladk, spalka, knjiga. Ker imam skriti namen, da greva po ferati na Monte Paterno, imam s seboj še čeladi, pasova, varovalni komplet. 240 km in dobre 3 ure je vožnje iz Kranja preko Karavank, Lienza, Toblacha do jezera Misurina. Kjer bova situirana. Avto pustiva na parkirišču ob jezeru. Na tabli na vhodu ni nobene prepovedi. Parkirnina se plača med 7:00 in 20:00. Torej se naju to ne tiče. Da dan, ki ga imava na voljo čimbolje izkoristiva odtečeva krog okoli jezera Misurina. Zatem pa se vzpneva do koče Col di Varda. Od koče greva še do razgledišča nekaj sto višincev višje. Čeprav vreme ni najbolje, oba uživava na polno. Sestava in oblika okoliških vrhov, ter umeščenost v to dolino ob jezeru Misurina ne pusti ravnodušne niti tako trde ljudi kot je Ivo. Mišica ne levi strani obraza mu nekontrolirano trza. Kar pomeni, da mu poskuša izraz obraza razvleči v rahel nasmeh. Ne gre čisto do konca, ampak po mimiki vidim, da je to sreča. Navzdol naju preganjajo temni oblaki, ki se približujejo Misurini. Malenkost prepočasna sva. Premočena pritečeva do avta. Vse to paše zraven. V bistvu še pripomore k boljšemu vzdušju.

Če že prej ni bilo veliko turistov okoli jezera, jih zdaj skoraj ni. Vse prazno, pred hoteli samo nekaj avtomobilov. Kako drugače bo nekaj dni pozneje, ko se v Italiji začnejo počitnice. Nama je vse to voda na mlin. Spanja je bilo za vzorec. Ni bilo mraz, prej toplo. Ampak postavitev nama nekako ni ustrezala. Pa saj nisva prišla spati.

Navsezgodaj sediva ob jezeru. Ob zajtrku debatirava o življenju. Kako malo volje je potrebno, da se prestaviš na drugo stran poloble. Nekaj ur nazaj nervozno sediš v pisarni, komaj dihaš, vse te moti, trenutek pozneje brez vseh skrbi zreš v jezero. Veš, da bo tudi to minilo, da te zopet čaka tlaka. Vendar najmanj kar lahko naredimo je, da se vsaj kdaj vsedemo  v avto in se prestavimo nekaj kilometrov stran od mestnega vrveža in vse povsod prisotnega postavljanja standardov, ki nam jih vbijajo v glavo. Sedaj ni pomembno kakšno ščetko imava, katere čevlje, kateri model telefona. Trenutno potrebujeva samo nekaj za ogrniti, ter malo vode. Vse ostalo je nepomembno.

Z avtom se odpeljeva do Koče Auronzo (cestnina 30 EUR). V nasprotju z mojimi gornjimi besedami greva najprej v kočo na kavo in Coca colo. V Dolomitih so za moj okus najboljše kave, zato principe za nekaj časa postavim na stran. Točno določenega načrta kam greva še nimava. Veva samo, da morava priti okoli Cin, ostalo je po želji. Greva v nasprotno smer od urinega kazalca. Samo 20 minut je oddaljena Koča Rifugio Lavaredo.

Rifugio Lavaredo

Ne ustavljava se, ampak hodiva naprej proti Forceli Lavaredo. Od tu gre desno pot na Monte Paterno po vzhodnem grebenu. V večini knjig je opisana krožna pot, s tem da se vrnemo na to točko. Levo naju opazujejo Cine. Pod njimi vodi krajša, vendar zaradi padajočega kamenja težja varianta kroga okoli Cin. Naslednja koča je Koča Rifugio Locatelli. Do nje gremo lahko po spodnji, bolj oblegani širši poti, ali pa malo nad njo po ožji poti, ki vodi pod ostenji Monte Paterna. Na tem delu je meni osebno pogled na Cine najlepši. Pri koči je čas, da narediva nadaljnji plan. Sam si izredno želim vsaj skozi rov do začetka ferate na Monte Paterno. Ivo nekoliko omahuje. Druga varianta je, da greva naprej ali na kak lažji vrh. Nekajkrat se premisli, na koncu na mojo srečo privoli, da greva proti Monte Paternu. Sama gora in njena okolica je spomenik 1. svetovni vojni. Šele, ko si zadevo ogledaš od blizu in kasneje nekoliko lažje pobrskaš po literaturi, si lahko narišeš vsaj približno sliko tistega nepredstavljivega časa, ter kaj vse se je tukaj dogajalo. Le nekoliko na hitro, mogoče tudi malenkost površno, če bo koga zanimalo več, bo že našel kako knjigo. Ves ta del je bil pred 1. svetovno vojno meja med Avstrijo in Italijo. Vsaj v tej zgodbi je glavna zvezda Sepp Innerkofler (med drugimi Severna stena Male Cine, prvenstvena smer IV. stopnje). Alpinist, gorski vodnik, oskrbnik nekaj koč, med drugimi tudi Koče Rifugio Locatelli, ki se je včasih imenovala Drei Zinnen hutte. Sepp jo je tudi povečal, ter bil na žalost tudi priča njenemu uničenju s strani Italijanov. Ker je bil izredno podjeten je odprl tudi hotel Dolomitenhof, ki še danes velja za prestižnega. Ko so Italijani vkorakali v  njegove kraje, se je priključil bojem. Ker je bil že prestar za redno vojsko se je priključil skupini (premladi, prestari), ki je dnevno plezala po vrhovih, oprezala za sovražnikom, usmerjala topove… Imenovali so se Leteča patrulja, Sepp je bil vodja. Monte Paterno je bil strateško izredno pomemben saj so z njega lahko obvladovali celotno severno stran Treh Cin ter prehod čez sedlo Forcella Lavaredo. Ker so zavoljo slabega vremena Avstrijci za nekaj dni zapustili Paterno, so ga zasedli Italijani z lažje južne strani. Gor so privlekli top, in po Koči Drei Zinnen Hutte, ki so jo podrli nekaj dni nazaj, uničili še hotel Alpensee, ki je stal streljaj oddaljen od Seppove koče nad jezeri Lagi dei Piani. Sepp je bil s svojo skupino določen, da Monte Paterno vrne v avstrijske roke. Kot vse legende tudi tukaj kroži mnogo zgodbic. Dejstvo pa je, da je Sepp plezal na vrh po severozahodnem grebenu, ki ga je že mnogokrat preplezal (tudi ena izmed njegovih prvesnstvenih smeri). Na vrhu so ga ubili. Ko so Italijani ugotovili koga so ubili (mnogi so plezali s Seppom, poznali so ga vsi saj je bil legenda) so Seppovo truplo dvignili iz prepada kamor je padel in ga na vrhu častljivo pokopali. Italijan Reno De Luca, ki je ubil Seppa, je bil še posebno prizadet. Tudi sam je kasneje umrl. V čast na prijatelja, ki ju je kruta vojna tako povezala, pa je smeri na Monte Paterno ime pot Sentiero De Luca – Innerkofler.

Monte Paterno, spredaj viden greben skozi katerega je speljan rov

Od Koče Rifugio Locatelli je vzpon na Monte Paterno dobro viden. Že po nekaj minutah pridemo do vhoda v rov. Okoli 600 metrov je poti skozi goro. Kako so to naredili si lahko samo predstavljamo. V rovu je svetilka skoraj obvezna. Večkrat si skozi okna lahko Cine ogledamo še od bližje. Seveda je ob rovu narejenih tudi nekaj prostorov, ki so jih uporabljali za skladišče, počitek. Vmes je tudi čez sto stopnic po katerih se dvignemo za sto višinskih metrov. Takoj po izhodu se začne ferata. Ivo me počaka, sam pa grem malo naprej. Pot je dobro varovana, glavni problem znajo biti zastoji ter proženje kamenja.

Pogled na jezera Lago dei piani

Rifugio Locatelli/Drei Zinnen hutte, spredaj Cine, levo Monte Paterno s križem na vrhu

Vrneva se po isti poti. Vmes imava čudovit pogled do jezer Laghi dei Piani. Spustiva se mimo njih. Potem pa zopet nazaj do koče rifugio Locatelli. Krog okoli Cin je odlično označen. Sedaj ko sva mimo glavne poti pa pogrešam naše hribe in našo označenost. V oči mi je padel vrh nad kočo Rifugio Locatelli. Pa nikakor ne najdeva ne imena na težavnosti. Vseeno greva na vrh. Doma ugotoviva, da je ime tega vrha Sasso di Sesto. Tudi tu je pot popolnoma lahka. Z vrha je dober razgled na Tri Cine, začuda pa ni videti ostankov vojne. Spustiva se nazaj in namesto, da bi šla proti izhodišču prečiva še proti Torre di Toblin. Tu pa je zopet videti ostanke bojev, rovi so tudi narejeni. Pred vstopom v ferato (težja od tiste na Monte Paterno) obrneva ter se po melišču spustiva na pot, ki okoli Sasso di Sestra vodi nazj do koče Rifugio Locatelli. Vmes skočiva še desno na nek vrh. Tukaj so se pa bili boji. Vse je prepredeno z žicami, na samem vrhu je vse en sam bunker. Po kasnejšem prebiranju bi rekel, da so bili tukaj situirani Avstrijci. Italijani so pa s sosednjih vrhov obstreljevali ta del, saj so ostanki bojev dobro vidni po vsem pobočju.

Sasso di Sesto, proti Torre di Toblin

Sasso di Sesto

Ob poti s Torre di Toblin proti Rifugio Locatelli


Ko prispeva do koče Rifugio Locatelli, sva zopet v tistem klasičnem krogu okoli Treh Cin. Dolg je okoli 10 km, hoje je za tri ure, pot je primerna za vse, ki lahko hodijo tri ure. Nobene zahtevnosti, vse dobro označeno. Od Locatellija greva potem naprej po severni strani Cin, do naslednje koče. Potem pa samo še pol ure in sva pri avtu. Kot sem že zjutraj razmišljal. Saj ni nič napačnega, če se naredi krog okoli Cin. Vendar je najlepši del med kočo Rifugio Auronzo (izhodišče, konec ceste) in kočo Rifugio Locatelli. Do tam se vidi Cine v vsej veličini. Naprej ni nekih posebnih razgledov. Zato bi, če bi šel še kdaj (seveda bom šel), sam izpustil del od Locatellija pa naprej do izhodišča. Raje se bom vrnil od Locatellija po isti poti, čas pa izkoristil za kaj drugega. Pomembno je tudi, da smo zgodnji. Po 11 uri se začno valiti trume ljudi. Zato rana ura, Seiko ura.

Strava

VSE SLIKE

Filmček z youtuba, ferata Luca-Innerkofler na Monte Paterno krožna vrnitev na sedlo Forcela Lavaredo

Ferata Hvadnik

Sunday , 1, July 2018 Comments Off on Ferata Hvadnik

Lahke zmage nam v življenju dolgoročno ne prinesejo nobene koristi. Poskrbijo, da se opustimo, zadovoljni z lahkoto tistega kar smo dosegli, zato se niti ne trudimo da bi kaj izboljšali. Saj smo že zmagali. Nasprotno nas porazi utrdijo, slabe izkušnje pripomorejo, da smo naslednjič boljši, seveda samo če se zavedamo napak, ki smo jih storili. Težko je sedaj reči, da je glede na moje besede mogoče bolje vedno zgubiti. Dejstvo je, da tako kot jaz sedaj, govori samo tisti, ki zgubi. Zmagovalec trenutno pije kavo, coca colo in sam pri sebi brunda v brado: ”Marija, res sem dober.”

Zoja in Luka sta nekajkrat omenila, da bi želela zopet poskusiti s plezanjem v zadnjih časih popularnih feratah. Nekajkrat smo bili že v avtu, pa smo potem obupali. Bodisi zaradi slabega vremena, pomanjkljive opreme in drugih objektivnih razlogov. Predvsem pa zaradi tega, ker nisem bil prepričan v varno izvedbo. Do sedaj sta splezala ferato na Prestreljeniku, v Mojstrani, ter nekaj manjših vzpetin. Vse brez problema, brez vsakega strahu. Zato sta logično želela več. Naslednja stopnica je po mojem mnenju Ferata Hvadnik. Lahko, da se motim. V bistvu se sigurno motim, ampak pravilnega odgovora ne vem. Za danes sem se odločil, da sta pripravljena. Petra bo pazila na Luka, jaz na Zojo. Že pri zbiranju opreme se mi je zataknilo na vseh straneh. Iz zagate me je ”rešila” Petra, ki je zbolela. Vendar sprožila naslednji problem. Kdo bo pazil na Luka? Nekako sem sprejel odločitev, da je že dovolj velik, ter predvsem sposoben, da brez moje pomoči zleze ferato. Sam pa bom popazil na Zojo.

Popolnoma sproščeni korakamo proti ferati. K samozavesti nekaj doda tudi železje, ki nam žvenketa okoli pasov. Luka in Zoja imata na sebi samo čelado, samovarovalni komplet, ter rokavice. Pri meni v nahrbtniku pa dodatna oblačila, prva pomoč (ledeni čaj, bonboni, čokolada), druga pomoč (obliži, folija,…), ter še nekaj pomožnih vrvic, vponk in dodatne opreme, za katero v bistvu ne vem kako jo bom uporabil, če bo treba.

Sam vstop mi, čeprav sem tukaj že bil, ni povsem enostaven. Dvakrat je potrebno iti čez vodo. Mogoče bi res komu tudi tu prišla prav kakšna smerna tabla.

Potem pa se začne. Zajle so vzorno speljane. Že prvi metri pa predstavljajo problem za Zojo. Premajhna je, seveda tudi brez potrebne tehnike, zato se komaj povzpne čez prve skalne metre. Tu je potreben pošten poteg, da prideš čez. Potem pa nas takoj čaka tista zajla, po kateri je potrebno čez vodo in ki na slikah zgleda najbolj atraktivna.

Že tukaj ugotovim, da z Zojo nekaj ni v redu. Mogoče jo je prestrašil že tisti prvi skok. Tega dela sedaj se je najbolj veselila, pa komaj pride čez. Seveda je ne morem spraševati ali bo šlo. Da je še bolj ne prestrašim. Na tem mestu se prvič vprašam, kaj bo če ne bo več mogla naprej? Malo počijemo. Luku gre dokaj lahko tudi naprej, Zoja pa ima zopet težave čez naslednji težji del. Mogoče je malenkost premajhna, vsak dolgi stop ji dela preglavice. Prav tako prepenjanje. Mislim, da ji je težave povzročal tudi slab oprijem na čevljih. Vseskozi smo ob vodi, tudi če sam ne stopiš v vodo, je mogoče nekdo pred tabo. In skala je konstantno mokra. Skušam ju prepričati, da bolj smotrno stopata, uporabljata roke, vmes počivata. Pa ne zaleže. Saj vem, tudi sam nisem nikogar poslušal, dokler nisem sam ugotovil. Vse delata na silo. Tudi tam, kjer bi se v normalnih okoliščinah samo sprehodila, se vlečeta in zgubljata energijo.

Naslednja prečka jo še bolj utrudi. Vseeno pride po moje dokaj lepo čez. Na koncu počijemo. Posedimo. Čaka nas še en težji odsek, potem ni večjih težav. Tako imam v glavi od prejšnjič. Luka je že skoraj na varnem. Vsi odseki so narejeni tako, da na koncu prideš do vode, kjer lahko počiješ v miru, brez da kje visiš. Vendar pa Zoja ni več zmožna narediti tistih nekaj metrov. Zavzamem bolj ostro stališče. ”Zoja, nekam moramo. Tukaj ne moremo ostati. Ali naprej, ali nazaj.” ”Jaz bi šla nazaj.” Luka malenkost potarna, saj mora nazaj čez tisti zoprn del. Pa se hitro vda. Seveda me izredno skrbi, kako bomo sedaj prišli nazaj. V praksi bi moral biti spust težji kot vzpon. Pa tega ne pokažem. Vsaj občutek imam tak. Potolažim Zojo, malenkost starševske psihologije. Še nekaj počitka, potem pa nazaj. Vsi bi bili radi čimprej na tleh. Začuda gre navzdol veliko lažje. Tisti deli, ki so me skrbeli že gor, hitro minejo. Na koncu še malo potelovadimo po skalah. Zanimivo, tam kjer sta na začetku komaj prišla gor, je sedaj za oba poligon. Seveda vaja, vaja, vaja.

Kaj sem se naučil iz tega? Težko povem. Bomo še šli? Seveda, takoj ko bosta rekla. Veliko lažje kot danes. Sedaj vem, da lahko obrnemo kadar bosta želela.

Planina Pecol (Montaževa visoka planota)

Friday , 22, June 2018 Comments Off on Planina Pecol (Montaževa visoka planota)

Na kolesa se usedeva v Kranjski Gori. Nekaj minut prej še ne veva kam bi šla. Ivo ima povsem nesprejemljive želje. Odločil se je, da bo prevozil vse slovenske ceste, saj mu je od nekdaj idol Bine Kordež, ki je s tem projektom opravil nekaj let preden se je odločil, da ima dovolj kolesa in rabi temeljit počitek. In ker nima prevožene ceste iz Bovca na Mangart, ter iz Bovca na Vršič, si je zaželel tako neumnost. Meni je odvratna že misel, da grem enkrat iz Bovca ali proti Mangartu ali proti Vršiču, ne pa da bi to naredil dvakrat. Ker je ravno Ivov rojstni dan, sem si že doma zabičal, da bo tako kot bo rekel. Da se bom brez ene same besede strinjal z njegovim predlogom. Naj bo vsaj enkrat letno po njegovo. Ampak tako res ne gre, zato skupaj izbereva mojo varianto. Pozimi sem smučal na planini Pecol, do tja vodi asfaltirana cesta in izlet je seveda pristal na spisku ”must do”.

Začneva v ležernem ritmu. Seveda tudi končava podobno, vmes pa tudi nisva doživela posebnih prebliskov. Saj sva na dopustu. Vsaj eden. Pot naju vodi po kolesarski stezi, ki nosi ime po pokojni legendi Juretu Robiču in se vije od Mojstrane naprej do Kranjske gore, mejo prečka v Ratečah in se nadaljuje proti Trbižu. Vseskozi označena, lično urejena. Meni je kljub temu ljubša glavna cesta. Vseeno greva po kolesarski stezi do Trbiža, tam pa levo proti Predilu. Kmalu sva v Rablju, lahko tudi Cave del Predil, majhnemu zapuščenemu mestu, kjer je bil včasih rudnik. Ko pridem v ta pozabljen kraj, me vedno stisne okoli srca. Poleg Omišlja na Krku definitivno najbolj žalostno mesto, kar sem jih videl. Samota sekot veter vleče okoli zapuščenih stavb. Vsakič se ustavim, malo pogovorim s sabo.

Tukaj so nekoč izkopavali rudo. Posledično je vedno več ljudi prišlo sem tudi živeti. Najprej v zasilnih barakah, kasneje so zgradili še samske domove. Ker je bilo zaposlenih tudi veliko Slovencev, so v šolah uvedli slovenski jezik, v rudniku pa je bila slovenščina enakovreden uradni jezik. Ker je bila  zaradi izkopavanja pod zemljo glavna težava voda, so  leta 1905 končali z izgradnjo predora, katerega namen je bil na začetku odvajanje vode, hitro pa so ga začeli uporabljati tudi za prevoz ljudi. Predor je bil dolg 4844 metrov, voda pa je po njem tekla pod prelazom Predel v dolino Soče. Še danes iz rudnika odteka do 500 litrov vode na sekundo. Med prvo svetovno vojno je dolina postala vojaško območje. Predor je postal pomeben faktor, saj je omogočal oskrbovanje avstro-ogrske vojske. Predel je obvladovala italijnska vojska z Nevejskega sedla, cesto čez Vršič so zgradili leta 1916, in druge rešitve enostavno ni bilo.

V letih 1915-1917 je bilo s 33.485 vlaki in 400.157 vagončki prepeljanih 446.890 vojakov. Povprečna teža tovora na vagonu je bila 600 kilogramov, tako so skozi predor prepeljali 240.094 ton materiala. Promet je potekal v obe smeri, nazaj so vozili predvsem ranjence. Kar nekaj smrtnih žrtev je bilo zaradi dotika puške z električnimi žicami, zato so naredili lesene strehe na vagončkih. Rudnik je med vojno nemoteno delal. Po prvi svetovni vojni je področje prevzela Italija, rudnik je postal državna last, Rabelj pa so preimenovali v Cave del Predil. Rudnik je z raznimi težavami delal tudi v obdobju med vojnama, ter med drugo svetovno vojno, ko je bil tudi priča tragediji. Partizani so ubili  nemškega oficirja SS in pet vojakov. Nemči so zato ujeli in ustrelili vseh 16 moških prebivalcev Strmca, ženske in otroke izgnali, vas pa požgali. Po vojni je Posočje pripadlo Jugoslaviji. Državno mejo med Italijo in jugoslavijo so označili tudi pod zemljo, v predoru. Prevoz je tako z vsemi pregledi trajal eno uro, kar je povzročalo težavo utrujenim delavcem.  Leta 1964 so izkopali 590.000 ton rude, pa vseeno razmišljali o zaprtju. Lastništvo se je menjavalo, leta 1990 je bilo zaposlenih le še 140 delavcev (leta 1943 2400 zaposlenih) in junija 1991 so rudnik dokončno zaprli. Pogajanja o zagotovitvi dela in preživetju 140 delavcev so bila težavna. Posledica je bila tudi stavka 55 delavcev, ki so v jami od 6.2.1991 dalje vztrajali 17 dni približno 500 metrov globoko. Zaradi bolezni so iz jame odnesli polovico stavkajočih. Rudarji,ki so imeli pogoje za upokojitev,so upokojili, ostalim obljubili delo. Življenje v Rablju je počasi zamrlo, danes je tu le še 600 prebivalcev.

Še nekaj kilometrov naju loči do odcepa za Nevejsko sedlo. Točneje, pri Rabeljskem jezeru desno. Cesta se zmerno vzpenja, nobenega pretiranega naklona ni. Ko pa pridemo do večjega hotela na Nevejskem sedlu (oster  ovinek v levo), se na desni že vidi strm klanec, ob njem pa table za, če se ne motim planino Montaž. Prvi kilometer je brutalen, izredno strm. Še ovinki, ki običajno pomenijo počitek, tega tukaj ne dopuščajo. Nato pa se cesta malenkost položi, sicer še enkrat dvigne, ampak do vrha potem ni posebnih težav. V 4-ih kilometrih se dvignemo za 338 metrov. 9% povprečni naklon ni nekaj posebnega, ampak če vzamemo ven tisti ravni del, pridemo do spoštljivega naklona za povprečnega kolesarja. Cesta naju vodi do same planine. Vredno ogleda. Pred nami Montaž,  nekaj Špikov. Za nami Prestreljenik in gore nad Nevejo. Prekrasna kulisa. Ker se do sem lahko pripeljemo z avtom, pred nami pa so dokaj lahka južna področja, ne manjka pa niti krav je tura priporočljiva za družinske izlete. Na planini izdelujejo sir, imajo pa tudi vrhunsko kavo, kar je izredno pomembno za končno oceno ture.

Končno naju čaka nekaj spusta. Profil celotne trase je bolj gorske narave, zato nama nekaj kilometrov brez poganjanja prav pride. Čaka naju vzpon do prelaza Predel. Nekaj kilometrov zložnega vzpona hitro mine. Na koncu Ivo pokaže sprinterske sposobnosti, potem pa po isti poti nazaj do Trbiža. In spet po kolesarski poti nazaj proti izhodišču. Odločiva se še za vzpon do Belopeških jezer. Tudi tam ne gre brez kave. Ker Ivo nima orientacijskih sposobnosti se namesto da bi šla  nazaj proti Ratečem, zgreši odcep, tako da se spustiva čisto na začetek vzpona. Za kazen morava zopet nazaj. Dobra stvar je, da greva sedaj po glavni cesti do Kranjske Gore.

SKUPAJ: 100.57 km, 1603 višine
Vir: Planinski vestnik, 2009-11: Jana Remic: Rudarstvo v dolini Jezrnice

Sedlo Uršič

Tuesday , 1, May 2018 Comments Off on Sedlo Uršič

Najin današnji cilj sploh ni vrh, ampak sedlo med vrhovoma Srednji Vršič in Peči. Italijani ga imenujejo Sella Ursic. V našem jeziku pa so ga preimenovali v sedlo Vršič, sedlo Uršič ali pod Vršiči. Naj si vsak sam izbere ime. Midva sploh nisva bila niti na sedlu, kajti v času Strave, Instagrama, Snapchata in ostalih ”družabnih!!!!” pripomočkih te hitro dobijo na laži. Vzpon sva zaključila cca deset metrov pod sedlom, na neki izravnavi, ki je obljubljala lažje preobuvanje. Startala sva na Nevejskem sedlu nekaj minut čez 6 uro zjutraj. Prva strmina je kopna, zato je logično, da nekaj minut hodiva s smučmi na ramah. Te hoje bo seveda vsak dan več. Marko takoj, ko se začne sneg, sam pa nekoliko pozneje, stopi na smuči. Zavoljo trdih razmer takoj uporabiva srenače, ki jih ne snameva do vrha. Nekaj dni nazaj sem staknil nadležen nahod, zato mi hoja predstavlja težavo. Kašljam, pljuvam. In se vsakih 5 minut sproti odločam ali obrnem ali ne. Ker sem neodločen že po naravi, tako hitro pridem do Gilbertija. Malce boljšega zdravja. Marko pozneje pravi, da sva hodila izredno počasi, meni se je zdelo skoraj prehitro. Obrneva se proti sedlu pod Belo pečjo, pred začetkom strmega dela pa zavijeva levo proti sedlu Uršič. Podlaga je izredno trda, skoraj ledena. Vsaj kaki dve uri sva prezgodnja. Kako prav bi prišle dereze in cepin. Če bi jih imela. Tako pa oba stopava previdno in gledava proti vrhu tega strmega dela. Res je neugodno, sploh ko začneš razmišljati malenkost temneje. Srenači sicer dobro primejo ampak vseeno se zadovoljno nasmejeva, ko sva v bolj ravnem delu. Do vrha ni več daleč. Sploh, ker spustiva tistih zadnjih nekaj metrov. Smučava po smeri vzpona. Do Gilbertija še vedno izredno trdo, ampak nimava nobenih težav. Ni tista pomladanska smuka, kot jo obljubljajo v dnevnih poročilih, ampak še vedno, vsaj meni, ki imam raje trše pogoje, odlična. Po smučišču pa se že čuti poletje, tako da popolnoma zadovoljna snameva smuči nekaj minut nad parkiriščem.

Od zime do poletja v enem dnevu (Pod Kriško steno-Vršič)

Sunday , 22, April 2018 Comments Off on Od zime do poletja v enem dnevu (Pod Kriško steno-Vršič)

Napovedan petkov sončen dan je bil imenitna priložnost za koriščenje prvega letošnjega dne dopusta, ki ne sodi v sfero družinskega sektorja. Seveda je prvi izbor turna smuka. Letošnja sezona je definitivno moja najboljša. To oceno si je prislužila že konec februarja. Marec pa je šel potem zaradi bolezni, še bolj pa nestabilnih razmer hitro mimo. In očitno bo šel še april. Čeprav je snega še ogromno, pa mi vse skupaj ne zgleda povsem varno, zato so smuči skoraj končale v kotu. Kot kaže pa so se sedaj razmere stabilizirale in končno se začenjajo spomladanski smuki.

Poletne temperature so nas prepričale v zgodnji odhod. Že ob peti uri se vozimo proti Vršiču. Namenjeni smo na Malo Mojstrovko, pa načrt v zadnjem trenutku spremenimo in gremo pod Kriško steno. Avto pustimo na koncu ceste pred planino V Klinu. Tam se tudi začne sneg, torej minuto od avta, kar je tudi ena zadnjih možnosti, da se lahko pripelješ do avta. Ta tura, kot tudi vse naslednje, je poslovilna, zaključek perfektnega leta, zato nikamor ne hitimo. Vseeno se hitro dvigamo, razmere za hojo so odlične. Tudi temperatura je ravno pravšnja, je pa res, da smo vseskozi v senci. Vprašanje, kako bi bilo kljub zgodnji uri, če bi hodili po soncu. Za to pot sem vedno mislil, da je relativno varna pred plazovi. Danes vidimo, da temu ni tako. Plaznice so vsepovsod, desni žleb, ki smo si ga izbrali za pot navzgor, je eno samo smučišče. Plaz je vse zravnal, samo kakšna vejica priča, da so tu nekoč rasla drevesa. Tu smo bili v zadnje pred letom dni. Takrat je bilo vse drugače. Mnogo dolinic, kotanj, danes je vse zabito s snegom, kot bi bili nekje drugje.  Hodiš lahko kjer koli, resnično zgleda kot bi bili na Krvavcu. Ker smo obdani s stenami (lahko, da kaj preveč povem ali premalo) Križa, Razorja in Prisojnika, tukaj ni posebnih razgledov.  Čisto do stene ne gremo, ker ne bi bilo tam nič od smuke. Nekaj sto metrov prej se v miru pripravimo na smuko.  Uroš je želel počakati, da se zgornji del omehča. Ampak ne dobi odobritve. Če bomo  čakali na dobre pogoje v zgornjem delu, zgubimo odlične v spodnjem. In res je bilo tako. Prvih sto višincev je trdo, ampak dobro za smuko. Ni slabo. Potem pa poezija. Peljemo po isti smeri kot smo šli navzgor. Prava pomladanska smuka. Če bi bili uro poznejši, bi bile razmere že slabše. Tako pa uživamo. Vse do koče, tudi skozi gozd je smuka super. Potem pa po cesti do planine V Klinu, ter še tisto minuto peš.

Marko odide domov, z Urošem pa greva na kolo. Dopust je in res ne bi bil izkoriščen, če bi bili že ob 10:00 doma. Uroševa ideja je ali samo do Belopeških na sončenje ali pa krog Vršič-Predel-Kr. Gora. Sam pa imam v načrtu Vršič. Predvsem zato, ker je ob cesti še ogromno snega. Torej, kot vedno zmaga Uroš in greva na Vršič. Potem bova pa videla. Voziva izredno počasi. Pogovorno. Oba uživava v razgledih, ki jih nisva bila deležna prej na smuki. Cesta je obnovljena. Mislila sva, kako bova utrujena, pa še nikoli nisva lažje prišla na vrh prelaza. Pri Erjavčevi koči naju čaka še popestritev. Neki modeli so postavili skakalnico, večina jih čaka s fotoaparati, nekdo pa pač mora skočiti. Da niso postavljali skakalnice zastonj. Dobiva odlično pozicijo za uživanje v predstavi. Skok se sicer ne konča ravno za oceno 10.0, ampak čez cesto je pa le letel. Čaka naju še nekaj ovinkov, in konec veselja. Definitivno najboljši vzpon na Vršič s kolesom zame. predvsem zaradi ogromnih količin snega. Pa samote, mislim, da nisva srečala niti enega avtomobila, še manj motor. Pa temperatura, vseskozi v kratkih rokavih in hlačah. Ter tempo, ki je poskrbel, da nama ni bilo že v tej prvini težko. Vzameva si nekaj minut, potem pa odpeljeva navzdol. Tudi ta del je zavoljo nove ceste veliko lepši kot leto nazaj. Zato resnično priporočam, vprašanje kolikokrat bo še toliko snega ”poleti” ob cesti. Seveda, kot ste verjetno že razbrali, nisva odšla na primorsko stran. Greva še do Belopeških jezer. Da pa ne bova preveč ležala, kot vedno poskrbi Uroš, ki določi, da se peljeva prej do Trbiža in nazaj. Seveda se mi je zdelo butasto, pa sem bil kar tiho. Je bilo vse prej tako dobro. Na Belopeških jezerih si res vzameva skoraj uro časa. Za poležavanje. Ta obrisan del naju pa se gre kopati. V bistvu gre plavati. V vodo, ki ima prej 5 kot 10 stopinj. Z vsakim korakom ki ga naredi se zadere. Dokler ni cel v vodi. Potem pa plava, pride ven, pravi kako je bilo super. Ne vem, ko je meni super se ne derem tako. Po tem bi lahko sklepal, kako se imajo ubogi prašiči lepo pred zakolom. Take zvoke je spuščal. Seveda je potem, ko mu je postalo vroče, šel še enkrat v vodo. Sledil je samo še spust do Kranjske gore in konec je bilo čudovitega dne. 

Kanin in Ženiklovec

Monday , 26, March 2018 Comments Off on Kanin in Ženiklovec

Dva tedna se že borim s tečnim virusom. Razen prvega vikenda, ko sem obležal, sem bil vseskozi v pogonu, saj nisem bil resnično ”bolan”. Stalno nekaj vročine, slabo počutje, ostalo super. Bolje bi bilo, če bi nekaj dni odležal, ampak kaj ko se mi ne da boriti z zdravnikom. Zato sem v petek naredil kompromis s termometrom. On gre za dva dni v kot, sam pa na turno smuko. V soboto sva šla š Šlibarjem na Kanin. Ker sva bila vseskozi na smučišču, bi temu težko rekli turna smuka. Je pa bilo hoje toliko, da lahko malo zamižim in jo uvrstim med turne smuke.
Startala sva pod smučiščem na Nevejskem sedlu. Izredno zgodaj. Vseeno mi je dalo malo misliti ali je prav, da hodiva po smučišču. Spodaj je toliko opozorilnih tabel, da jih res težko spregledaš. Sigurno niso brez razloga. Tolažim se s tem, da so namenjene samo za čas obratovanja. Nisem pa prepričan. Če dobim pametno obrazložitev, da to velja tudi za čas izven obratovanja se bom v nadaljnje posluževal žičnice. Prvič hodim tukaj, zato sem nemalo presenečen nad strmino. Ne zgodi se velikokrat, da imam smučko celo pot v najvišji prestavi. Vreme je presenetljivo lepo, nad pričakovanji. Uživava v pogledih. Nobenega vrha ne poznava, vse je novo.Meni je znana samo planina Pecol, ki naju spremlja prvo uro hoje. Poleti sem že hodil tu, zato sem prepričan, da imava do vrha ( najin vrh je tokrat najvišja točka smučišča) še slabe pol ure od koče Gilberti. Pa ugotoviva, da sva šele na Prevali, torej še pol ure do Sedla (2292). Je pa pogled vsaj meni res podoben tako s Prevale kot s Sedla. Ob progi na italijanski strani postavljajo opozorilne table za nevarnost plazov. Ogromen plaz vidiva na uzravnavi pod Sedlom. Razmere še vedno niso stabilne. Na slovenski strani konec lepega vremena. Megla, ampak tista prve kategorije. Nič ne vidiva. Spustiva se samo do ”najvišje ležeče restavracije v Slovenije”, kjer spričo prijaznosti po dolgem času doživim čustveni izbruh. Na srečo se ne derem na zaposleno, temveč se izlijem Šlibarju. Hitro obrneva in greva nazaj proti soncu, prijaznosti. Do Sedla s psi, sledi nekaj spusta, zopet na pse in do Gilbertija. Terasa, sonce in pa lepa italijanska beseda hitro potisne v pozabo slovensko slabo izkušnjo.

V nedeljo pa dokaj pozno za nas, šele ob 7 uri krenemo proti Tržiču. Vreme bo slabo, iščemo varne razmere, z možnostjo pršiča. Sam kot dokazani neljubitelj Ženiklovca, se moram letos že v peto posuti s pepelom. Taka smuko kot mi jo letos ponuja Ženiklovec si zasluži samo globok predklon. Niti enkrat ni razočaral, še več, vsakič me je presenetil v pozitivnem smislu. Danes sem si želel samo sprehod, zrak,sneg. Smuka bo samo pripomoček, da se hitreje vrnemo. Startamo kot vedno pri zapornici na sankaški progi pod Domom pod Storžičem. Proga še omogoča sankanje, vendar je ponekod snežne odeje le še za vzorec. Od doma po dobro shojeni poti do Javorniškega prevala in od tam že v megli na vrh. Ženiklovec ali Veliki Javornik ima dva vrha. S prvega se smuča na planino Javornik, mi pa se danes poslužimo drugega vrha, od koder se spustimo na sever v kotanjo med Velikim Javornikom in Malim Javornikom. Ves gozd je naš, recimo 20 cm suhega snega ali pršiča, odvisno od poimenovanja, na ogromno podlage. Skoraj vedno je vožnja skozi goz d mukotrpno prebijanje, iskanje varnih prehodov, izogibanja dreves in podobno. Tokrat so drevesa samo dekoracija,pelješ kjerkoli in kakorkoli hočeš. Spodaj večna debata. Uroš bi šel na Mali Javornik, Marko še enkrat isto. Sam se vzdržim. Danes mi je pač vseeno. Marko običajno išče dobro smuko, nama z Urošem je bolj za videti kaj novega. Zmaga Marko, zato gremo mimo planine Javornik še enkrat na vrh. Prvi del se spustimo enako kot prej, potem pa pri prvem kolovozu,ki preseka pobočje, zavijemo desno in potem po poseki zopet do tal. Noro. Še zadnjič si nadenemo pse, tokrat se že malce upirajo.Mimo planine in potem prečno do stika s potjo,kjer smo hodili gor. Ne vem kdo, Uroš ali Marko je prej videl grapo, ki pelje tod navzdol.Po njej se spustimo, še vedno vriskajoč do poti, ter po njej do Doma pod Storžičem.  V avtu ugotovimo,da je Ženiklovec letos presegel vsa pričakovanja. In se mu na tem mestu še enkrat opravičujem za vse žaljivke,ki sem mu jih namenil skozi vsa leta.

Komna

Tuesday , 6, March 2018 Comments Off on Komna

Prijeten vikend smo preživeli na Komni. 18 ljudi, nekateri s smučmi, drugi peš. Vsi zadovoljni. Edino nezgodo je doživel Luksi, ko je v soboto ponoči poskušal presmučati ozebnik med Domom na Komni in kočo, kjer smo spali (že bil na slikanju, samo udarec). Prvotna želja je bila, da bi šli nekateri že v soboto na Vogel in potem do Komne. Pa smo že sredi tedna zavoljo neugodne vremenske napovedi to idejo pustili za drugič. V soboto zgodaj zjutraj tako startamo pri Koči pri Savici. Vreme oblačno, temperatura ravno pravšnja. Seveda z malce bolj obloženimi nahrbtniki kot običajno počasi zagrizemo v breg. Čez noč je zapadlo okoli 5 centimetrov novega snega, zato se v šali zbadamo, naj prvi potem, ko bo imel dovolj gaženja, samo stopi v stran in bo naslednji utiral nadaljnjo pot. Ki ima vseskozi naklon z zelo malo odstopanja. Tu je potekala mulatjera, oskrbovalna pot fronte med 1. svetovno vojno. In če so Italijani hoteli tod tovoriti orožje, hrano in druge stvari potrebne za boj, strmina ni smela biti velika. Mulatjere so tako ena redkih dobrih stvari, ki jih je za sabo pustila kruta 1. svetovna vojna. Okoli 48 serpentin naj bi bilo treba prehoditi. So tudi označene, vendar zavoljo snega že kmalu niso vidne. Mislim, da je bila zadnja številka, ki sem jo videl nekaj čez 20. Že dolgo nisem hodil tu, zato mi je vse novo. Sicer se počasi približuje megla, vendar tudi če bi bilo sonce, ne bi bilo kakšnega estetskega presežka. Pač je treba ta del obdelati. Z Markom prijetno kramljava, Luksi pa ima zadaj ogromno dela z navigacijo, dekoracijo svojega nahrbtnika ter peristaltiko, zato se vidimo in slišimo bolj na daljavo. Rečeno mi je bilo, da ko vidimo dom, se pot šele začne vleči. Pa ga ni in ni, možno da tudi zaradi megle. Ker sem organizator in sem kot pravi ponudnik turistične ponudbe obljubljal sonce, vsako vsaj malenkost svetlejšo sekundo izkoristim, da poudarim, da se bliža lepše vreme. Od trenutka, ko dom prvič vidimo, pa dokler ne dobimo kave na mizo ne mine 5 minut. Ali smo tako hitri ali pa tisti, ki govorijo kako je še daleč do njega, pretiravajo. Odložimo odvečno prtljago, spregovorimo nekaj besed s štirimi, ki nas čakajo že od petka, nato pa odidemo na kratek sprehod.

Ker se nič ne vidi, niti nismo tukaj redni gostje, se nam zdi najbolje, da gremo proti Bogatinskem sedlu. Vmes ali potem se bomo pa odločili kako naprej. Pristopna smučina je potegnjena, zato nam megla ne povzroča težav. Vsake toliko se ravno toliko zjasni, da dobimo upanje. Ki pa hitro zvodeni. Srečamo par, ki nam je potegnil smučino. Pravita, da sta obrnila že pred Bogatinskem sedlom. Zaradi megle. Gremo naprej, mogoče tudi nazaj. Z Lukom, ki se nam je pridružil v domu in iz trisa naredil poker, se nama včasih zdi, da sledi strm spust, pa čez nekaj metrov ugotoviva, da gre za vzpon. Resnično zna biti izredno zanimivo, če se tukaj znajdeš sam, brez ure ali smučine v tako gosti megli. Sedla ni in ni. Z Markom greva nazaj, Luka in Luka (prvi ima 42 nogo, drugi 42.5, tako ju ločimo) pa bosta počakala, da se vsaj toliko razjasni, da vidita kje sta (tudi onadva sta pozneje obupala). Uro nazaj smo se čudili zakaj sta predhodnika tudi nazaj smučala s psi. Sedaj vidimo (tak je izraz, vidi se nič ne). Strmine ni nobene, skorja se predira, vsak zavoj je srečni dogodek. Tudi takrat, ko le sestaviva nekaj zavojev, pa megla prepreči, da bi se dobro počutila oddaljena od smučine. Zato sva vso pot na smučini. Psov pa si ne dajeva gor, se da čisto lepo hoditi brez. Pri domu se odločiva, da se spustiva proti Savici prijateljem nasproti. Za vsak slučaj, da bo manj hoje nazaj, spijeva še eno kavo. Na poti navzgor sva med bivšo kočo TNP-ja in doma opazila dve večji luknji, kateri si poskušava zapomniti, da ne bi bilo kakšnega nepotrebnega padca. Zato te prve metre narediva po poti. Potem pa se skušava čim več peljati po gozdu. Nižje, ko greva bolj suh je sneg. Smuka je tu odlična, tudi gozd ni tako gost, kot je zgledal navzgor. Vseeno paziva, da sva vseskozi blizu poti. Kmalu zagledava vodilnega od naših. 8 jih je še na poti. Očitno imajo tekmo, saj narediva še precej zavojev, da prideva do zadnjih dveh. Psi romajo nazaj na smuči in znova pot navzgor. Sedaj, ko smo meglo prepodili nazaj v dolino, je dom dobro viden. In glej ga zlomka, pot se sedaj res vleče. A ker se v službi vsak dan vleče, pa se bo vleklo še nadaljnjih 23 let, pa tudi tu ne bom tarnal. Dalj se bo tu vleklo, pozneje se bo začelo vleči v službi. Po dogovoru z oskrbnico bomo spali v depandansi. Tam se v miru uredimo, zberemo, preštejemo, sledi večerja v koči. In družaben večer. Luksi, ki je bivši gorski reševalec, alpinist, nam je obljubil temeljito predstavitev nevarnosti plazov, uporabo lavinskega trojčka, ter ostale stvari potrebne za varnejšo hojo v gorah. Na žalost se tečaja nihče ni udeležil, še nismo dobili termina. Zatorej obvezen, kulturno izobraževalni del odpade, začenja se družaben del. Na kupu imam vse prijatelje, manjkajo samo štirje, ki sem si jih še želel. Tu so tisti, s katerimi sem šel prvič v hribe, do tistih, s katerimihodim sedaj in ostali s katerimi prijateljujem pod 500 metrov nadmorske višine. In če se nekateri ne znajdejo v gorskem svetu, pa so toliko boljši v družabnem delu. Tako ni čudno, da grem kot drugi spati. Pred mano samo sosed Marko, pa še ta po mojem zato, da ga ne bi izdal sosedi. Vsake toliko me zbudi hrup iz doline. Pa me nič ne moti. Tudi sam bi bil v dolini, če bi bil lahko. Vse do jutra počasi v sobo kapljajo naši utrujeni planinci. Marko že okoli 6 ure odide nazaj v civilizacijo, saj ima družinske obveznosti, sam pa tudi že nekaj časa čakam, da kdo vstane.

Pogledam skozi okno, obeta se lep dan. Hitro se oblečem. In grem. Kam? Ne vem. Bom videl. Na Planini na Kraju me obsijejo prvi žarki. Zavijem desno, bom videl kam me bo prineslo. Vse je drugače kot dan prej. Kot bi bili na drugem kraju. Je pa dejstvo, da neke smuke ni na Komni tudi če so idealni pogoji. Hodim po bližnjih vzpetinah, drugega imena ne najdem. Čeprav bi se mogoče kje lahko spustil, psov ne dajem dol. Nekaj metrov gor, nekaj dol. Krožno pridem po mojem mnenju do najvišje izbokline, glede na zemljevidu se imenuje Kozlov rob.

Nekaj časa sedim, gledam naokoli. Uživam. Nato odsmučam tistih nekaj metrov do Planine na Kraju. Zopet nadenem pse in počasi uživam do našega zatočišča. Vsi se staramo, tako tudi prijatelji. Včasih bi spali vsaj do 12, tokrat so že vsi v pogonu. Ker nas je toliko, srečaš enega na stranišču, dva v koči na kavi, dva delata bivak, dva se sankata, trije so na sprehodu. Eden pa je Luksi. Pač vsak počne kar želi. To mi je bilo tudi najbolj všeč. Nobenih pritiskov kam bi šli, kaj bi delali in podobno. Toliko nas je, da vsak najde somišljenika in dela kar želi. Tako tudi sedaj razpademo na frakcije. Nekaj jih gre v dolino, nekaj na pivo, Aleš in njegova skupina je šla nekam smučat. Eden pa je Luksi.

Sam tehtam med različnimi ponudbami. Na koncu krenem za Alešem in ostalimi smučarji. Pove, da so šli proti Lanževici. Odločajo pa se ali gredo do vrha, ali pa bodo zavili proti Vrhu nad Gracijo. Vmes mi pustijo dva zapisa na snegu, tako da ne morem zgrešiti. Kmalu srečam Luka in Klemna, ki se že vračata. Zanimivo, Klemen ima pse še vedno na smučeh. Za njim pa Luka, ki je avtor odlične izjave:” Tukaj je tako lepo, da sem izklopil žolno. Če me tukaj zasuje, nočem, da me sploh kdo najde”.  V daljavi že vidim Aleša in Bojano. Počasi grem proti njima. Čakata me v kotanji pod Vrhom nad Gracijo. Mislim, da je v bistvu to Srednji vrh, nisem pa prepričan. Vse je tukaj isto. Vse lepo. V miru se namestimo, pozajtrkujemo. In se sončimo. Aleš naredi dva prereza, sama prosiva še za kakšnega. Tako prijetno je ležati na soncu.  Odločimo se, da ne gremo naprej. Potem pa vidimo smučarja na Vrhu nad Gracijo ali na Srednjem vrhu. ”Počakajmo, da vidimo kako bo odsmučal,” si rečemo. Če bo dobro gremo naprej, drugače nazaj. Kljub temu, da vidimo, da je imel odlične pogoje, gremo vseeno nazaj.

Kakšen zavoj je lep, potem pa zopet skorja. Vse trije se borimo. A vseeno uživamo, slikamo. Šele zadnji del nad Planino na Kraju je pogojno užiten. Sneg se je ojužil in tu naredimo nekaj lepih zavojev. Ampak to nikakor ne popravi ocene smučanja. Nad planino srečamo Luksija. Reveža tako boli hrbet, da ni mogel nikamor. Tudi navzdol je potem komaj pripeljal. Upam, da ne gre za kaj resnega. Seveda se gremo še zahvaliti v dom. Take ekipe, kot jo premore Dom na Komni, še nisem srečal. Kljub prenatrpanosti doma, vsaj ta vikend, vse poteka brez problema. Vsi so prijazni, pripravljeni priskočiti na pomoč. Čeprav nas je večina bila ali pa je še bodisi prosfesionalno ali pa kot hobi prisotna v gostinstvu, se večkrat nismo mogli začuditi, kako lahko nekje ob treh gostih čakaš na eno usrano kavo več kot deset minut, zraven pa dobiš še osornost, tukaj pa ob 100 gostih 2 osebi postrežeta vse izredno hitro. Res ni besed s katerimi bi se lahko zahvalil. Upam, da se pridemo vsi osebno zahvaliti naslednje leto.

Srednji vrh nad Preddvorom

Saturday , 17, February 2018 Comments Off on Srednji vrh nad Preddvorom

Pa Srednji vrh je najvišji vrh v grebenu vzhodno od Storžiča. Iz Kranja nam pogled nanj zastira Cjanovca s Hudičevim borštom, za obstoj katerega obstaja ogromno razlag. Moja je, da sta bila včasih lastnika gozda nad Preddvorom brata, ki sta živela v idili, vse dokler ni prišlo do dediščine. In gozd je naenkrat postal jabolko spora. Usodo je v svoje vajeti prevzel eden od bratov in se povezal s samim hudičem. Sredi noči sta vzela gozd in ga nesla čez Cjanovco na drugo stran. Vendar je bil gozd tako velik, da sta ga le stežka nosila in ju je presenetil dan. Hudič je zgubil svojo moč in gozd je do dandanes ostal tam. Od tod tudi ime Hudičev boršt.

Start nekaj metrov za parkiriščem v Mačah

Cesta speljana še mimo Hudičevega boršta

Vsi tereni tod okoli so južni, sneg hitro pobere, drugače pa obstaja velika nevarnost plazov. Zato sem skoraj prepričan, da s Cjanovce mimo Hudičevega boršta nikoli ne bom smučal, pa tudi ne verjamem da bom kdaj tako blizu kot sem bil danes. Že v sredo, ko sva bila z Urošem na Mačenskem sedlu, sva ugotovila, da je ta teden idealna priložnost, da še kaj odsmučava v teh koncih. Snega je še ravno dovolj, ni pa posebne nevarnosti za plazove. Odločena sva bila, da greva na Srednji vrh. Skrbelo naju je edino, ker bo veliko dela z gaženjem. V sredo sva se morala pošteno potruditi, da sva zgazila do Mačenskega sedla, tura do Srednjega vrha pa je še daljša. Potem pa v četrtek opaziva opis na TK Gora, da je nekdo smučal s Srednjega vrha.  Od leta 2005 dalje je to edini zapis za Srednji vrh in to le dan preden sva bila midva namenjena. Res srečno naključje.

Avto pustiva na parkirišču nad Mačami. Vendar za razliko od srede, ko sva šla po klasiki proti Kališču, tokrat kreneva desno po Mačenski poti. Po 10 metrih se začne sneg, takoj pa je vidna tudi smučina najinega rešitelja. Kar nekaj časa se vzpenjava po cesti. Ki so jo v zadnjih letih speljali neokusno visoko. Nekajkrat jo sicer usekava po bližnjici, saj je cesta speljana dokaj položno. Potem počasi zavijeva v gozd. Označena pot, oziroma tista po kateri bi šla midva je naravnost navzgor. Gaz pa je speljana desno. Seveda greva po njej, saj sva prepričana, da je človek že vedel kod hodi. Potem pa se naenkrat znajdeva na pobočjih Zaplate. Sicer samo za nekih 100 višinskih metrov. Izredno neprijetno, sonce je najmočnejše, strmina kar kliče, da bi se otresla snega. Nekje na polovici se posvetujem z Urošem, če bi obrnila. Pa ne sliši, oziroma noče slišati. Saj ne vem, če bi obrnil, smuka nazaj bi bila mogoče še nevarnejša. Hitro, nadvse potuhnjeno delava dolge korake in odštevava metre do vrha. Ko sva nazaj v gozdu, si močno oddahneva. Nevarnosti plazu je konec za danes. Ob povratku z velikimi očmi gledava, kako se je medtem malo nad najino potjo odtrgal talni plaz. Sledi predhodnika kažejo na to, kako se je dan predtem namučil, da je potegnil smučino. Ogromno je obratov, večkrat skušava potegniti svojo smučino, pa vedno kmalu obupava. Definitivno, če bi bila prva, ne bi prišla do vrha. Kljub temu, da nama je delo olajšano, pa vseeno ne gre zlahka. Pot skozi gozd se vleče, meni se delajo ogromne cokle, sonce neumorno pripeka. Višinci pa ne grejo nikamor.

Dolga njiva

Izredno vesela sva, ko prideva na Dolgo njivo. Računava kako bova s časom. Ura je 16:00, do teme še dve uri. Bi šla do Malega Grintovca pa nazaj čez Mačensko sedlo? Odločiva se za Srednji vrh, ki je čeprav najvišji, najbližje. Po uri imava do vrha okoli 200 višinskih metrov. Vendar, ko vidiva kje je cilj, naju kar malo mine. Res daleč. Ampak pokrajina je tukaj tako lepa, da je vredna vsakega koraka. Popolnoma sama sva, tudi po okoliških vrhovih ni nikogar. Res enkratna priložnost. Mislim, da je redkost ko ima Srednji vrh dva dni zapored obiskovalca. S tem mislim na turne smučarje. Sigurno je bolje obiskan potem, ko sneg skopni. Ampak smučarjev pa ne more biti veliko. Dostop je izredno dolg, razmere malokrat omogočajo varno smuko. Po mojem mnenju se bo dalo smučati od vrha do tal le še nekaj dni. Tereni za smuko pa so tukaj idealni. Naklon ravno pravšnji, mnogo dolinic, vzpetin. Res čudovito. Če bi lahko startal s planine Dolga njiva bi bilo super. Tako pa potrebujeva še nekaj časa, da prideva do vrha. Pozna se utrujenost, čeprav ni nobene strmine se dobesedno vlečeva. Pa pride trenutek, ko se višje ne da, in vse hudo je pozabljeno. Kot po običaju so prve minute namenjene temu, da se pogleda okolica in govori kam se bo v prihodnosti šlo. Vendar ne zgubljava časa. Dolga pot naju še čaka.

Spust po strehi, ki je tako obetal se sprevrže v razočaranje. Kloža, tista najbolj zoprna. Nekaj metrov se pelješ potem  pa ti eno nogo zagrabi in nato rešuješ situacijo, da ne padeš. In tako naprej. Naredila sva samo nekaj zavojev. Potem je sledil najlepši del ture. Spust do planine Dolga njiva s fantastičnimi razgledi po nekaj centimetrov odjenjanega na trdi podlagi. Ki mogoče sploh ni bil tako super, ampak v tistih razmerah so kriteriji drugačni. S planine se potem lahko spustimo po ozki grapi ali po gozdu. Predhodnik je šel po grapi, midva po gozdu. Sneg je bil tu ojužen, zelo težak. Peljeva se, ampak smučanje se temu ne more reči. Pelješ se v eno stran dokler gre. Potem stežka obrneš in greš v drugo stran. In tako v nedogled. Vendar tudi to paše k turni smuki. Tu bi se lahko skozi gozd spustili do ceste po kateri smo prišli. To bi bila najlažja varianta. Midva pa se spustiva do smerne table, ki naju usmeri proti Kališču. Po njej prečiva pobočje, v bistvu se samo peljeva. Do naslednje table, od koder je možno iti proti Kališču ali proti Mačam. Tu je tudi pot čez Kozjek. Ki ne gre čez vrh. Do njega je okoli 200 metrov. Z Urošem greva še do tega vrha. Tam je zopet vidna smučina. Najin dobrotnik se je spustil kar tu, ampak on je pač višji kakovostni razred od naju. Sam sem za vrnitev nazaj do smerne table in potem smučanje do poti, ki pelje na Mačensko sedlo, od koder nama je pot že znana. Ampak Uroš ne bi bil Uroš, nikoli mu ni dovolj, zato se spusti od Kozjeka navzdol po desni strani. Sam grem za njim, ampak navzdol je sama podrtija. Če se je dan prej še dalo peljati, pa je danes skoraj nemogoče. Skoraj vsak zavoj gre do tal, spodaj pa je ogromno skal. Teren neprehoden, zelo strmo, za nameček pa zgleda vedno slabše. Ne vem kako bo, zato se odločim za povratek. Na srečo gre tudi Uroš za mano. Sledi mukotrpen vzpon s smučmi na ramah. Kot da ni bilo dovolj za danes. Pri tabli zopet na smuči in po označeni poti navzdol. Tam bi se lahko spustila naravnost navzdol po zelo odprtem terenu. Ampak nisem pripravljen za še en vzpon, zato vztrajam po smuki po označeni poti. Zopet trpljenje. Oba sva popolnoma izžeta. Vsak zavoj je izredno težek. Sneg je obupen, vse razbrazdano in izredno trdo. Pobijava se navzdol. Pri tovorni žičnici si oddahneva. Smuka naprej je po vedno širši cesti samo formalnost. Prvič, upam da ne zadnjič v avtu spijeva Radler. Uroša še nisem videl tako utrujenega, sebe težko ocenim. Kaj povedati za konec? Take ture se definitivno ne dela po službi. Sploh, če je ves dan sončno, se sneg hitro spremeni v neokusno sestavino. Kot že zadnjič na Bašeljskem sedlu. Tura niti v idealnih razmerah ni smučarski presežek. Če se pa to vzame v zakup, je pa  veličastna tura, vredna vsake kapljice znoja.

Nadležne cokle

 

 

Mačensko sedlo

Wednesday , 14, February 2018 Comments Off on Mačensko sedlo

Pozno popoldan me je prešinilo:” Drek, Valentinovo je jutri.” Že lani mu nisem ničesar kupil. Difenbahij, ki so mu tako všeč, ne bom več nikjer dobil. Najbolje, da ga peljem v hribe. Če greva v kakšno grapo, bo spet celo leto hud, ker ga je takoj ko se naklon malo poveča močno strah. Prejšnji teden je bilo tako čudovito na Kališču, in ni vrag da tudi danes ne bo tako. Reklamo sem naredil tako, da nama je samota zagotovljena. In, če bova ves dan sama, lahko še do česa pride. Nikoli ne veš v teh časih.

Tukaj desno

Tukaj levo

Po kalvariji na Kališče prejšnji teden sem že isti dan razmišljal kdaj grem spet. Ko se je javil še Uroš, ki je tu skoraj doma, sem bil še bolj za. Prej sem imel še pomisleke, kaj če zopet zgrešim. Sedaj, ko imam Uroša, ni več nobenega problema. Avto pustiva na parkirišču nad Mačami. Do tam spluženo. Prvih 15 minut hodiva po klasiki za Kališče. Tam namesto levo proti Kališču naravnost navzgor. Sam sem šel v petek levo. Vendar to ni dobra rešitev niti za gor. Pot je preveč shojena, da bi omogočala normalno hojo s smučmi. Tukaj, kjer greva danes  je veliko lažje. Vse do postaje tovorne žičnice so sledi motornih sank. Očitno jih uporabljajo za oskrbo Doma na Kališču. Škoda, ker potem zmanjka sledi. Vsaka pomoč bi bila danes dobrodošla. Veliko lažje je hoditi po narejeni smučini kot delati svojo. Prvič, ker ne veš kje bi šel, drugič ker je potrebno vložiti več truda v vsak korak. Novega snega tukaj ni preveč. Zato vidiva sledi narejene smučine, ki nama pomaga v toliko, da nama ni potrebno vseskozi iskati pravilno pot. Čeprav je orientacija dokaj enostavna, pač hodiš naravnost proti sedlo, levo je Bašeljski vrh, desno Mali Grintovec, pa bi kaj hitro lahko vsaj malenkost skrenil s poti. To pa danes, ko je že vsak korak težaven, ne bi bilo dobrodošlo. Najtežje je v srednjem, najstrmejšem delu.

Tam se menjava v vodstvu, drugače pa je bil Uroš vseskozi spredaj. Res počasi napredujeva. Končno se klanec malce unese. Prideva do table od koder greva lahko levo na Kališče. Pa naju ne mika. Tu bi hodila skozi gozd, če greva proti sedlu, bova kmalu na planem. Hoja je vedno lažja. Snega je tu izredno malo, težko bi trdil, da ga je zapadlo 10 cm v zadnjih dneh. Se pa tudi vidi vzorec. V gozdu, kjer ni sonca je obilico pršiča. Sedaj, ko sva na terenu, ki ga sonce dobi vsak dan, pa tudi veter ga lažje doseže, pa je podlaga že trda. Medtem, ko se nama je prej močno udiralo, sedaj hodiva brez težav.

Na vrhu veter. Pogled na Mali Grintovec in Bašeljski vrh naju takoj odvrne od misli, da bi šla naprej. Mali Grintovec je skoraj kopen, vse je razpihano, izredno trdo. Ravno nasprotno pa na Bašeljskem vrhu snega dovolj, vendar grapa po kateri bi šla potrebuje še nekaj dni, da bo povsem varna. Umakneva se v zavetje, ter v miru pripraviva na spust. Sonce je omehčalo trdi začetni del. Je pa vmes še kak del, kjer te zagrabi. Ampak povsem normalno. Po dolini se spustiva nekaj sto metrov, potem pa prečiva v gozd, da obideva ravninski del. Del po gozdu je meni najboljši, Urošu je bilo zgoraj. Uživava vse do ceste, pa tudi potem, sicer z malo manj zavijanja prideva do avta.

Tura je res lepa, ni pa za tiste, ki si želijo bolj smučati kot hoditi. Danes sva imela res odlične pogoje za smuko, pa ni smučanja kot recimo s Šentanskega plazu. Po času ga je sicer več, ampak ni tistega smučanja ko imaš 500 metrov ravne podlage z enakimi razmerami čez celo pobočje. Tu se podlaga menja konstantno. Odprto je z vrha pa recimo 200 višinskih metrov, potem greš v gozd, pa po vleki do cesti.  Ko razmere niso dobre, je smučanja še manj. Ampak tudi to je čar turnega smučanja. Ne samo smučanje, tudi hoja. Fascinantno je, da je Mačensko sedlo tako blizu, pa tako lepo, ampak izredno malo obiskano. Moja teorija je, da vsi domačini, ki so nas kot otroke vlekli na Kališče, nočemo priti nikoli več sem. Ampak, kdor ne verjame, naj pride, Mačensko sedlo nima nobene veze s Kališčem.

Svačica

Monday , 12, February 2018 Comments Off on Svačica

Današnjo turo smo začeli tako kot smo končali zadnjo skupno pred 10 leti. Konfuzno, milo rečeno. Luksija ni bilo na zbornem mestu, niti se je oglašal na telefon. Ravno ko sva odpeljala je pritekel, ampak je bilo že prepozno, da bi ga videla. Takrat je ugotovil,da je pozabil smuči. kar ne bi bilo nič čudnega, če ne bi imel do zbornega mesta 5 minut hoje. Luksi ima namreč privilegij, da živi v samem mestnem jedru mesta Kranj. Tako lahko posluša vse koncerte, prireditve iz svoje lože. Prav tako pa mora peš priti iz mesta, oziroma mi ne moremo notri. Res srečko. Pravi, da se mu je zdelo, da ima preveč lahko opremo. Smuči je dal na avto in odšel. Seveda, kdor ga ne pozna se mu to lahko zdi rahlo nenormalno. Za Luksija pa vse to spada pod običajen dan v pisarni. Pač je šel nazaj po smuči, nato pa naju poklical, da ga prideva iskat. Vmes sva šla še tankati, ker sem imel na števcu samo še 5km, pa da ne bi slučajno potem kje obstali. Kar tudi ne bi bilo nenavadno. Načeloma smo hoteli do sedla Belščica. Za to pa je potrebno iti v Avstrijo, vsaj mi smo imeli izhodišče tam. Za Avstrijo pa potrebuješ osebni dokument. In se zopet odpeljemo nazaj proti mojemu domu. Pozitivno je, da smo sedaj vsaj že trije v avtu. Potrebujemo samo še Aleša. Revež je skoraj uro čakal, ima že prve znake omrzlin. Ne pomaga niti, da se odpeljemo mimo njega. Pa ni nič zamere.  Markelj in Luksi ga vse do meje drgneta, ampak ne pomaga. Aleš ima od vekomaj težave z ogrevanjem udov, mi pa mu tudi nismo pomagali s precejšnjo zamudo. Vse do vrha se ni ogrel. Obljubim, da bomo naslednjič kako minuto prej na zbornem mestu.

Nisem se veliko zmotil, ko sem napisal, da je minilo 10 let od zadnje skupne ture. Pobrskal sem po arhivu in našel, da smo bili na  Kleku leta 2009 z Luksijem in Markljem, z Alešem pa pač po uradni dolžnosti (sorodstvo) še kako leto pozneje. Zato me izredno preseneti sobotni klic, če gremo kam. Seveda, kamor želite. Težko je uskladiti želje štirih individualcev. Pod prvo mora biti tura varna, potem je treba upoštevati sposobnosti nastopajočih. Tu je definitivno francoski alpinist (Luksi, Helfer, Frenki…) tisti, ki se bo moral prilagoditi nam. Pred leti je pred službo hodil v Palčev žleb, kar je že na meji alpinističnega smučanja. Mi pa smo bolj rekreativno usmerjeni in tudi tura mora biti taka. Seveda tudi ne predolga, kajti za 3/4 današnjih udeležencev je to ena prvih letošnjih. Kolebamo med Zelenico, Hajnževim sedlom in sedlom Belščica. Zmaga Belščica, ki v bistvu sploh ni Belščica. Pravilno poimenovanje je sedlo Vrtača, sedlo Belščica je nekaj minut oddaljeno. Vsa ta leta sem uporabljal napačno terminologijo, tudi po spletu se večinoma uporablja tako ime. Bomo vedeli za naprej.

Izhodišče je v Bodentalu. Avto pustimo na koncu doline, oziroma tam do koder se da. Nekaj metrov stran od kmetije Podnar. Tam je tudi gostišče, ki ga bomo spoznali kasneje. Zanimivo je, da je prvotnega lastnika Koprivnikarja pokopal plaz izpod Vrtače. Gospa so vzeli novega turnega smučarja, prav tako Slovenca. Ime kmetije (Podnar) pa je kasneje dalo ime kraju. Izredno mrzlo je na izhodišču. Počasi se napravimo in krenemo proti sedlu. Še prej Luksi preveri delovanje žoln pri nas. Sam vzpon ni potrebno opisovati saj je povsem logičen. Že takoj na začetku vidimo današnji cilj, ki se pozneje za nekaj časa skrije. Najprej nas skozi dolino vodi tekaška proga, potem pa se skozi gozd počasi rahlo vzenjamo po desni strani. Po nekaj časa pridemo na plaz od koder je cilj potem vseskozi viden. Na levi je dobro vidna grapa, ki pride ven na sedlu med Placem in Zelenjakom. Pristopna smučina je speljana do vrha. Aleš se takoj oddalji, pravi da ga je preveč zeblo, da bi nas čakal. Klemen ima ogromno težav z opremo. Najprej mu nagaja okovje, potem palica, vmes očala. Pa ni nobenih negodovanj, nikamor se nam ne mudi. Dalj časa bomo hodili, dalj bomo uživali. Vseskozi nas na levi spremlja Vrtača, desno pa je Svačica. Nekajkrat sem bil že tu, ampak na vrhu nikoli. S sedla je še nekaj hoje , po opisih sodeč pa je zadnjih nekaj metrov malce delikatnih. Tudi danes ga ni v planu.

Ker imata luksi in Klemen obilico težav s popravilom palice, se z Alešem precej oddaljiva. Nekoliko se mi ni zdelo ravno pošteno, da ju ne počakava. Vendar tudi mene precej zebe, sploh v prste na nogah, spodaj sta dva, zgoraj sva dva, tako da hitro potlačim moralna načela. Malo pod sedlom naju prvič obsije sonce. Ravno mešanja sonca in sence, za nameček še s pogledom na drugo stran so mi eni lepših občutkov na turah. Vidim, da gresta predhodnika s smučmi proti vrhu Svačice. V hipu se odločim, da grem tudi sam gor. Z Alešem razmišljava ali počakati Klemna in Luksija. Aleš bi po moje počakal, pa sem ga prepričal, da greva gor, pa ju tam počakava. Tako, da morata mene kregati, če že. Razmere so na tej strani popolnoma drugačne. Sonce se je že pred časom uprlo v pobočje in hoditi tu je mogo težje kot je bilo  do sedla. Tudi sonce pripeka in zdi se mi, da tu porabljava več energije kot prej. S prejšnjih obiskov imam v glavi, da je na vrhu križ. Tako sem prepričan, da naju na vrhu pobočja malo stran čaka še nekaj. In res je. Vrh je oddaljen še nekaj minut, vmes pa greben. Smuči pustiva in greva peš do križa. Medtem, ko je Aleš popolnoma hladnokrven, mene malce stisne. Stopinje so sicer narejene, vendar je potem na obe strani popolnoma odrezano. Na eni strani bi se ustavil pri celovški koči, na drugi pa pri našem avtu. Pa tudi sneg je sumljiv. Izredno previdno grem čez, potem gor do križa ni problemov. Grem pa hitro nazaj. Ta del nazaj mi dela največ preglavic. Je pa vsega samo za par minut.

Končno si lahko odpočijeva. Na sedlu vidiva Luksija in Klemna, ki gresta počasi proti nama. Čakava ju in si v miru ogledujeva okolico. Fantastika. Od Vrtače do Stola, pa zadaj Ovčji vrh. Smučine so že potegnjene na Stol, pa na Vajnež s severa, kamorkoli seže pogled, vidimo kakšnega turnega smučarja. Zame je posebno doživetje, da sem z Alešem skupaj na takem mestu. Čeprav se večkrat kregava, ampak konstruktivno, naju vseeno veže nekaj skupnega. Ne samo kakšen deciliter krvi. Vesel sem, da se je Luksi vrnil v svet vertikale. Njegova sproščenost blagodejno vpliva na vse nas. Še posebej pa sem vesel zaradi Klemna. Definitivno je v snegu najmanj izkušen od nas. Verjetno ga je tudi najbolj skrbelo glede te ture. Pa ni pokazal nobene nervoze, strahu. Povsem enakovredno sedimo skupaj, vsak po svoje vesel. Vsak s svojimi mislimi, vsakemu pa se na obrazu vidi, da nima nobenih pripomb.

Prvi del smuke s pobočja Svačice je bil v začetku neužiten. Nisi vedel ali si v kloži, pršiču, na ledu. Vsak zavoj je bil drugačen. Potem sem se pa pomaknil popolnoma desno, in že naredil nekaj uživaških zavojev do prelaza. Naredili smo še zadnje slike za svoje možgane, jih potisnili na varno, da jih lahko še kdaj privlečemo na plano, potem pa se je začela pravljica. Pršič od sedla, pa do tal. Seveda bi pretiraval, če bi rekel, da je bil vseskozi odličen. Logično je, da se podlaga menja. Potem pa različno od posameznika. Vsak je seveda šel drugje. Nekje si popolnoma zadel, drugje malo manj. Nekdo je vriskal na določenem mestu, potem si ti in tako dalje. Veliko pomeni tudi, da od vrha do dna pelješ popolnoma svojo linijo.  Seveda smo se večkrat ustavili. Se usklajevali kje bo bolje.

Na koncu doline smo zavili v gozd in po njem, malo pa še po tekaški progi pripeljali do avta. Podali smo si roke, Klemen je dal vsakomur sponzorski Heiniken in lahko so se začela poturnosmučarska nakladanja. Seveda je bilo bilo besed preveč, mraz nas je začel priganjati, ampak ker smo imeli do 11:00 ure, ko je moral biti Luksi doma še veliko časa, smo zavili še do Podnarjeve domačije. Tam pa ni bilo več pomembno kdo kaj govoril po svoje. Vsak jo je sekal po svoje. Luksi bo v naslednjih dneh presmučal ves turnosmučarski vodnik po abecedi, Klemen je poskušal uvesti dvojezičnost po celi Evropi ter delu Azije (slovenščina poleg domačega jezika), Aleš je predvsem zaradi poklicne deformacije reševal problem luknjačev, sam pa sem bil edini, ki sem govoril smiselno in takrat ko sem imel kaj povedati. Nekdo (omerta) je kot epilog povedal: ”Zaradi takega dne je pa tudi vredno, da se potem 5 dni doma ne zgovarjaš.”

Dom pod Storžičem – prvič z Lukom

Saturday , 10, February 2018 Comments Off on Dom pod Storžičem – prvič z Lukom

Opravil sem prvo turno smuko s svojim sinom. Vsi taki trenutki so sigurno v ponos vsem staršem, kako ne bi bili meni? Sploh, ker sem tako končal z iskanjem partnerjev po Twitterju, Facebooku, Snapchatu, Instagramu, zavil sem celo na portale Ona-on, pa Iščem resno zvezo. Poskusil sem celo z Zastonj vam peljem psa na sprehod, pa tudi nič. Zadnje tri dni sem šel vsakič sam, potem pa se je čudežno javil Luka. Brez pritiskov. Sam od sebe se je ponudil. Tisti, ki poznate Luka ali mene, veste, da ni čisto tako, ampak se bolje sliši. Sedaj imam rešene ture, za katere ne dobim nikogar. Pač, zaenkrat se Luka še ne more upirati. Še kakšen mesec. Ker ni bil še nikoli na turni smuki, sva pred jutrišnjem smučanjem z Jalovca opravila lažjo turo. Iskal sem čim krajšo, čim lažjo. In mislim, da boljše izbire kot Dom pod Storžičem enostavno ni v bližini.

Kljub temu, da kakšne objektivne nevarnosti ni pričakovati, pa moram biti zgled sinu, obenem pa ga navaditi na določena pravila turnega smučanja, če ga slučajno kdaj zagrabi. Vzameva žolni, seveda mu prej pokažem pravilno uporabo, pa tudi sondo, lopato, čelado, prvo pomoč.

Startava na parkirišču, ki vodi proti Domu pod Storžičem. Prvi del je povsem ravninski, ravno prav, da mu dam nekaj osnov hoje na smučeh. Potem pa zavijeva na travnike. Gre mu odlično, dokler ne dobi sicer potrebne samozavesti, in ker mu je prelahko tam kjer hodim sam, gre po bližnjici naravnost navzgor. Hitro se ”zapleza”, nekajkrat mu zdrsne, trikrat tudi pade. Pa ga pustim, vsaka šola je za nekaj dobra. Potem greva nazaj na cesto. Hodiva dobro uro, ampak za prvič čez glavo.

Zavijeva v dom, kjer nadoknadi izgubo sladkorja. Naredili so knjižni kotiček, kar me je izredno razveselilo. Našel sem dve gorniški knjigi, ki ju še nimam. Grem takoj v akcijo, če pa slučajno kdo proda katero od njih (Lovšin-Gorski vodniki v Sloveniji, Boris Režek-Stene in grebeni), naj se prosim javi.

Smučava po cesti. Ne bi rad, da se mu turna smuka takoj zameri. Je bil izredno zadovoljen, ampak jutri ne more.

Kališče

Friday , 9, February 2018 Comments Off on Kališče

Zopet ena tura, ki mi pokaže kako majhni smo v primerjavi z naravo. Kako hitro nas lahko kaznuje. Seveda sem se narobe izrazil. Narava nikogar ne kaznuje, ona je takšna kot je, kaznujemo pa se predvsem sami, s svojo arogantnostjo, pretirano samozavestjo, nepripravljenostjo tako fizično kot psihično, pa ne da bi se prepričali v trenutne razmere.

Zaželel sem si smučanja z Bašeljskega vrha. In kot običajno, do uresničitve ne mine veliko časa. Imam dopust, pa čeprav sem utrujen od prejšnjih tur, pa tudi vreme ne obeta, je pravi trenutek za Bašeljski vrh. Saj sedaj sem hiter (na jeziku v gostilni, v resnici sem komaj prišel do gor), in četudi se mi ne da, bom en-dva-tri nazaj. Tudi izhodišče je najbližje mojemu domu. Vseeno se celo dopoldne pretepam s sedežno garnituro. Že čez poldne, kar ni moj običaj, se odpravim od doma. Vse to pa pove, da bi bilo bolje če bi bil doma. 

Pišem samo zato, da mogoče še koga privabim. Ker glede na smučine prav veliko obiska ni. Tudi opisa nisem nikoli zasledil, da bi kdo smučal s Kališča. So pa smučali po drugi strani, ob tovorni žičnici, kar je tudi moja želja.  Pot do Kališča ne bi opisoval, večina jo sigurno dobro pozna. Ker sem računal, da bo pot dobro shojena sem za vsak slučaj vzel še superge. Prvi del po cesti do potoka je šel tekoče. Potem pa že takoj, ko pot strmo zavije navzgor, nekaj težav, sploh s stopnicami, ter mnogimi skalami. Računal sem da se bo snežna podlaga višala z vsakim metrom. Saj se, ampak ne tam kjer je shojeno. Večkrat poskušam ob poti, pa je tam ali premalo prostora ali pa se preveč udira. Zato vztrajam. In vztrajam. Pot ni nič boljša. Sploh korenine so se mi zamerile do konca življenja. Pa zopet stopnice. Ampak se ne dam. Že na pol poti se odločim da pridem do vrha na smučeh. Mnogo truda, še več švica, na srečo sponzorske smuči. In megla. Pa zopet megla. Ne pomnim kdaj bi tokrat zdrsnil, padel, se vlekel za drevesa. Malo pod vrhom se megla za trenutek umakne, ravno toliko da lahko rečem kako je pa danes lepo. Grem proti Bašeljskemu vrhu, pa hitro obrnem. Megla je zopet vsepovsod okoli. Nikoli še nisem smučal pod tovorno žičnico, niti ne poznam prave poti. Grem desno od lesenega podesta. Zelo strmo, nič ne vidim, zato ne upam naprej. Gazim nazaj. Bolj kot zaradi gaženja sem frustriran, ker vem kje bom šel sedaj moral dol. Ravno včeraj sem pametoval, da jaz pa vedno lahko smučam med drevesi. Danes ni šlo. Premalo prostora. Mogoče če bi imel 30 kg. Tako pa ne gre. Tudi sneg mi ne pomaga. Nekje pridem do tal, spet drugje je kloža. Vsak zavoj je kot bi zadel na lotu. Ne gre drugače kot da grem po poti, po kateri sem šel gor. Zopet padci, odpenjanje smuči, enkrat sem mislil da mi je šla Ahilova tetiva, drugič koleno. Edinega človeka, ki ga srečam, s pozdravom močno prestrašim. Revež me sploh videl ni, saj sem bil kot snežak. Končno izobesim belo zastavo. Ne gre drugače, ali noga ali ego. Peš hodim navzdol. Tak turni smučar. Okoli pa meter snega. Pri tabli, kjer piše Mače po cesti grem seveda po njej. Da se malo pohvalim. Na smučeh. Kdo ni turni smučar? Pa ne vem ali so pogoji tako slabi ali pa sem samozavest zabil do tal, večino sem v plugu. Kje je pršič? Nikoli še nisem bil tako vesel avta. Tudi tako utrujen sem bil malokrat. Razen teh malenkosti pa je bilo zopet super.

Pozneje sem se pozanimal. Pri lesenem podestu do koder pride tovorna žičnica bi moral zaviti levo, namesto da sem šel desno. Tako sem se dobro odločil, da sem obrnil. In čeprav sem rekel nikoli več, grem še letos nazaj, da odpeljem navzdol po pravilni trasi.