img_4710

Zopet sem si že na začetku tedna zaželel dopust. Kot bi mi nekaj venomer šepetalo na uho: ”Dopust, dopust, dopust,…” Občutek imam, da me sodelavka v pisarni z vudu pripomočki prisili v to. Najprej sem si zaželel žene. Košarica. Pa bratranca. Košarica. Pa naključno mimoidočega. Košarica. Vse sem preklical. Cel imenik. Ker mi ni preostalo drugega, sem pač povabil Ivota. Seveda sem mu rekel, da sem najprej njega vprašal. Čeprav na ven ne zgleda tako, pa ima tudi on, vsaj po mojem, eno čustvo. Kot običajno sem mu poslal spisek dejavnosti. Že nekaj časa nazaj sem se odločil, da na dopustu ne bom trpel. To lahko med tednom, ko sem pa prost, pa ne bom cel dan norel. Kar naenkrat se je priključil še Šlibar. Neizmerno veselje. Zopet bo vsaj kaj narobe. Jupi. Odločimo se za kolesarski izlet. Seveda z gorskimi kolesi. Letos sem se prvič usedel na gorsko kolo in moram priznati, da mi predstavlja pravi užitek. Sploh, če bi imel boljše kolo. Zaenkrat imam starega, Petrinega. Premajhnega, pretežkega, ampak za silo bo. V zadnjem trenutku ga malenkost očistim, pregledam če vse dela. Saj ga nisem imel v uporabi vsaj nekaj mesecev. Avto pustimo v Medvodjah. Načrt je Planina Kofce, planina Šija, Tegoška planina, Dolge njive in nazaj.

img_4733

Vreme je kot naročeno. Temperatura ravno pravšnja. Vozimo vsak posebej, saj imam v glavi, da do Kofc pelje samo ena cesta. Vem, da ne, ampak ne predstavljam si, kako bi to cesto lahko zgrešil. Zato se ne obremenjujem, ko s Šlibarjem ostaneva sama. Nekajkrat pogledam nazaj, tako da vidim Ivota. Potem pa ga naenkrat ni več. Odločiva se, da ga počakava pri odcepu, kjer pot na Kofce zavije v gozd. Tam smo vedno pustili avto. In tam bi Ivo teoretično lahko zavil desno, če naju ne bi videl. Teorija pa se v takih primerih skoraj vedno razlikuje od prakse. Če bi se imenovala isto, bi imela pač enako ime. Na tistem odcepu pač čakava in čakava. Potem se počasi začneva spraševati ali je možno, da ga ni toliko časa? Je imel mogoče kak defekt? Ja, ja, nisva neumna. Seveda sva ga klicala. Ampak kaj ko je nedosegljiv. Obrnem se in grem nazaj. Pa ga ni nikjer. Nekaj je treba narediti. Ali je to dobro ali ni, se običajno vidi pozneje. S Šlibarjem se zmeniva, da gre on po klasiki na Kofce, sam pa nekje sekam pot in ga prestrežem z desne.

img_4697

V glavi si predstavljam, da sigurno ni zavil ali proti Šiji ali Tegoški planini, saj sta ta dva odcepa označena. Zato si zberem odcep, za katerega se mi dozdeva da bi znal biti pravi, saj ni označen, zgleda pa dovolj širok, da bi se tukaj lahko zmotil. Z defektom se nisva obremenjevala. Če ga je imel, bo pač šel peš do avta, naju tam poklical. Ta moj odcep pa je vedno ožji, dokler ga ni več. Kolesa niti vleči ne morem več, na nekaterih delih ga moram celo nesti. Čeprav vem, da sva pač definitivno kriva s Šlibarjem, dosti časa preživim z mislijo na Ivovo mamo. Hodim počasi, pa kljub temu vsake toliko časa potrebujem počitek. Kot da sem v fitnessu, ne na kolesu. Končno pridem ven. Direktno na planino Šija. Tam me doseže tudi Ivov telefon. Je nekje desno od mene, to lahko ugotovim. Zmeniva se, da pride do Šije. Ostane še Šlibar, ki je nekje na Kofcah. Tudi on bo prišel sem. Če se zopet ločimo, se bomo spet iskali. Prideta približno istočasno. Naslednja točka so Dolge njive. Vožnja z gorcem je popolnoma drugačna kot s cestnim. Sploh začetki, ko primanjkuje tehnike. Je pa drugače, več je časa za opazovanje okolice. Sploh za nas, ki ljubimo gorski svet je gorsko kolo božji blagoslov. Pri planini Pungrat pa se nam ustavi.

img_4702

Naprej ni nobene poti. Nekaj mi ne gre mi v glavo. Letos sem šel trikrat prehoditi greben Košute. Sicer vsakič neuspešno, ampak teoretično sem se kar podkoval. Ni mi jasno, da ne najdemo poti naprej. Nekaj poizkušamo, pa brez uspeha. Na koncu celo ugotovimo, da hodimo v krogu. Hodimo, ker peljali se nismo že nekaj časa. Seveda vse počnemo v šali. Vseskozi sem hvaležen za tak dan. Končno ugledamo cesto daleč pod nami. Tako vsaj vemo smer. Po cesti smo potem končno deležni konkretnega spusta. Ampak kaj, ko smo vedno dalj od Dolgih njiv, preganja pa nas tudi noč. Po dolgem času naletimo na tablo. Levo Dolge njive, desno avto.

img_4725

Sam sem za Dolge njive, Ivo trdo odločen, da ne gremo, Šlibar pa nekje vmes. Na koncu pa zaradi reprogramiranja potegne z Ivom. Ponudim kompromis. Gremo na Zid. In izpustimo njive. Zid je naše ime za po mojem mnenju najtežji vzpon kar sem ga kdaj prevozil. Gre za novo cesto v bližini tržiškega pokopališča. Seveda se bo kdo vtaknil v moje besede. Ampak tako mislim. Čeprav je dolg samo dobrih 200 m, pa je povprečni naklon 30%. Minimalni 24%, večkrat pa gre čez 30%. Danes imava z Ivom gorsko kolo, zato bo vzpon nekoliko lažji. Še vedno pa je, sploh zavoljo ozke ceste izredno težaven. Za zaključek naredimo še celostno analizo današnjega dne. Skoraj popoln dan. Če bi bila še še Petra…

img_4732

img_4719

Ivo v najstrmejšem delu

img_4742

Čeprav z Ivom počasi že trkava na vrata doma za ostarele, sva se letos odločila da se pridruživa kranjski tekaški ligi.

Če se ne motim (če se, me ni potrebno popravljati) se je kranjska zimska tekaška liga začela leta 2008. Poteka vsako nedeljo. Teče se na petih različnih prizoriščih, vsak teden na drugem. Jošt po cesti, Mohor, Kališče, Krvavec in Brdo. To varianto so potem leta 2011 popestrili s sredinimi tekaškimi druženji. Vsako sredo ob 18:00 se zberemo pod daljnovodi pod Joštem. Potem pa se en teden teče po cesti do Svetega Jošta, naslednji pa po priljubljeni Sodarjevi poti skozi gozd. 12 tednov. Torej, 6 krat po cesti, 6krat skozi gozd. Uvrstitve so ovrednotene s točkami. Za končno uvrstitev šteje 5 najboljših tekov po cesti in pet najboljših skozi gozd. Organizacija je odlična, po drugi strani pa povsem preprosta. Kot recimo diskontne trgovine ala Hofer, Lidl. Eden od organizatorjev, včeraj recimo  Janez Pirnar je počakal na startu. Povedal nekaj besed, potem pa z nami odtekel do vrha. Tam drugi organizator, včeraj Uroš Feldin, zapiše naš čas. Naša dolžnost je torej samo na vrhu povedati številko, ter malce težje, priti do vrha. Številke se dobi na naslednji povezavi. Kar je zopet hvalevredno, so te številke. Kdor je bil kadarkoli v teh letih na tekmi oziroma se je kadarkoli prijavil, ima številko, ki mu ostane za večno. Torej ni nobenih prijav pred tekmo, prideš če prideš.

Ker sva z Ivom resna športnika sva šla progo odteči teden pred startom. Čeprav velikokrat tečem v teh koncih, sploh na Mohor ali do Planice, pa moram biti pošten in priznati, da na Jošta nisem tekel še nikoli. In sem bil kar presenečen, ker od Javornika do Jošta na dveh mestih nisem mogel več teči. Sem šel pač peš. In se tudi za tekmo odločil, da bom na teh dveh mestih hodil.

Sreda mi sicer ne ustreza, saj delam do 17:00, ampak če se direktor lahko pripelje iz Celja, bom pač tudi sam stisnil zobe. Ta tekaška liga me žuli že nekaj let. Ampak kaj, ko bom zgleda do 89-ega leta sramežljiv. In nikamor ne morem v prvo sam. Moji prijatelji pa so tudi v letih, ko imajo druge prioritete. V glavi imam čudne predstave, kako bo ko sam pridem v neko ustaljeno družbo. Potem običajno ugotovim, da iz muhe delam nosoroga, ampak v naslednjo je zopet isto. Tudi tokrat je tako. Avto parkirava nekaj minut pred startom. Stopiva ven, seveda že oblečena, in to je to. Sva že člana te tekaške druščine. Kot običajno se ne ogrevava. Vedno si misliva, le zakaj, saj bova že tako imela teka čez glavo. Na startu nas je okoli 15. Še nekaj spodbudnih besed, lučke se prižgejo in zaženemo se v breg. Sam sem si rekel, da bom tekel po pameti. Že po nekaj metrih sva z Ivom sama. Ostali pa za nama. Šala. Vsi že pred nama. Kaj pa je to? So ostali tako dobri, ali midva tako slaba? Resnica je nekje vmes. Na srečo nekomu pred mano pade na tla odsevnik. Poberem ga in če mu ga hočem vrniti, ga moram pač dohiteti. Zato pospešim in mu vrnem odsevnik. Čez Pševo do Javornika tečem potem hitreje. Saj, kot sem že prej omenil bom od Javornika najstrmejši del in tisto grozljivko pod vrhom prehodil. Od Pševa do Javornika se cesta zravna, celo malo spusti. Tam sem mislil, da bom nadoknadil nekaj izgubljenega časa. Pa so noge pretrde, tako da ne gre prav hitro. Potem sledi nekaj hoje. Še malce teka, pa še malo sprehoda, zadnji metri in vrh je tu. Čeprav sem se odločil, da bom šel kar na polno, pa sem sploh od Javornika do vrha preveč mencal. Naslednjič bom poskušal odteči vsaj prvi del nad Javornikom. Če bova še šla. Pozneje, ko sva se umetno opogumljala, sva bila prepričana, da naju vidijo že naslednjo sredo, ko bomo šli po Sodarjevi. Ampak, danes je pogum že izhlapel.

d

Prodajam obroče Zipp 404. Stari 3 leta, prevoženih 500 km

• material: carbon
• barva: črna
• verižnik: Sram red 11-28

Cena: 1.200,00 EUR (oba skupaj s tubularji)
dscf4617-2

dscf4616-1-003

dscf4623-7

dscf4621-6

dscf4620-5

dscf4618-3

INFO: edo@svashta.com; 040853374

img_4258

Ni še čas, da pišem o svoji prvi turni smuki. Bo počakalo, vsaj upam, tam okoli 20 let. Takrat bom, ob krušni peči, ter čaju iz konoplje obujal spomine. Danes pišem o prvi letošnji turni smuki. Pa ne se zdaj obešati na zapisane besede. Seveda sem že smučal letos. Gre se za novo sezono. Ki se je lani, v bistvu pa letos, zame začela šele januarja. Res, pravi vrtiljak črk.

img_4270

Ne pomnim kdaj sem zadnjič stal na smučkah 22. oktobra. Skoraj bi upal staviti, da še nikoli. Danes mi res ne gredo te besedne zveze. Kako nikoli, če sem bil danes?

Da ne bo vse nikoli, ter prvič, pa sem poskrbel sam. Tako kot sem zaključil lansko sezono, ki se je pravzaprav končala letos, sem jo tudi začel. Nikakor nisem našel psov. Opaženi so bili še nekaj tednov nazaj. Pa sem jih potem spravil na tako mesto, da jih ne bom iskal. Včeraj sem pogledal povsod. Samo tam ne, kjer so. Pa kaj, bom šel pač peš. Gregorič, po drugi strani, kot vesten uradnik, ne more verjeti kako ne najdem psov. Potem pa ob 22 ih pošlje msg, da ne najde pancerjev. Seveda, te je težje najti, ker so tako majhni. Vse skupaj, razen psov, rešiva in ob 6:00 se dobiva v Cerkljah.

img_4285

Takoj začne z bombardiranjem. Pa še startala nisva. Ne popila kave. Kolikokrat bova šla gor, trikrat ali štirikrat? Pa saj nisva kuharja. Sva le navadna javna uslužbenca. Pa potem kje bova parkirala. V vseh učbenikih, ki sem jih uspel dobiti izrecno piše: ”Avto se pusti tam, do kamor presmučaš. Enostavno. In pika.” On pa mi nabija, da sva prišla hoditi. Pa saj se gre za turno smučanje, nisva na randiju. In kdo normalen se gre sprehajati na Krvavec. V snegu. Če bi hotel sprehod, bi ga povabil okoli Bleda. Res čudna so pota gospodova. Gregorič se drži za glavo, ko peljeva mimo Kriške planine. ”Ja, no, jaz grem vedno tukaj. Pa bližje je. Pa kam greš?” ”Ja do snega, v …!!!” Avto pustiva pred zgornjo gondolo. Ko naju dve uri pozneje ustavi gospa v Cliu nekje nad popularno plažo (iskala je koze in ovce???), s kančkom očesa opazim, da mi je dal prav.  Ampak kot odgovorna oseba tega ne more priznati. Snega je presenetljivo veliko. Hitro ugotoviva, da bo to ena redkih uvodnih smuk, pri kateri smuči ne bodo trpele. Hodiva počasi, kot se za prvič spodobi. Pogovor standarden. Kolikokrat bova šla gor? In večna tema, zakaj hodiva v  hribe. V nekem trenutku, ko sva priča čarobnemu pogledu, ko je pod nama vse v megli, vse okoli belo, sonce pa se kaže v svoji najveličastnejši podobi, doživiva razsvetljenje. Končno ugotoviva, da ni nič narobe z nama. Pač sva iz drugega semena. Sam bi se usedel. Svoje sem dosegel. Lahko bi bil tu še tri ure in gledal ter čutil trenutek. Gregorič pa, bi podobno kot jaz užival v tem trenutku. Ampak na drugačen način kot jaz. On bi v teh 3 urah pač šel gor in dol 7 krat. Mogoče celo 8 krat. Sva popolnoma različna. Ampak nobeden ne zameri kakšni neobičajni besedi, oba pa trdo stojiva za svojimi prepričanji in to nama popestri hojo.

img_4272

Na vrhu doseževa kompromis. Gregorič gre nazaj, ter potem še enkrat gor, sam pa bom pač gledal v žičnico dokler mi bo ustrezalo. Sonce počasi obupa nad mano in pač moram nazaj. Smuka je sedaj odvisna od tega kako gledamo nanjo. Za prvič super. Za oktober še bolj super. Če bi bila to 27-ta smuka v letu poden. Če bi peljal Petro, bi bil okaran. Ja, ne očaran. Nekje bi mogoče pisalo počasi se že dela kloža. Spet drugje 20cm pršiča. Da pa se dobi pravo oceno, je pač treba iti na samo mesto.

img_4280

Odsmučam zadnjo strmino Zvoha. In grem počasi nazaj. Sicer je proti mojim ideološkim prepričanjem, ampak bolje to kot da čakam Gregoriča. V drugo Zvoh ni več tako lep. Seveda, saj sem letos že bil tu. Kako bo šele Gregoriču, če bo šel še enkrat. Tudi njega zapustijo ideološka prepričanja. Kljub temu, da mu ura pokaže samo in only 675 višinskih metrov, se strinja da sva končala. Tudi vanj se je prikradla moja mantra:” Ja saj za prvič je čez glavo.” (Ta mantra je lahko prilagodljiva, ni nujno da je to samo v prvo. Njen cilj pa je doseči, da tudi če nič ne narediš, moraš najti razlog da je že to več kot dovolj. In si pač srečen). Sedaj pa sledi smuka, ki je po vseh normativih, iz vseh zornih kotov perfektna. Če bi mi rekel ali greva še enkrat, bi šel brez razmišljanja (seveda tega ne bi pisal, če bi mi to rekel). Zadnji del je pa pač zadnji del.

img_4257

 

Tjaša Žnidar – poročilo IM Mallorca

Thursday , 13, October 2016 Comments Off on Tjaša Žnidar – poročilo IM Mallorca

Na vrsti je še eno poročilo ”Ironman” slovenke. Ki je končala svoj prvi (upamo, da ne zadnji) Ironman. Ker je njen Borut že bil na Havajih, lahko samo upamo, da bosta nekoč, nekdaj kot prvi slovenski par končala tekmo vseh tekem.

t9

….ker je danes tak dan – za obujanje spominov in dan za Havaje, še tukaj (že zaradi lastne evidence) delim zapis, ki sem ga pripravila za Tekaško skupino Jesenice:

IM MALLORCA, 24. 9. 2016

Minula sreda je bila še ena v vrsti sred, ko smo se podružili ob popoldanski urici teka. Bila je malo posebna, saj se je precej vrtela okoli mogočnega pojma IRONMAN, pravzaprav konkretnega dogodka Ironman Mallorca od katerega danes mineva 14 dni. Bil je to poseben dan, uresničitev moje velike želje o kateri sem si še nedolgo tega komaj upala sanjat. So mi rekli, naj kaj napišem. Pa sem napisala.

t1

Tečem že od nekdaj rada in to sem že takrat, ko so se sošolke zmrdovale, ko so nas pri uri telovadbe poslali tečt na Kres, bližnji hrib nad šolo (*danes naši otroci, ki obiskujejo isto osnovno šolo sploh ne vedo, kje to je). Plavanje je sploh moj najljubši šport, zgodilo pa se je, da sem vzljubila tudi kolo. In kaj je lepšega, kot kombinacija vseh teh treh združenih v triatlon. Z njim sem se spogledovala že precej nazaj, a več kot na triatlon za vsakogar si nisem drznila jit. V preteklem desetletju sem največ tekla in v letu 2007 sem si prvič postavila vprašanje o maratonu – a jaz to lahko? Pod roke mi je prišla knjiga o teku Herberta Steffnya – Das große Laufbuch (danes na voljo prevedena – kot Velika knjiga o teku). Po desettedenskem oddelanem planu sem se odpravila na moj prvi maraton v Firence in ga v času nekaj pod štirimi urami uspešno odtekla. Od tedaj dalje je maratonska preizkušnja redno na letnem sporedu, če se da, vsako leto kje drugje in še najraje kje v Italiji. Lani (2015) me je spet zelo zagrabila triatlonska žilica, razmišljala sem, da bi se udeležila polovičke v Puli – Ironmana Pula 70.3 (1,9 plavanja, 90 km kolesa in 21km teka). Ko se je odločila tudi Tanja Rode, da bo šla, ni bilo več vprašanja in že sem bila prijavljena. Super izkušnja, a leto je naokrog in zdaj sem bogatejša še za eno, večjo. Ni skrivnost, da te najbrž še dolgo ne bi bilo – če mi ne bi nasproti prišel Borut, ki me je vzpodbudil tudi k udeležbi na krajših triatlonskih preizkušnjah, na katerih sem vedno uživala (kjub kakšnem pozabljenem kosu opreme doma, ali kašnemu krogu preveč). Ko sva govorila o tem, kje bi raje praznovala svoj naslednji rojstni dan – na Mallorci ali v Barceloni, sem glasovala za Mallorco, a takrat še nisem verjela, da bi to lahko bilo res – da bom že letos bogatejša za najlepši spominek z Mallorce – finisher Ironman medaljo .

t2

Če pogledam nazaj, se mi sploh ne zdi, da bi se morala kaj preveč odrekati ali kaj preveč trenirati. Vse sem počela z užitkom, razdalje, sploh tiste kolesarske, pa so postajale bolj relativne, 160 km se mi je prej zdelo malo, kot dovolj. Najboljši dnevi so seveda bili tisti, ko sem si zvečer lahko rekla, da je bilo ravno prav vsega in da (tistega dne) ne bi nič več. V velikem pričakovanju so se le meseci obrnili do septembra, do sobote 24. 9. 2016. Ves teden pred tekmo sva z Borutom spremljala temperaturo vode, ki je vztrajala na 26° – kar bi moralo pomeniti, da bo plavanje brez neoprenov. Tako so rekli tudi na uradnem briefingu, dan pred tekmo (juhu zame). Tudi, če je treba plavati potlačen v neopren, ki me obvezno vedno pogrize po vratu (kljub temu, če se na debelo namažem z vazelinom) in sploh kvari občutek sproščenega gibanja v vodi, pa plavanje ostaja moja najljubša disciplina. Najtežji del vseh priprav mi je predstavljal obvezen počitek dan prej (ni težjega od valjanja po postelji celo popoldne, sploh, če tega nisi vajen).

t3

In – dočakala soboto, zgodnje vstajanje, kosmiči, banane in še zadnje malenkosti. Okrog šestih zjutraj sem že bila v menjalnem prostoru (katerega je bilo potrebno zapustiti ob 7.00). Ob 6.15 pa šok: organizator objavi, da so neopreni dovoljeni. Morje (ali pa ne vem kaj) je očitno ugodilo, verjetno večini in se ohladilo za stopinjo… Ampak, če imaš odličen suport, ki lahko leti nazaj v hotel po neopren in se pravočasno vrne, je vse OK, in tekma se lahko začne. Že po 1 km plavanja (od 3,8) sem čutila, da bom kot ponavadi spet vsa ogrižena, tiščala so me očala, ki sem jih tesno natvezila na glavo, da ne bi slučajno padla dol, po tem, ko tečeš in parkrat na delfinčka skočiš v vodo (prvič na štartu pa potem še 1x vmes, ko priplavaš do obale, tečeš iz vode, pa nazaj v vodo, t.i. Australian exit), ampak – plavat je bilo vseeno super.

t4

Menjava izpeljana vzorno (saj zdaj imam že nekaj prakse s tem), na kolesu sem se presenetljivo dobro počutila, 180 km je minilo mimogrede, še nikoli tako lahkotno, na vrhu vzpona nas je pošteno napralo in prevetrilo, ampak, to nas je vse in nismo ravno iz cukra. Potem, ko se 1x vzpneš, greš malo dol, potem pa še malo gor. In pred tem drugim vzpončkom, se meni pokvari menjalnik, ni hotel zamenjat na manjši zobnik spredaj, da bi šlo lažje v klanec. Ker pa sem si prej ogledala traso, sem vedela, da moram zdržat samo malo, v stoje, potem gre pa skoraj samo še na dol (no, še nekajkrat malo na gor, ampak ni bilo sile). Na kolesu sem dobila modri karton (5 min penalty boxa) – za drafting, ker naj bi se šlepala za enim, pa se nisem, vsaj ne namerno (pravilo je, da mora biti 12 m med enim in drugim kolesarjem, kar pa se sploh ni mogoče ves čas držat), pred mano pa se je znašel en kolesar, ravno, ko sem zapeljala iz krožnega ovinka. Ko sem ga zagledala, sem ga začela prehitevati, ampak v tistem se je od nekod mimo pripeljal neusmiljen sodnik na motorju. No, pa sem si rekla, bom pa zdaj, na koncu kolesarskih km še malo bolj pritisnila na pedala, saj bom imela pred tekom 5 min prisilnega počitka. Odslužim kazen in potem še 42 km razdeljenih na 4,5 kroge. Med tekom je deževalo ves čas, kar je prijalo, maraton mi je minil hitro, noge sem imela trde in sem tekla previdno, da me ne bi krči – in me niso, bolj je šlo proti koncu, lažje so postajale noge, me je pa po 35-em km začelo špikati v trebuhu…ampak, takrat sem bila z glavo že v cilju. Prihod v cilj (dosežen po 11h 38 min) je bil pa …nekaj tako zelo intenzivno čustvenega, da je težko opisati. Občutek pa tako dober, kot po tem, ko narediš nekaj res velikega. Kot po opravljenem PDI, le da je bilo nekaj takega kot je PDI 1x v življenju dovolj. Naslednjega dne me je vse bolelo, končno sem občutila kaj je to musklfibr, v ponedeljek je bilo še težko jit po stopnicah (vsaj 365, kolikor jih imajo v vasi Pollenca, sva jih tistega dne prehodila, in še kakšno za povrh)…potem sem se že začela počutiti turista (kateremu pa se je eden najlepših dopustov žal iztekel).

Da povem še, da se pa ravno danes odvija svetovno prvenstvo na Havajih. Borut je leta 2013 že bil. In mogoče ne zadnjič.
t6

t7

Darja je letos opravila s svojo prvo Ironman izkušnjo. Je ena izmed 28 Slovenk, ki imajo privilegij držati v rokah ta žlahtni kos kovine. Ki marsikomu ne pomeni nič, tistemu, ki pa je v to vložil ogromno volje, časa…, pa vse. Do leta 2010 je samo 5 žensk pridobilo naziv Ironman. Od tod tudi manj poročil s tekem. Letos pa sta kar dve izlili svoje občutke in to obe z Mallorce. Danes objavljam Darjino zgodbo.

d2

Sem si vzela 14 dni za razmislek o moji IRONMAN izkušnji. Sem mislila, da bom vmes doživela kakšen aha moment, da bom dojela, da sem res naredila to, kar se mi je še prejšnje leto zdelo nedosegljivo….no, aha momenta ni bilo, še vedno nimam občutka, da sem postavila vse troje v vrsto in da sem res odplavala 3,8km, kolesarila 180km in na koncu odtekla maratonskih 42km?! Vse troje je bilo vsako zase prvič, vse skupaj pa še toliko bolj.

Vem, zakaj nimam občutka, da sem res naredila ironmana. Zato, ker je bila izkusnja IM Mallorce nadvse luštna, brez kakršnih koli bolečin, brez tekaških ali kakšnih drugih zidov, brez napadov panike v vodi… uživala sem od začetka do konca. Skratka, idealna ironman izkušnja.

Zadnji čas, da jo dam na »papir«, ker imam že mravljinčke v telesu, da je treba postaviti nove cilje.

No, takole je bilo….

d3

S strahospoštovanjem sem se lotila priprav na ironman avanturo in pot do Mallorce je bila precej trnjava. Moje iron leto je bilo precej burno:
-rota virus sredi aprila, ki me je tako uničil, da sem pristala na infuziji
-prometna nesreča v začetku maja, ko sem se čelno s kolesom zaletela v stoječ avto in polomila okvir kolesa na treh koncih in bila v out-u en teden. Prislužila sem bojno rano v obliki brazgotine na bradi. In novo kolo. Hvala , Mirko Perovšek
, da si odpeljal moj polomljen kolescek s kraja nesrece in potem krajsal cas na urgenci. Hvala Mitja Lunder, da si mi do konca stal ob strani, dokler me niso spravili v posteljo na traumi in hvala Irena Comino, da si me resila naslednji dan iz bolnisnice 
-konec maja pa slabokrvnost, kot posledica prejšnjih dveh alinej. No, z infuzijo železa, železovimi tabletami in dvema tednoma brez treningov ter tremi tedni res u izi, sem se uspela sestaviti. In da ne pozabim: veliko spodbudnih besed od ljudi, ki vedo, kaj govorijo. Veliko kavic je bilo potrebnih 

Kljub vsemu in z veliko posluha in fleksibilnosti mojega trenerja Damir Mesec, sem se v dobrih dveh mesecih uspela pripraviti najprej na polovičko IM v Budimpešti (s PB-jem ️) ter celega IM na Mallorci. Tjaša Hribar pa me je za plavanje ze zdavaj pripravila, dolzina ni bila problem, bolj moj strah pred temo v vodi .
Do Mallorce sem tako imela v nogah dobrih 500 ur treninga; 240km plavanja, 4500km kolesa in 1200km teka. Bilo je potrebno veliko odrekanja, predvsem plesu in druženju s prijatelji in bližnjimi… pa veliko masaž (Igor v Radovljici mi je vsakič sestavil noge, Miha Ogrin
 v Ljubljani je s svojo metodo medicinske masaže delal čudeze, Barbara Vrabl pa me je crtljala) , da je moje telo vse skupaj zdržalo, no še par intervencij s stranMira Plečnik in njenega laserja je bilo potrebnih.
Moje punce v sluzbi so se me na kosilih naposlusale in si zasluzijo ekstra zahvalo. Klavdija Ljubenovič
, Tina Kumer, Mateja Jorgić, Tatjana Marinko, Darja Slaparin Jasna Pozek, potrpezljive ste full.

Zdaj, ko gledam nazaj, se mi sploh ne zdi več, da je bilo težko, ker sem resnično počela nekaj, kar imam rada. Vsem, ki ste mi na moji poti ob strani, pa tudi če samo z bodrilno besedo, se vam prav lepo zahvaljujem. Sem rabila. Ravno tako hvala za posojo kovčkaNatalija Šnajder …in za super fitting kolesa Peter Harnold ter vso pomoč, ki si mi jo nudil pri kolesu! Neprecenljivo.

Ko je bil narejen zadnji trening in naj bi sledila le še češnja na vrhu, torej Mallorca, se je seveda spet zapletlo, ker mami Jožica Slimšek skoraj do konca ni vedela, če bo lahko šla z menoj in bila moj support team. Potrebno je bilo veliko njenega poguma, ko se je odločevala med mano in očetom, ki jo je tudi potreboval zaradi bolezni…ampak, na koncu je šla z menoj, za kar sem ji resnično hvaležna. Brez nje bi težko, skupaj pa nama je bilo lepo.

d5

Na Mallorci se je seveda takoj začelo dogajati na polno. Že takoj na letališču, ko sem imela rezerviran kombi samo za naju, da bi ja vse potekalo gladko … se je izkazalo, da naju je prišel čakati kar avtobus, ker grupo Slimšek, je pa le grupo Slimšek. Jaz sem se pa še prepirala v voznikom, da ne greva na avtobus, da sem plačala, da bova sami. Jaooo, ja, saj sva bili. Smehu pa cel teden zaradi tega ni bilo konca.

No, potem mi je crknil garmin. Zamrznil totalno, niti na elektriko ni reagiral več. Sem klicala na servis v Kranj in so rekli, da brez računalnika ne bo šlo. Seveda ga nisem imela s sabo. Rešil me je Alen Kralj, ne vem kaj je naredil, ampak garmin je oživel. Končno sem spoznala Katja Kralj in vsi štirje smo se potem tistih par dni do tekme imeli ekstra luštno, nasmejala sem se kot že dolgo ne Prav polepšala sta meni in mami tole mojo prvo iron izkušnjo.
Jaz sem vpijala kot goba nasvete Alena okoli tekme, mami pa od Katje glede supporta. Mami je bila potem res top navijačica in pomočnica, jaz pa sem tudi bila ekstra zadovoljna, da sem vedela par stvari, ki jih drugače ne bi (vključno z ogledom celotne proge) in res vesela žemlje v vrečki na 105km, ki je ne bi imela, če ne bi poslušala Alena . Da o tem, da sta mi potem ona dva pripeljala kolo z Mallorce sploh ne govorim! Top  (me je na poti na Mallorco skoraj kap, ko so mi zaračunali na licu mesta za kolo…varianta, da sta mi ga nazaj pripeljala onadva je bila obliž na € rano ). V bistvu je bilo to, da mi je garmin zamrznil, najboljše kar se mi je lahko naredilo na Mallorci.

Tako smo počasi šli proti soboti in dnevu D. Na brifingu je bilo v petek rečeno, da ne bomo smeli imeti neoprena. Ok, ni mi bilo všeč (zaradi tistih par meduz, ki sem jih videla v četrtek), ampak kaj hočeš. Če je vojna, je vojna za vse. Tudi bliskanje in grmenje v ozadju je bila zanimiva kulisa za brifing, so nas takoj potolažili, da je dež samo voda…tako da, yeeees, še malo!

d4

Spala seveda nisem skoraj nič. Sledil je jutranji ritual in trpljenje ob zajtrkovanju žemlje in marmelade. Tega res ne maram jesti. Za čuda nisem bila nič živčna. Že cel teden sem bila hladna ko špricer, mami je ponoči sanjala klance, me spraševala, če imam to pa ono…jaz pa lepo u izi. Po moje je bila kriva sangrija . Tudi v menjalni prostor se mi ni nič mudilo in smo s Tjaša Žnidar in Borutom sli iz hotela šele ob 5:45 (menjalc se je namreč odprl že ob 5:30). No, seveda me je potem v menjalcu zvilo in sem šla parkrat na wc, potem pa vzela seldiar in sem bila tudi wc-ja rešena (še cel teden po tem  – note to my self: 3 tablete so preveč! ).
Prvi šok dneva je tako prišel šele ob 6:15, ko so po zvočniku povedali, da lahko imamo neopren. Seveda ga nihče ni imel s seboj. Mami je v japankah tekla v hotel in nazaj (2,5km v eno smer) in mi ga več kot pravočasno prinesla. Navlečem neopren nase in čakam na štart. Najprej sem se postavila v zadnjo skupino, potem pa prestavila na koncu skupine pred njo. Spet brez treme, prav veselila sem se, da se bo končno že začelo. In se je. Šlo je kot po maslu. Moje najboljše plavanje do sedaj. Prav uživala sem. Hitro iz vode in tečem proti T1, da se pripravim na kolo.

d7

In eto ga na, drugi šok dneva…moje vrečke ni bilo na stojalu. Panično pregledam vrečke okoli moje pogrešane vrečke in nič. V glavi cel kaos, kaj zdaj… ne morem na kolo brez čevljev in čelade…ne more to biti ze kar konec. Pa saj je bila prej na svojem mestu, ko sem zjutraj preverjala, če je vse tako kot mora?! In zagledam enega od organizatorjev, vprašam in pravi naj pogledam na začetku menjalca na mizo. Najprej je nisem našla, nato je najdem..sodnik preveri št. vrečke, št. na moji zapesnici…ok, vrečka je res moja…in hopa, mi da rumeni karton! Kaj??? Ja, zato, ker sem imela označeno vrečko s trakom, kar se kao ne sme (nikoli slišala, da je prepovedano). Rumeni karton je kao kazen stop&go in že tečem proti šotoru, da se preoblečem za na kolo. Končno na kolesu, prav oddahnila sem si. Ko se mi je glava malo ohladila in so mi začele misli spet delovati … jao, se spomnim, da sem si označila tudi tekaško vrečko (ampak, čakaj, zjutraj sem videla, da je nekdo trake potrgal z vrečke, uf, ok, to ne bo problem). Pa ne samo to…označila sem si tudi special needs vrečki, tako za kolo kot za tek. Eto, pa so trije kartoni in diskvalifikacija. Šit. No, bomo videli, kaj bo…. preženem negativne misli, 180km je pred mano, ne bom razmišljala o rumeni barvi, ki mi za povrhu sploh ni všeč.

d9

Seveda se je potem na kolesu toliko dogajalo, da dejansko do 105.km (kjer me je čakala special need vrečka) nisem več pomislila na te nesrečne kartone. Na enem 40km sem se uspešno izognila padajočim sendvičem …kolesar pred mano je imel na balanci prilepljene sendviče…pa sem vozeč za njim mislila, da je njegova majca s sponzorjem McDonalds šala. No, sendviči so po izgledu bili domače izdelave…kako gre tista, hudič v sili še muhe je . Na cca 70km sem bila prepričana, da mi je počila guma, zapiskalo je kot šus in samo čakala sem, kdaj mi bo spustilo. Ker se ni zgodilo nič drastičnega, razen potem nežnega piskanja…sem se odločila, da se lepo peljem, dokler bo šlo in če ne prej, na 90km, ko smo nazaj v mestu, gotovo ulovim kakšnega serviserja. Seveda ga nisem. In sem si rekla…nič, če je šlo do sem, bo pa še naprej. Ustavim se še vedno lahko! In je šlo…do konca. Pojma nimam, kaj je to piskalo.

Na cca 100km mi je postalo jasno, da se peljemo direktno v hudo neurje. Hribi pred nami so bili zaviti v zaveso dežja…in točno tja sem se peljala. Vsa vesela sem na 105.km dobila svojo vrečko z novim polnim bidonom ter mojo žemljico…in to brez rumenega kartona! Odlično, očitno ne bom DSQ. Zatlačim žemljo v usta (suha je bila kot poper, ali pa so bila suha moja usta) in grem na hitrico še na wc. In se je že začelo trkanje na streho, čez sekundo je že ulivalo na polno. Nič, grem nazaj na kolo…dobra stran dežja je bila, da sem imela žemljo takoj mokro in je šla gladko po grlu. Dež je neslo postrani zaradi vetra in ulivalo je čedalje bolj. Voda je hrumela čez cesto, videlo se ni več kot par metrov naprej. Eto, pa je prišel do izraza moj zadnji petkov trening, ki sem ga naredila točno po takšnem dežju, le da so okoli meni šibali še tovornjaki…tole v bistvu ni bilo tako slabo kot doma. Potem sem se pa spomnila še besed z brifinga….dež je samo voda in se nisem udala, čeprav je šlo po ravnem komaj 15km/h…. še vedno več kot nekaterim, ki so šli s kolesa in čakali, da neha. Na slavnem 16km vzponu me dež sploh ni več motil, vendar pa je na vrhu bilo hladno kot pri norcih. Zobje so mi šklepetali, kmalu sem se tresla cela, skupaj s kolesom. Pred mano pa hudo tehnični spust. Sami ovinki, mokri ovinki. In tako je šlo gor počasi, dol pa še bolj počasi. Komaj sem čakala, da se spustim, ker sem vedela, da bo dol bolj toplo. Dež se ni dal in je ulivalo še kar naprej, tako da so bile vasi in ceste pod deročo vodo, na momente nisem vedela, če bo šlo čez. In tako vse do cca 150km. Bilo je pa vsaj topleje. Komaj sem čakala teka, da se bom res ogrela.

V menjalcu sem si vzela lepo čas (ok, priznam, preveč časa), ker sem se hotela resetirati po kolesu. Še lepo obisk wc-ja in počutila sem se kot nova?! Res, kot da bi bilo jutro in da grem teči. Že takoj na začetku olajšano ugotovim, da je mami na svojem mestu, v roke mi porine solno kapsulo in mojo vnaprej pripravljeno mini flaško z geli in vodo…in moj maraton se je začel. Šlo je tako lepo, da si lepše ne bi mogla želeti. 4,5 krogi, navijači, mami, Katja… moje lahke noge…kar letelo mi je. Vsakih 5km sem stisnila lap, tako da res nisem imela občutka, da tečem maraton…jaz sem skoz tekla samo 5km.
Zaradi sijajne mamine oskrbe se nisem ustavila na prav nobeni okrepcevalnici. Čakala sem, kdaj bo začelo biti težko, kot se za maraton spodobi (sploh če imaš za sabo že plavanje in kolo)…pa ni in ni bilo. V četrtem krogu sem pri prostovoljcih z zapestnicami kar zaplesala in zavriskala, kar dojeti nisem mogla, da bo že kmalu konec. Zadnjih 100m je bilo neopisljivo lepih. Vsa ta energija v cilju, roke ki se stegujejo in ti dajejo petke, objem mame….uaaaauuuuuuu. Počutila sem se kot v nebesih.

Preoblekla sem se, na hitro nekaj malega pojedla in mahnile sva jo peški v hotel. Moja skrbna mami je za vse poskrbela in v sobi me je čakala večerja in razen tega, da sem se stuširala, mi ni bilo treba poskrbeti prav za nič, vse je naredila ona. Počutila sem se tako ljubljeno, da sem bila čisto ganjena.

Naslednji dan je bilo na zajtrku prav zabavno opazovati ljudi okoli sebe. Takoj si vedel, kdo je prejšnji dan tekmoval… oteženo premikanje pa to. Sama sem jo odnesla s par žuli, brez bolečin, le rahlo utrujenost sem čutila. Res, prav čudežno! Še enkrat: super si me pripravil Damir! Vsa čast.

Slovo od Mallorce je prišlo hitro, a hkrati se nama je obema z mami mudilo.. mami k očetu, jaz pa tudi grem rada domov. Za nazaj nisva imeli celega avtobusa, ampak kombi za 6 ljudi, je bil dovolj za naju .

d8

Imela sem se en teden dopusta in komaj sem čakala, da naredim zabavo.
Pri Konstantin Miki Preradovic
 in Renata Preradovic smo se imeli full luštno . After ironman sangrija party je bila točno to, kar sem rabila . Tam sem začutila, da sem res naredila Ironmana-a. Mogoče bi večkrat morala imeti zabavo, da bi moja zavest sprejela to informacijo na dnevni bazi. Jaz še vedno namreč ne verjamem, da sem odtekla maraton, kaj šele, da sem naredila ironmana.

Ah ja

Sej bo prišlo za mano

Enkrat

Al bo pa treba ponoviti

Hepi

POROČILA Z IRONMAN TEKEM

Daljše kolesarske ture

Sunday , 9, October 2016 Comments Off on Daljše kolesarske ture

Letos je bil eden glavnih ciljev narediti čim več kilometrov v enem dnevu. Zadal sem si 400 kilometrov. Sodelavka bi seveda odbrusila: ”Ja, reku, reku.” Njene besede so se na srečo izkazale za resnične. Zakaj? Nobena skrivnost ni več, da je dosega vrha v bistvu poraz. Zopet zakaj? Zato, ker se sanjarjenje, načrtovanje v tistem trenutku konča. Zadati si je treba nov cilj in vse gre spet od začetka.

Že 1. januarja sva šla z IVOM!!!!!!!!!!!! s kolesom na Jezersko in tako naredila dobro podlago. Potem sem prvih nekaj mesecev težil k tem, da so vse ture daljše od 100 km. In se tako že kmalu čutil pripravljenega za opravo zadanega cilja. Pa sem takoj naletel na svoj večni problem. Nisem našel nobenega, ki bi bil pripravljen iti z mano. Nekje sredi maja mi je potem prišel nasproti Lojze s svojo idejo. Nameraval je iti na Jakovo kolesarsko tekmo. Ne vem več kam, ampak okoli 600km daleč. Zdi se mi, da je imel tri dni časa. Prvi dan pa naj bi naredil okoli 250km. Nekako tako, nisem pa več prepričan. In tako sem, kot vedno, en teden delal načrte. Kar mi je v bistvu najbolj všeč pri mojem udejstvovanju. V tem sem odličen. Potem pa, ko pridem do bistva, pa bi se najraje potegnil nazaj. Torej, se moram samo sprijazniti s sabo. Se že prej odločiti, da ne bom nič počel, samo planiral. In bomo vsi bolj zadovoljni.

Lojze mi je posodil prtljažnik za kolo. Dokler nisva startala, sem bil odločen, da grem z njim 200 km, potem pa obrnem. Popolnoma enostavno. Posodil mi je prtljažnik, kamor sem naložil vse potrebno. In marsikaj nepotrebnega. Nepotrebno bi bilo že, če bi, tako kot sem mislil, vozil ponoči. Ker pa sem se vrnil že čez kako uro, pa nisem potreboval skoraj ničesar. Seveda sem imel na kolesu tudi luči, odsevnike. Skratka vse za vsaj 20 ur vožnje. Nekje pri Preddvoru že komaj diham za njim. In norim pri sebi. Pred leti, ko smo šli večkrat na kolo z njim je bila naša mantra: ”Če zdržiš vsaj 20 km z Lojzetom, si že v vrhunski formi.” Jaz pa sem mislil, da zdaj bom pa njega izkoristil za 400 km. Polovico me potegne, potem pa nazaj grede pospešim. Že do Jezerskega ugotovim, da me ma resnično rad. Stežka se zadržuje, da ne gre hitreje. Saj je izkušen, že ko me pogleda sigurno ve koliko je ura. Kljub temu, da me čaka (tedaj še) 350 km, postavim na Jezersko vse svoje rekorde. Z vso opremo. Navzdol do Železne kaplje nekako gre. Tam me na srečo povabi na kavo, saj pametno ugotovi, da me bo imel drugače na vesti. Potem pa se začne veselica. Vseskozi se vzdigujeva. Niti enkrat ne grem pred njega, kot velevajo kolesarska pravila. Nekako pridem do 100-ega kilometra. Potem pa najdem nek beden izgovor. Ne vem več kakšnega, ampak sigurno nisem rekel: ”Ej, ne morem več.” Čeprav moram v vsakem primeru priti nazaj. Ampak sedaj sem svoj gospodar. Lahko ležim kadar čem. Kar je velikokrat. Sploh vzpon nazaj na Jezersko, ki običajno ni kaj posebnega, je nekaj kar si bom večno zapomnil. Na srečo me na prelazu čaka Medo. Res mi je pomagal. Šla sva na kavo in potem poklapano domov.

Slika lepša kot počutje

img_4119

Za nekaj dni sem pozabil na svoje nerealne želje. Potem pa sem zopet začel načrtovati. In tako do srede avgusta, ko sva z IVOM!!!! združila moči. Na voljo sva imela več tras. Ni ravno v športnem duhu, ampak iskala sva traso z najmanj višinskimi metri. Ivo je predlagal krog v Celju. 6.7 km dolg. V 100-ih km bi se nabralo samo 295 višinskih metrov. Računala sva na 300 km. Seveda sva se oborožila razdalji primerno. Krog je sestavljen iz štirih stranic. Vsak je bil eno spredaj, drugi pa je zadaj ”počival”. Vse je bilo normalno do 90-ega km. Potem pa sem se v sekundi odločil, da imam dovolj. Ivo se je strinjal. Vseeno sva odpeljala še enega,  da sva prišla vsaj do 100-ke.

Takole zgleda kolo za daljše razdalje

e1

Dokončno sem obupal. In se veselil naslednjega leta, ko se zopet srečam z izzivom. Prejšnji teden pa so me prijatelji povabili v Bosno. Oni so nameravali priti tja v dveh dneh. Idealna priložnost. Vendar se je ravno začelo hladno obdobje. Premrzlo za vožnjo ponoči. Vseeno sem rekel, da grem narediti vsaj 200 km. Dobili smo se ob 8. uri. Po debaklu z Lojzetom prtljažnika nisem več uporabljal. Vse imam lahko na sebi. Nasprotno s pričakovanji že zjutraj ni bilo preveč mrzlo. Je pa res, da smo bili dobro oblečeni. Bili pa smo štirje, kar je že gleda vlečenja dosti bolj ugodno. Sicer sva bila potem spredaj samo dva, vendar je bilo kljub temu lažje kot bi vozil sam. Kar sicer sem, nazaj grede. Smo pa izbrali, za moje mnenje, najlažjo traso v Sloveniji. Kranj-Mengeš-Moravče- Zidani Most-Sevnica-Krško. Tam sem obrnil. Predvsem zato, ker sem pričakoval izredno mrzlo noč. Potem sem potem, ko me je ujela tema dognal, da je to najtoplejši del dneva. In odpeljal okoli 20 kilometrov blizu doma, da sem nabral 250 km.  Od vseh treh poskusov sem bil seveda tudi danes zelo daleč od zastavljenega cilja. Pa saj prihaja novo leto.

e2

img_3986-001

img_3995

Sassolungo je najmanjša dolomitska skupina. Če jo pogledaš s sedla Sella se ti zdi, da jo zastopajo trije vrhovi. Ko prideš bližje, ugotoviš da jo sestavlja osem glavnih vrhov, ki si od desne proti levi sledijo takole: Spallone del Sassolungo, Sasso Lungo/Langkofel, Punta Delle Cinque Dita, Punta Grohmann, Punte Dantersass, Torre Innerkofler/Innerkofler Turm, Dente/Zahnkofel in  Sassopiatto/Platt­kofel. Ko pa stopiš na škrbino na višini 2681 m (Forcello del Sassolungo) ugotoviš, da je okoli nešteto manjših in večjih vrhov, nazobčenih gmot, nažagani greben, iz katerega štrlijo novi stolpiči, polno strmih grap,… Najvišji vrh, Sasso Lungo s 3181m, mi bo dostopen šele leta 2024, ko bom dopolnil 50 let, in za darilo dobil enodnevni izlet z Markom Prezljem. Do takrat pa lahko le berem opise. Pa še ti so zaradi težavnosti tako redki. Radovedni bralec se sedaj sigurno sprašuje, zakaj pišem o neki dolomitski skupini, če sploh ne vem kam bomo šli. Včeraj sem namreč mojima sotrpinoma obljubil, da ne odprem ust v vezi z nadaljnjimi raziskovanji. Kako potem vem kam bomo šli. Težka uganka. Naj vam pomagam. Ker pišem nekaj dni po našem prihodu. Fascinatno, ne?

dsc_0527

dsc_0550

Zjutraj v miru pojemo. Nič ni govora o tem kaj bomo počeli. Mogoče sta se na skrivaj dogovorila, pa me preizkušata. Bomo videli. Spakiramo in se odpeljemo proti prelazu Sella. Od nekdaj mi je ta prelaz najlepši v okolici. Definitivno sem že sedaj zadovoljen z izletom, pa če nikamor ne gremo. Malo ju opazujem. Ivo se drži v ozadju, kot običajno ne reče čisto nič. Petra pa prevzema vlogo vodilnega. Takoj se zagleda v kočo pod Sassolungom. To je bil sicer moj včerajšnji načrt. Da gre Petra do vrha z gondolo, midva peš, potem pa v okolici prehodimo kaj. Ivo je definitivno šokiran nad Petrino odločitvijo. Dostop zgleda težaven in to ga očitno prestraši. Pozneje se izkaže, da je pot lažja kot do Sass Pordoia. Vmes me dobrih 5 minut Ivo napada oziroma provocira, da samo čakam na napako, da bom lahko kaj rekel, da bom pozneje lahko užival ko bo današnji dan slabši kot včerajšnji itd. Petra se prešerno smeji, kot vedno, ko kdo udriha po meni. Sam spoštujem, da se kdo kdaj spravi name, saj se tudi sam prevečkrat na koga. Ni mi pa popolnoma nič smešno. Vse je na osebni ravni. Govorita tako, kot da bi bilo vedno vse po moji. Ne vem ali se ne zavedata ali pa se nočeta, ampak sam se tudi ogromno prilagajam. Če bi bilo včeraj po moje, bi šel do Piz Boa sigurno po ferati, pa potem vsaj še na nekaj vrhov… Tako pa smo trije in je potrebno najti neko vmesno rešitev. Da pa jo najdemo, je potrebno povedati želje. Sam se teoretično sigurno najbolj pripravim, tako da potem lahko predlagam izlete, onedva pa se potem strinjata ali ne. Če pa nič ne povesta je težko čimbolj optimalno izkoristit malo časa, ki nam je na voljo. Če pa bi samo ležala, se mi zdi tudi pošteno, da se to pove in se drugim pusti odprto pot.  Ni pa to nič posebnega kar pišem. Vse to je popolnoma normalno. Nemogoče je, da tri osebe funkcionirajo na isti frekvenci. Vedno se nekdo prilagodi. Potem je pa vprašanje, če to izpostaviš ali ne. Sam ne bi sploh pisal o tem, ampak kaj ko sem plačan po vrstici. In če hočemo še kdaj kam iti, problema pa ni nobenega in če za nameček še ne osvojimo nič prestižnega, je treba najti kak manjši problem.

img_3987

Opazujem gondole, ali kakorkoli se jim že reče. Ki peljejo do Koče Toni Demetz. Cena je 7 EUR v sno smer. Dve osebi gresta notri. Tečeš ob njej, ko pride mimo, skočiš not. In potem še naslednji. Na vrhu gre gondola v eno smer, ti pa skočiš na drugo stran. Poanta je, da se gondola sploh ne ustavi. Zanimivo. Kot že prej omenjeno gre tu za podobno melišče, kot vodi tudi do Pass Pordoia. Le, da je tu malo krajše. Tam se dvignemo za okoli 600 metrov, tu za 400 metrov. Tam je melišče lepše, se da lepo spustiti po njem. Tukaj bolj trdo. Zgleda pa ta vzpon od spodaj veliko težji. Pa je popolnoma lahek. Tudi lepši, zanimivejši. Vseskozi opazuješ stene na obeh straneh. Že kmalu zagledamo tudi prve plezalce, ki jih potem opazujemo do vrha. Do koče Toni Demetz. Ki je vsidrana med dve steni. Prehod je urejen tako, da misliš da boš na drugi strani padel v globino. Pa ni. Za hišo se odpre kotanja. Ki vodi navzdol proti koči Vicenza, od koder nas ferata Schuster popelje na Platkofel. Ali pa po cca 15 minut na Sassolungo, ali okoli Sassolunga do koče Comici. Skratka, ogromno možnosti. Je pa tam tudi zanimivost, predvsem za neplezalce. V sredini, med temi ostenji, stoji velika tabla na kateri piše Plezalna arena, z vrisanimi smermi. Tudi pri nas bi bilo to izredno dobrodošlo. Koča Toni Demetz ima najbolj tragično zgodbo od vseh, ki smo jih obiskali. 17. avgusta 1952 je strela zadela dva gornika iz Milana in njunega vodnika Tonija Demetza (starega komaj 20 let). Prvi, ki je prihitel na kraj nesreče je bil Tonijev oče Giovanni Demetz. Ugotovil je, da eden od gornikov še diha, za drugega in pa njegova sina pa je bilo prepozno. Kljub neizmerni žalosti je zmogel toliko moči, da je ponesrečenca varno privlekel do doline. Šele nato se je vrnil k sinu. Tragičen dogodek je Giovannija in goro Sassolungo povezal za vse življenje. Trdno se je odločil, da bo na Forcello del Sassolungo, na višini 2685 m, naredil zavetišče. Decembra 1952 je iz rok predsednika Italije prejel nagrado za zasluge v gorah. To priložnost je izkoristil in predsedniku zaupal svoje želje. Leta 1954 je bilo v spomin na Tonija Demetza postavljeno zavetišče s šestimi posteljami. Ki se je pozneje razširilo, postavili pa so tudi žičnico. Če ste brali prejšnjo objavo, potem veste, da te koče ostajajo lastniku. In tako je tudi tu. Kočo Toni Demetz vodi Giovannijev najmlajši sin s svojo družino. Ob koči pa je postavljenih tudi nekaj tabel, povezanih z zgodovino okoliških sten. Skratka, vredno obiska. Celodnevnega. Mene je jeza spričo zbadanja, ki sem ga bil deležen, že zdavnaj minilo. Če bi sam organiziral, bi težko bolje.

img_4054-001

Na vrhu pa zagledam eno izmed tabel, ki kaže okoliške poti. Takoj me zamika, da bi se spustil na drugo stran, ter prišel okoli Sassolunga. Pa ne smem nič reči. Mož beseda pa sem, če nič drugega. Pa še karakter za povrh. Hitro najdem rešitev, ki mi da vsaj moralno zadoščenje, da danes je pa res vse tako kot bosta rekla. Petri napišem sporočilo. Telefonsko. Čeprav sedi zraven mene. Patetično. Ampak čez nekaj trenutkov že hitim navzdol. Ivotu sem dal vso opremo, sam pa vzel najnujnejše. Hvala. Da me ne bi preveč čakala, sem se odločil, da bom tekel kolikor se bo dalo. Bil sem zelo motiviran, saj sta mi res naredila uslugo. In že od zadnjih tekem nisem oddelal nekaj tako maksimalno. Seveda sem tam, kjer je bilo potrebno pazil. Še najbolj neroden je bil ravno spust do koče Vicenza Langkofel. Sledil je prečen vzpon/spust do koče Comici. Nato pa samo še ravninski tek do izhodišča. Vmes sem seveda opazoval, naredil tudi nekaj slik. Ter delal načrte. Če bi bilo po moje, bi šli naslednjič spet peš. Ampak, smo pač trije. Zato je potrebna komunikacija in medsebojno prilagajanje. Kar pomeni, da gremo naslednjič peš.

img_4062-001

SLIKE

1.dan Piz Boe

 

img_3952-001

To je naš letošnji drugi obisk pravljičnih Dolomitov. Prvič pa brez koles. Nekateri so kolesarji, spet drugi tekači, planinci… Sam sem vse. Vse bi počel. Nekaj časa eno stvar, potem kaj drugega, tretjega. Tale moj Ivo je pa najprej kolesar, potem mogoče malo tekača, hribovca pa ni čisto nič v njem. Potem je tu še Petra, ki…, je Petra, in moje možnosti za obisk hribov v tej formaciji so minimalne. Vsakič pa, ko smo tu s kolesi, otožno zrem v te vrhove in si mislim kako bi bilo, če bi bilo. In tokrat je bilo. Ne vem kako smo prišli do tega, ampak ko startamo v petek pozno popoldan, v avtu ni koles. To pa pomeni, da nekaj hribov bo, koliko pa, je odvisno od moje vztrajnosti in njune uvidevnosti. Dolomiti so sicer del alpskega gorovja, in se nahajajo v deželah Južna Tirolska, Trentino in Belluno. Prav tako se delijo na vzhodne in zahodne. Zato je moje poimovanje malce posplošeno. V našem primeru so Dolomiti območje med Cortino in Bruneckom.

img_3958

Zaradi že več kot mesec dni trajajočih zastojev v karavanškem predoru nam ta varianta dostopa do Dolomitov ne pride v poštev. Preostane nam vožnja po avtocesti čez Gorico in Belluno, ali pa ena izmed mnogih variant do Lienza brez Karavank. Ivo ugotovi, da petek popoldne na avtocesti okoli večjih italijanskih mest ne pride v poštev. Zato izberemo Korensko sedlo. Pot nadaljujemo do Hermagorja. Nato pa med nekaj možnostmi izberemo najslabšo. Navigacijo. Ki nas ne usmeri na Lienz, ampak naravost proti Sillianu. Čez Doblach, Liesling. Pokrajina je prelepa. Ampak kaj, ko je toliko ovinkov. Petri je izredno slabo. Kar občutiva tudi midva, v bistvu skoraj nič kriva. Sam sem se sicer mogoče počutil malce, ampak ko sem ugotovil, da potomec ni vzrok slabosti, me je krivda minila. Hitro ugotovim, da zavoljo bližajoče se noči danes ne bo kakega pohajkovanja. Porodi se mi misel, da bi lahko z Ivotom tekla do Pordoia. Nekajkrat sva bila na vrhu s kolesom. Peš še nikoli. In kaj je lepšega kot dopust začeti s tekom na enega od legendarnih prelazov. Ivo je takoj za. Petra ne preveč, ampak ne toliko, da bi naju prepričala. Pusti naju v Arabbi. Čuti se, da se letošnje sanjsko poletje bliža koncu. Ivo si nadane dolgo majico, sam pa oblečem legendarni anorak brez rokavov iz časov Emila Zatopka. Čelni svetilki na glavo in greva. V popolni temi režem ovinke. Naklon je ravno primeren. Vedno mi je v klanec lažje teči kot kolesariti. In ker tukaj že na kolesu ni posebnega vzpona, ga je na teku še manj. Popolna uživancija. Dopust, Dolomiti, klanec, tema. Če bi padal še dež, bi bilo že prav kičasto. Malo pod vrhom me najprej prestrašita dva psa, nato tretji pride v izvidnico, četrti pa gre v borbo. Prerirava se sredi ceste, potem pa pametnejši (pes) obupa. Pomislim na Ivota, kako bo odreagiral. Kasneje pove, da sta bila samo dva psa, da se mi je samo zdelo v temni noči, strah pa je dodal svoje. Naslednji dan slišim podoben glas malo pod Piz Boem in rečem Petri in Ivotu, da slišim psa, ki si naj bi ju včeraj predstavljal. Za nameček sta lastnika Slovenca. V smehu razjasnimo situacijo, sam pa se za kako uro rešim bremena, da v moji glavi ni vse urejeno.  Z vrha Pordoia naju do hotela čaka dober kilometer spusta. Pod tuš, ter v lov za hrano. Petra je sestradana že nekaj ur. Hitro ugotovimo, da hrane nocoj ne bomo videli. Vse že zaprto. Ne preostane nam drugega kot da imamo pivo za večerjo. Potem pa hitro v posteljo. Jutri nas čaka vzpon na Piz Boe. Ki ni nič posebnega. Skrbi me edino vreme. Ki naj bi se okoli poldneva skisalo. Ker me že nekaj časa obtožujeta (popolnoma upravičeno), da imam vedno neke načrte, da ne dam niti minute miru na dopustu in da hočeta počivati na dopustu, jima sveto obljubim, da ju spravim do Piz Boa (3152m), potem pa ne odprem več ust.

Prelaz Pordoi

dsc_0497

Do takrat pa imam še dovolj časa. Ob 7:00 zajtrk, z Ivotam greva peš do Koče Rifugio Forcella Pordoi (2829m), Petra pa ob 8:30 z gondolo (17 EUR povratna). Plan se nam že takoj podre, saj ob 7:00 v hotelu ni žive duše. Če ne bi bili lačni še od včeraj, nas ne bi to nič motilo. Tako pa se odločimo malo počakati, saj nas potem čaka dolga pot. Ob pol osmih končno ”gazda”, ki pove da bo zajtrk čez 10 minut. Čez pol ure z Ivotam obupava. Greva. Petra pa bo počakala na zajtrk, vzela nekaj še za naju. Sama pot se začne na prelazu Pordoi. Zelo dobro vidna, pa tudi označena. Številka 627. Vse poti so označene s številkami. Na začetku so mi delale preglavice. Doma nisem našel nobenega pametnega zemljevida. Za Piz Boe sem vedel, da ne bo nobenih preglavic. Če bi pa hoteli kaj zraven, pa je dobro vedeti kam se podajamo. Podatke o nekaj vrhovih sem dobil na strani hribi.net, pa v knjigi Čudovite Alpe (Andrej Mašera), ter Dolomiti, sanjske gore (Andrej Mašera). Še največ pa nam je pomagal zemljevid, ki smo ga dobili v hotelu (tako zgleda). Vse poti, gore v tem predelu. Označene s težavnostjo, ter okviren čas.

Proti koči Rifugio Forcella Pordoi

img_3938

Do koče Rifugio Forcella Pordoi hodiva eno uro. Seveda na vrhu popijeva kavo, ter počakava na Petro. Vmes slikava, opazujeva pokrajino. Ker do sem pripelje žičnica, vrh pa ni nekaj posebno težavnega, je gora deležna množičnega obiska. Spričo mojih preteklih dogodkov je ena izmed redkih zahtev, da vedno nosimo čelade. In tokrat, mislim, da se ne motim, so bile to edine tri na Piz Bou. Sam vzpon je dobro viden od samega starta. Problem zna predstavljati samo megla. Pomagajo tudi cca 2 metra, v rdeče obarvane palice. Pod vrhom so, vsaj zdi se mi tako, naredili obvoz. Mislim, da ko sva bila kako leto nazaj tu s Petro, je vodila pot samo preko parih skob, danes pa je okoli speljana lažja pot. Kar je  zelo dobra rešitev, saj se kljub enostavnem vzponu naredijo zamaški.

Vse dobro označeno

img_3799

Vremena nimamo idealnega. Okoli se podijo meglice. Še vedno pa bolje kot je kazalo nekaj dni nazaj. Kljub temu, da je Ivo prvič na vrhu višjem od 3000 metrov, pa pogled na njegov obraz kaže, kot da je ravno z nekega zahtevnega sestanka. Kot da je Real zopet zgubil proti Barceloni. Seveda naredimo nekaj slik. Pregledamo zemljevide. Tudi tu je postavljena koča. Popolnoma na vrhu. Težko se na hitro spomnim na katerem našem, če sploh, je koča. Da ne govorim o žičnici. Tukaj stoji koča Rifugio Capanna Piz Fasa. Postavljena leta 1963. 22 postelj. Brez tuša. Ko pregledujem internetne strani koč, ki smo jih obiskali naletim na zanimivost.  Povsod je kočo postavila določena oseba, običajno lokalni vodnik, alpinist. Koča je potem do danes v rokah, oskrbi članov njegove družine. Nikjer nisem zasledil ali so samo oskrbniki in ali je koča sedaj v rokah kakega društva kot je urejeno pri nas.

img_3891

img_3881

img_3889

Potem se spustimo na drugo stran, do koče Rifugie Boe. Tudi tu je kot povsod drugod pot zanimivo speljana. In predvsem odlično zavarovana.  Nekje ji rečejo (koči) tudi Bamberg Hutte, postavljena pa je bila leta 1898 (spanje 25EUR, polpension 52 EUR). Petra naroči kavo, midva pa greva na  vrh L’Antrersasa (2907m), ki je oddaljen le nekaj minut. Ob povratku prične rahlo kapljati. Kmalu začne padati tudi toča. Vendar je v nekaj minutah vsega konec.

Rifugie Boe

img_3905

img_3908-001

Počasi se vračamo. Vmes imam ogledan še vrh Sass de Forcia Occidentale. Ker je pot brezpotna sem si že doma natisnil sliko, da bomo vedeli kje začeti. Malo se lovimo, potem pa le najdemo. Petra naju počaka. Prevzame nahrbtnika, da bova čim hitrejša. Do sedla med vrhovoma Sass de Forcia Occidentale in Sass de Forcia di Mezzo se vzpneva po strmem melišču, potem pa desno po grebenu do vrha, kjer je križ. Takoj obrneva, da Petra ne bi predolgo čakala. Čeprav imava do Sass de Forcia di Mezzo samo kako minuto, pa sem tiho kot sem obljubil. Čeprav me bo razneslo. Tako blizu, pa vprašanje kdaj bom še tukaj. Ampak pač nisem sam. Vseeno gledam v Ivota, če bo kaj rekel. Mu tudi navržem, da je naslednji vrh tako blizu. Pa nič. Po strmem melišču se vrneva do Petre. Vzpon je bil siten, navzdol je šlo lažje. Petra gre nazaj do gondole, midva pa proti prelazu Pordoi. Hitro vidim, da je melišče podobno tistem nad Vršičem. Čeprav imam nove superge, je hiter spust bolj privlačen. Še lažje, hitreje gre kot z Mojstrovke. Na prelazu se počasi zberemo, posončimo in dneva je počasi konec.

dsc_0426

Sass de Forcia Occidentale, v ozadju Sass Pordoi

img_3933

Proti Sass de Forcia Occidentale, v ozadju Piz Boe

img_3926

Za jutri nimamo nobenih načrtov. Sem obljubil, da bom tiho. Čeprav pričakujem, da bosta kaj rekla. Očitno me preskušata. Pa mi ni všeč. Zastopim, da smo različni. Sam imam pač čmrlje v riti. Drugi jih pač nimajo. In zakaj moramo potem vse početi skupaj. Če komu paše ležati, naj leži. Drugi naj pa teka okoli. Samo pogovoriti se je potrebno, povedati kaj kdo hoče. Ampak to je malenkost. Saj bi jima vse povedal v obraz, pa je danes dan, ko si ne povemo vsega. Še jutri potrpim…
img_3817-001

SLIKE

Sassolungo, 2.dan

Piz Boe 2014

Veliki vrh, Kladivo

Monday , 22, August 2016 Comments Off on Veliki vrh, Kladivo

Že nekaj let me mika greben Košute. Teoretično sem ga prehodil večkrat. Praktično pa sem se ga lotil samo enkrat. Pa sva z Ivotom obrnila že nekaj minut nad Kofcami. Takrat, bila je še tema, sva še polna želja marširala proti grebenu. Pa naju je kmalu prestrašil čuden zvok. Pred nama pa samo oči, nekako v najini višini. Bližje ko sva bila, bolj je bil grozen zvok in večje so bile oči. Pa to ni pravljica o Crven kapi, to je čista resnica. Obrnila sva in jo podurhala nazaj. Brez kančka krivde. In tudi danes nama zvezde niso bile naklonjene. Ali pošteno rečeno, doma sva pametna kot hudič, na mestu samem pa vsak izgovor prav pride. Včasih sem imel s tem problem, sedaj ne več. Če ni vse na mestu, obrnem. Brez kančka krivde. Bodo cilji že počakali. Ali pa se bodo pojavili novi. Važna je pot, doživetje, cilj je samo predstava v naši glavi.

Z avtom sva šla skozi Jelendol ter po dobro urejeni makadamski cesti do odcepa, od koder je markirano pol ure do Kofc. Že takoj naju preseneti močan veter. Nisva ga pričakovala. Sam si nadanem rokavčke, ki jih začuda ne snamem do konca. Hitro sva na Kofcah. Po dobro označeni poti greva do Velikega vrha, ki je najzahodnejši vrh Košute. Če startaš s Kofc je res malo s poti. Zato bi bilo mogoče pravilno izhodišče Hajnževo sedlo. Tukaj pa hodiš dobre pol po grebenu in potem po isti poti nazaj. Kar hitro se odločim, da bo zaradi vetra najina pot predčasno končana. Bova pač več časa poležavala na Kofcah. Pa se tudi to ni dalo. Čeprav se na prvem vrhu zadrživa samo nekaj minut, vseeno smuknem v bivak vrečo. Potem pa pričneva s prečenjem. Kljub temu, da se mu reče grebensko, pa se samega grebena ne drži dobesedno. Večina poti poteka po južni strani. Se pa seveda nekajkrat hodi po samem grebenu. Tam sva zavoljo vetra najbolj previdna. Na srečo piha v pravo stran. Če bi pihal proti Avstriji, bi gladko obrnila takoj. Tako pa greva preko Toplarja, Kofce gore in Malega Kladiva do Velikega Kladiva. Obema hkrati nama premineta telefona, tako da je tudi s slikanjem konec. V mislih imava povratek preko Škrbine. Vendar pa je veter vedno močnejši. Sedaj tudi sunki niso več enakomerni. Razmišljam o vrnitvi po isti poti. Potem pa opaziva potko, ki pelje do Planine Šije in oba se strinjava, da je čas za povratek. Čaka naju še pol ure hoje do izhodišča. Nameravala sva malce posedeti, pa je prehladno.

123

22

25

Greben

28

Planina Šija

33

Planina Kofce

26

Premočan nasprotnik

Mala Mojstrovka-Hanzova

Sunday , 21, August 2016 Comments Off on Mala Mojstrovka-Hanzova

DSC_1226

Mala Mojstrovka (2332m) je zaradi relativno visokega izhodišča (Vršič 1611m) izredno priljubljena destinacija. Tako poleti kot pozimi. Seveda je pozimi ovira sneg, ki onemogoča dostop z avtom, dokler prelaza ne splužijo. Ogromna količina ljudi seveda pomeni tudi nekaj procentov takih, ki tu resnično nimajo kaj početi. Ampak to je seveda problem, ki je prisoten že nekaj let in delo za druge instance. Seveda tudi midva s Petro nisva primer za zgled, tako z opremljenostjo in pripravljenostjo, ampak skušava se držati vsaj osnovnih pravil.

Prejšnji teden smo kmalu onemogli

DSC_1112

Petra je v bistvu moja žena. Do sedaj edina. Ljubiteljica gora in zavarovanih poti. Vendar, da se jih ne bi naveličala, jih obiskuje bolj poredko. Pa že s to besedo sem ji močno pogledal skozi prste. Narediva pa letno nekaj tur. Je pa problem predvsem zame, da je tehnično veliko več sposobna kot fizično. Po domače povedano, sposobna je zlesti veliko več, kot ji lahko nudim jaz. Na srečo je to najin edini problem v zakonu. V glavnem, po temeljitem premisleku in potem, ko sva se o vsem temeljito pogovorila, seveda zvečer ob svečah, se odločiva za Malo Mojstrovko. Ni preveč hoje, zajle so, razgledi so, potem pa se lahko še osveživa v na novo obnovljeni Jasni.

3

Najina večna težava je jutranje vstajanje. V bistvu ima problem Petra, ampak ker greva skupaj, je pač problem najin. Nekako si priborim 6 uro za čas odhoda. Seveda sem pripravljen na nekaj zamika. Pa ga tokrat ni. Brez najmanjšega problema je že ob 6ih v avtu. Danes pustiva avto na  vrhu Vršiča. Prejšnji teden smo parkirali pri Erjavčevi koči, ampak je današnja varianta udobnejša.

DSC_1196

Hitro sva na prevalu Vratca. Ker pri vstopu v steno pričakujeva zastoj, si vzameva krajši odmor. Obujeva, oblečeva, nadeneva si, ali kakorkoli se že reče, samovarovalni komplet. Tudi čeladi gresta na glavo. Potem pa počasi v steno. Petra ne kaže nobenega strahu. Čeprav od tu zgleda vse skupaj bolj grozno kot je v resnici. Pot je vseskozi dobro varovana. Da o tem kako je speljana niti ne govorim. Seveda bi bilo vse drugače, če ne bi bilo varoval. Ampak potem se ne bi imenovala zavarovana pot.

34

Že takoj naletiva na 6 ljudi. Popolnoma brez opreme, zdi pa se kot da gredo na kazenski sprehod okoli blejskega jezera. Saj me nič ne moti, razen da so pred nama in prožijo kamenje. Zato ju prehitiva takoj, ko se da. Potem pa greva umirjeno proti vrhu.

DSC_1209

Malo nad nama nekomu nehote iz nahrbtnika pade plastenka vode. Na srečo ne zadane nikogar. Resnično neodgovorno, da imaš plastenko tako malomarno pospravljeno. V takih trenutkih se šele vidi dejanska prednost samovarovalnega kompleta in čelade. Saj če se nič ne naredi je vse v redu, drugače pa…

DSC_1217

DSC_1204

Vsake toliko časa s kančkom očesa ošvignem Petro. Resnično uživa. Upam, da tega ne bo že jutri pozabila. Ko prideva do stičišča z neoznačeno potjo s Šitne glave malo počijeva. Samovarovalna kompleta pospraviva v nahrbtnik, saj varoval do vrha ni več. Tu se odprejo veličastni pogledi proti Jalovcu, Mangartu. Narediva nekaj slik, malce se nastavljava fotografskemu aparatu.

44

hh

DSC_1237

Na vrhu Petri predložim nadaljnje načrte. Prvi je, da se vrneva čez Šitno glavo. Drugi, da greva na Veliko Mojstrovko. Zadnji pa, da greva po južni poti v dolino in potem na kolo. Izbereva zadnjo varianto. Iz dveh razlogov. Prvi, da sem bila jaz tista resnično neodgovrna oseba (sramujem se), ki mu je padla plastenka. Drugi razlog je, da imam čevlje povsem uničene. Tako sem že drugič lahko okaran. Počasi se spuščava. Kako klavrno je stanje mojih čevljev priča podatek, da edine palice, ki jih imava, Petra prepusti meni. Seveda, slabši ima prednost. Vseeno se lomim po tistem že povsem zlizanem melišču. Višek dosežem direktno nad grapo skozi katero se spustimo na Vršič. Že v ne vem katero mi spodrsne. Obležim nekaj centimetrov stran od grape. Na srečo me Petra potegne za nahrbtnik. Še ena malomarnost, ki bi se lahko drugače končala. Nova šola. Previdno greva naprej. Pa potem po melišču direktno do Vršiča. Lepa tura. Zopet sem se naučil nekaj novih stvari. Očitno se bom učil do konca življenja.

f

Da pa ta noč ni bila moj dan dokažem v naslednji uri. S kolesom se spustim z Vršiča in grem na Korensko sedlo. Ker mi že nekaj časa nagaja menjalnik, se najvišjih prestav ne dotikam. Potem pa v najstrmejšem delu ugotovim, da s temi prestavami ne bom prišel gor. Za mano pa kolona avtomobilov. Kot že nič kolikokrat na silo prestavim v višjo prestavo in jo skušam tam obdržati. Nič. Z vso močjo poženem. Nič. Še enkrat. Takrat pa sem že na tleh. Motorist se me za las ogne. Avtomobil tudi ustavi. Ves v šoku se poberem s ceste. Pogledam škodo. Na telesu nič posebnega. Menjalnik pa v slabšem stanju, ter 3 zlomljene špice. Kliči Petro na pomoč. Tisti, ki je poročen ve kaj sledi. Za tiste, ki pa niste. Prišla me je iskat. Peljala me je h Kotniku na okusno solato, potem še na kavo. Že vmes sva šla v Kranjsko goro pogledati za nove čevlje. Zvečer pa mi je popravila kolo.

gg

Na Kras

Monday , 8, August 2016 Comments Off on Na Kras

IMG_2953

Za ta, za nas še precej neraziskovan kotiček Slovenije smo se odločili skupaj z Ivotom. On je tudi opravil rezervacijo. Destinacija Kostanjevica na Krasu. Pa je nato v zadnjem trenutku ugotovil, da je rezerviral za naslednji teden. Sami pa smo bili psihično pripravljeni za tega. In smo naredili neko uskladitev, ki bi nekako ustrezala vsem. Ta vikend gremo brez otrok, naslednji pa vsi skupaj. Petra zjutraj še dela. Zato se z Ivotom odpraviva s kolesom, Petra pa bo prišla potem z avtom. Sam sem že rahlo naveličan standardne trase čez Logatec in Ajdovščino, zato predlagam karkoli, samo drugje. Odločiva se za Sovodenj-Cerkno, potem bova pa že nekako prišla do Krasa. Večer prej si očitno nisem pripravil rokavčkov. To so pripomočki za lažje kolesarjenje v hladnejših razmerah. Ker nočem zbujati preostalih živečih v naši hiši, in ker sklepam, da je poletje še mlado, grem na pot pač brez. Kmalu ugotovim, da je bila to zopet ena pametnejših potez. Do konca julija imam običajno s sabo jakno. Za vsak slučaj. In je nikoli ne uporabim. Potem pa do novembra hodim brez. Za vsak slučaj. In bi jo uporabil. Ivo ima rokavčke in brezrokavnik, pa je tudi premalo oblečem. Po ravnem še gre. Pri spustu v Kladje pa zmrzne vse kar je možno. Seveda ne tako močno, da bi spustila kavo. Grem pa kljub temu v kiosk. Po časopis. ”Vam lahko kako pomagam?” je prijazna mlada uslužbenka. ”Rabim nek časopis. Da se oblečem,” ji odvrnem. ”Potem pa vzemite Slovenske novice. So samo 1 euro, pa vsaj enkrat bodo uporabne,” me dokončno osvoji.

Močna kava v Cerknem

IMG_2944-001

Dogovoriva se, da greva po glavni cesti do Bače, potem pa čez Čepovan. Nikoli še nisva prevozila tega vzpona. Obstaja sicer krajša pot. Odcep Dolenja Trebuša. Vendar ker gre sedaj pot rahlo navzdol, se raje še spuščava, probleme bova reševala kasneje. Izkaže se, da sva izbrala bolj humano pot. Vzpona je za kakih 6km, nobenega hudega naklona. Tu se že čuti pridih Primorja. Voziva se po planoti, potem pa naju čaka hiter spust do Solkana. Ker sva blizu Gorice, greva tja poskusiti kavo. Potem pa po monotoni, lahko da zaradi burje še toliko bolj dolgočasni poti, proti Ajdovščini. V vasici Potoče zavijeva desno čez nek hrib in sva v Braniku. Ker ima tam vikend Baldi se oglasiva, pa ni nikogar. Dobimo se s Petro in pogledamo kje je naša hišica. 5km stran od Branika. Postaja zanimivo. Že Branik ni kak presežek moderne civilizacije. Smo v vasici Pedrovo. Se ji lahko reče vasica? Mimo gradu Rihenberg na prvem ovinku desno. Pa še nekaj kilometrov vzpona. Ki me dokončno sezuje. Ne da se mi več. Na vrhu pa rapsodija. Konec sveta. Naprej se ne da. Mogoče 10-15 hiš, večina zapuščenih. In naše prenočišče, če se ne motim v bivšem hlevu. Upam, da nisem užalil prijazne gostitelje. Vsekakor pa je bila tu kmetija včasih. Ko malo brskam ugotovim, da so jo naselili leta 1896. Njihovi pradedje so potem obdelovali zemljo do leta 1952, ko so obupali in se preselili. Leta 2006 pa so se mladi Tončevi vrnili in obudili pravljico. Čeprav smo imeli ogromno načrtov, pa smo do konca dneva posedali okoli hiše ali pa se sprehajali po vasici. Vsi smo se strinjali, da je mir ki ga oddaja ta okoliš naravnost fantastičen. Kljub temu, da smo bili na žalost samo slabih 24 ur tukaj, pa smo si vseeno napolnili baterije za nekaj časa. Še se vrnemo.

IMG_2983

DSC_1014

IMG_2955

IMG_2975-001

Trasa: Kranj-Škofja Loka- Gorenja vas- Trebija-Sovodenj-Bača-Čepovan-Lokve-Solkan-Nova Gorica-Potoče-Branik-Pedrovo

140km; 1630 m vzpona.

ssss

 

 

Greben Mojstrovk

Thursday , 4, August 2016 Comments Off on Greben Mojstrovk

DSC_0900-001

Javna skrivnost je, da ko se moja glava nekaj odloči, je nič ne prestavi. Čeprav sem se ravnokar vrnil z dopusta in kljub temu, da mi je računalniški ali nek drug virus s kartice vzel skoraj vse preostale dni dopusta, pa sem nekje sredi ponedeljka začutil, da enostavno jutri moram nekam iti. S kom, kam? Ni važno, tudi hudič bi bil dober. Kot vedno se prvo lotim Petre. Brez zamere, tukaj je prišlo samo do besednega nasprotja. Hudič nima nobene povezave s Petro. In obratno. Na žalost me takoj zavrne. Preveč sva bila skupaj na morju in potrebuje čas zase. Naslednja žrtev je Ivo.

”Greva jutri s kolesom na Vršič in Mangart?”

”Ne morem. Imam popolnoma uničene noge. Potrebujem počitek,” me razžalosti.

”Pejva no. Rabim dopust,” se ne dam.

Kot ponavadi potem nekaj časa ni odziva.

”A greva z mojim kolegom proti Puli s kolesom in potem nazaj?” me potem preseneti Ivo čez nekaj minut. Kaj je zdaj to. Dve minuti nazaj uničene noge, ne more bogi na kolo, čez tri minute pa bi šel do Pule. Jezen ga takoj zavrnem. Zavedam se, da je Ivo po horoskopu dvojček. In sem vsega navajen. Prepričan sem, da so kdaj pa kdaj celo trije. Štirje. Pa mi nobena vedeževalka ne verjame. Zato počakam nekaj minut, da pride nazaj pravi Ivo in zopet poskusim.

”Ej, a bi midva jutri kam šla, kake hribe, kolo?”

”Seveda, samo povej uro. Pridem s kolesom in opremo za hribe.”

In sva zmenjena, povsem enostavno.

Če že sam nisem izkušen gornik, to še manj velja za Ivota. Zato je potrebno izbrati turo, ki mu bo ustrezala. Jaz bi pa tudi kaj novega. Ena mojih prvih turnih smuk je bila s Šitne glave (ali z Nad Šitom glava…). Poimenovanje vseh teh vršacov, pa tudi kje je kak vrh, pa če sploh je in še mnogo zanimevega je popisal Gorazd Gorišek (katerega Gorniška potepanja močno pogrešam) na straneh Gore in ljudje. Zato se v pravilno poimenovanje ne bom spuščal. Prav tako pa znam zgrešiti kakšen vrh. Malce sem se zgubil, zato moram še enkrat prebrati vse za nazaj, da sploh vidim kje sem ostal. Torej, greva na Vršič. Plan je Mala Mojstrovka čez Nad Šitom glavo, ter potem še Velika Mojstrovka. S sabo pa imava še kolesa, če bo potem še kaj volje. Sam se bom definitivno še spustil z Vršiča. Pa ne zaradi kakšnih užitkov ali potreb, predvsem za to, da živciram bivšega sodelavca.

Na Vršiču sva okoli 7 ure. Pobiralca parkirnine ni na spregled. Mogoče je na kavi. Tudi gospod, ki parkira zraven naju, išče fanta. Sam se ponudim, da plača kar nama. Zanimivo, da se potem srečamo še trikrat. Seveda ga vsakič spomnim, da še ni plačal. Startava po označeni poti proti Mali Mojstrovki. Že lani sem hotel na Nad Šitom glavo. Pa končal na Prednjem Robičju. Zato sem se sedaj bolje pripravil. Ko se zaletiva v melišča pod Mojstrovko in gre označena pot levo proti grapi, midva zavijeva desno po nemarkirani poti. Ko zvečer brskam po netu, ugotovim, da bi lahko desno zavila že prej.

Odcep za Šitno glavo, levo sedlo v Grebencu

DSC_0872

Od tu dalje je pot do vrha dobro vidna. So pa za vsak slučaj v pomoč postavljeni možici. Hitro sva na vrhu. Nadaljna pot do Male Mojstrovke mi ni znana. Še enkrat preberem opis. Malce se je treba spustiti potem pa iti po melišču. Tukaj prvič in ne zadnjič danes narediva napako. Ki pa ni prehuda. Namesto, da bi šla direktno čez vrh, se spustiva nazaj vse do melišča. Potem pa zopet navzgor. Šele kasneje ugledava dobro vidno potko, ki se vije z vrha Šitne glave.

Nad Šitom glava s potko, levo Robičje

DSC_0895

Kmalu prideva do stika s Hanzovo potjo. Od tu do vrha je pot označena. Nekaj zajl, klinov, pa par prijemov za skale in sva na vrhu Male Mojstrovke. Malce drugačen pristop. Predvsem pa sva bila vseskozi sama, kar tudi veliko pomeni. Sama sva skoraj do konca, vse dokler ne prideva do označene poti z Male Mojstrovke. Tam se šele začne civilizacija.

DSC_0894Na vrhu Male Mojstrovke se vsedeva za minuto. Samo toliko, da preberem opis vzpona na Veliko  Mojstrovko. Na njej sem  bil prvič letos spomladi. Ampak sem smučal. Zavedam se, da je razlika med zimskim in letnim vzponom velika, ampak da je takšna kot bom priča pozneje, se mi ni niti sanjalo. Od sedaj  dalje ločim vzpone na zimske in letne. Že od tu zgleda vzpon na vrh precejšen zalogaj.

Vzpon na Veliko Mojstovko

DSC_0910 Najprej prečiva melišče, potem pa se po strmem, rahlo razbitem pobočju vzpneva na vrh. Vodijo naju možici. Tem malim stričkom gre danes ogromna zahvala. Brez njih bi bili takšni vzponi nemogoči. Za nas ”kvazi gornike”. Na vrhu se mi ne zdi nič znanega. Iščeva skrinjico. Prepričan sem, da mora nekje biti. Pozneje začnem razmišljati. Po kakšnem ključu sploh so skrinjice z vpisnimi knjigami postavljene? Sam vrh se mi ne zdi nič podoben tistemu zimskemu. Takrat je bilo vse skupaj ogromno, zasneženo pobočje. Vrh si dosegel, kjer si si zaželel. Doma sem bral, da je sestop dokaj enostaven. Ker sva pa že pozimi do vrha šla čez nekaj predvrhov in ker ne najdem lahkega sestopa, se pač odločim, da sploh nisva na vrhu Velike Mojstrovke.

IMG_8806

In tako lepo nadaljujeva naprej. Pot vseskozi poteka po grebenu, mogoče gre nekajkrat kakšen meter na južno stran. Dobro je označeno z možici. Je pa ogromno lukenj, od malih do pravih jam. Tega si ne znava razložiti, bo priskočil na pomoč bratranec. In to zahteva največ pozornosti. Prepadnost nama ne predstavlja nevarnosti. Pogledi so neverjetni. Na vse strani. Sama vse. Vse popolno. Skoraj. Zanima me kako bova prišla dol? Kdaj bova na Veliki Mojstrovki? V vodničku je pisalo, da je z Male Mojstrovke na Veliko pol ure. Hodiva 27 minut. Torej, če sva izredno počasna imava še čas. Ne veva, da sva bila na Veliki vsaj 10 minut nazaj. Preklinjam elektronske naprave. Na roki imam pametno uro. Ki pa ni toliko pametna, da bi si sama vstavila gps sled. Sam sem mislil na to. Vzelo bi mi 3 minute. Ampak ne. Jaz tega ne rabim. Ko berem knjige sem sigurno boljši alpinist kot Tomo Česen. Sedaj pa… Lahko bi si vsaj na telefonu pogledal sled od takrat, ko sem tu smučal z Markotam. Ampak ne. Telefona nimam. Ker je pomembnejše, da v Kranju lovi Pokemone. Se bo ati že znašel. Lahko bi vsaj pogledal višino Velike Mojstrovke. V glavi sem imel, da je čez 2400. Midva pa nisva nikoli šla čez 2380m. Cel kup neumnosti. Napak. Vse mi zgleda enako. Midva pa še vedno hodiva.

IMG_8805

Dokler ne prideva do vrha s katerega se potem pot strmo spusti. Pozneje ugotoviva, da je tam Travnik. Vmes pa skalna pregrada. Dostop do Travnika sicer ne zgleda nič posebnega ampak kako nazaj. Tista pregrada me moti. Takrat sem šele zares ugotovil, da zastonj še vedno iščeva Veliko Mojstrovko. In da tudi, če greva nazaj, ne bova našla lahkega sestopa. Potrebno pa se je nekaj odločiti. Doma potem preberem, da je sestop s Travnika enostaven in da potem preči vsa ta pobočja do označene poti z Male Mojstrovke. To je tudi glavni problem. Ko vse prej bereš doma, te niti ne zanima. Pozneje, ko si bil nekje v živo, šele lahko ugotoviš kaj in kako. Zato je resnica, da je najlažje pametovati doma, za naslonjačem. Tam vse zgleda enostavno. Hodiva nazaj in iščeva kak lahek sestop. Na prvi pogled ga ni nikjer. Tudi zapisi so si kontradiktorni. Od lahkega sestopa, do težkega, pa zahtevne orientacije. Zame definitivno ni lahko. Končno zagledam nekaj mogoče lažjega.  Iščem najlažje prehode. Kmalu prideva do skoka. Ki ga, tako kot vedno, gledano od zgoraj ni bilo. Malo je za popaziti, ni pa nič kaj posebno težkega. Večji problem je, da je vse obrnjeno navzdol, vse drsi, se drobi. Ker sem šel z vrha sam, če bi bilo potrebno obračati, čakam spodaj Ivota in ga malo usmerjam. Čeprav se mu na obrazu vidi, da ga je malo strah, vse suvereno premaga. Pa kaj? Saj je bilo mene tudi pošteno strah. Tudi to mora biti. Potem prečiva polico v desno in prideva do melišča.

Pred skokom

DSC_0920

DSC_0923

Neskončno

DSC_0924

Ampak sedaj naju skrbi, da prideva do novega skoka. Oba sva utihnila. Meni se vsakih nekaj minut zdi, da samo še do tam in sva na varnem. Pa spet samo do tam. Hodiva vseskozi po balvanih. Vseh velikosti. Kasneje razpredava od kod toliko skalovja. Zopet bo kliči bratranec na pomoč. Vseskozi je treba biti previden. Vse zgleda kot bi bil v kaki kamniti puščavi. Vse tako blizu. Pa tako daleč. Končno zagledam možica. Aleluja. Kar poljubil bi ga. Ti naju potem vodijo čez nepregledne balvane. Tedaj šele, s te strani vidim Veliko Mojstrovko. Na njej sva bila nekaj minut po sestopu z Male. Kakšen kreten, debil, idiot,… Ampak vseeno ne vidim ravno lahkega sestopa. Z vrha pa ga sploh ne bi mogel. Ampak sedaj ni več važno. Sva na poti. Z Grebenca izkoristiva še rodeo po melišču. V nekaj minutah sva na Vršiču.

Spust po melišču

DSC_0928

Strinjava se, da je bila tura resnično nekaj posebnega. Polna preobratov, vsekakor pa izredno zanimiva. Če bi danes, ko sem zopet nekje v rangu s Tomom Česnom po znanju zopet odšel tja gor bi ravnal drugače. Ali bi šel nazaj po grebenu. Ali pa bi šel do Travnika in tam navzdol. Vsekakor pa se mi zdi, če me sploh še kdo kaj vpraša, da je lažja in hitrejša vrnitev po grebenu. Še vedno ne vem kje sva točno bila. Definitivno vsaj na Zadnji Mojstrovki. Pravzaprav na zadnjem vrhu (predvrhu) pred Travnikom.

Moji gojzarji po spopadu z meliščem

DSC_0930

 

Ivo mi takoj pove, da se mu ne da več na kolo. Kot veste, sem dovolj izkušen. In počakam nekaj minut.

”Ej Ivo, kaj pa če greva vseeno malo na kolo?”

”Seveda, se bom kar oblekel, da ne boš spodaj preveč čakal.”

Takoj se vsedem na kolo. Da se ne vrne drugi ali celo tretji Ivo. Ker je bil prejšnji tedn na obisku Putin, računam, da je položil vsaj nekaj novega pirita. Pa se močno motim. Cesta je v enakem, oziroma še slabšem stanju. Prav žal mi je, da sem bil tako zaletav. Spodaj me čaka Ivo. Je potrebno razlagati, da sva končno prišla do zaslužene kave? V miru popijeva. Vse zgleda popolnoma enostavno. Vse kar se nama je zgodilo, je bilo čudovito. Sam se ne strinjam. Dobra izkušnja zame. Nato skočiva do Korenskega sedla. Potem pa greva še do Planice.

IMG_8826

Močno moram pohvaliti Ivota. Da ga bom lažje oblatil čez nekaj sekund. Pa sam vem kakšen je, ampak kakšna lepotica s Floride pa tega še ne ve. Čeprav ni veliko v hibih in je bilo definitvno vsaj nekaj odsekov rahlo nad njegovimi zmožnostmi ali pa vsaj na robu, pa ni niti enkrat nič rekel. Če bi bilo obratno, bi se meni odpeljalo že zelo kmalu. Nobenega tarnanja, spraševanja kje sva, zakaj, pa ali nisem rekel samo en vrh… Nobenega pritiska kam sem ga pripeljal… Sam se še vedno sprašujem ali je res tak, ali pa se v njen dogajajo razne nevihte. Potem pa pripeljeva do cestne zapore. Ravnokar so položili nov asfalt. Dober kilometer, do Planice. In je levi trak ceste zaprt. Ker je kilometer kar dolg, čakava kar nekaj časa, da naju spustijo. In ker sva s kolesom, vem, da nimava možnosti, da prevoziva ta odsek preden spustijo avtomobile. Sploh zato, ker greva v klanec. In ravno to se zgodi. Midva na desnem traku, proti nama pa avtomobili. Sam se parim umaknem, potem pač zavijem na levi pas. Takrat pa se začne Ivotov show. Poznam ga že 67 let, ampak takega ga še nisem videl. Da se zna razburiti. Najprej nekaj krili, pa vpije. Sam mu poskušam razložiti, pa se ne da. Kaj čem? Malo sem tudi hudoben. Naj se sprosti, mu bom že potem razložil. Naglas se smejim. Včasih potolče po avtu, vseskozi pa krili in tuli. ”Kaj delate na mojem pasu, p…. vam m…..,” in podobne kletvice.  Vse Mojstrovke gredo ven iz njega. Resnično daje tak vtis, da mu sploh noben ne ugovarja. Večina se jih opravičuje. Hahhahahahahah. Šele na vrhu, v miru, ob pogledu na severno stran najinega grebena, mu lahko povem. Takrat pride na plan pravi, dobri Ivo. Seveda mu je žal. Močno. In to je to. Zopet dan za večen spomin. 

02B4B92F-D651-46DE-8B78-D51511FE1F3E

Na žalost je vsega lepega enkrat konec. Sicer ne mislim tako, ampak tako je sedlo na papir.. Težki trenutki morajo priti, sicer lepih sploh ne bi občutili. Danes je napovedano grdo vreme. Deževno. Sicer šele tam okrog 8 ure. Zato si prejšnji večer pripravim vse potrebno za turno smuko. Potem bom pa videl. Zbudim se v megleno jutro. Iti ali ne iti. Pošteno povedano, se mi ne. Globoko v sebi pa vem, da mi potem nikoli ni bilo žal. Lenobo lahko zganjam doma, tu nimam časa za take stvari. Bom že obrnil, če bo treba. Da bi takoj začel hoditi na smučeh bi se moral od našega hotela spustiti za kakih sto višinskih metrov. Tam se začne neprekinjen sneg. Vendar, ker sem že prvi dan ugotovil, da mi je Petra pozabila spakirati pse, grem pač v supergah. Smuči pa na ruzak. Prvih 15 minut se mi pozna, da smo imeli težko finale z Atleticom iz Madrida. Sama igra me sicer ni tako utrudila, temveč rajanje po njej. Nisi pač vsak mesec evropski prvak.

IMG_2376 (3)

Najprej se povzpnem do koče Sass Bece. Ki je na simboličnih 2500 metrih. Povsod okrog megla. Nič ne vidim. Zato se spustim na drugo stran. Pa že kmalu obupam, saj resnično ni užitek voziti v takem. Za povrh je vse zaledenelo. Smuči na rame in nazaj do koče. Tam pa že rehlo obeta, da se bo vsaj za hip razjasnilo. In ta hip potem traja dobro uro. Kot bi bil v nebesih. Hodim naokoli, vpijam zadnje razglede. Pa zopet malo posedim. Prav pomembnega se počutim. Tukaj je sneg povsem drugačen. Ni ga veliko, ampak ker je spodaj travnata podlaga, povsem dovolj. Nekaj centimetrov putrčka na trdi podlagi.

DSC_0533

DSC_0543

IMG_2391 (2)

Rad bi prismučal do ceste brez snemanja smuči. Razume se, da se na to nisem pripravil že prej. Vse v zadnjem trenutku. Bo kot pač bo. Sedaj mi je žal. S Col de Cucha zgleda lepo smučljivo. Ampak kaj ko ne vem, do kam bom prišel. Nisem pa v posebnem razpoloženju, da bi peš šel potem nazaj na vrh. Sem le na dopustu. Potrebno je kdaj pa kdaj tudi uživati. Zato si izberem linijo za katero mislim, da bo optimalna. Seveda se potem izkaže, da to ni. Ampak kaj pa je v življenju optimalnega. Si že tako narediš. Sneg je tak, da bi tokrat lahko presmučal tudi kaj takega, ki sicer presega moje zmožnosti. Če bi imel koga s seboj. Sam sem za bolj sigurne variante.

DSC_0565

DSC_0568

Pripeljem do ceste, ki pelje na Pordoi. Smuči na nahrbtnik, v superge in tistih nekaj minut peš. Vmes opazujem prebujanje svizcev. Prava invazija čez cesto. Zanimivo. Ob zajtrku delamo zadnje načrte. Petra bi tudi nekaj odpeljala. Tokrat se Ivo javi, da bo šofer, pozneje bova pa še skupaj odpeljala nekaj km, če nama bo pasalo. Že ob pakiranju opazim, da začenja rahko rositi. Močno hitim, ker vem, da če bo dež, Petre sam bog ne spravi na kolo. Pa mi nič ne pomaga moja brzina. Tudi ona mora spakirati, če veste kaj hočem povedati. Kljub vsemu jo ob že malo močnejšem deževju prepričam, da greva do Corvare. Pa je resnično premraz. Kljub vsemu smo na višini več kot 2000m. Po nekaj km se odloči, da gre v avto. Sam pa nadaljujem s spustom. Navzdol je seveda mrzlo, ampak ne prvič. Nadaljujem z vzponom na Campalongo, ki je najkrajši in najpoložnejši vzpon teh dni. Potem pa se samo  še spustim do Corvare. Ker sam nimam posebnega navdušenja za nadaljevanje, Ivo pa me tudi ne vleče za ušesa, pospravim kolo. In dopusta je konec.

FullSizeRender

DSC_0585

Mislim, da so bili tokratni Dolomiti res perfektni. V beležnici pa imam že načrte za naslednje. Ampak je potrebno še kak dan počakati.

DSC_0592

IMG_2387

1.dan

2.dan

Kot običajno sem bil naslednje jutro prvi pokonci. Letos je bil naš dopust na isti dan kot prejšnje leto, na dan finala nogometne lige prvakov. Drugače si ne bi zapomnil. In ker so letošnje kamere kazale, da je povsod še ogromno snega, sem s seboj vzel turno opremo. Potem pa so me večerni pogledi na okoliške vrhove prepričali, da iz te moke ne bo snega. Največ sem stavil na vzpon do koče Forcella Pordoi, do kamor pelje tudi gondola. Vendar je bilo  vse kopno.

Zgoraj levo gondola, v sredini peš dostop

DSC_0413Zato mi zjutraj niti na pamet ni padlo, da bi vzel turno opremo. Ker pa sta hrčka še trdo spala in je bilo zunaj tako lepo, sem vzel samo superge  in odšel. Do kamor bo šlo. Takoj za našim hotelom opazim smerokaz za kočo Rifugio Fredarola. To bo moj današnji cilj. Hodim izredno počasi, saj sem malce utrujen od prejšnjega dne. Pa nikamor se mi ne mudi. Vedno uživam v novih še neodkritih kotičkih. Pri nas si redkokje sam, tukaj pa ne vidim žive duše. Nikjer. Prednost našega letovanja je v tem, da je hotel visoko, da ni okoli ničesar. Samota. Ko pridem na sedlo, se mi na drugi strani odpre Marmolada. In ogromna smučišča. Ki to sedaj niso, so pa definitvno smučljiva. V trenutku mi je žal.

Sas Bece

DSC_0427

DSC_0419

DSC_0431

Hodim naokoli, se vzpnem na bližnji Col del Cuch, predvsem pa se razgledujem. Nirvana. Preveč želja, premalo časa. Sam bi definitivno več časa posvetil hoji, in malo manj kolesu. Ampak, nisem sam, zato se počasi odpravim nazaj. Na zajtrku delamo zadnje načrte. Petra bi nekaj prevozila, vendar odločitev prepušča nama. Meni je za vse vseeno, Ivota pa na vsak način vleče Passo Fedai iz Caprila. Seveda tega ne pove direktno, ampak saj se poznamo. Obema se zdi ta vzpon prezahteven za Petro. Na koncu se odločimo. Petra in Ivo gresta s kolesom do Caprila. Sam grem za njima z avtom, ga pustim nekje spodaj, potem pa skupaj odkolesarimo. Petra gre do kamor bo šlo, ter nato pride z avtom po naju. Passo Fedai je tudi eden izmed klasičnih vzponov v Dolomitih. Je pa sigurno med najtežjimi. Vzpona je 1059 metrov, dolžina 14km, povprečen vzpon pa 7.5%. Zadnjih 5 km je najtežjih. Enkrat sem tukaj že bil, s težavo prišel do vrha. Upam, da bo letos lažje. Že po nekaj km z avtom ugotovim, da bo to pretežko za Petro. Sploh za njene prenose, za katere do sedaj (če to bere) ne ve, da so težji od najinih. Spustim se do njiju. Petra takoj pove naj greva naprej, sama pa pride za nama. Nisva se upirala. Prvih nekaj km ne greva po običajni poti. Ubereva cesto imenovano Sottoguda. To je cesta speljana skozi kanjon. Brez prometa. Ivo jo je opazil na odličnem posnetku, ki opisuje vzpon na Fedaii (https://www.youtube.com/watch?v=i-lbAN29mag&index=18&list=PLrvATbUmwCQRZ3TYgoE0Z2_7FucxeaWPy). Dolga je okoli 2km, potem pa se priključi klasični poti. Vzpon ni nič lažji kot pred leti. Dobesedno popije zadnje atome moči. Naklon dokaj enakomeren, vseskozi čez 10%. Dolga ravna cesta. Šele zadnje 4 kilometre se začnejo klasični dolomitski ovinki. Na katerih seveda za hip lahko počiješ. Res sam vesel na vrhu. Ker Petre še ni (z avtom), sam pa imam s seboj samo rokavčke, grem takoj nazaj. Po nekaj km zazvoni telefon. Petra. Pravi, da je spodaj pri žičnicah. To mora biti približno 4-5 km od vrha. Ne morem verjeti. Da je prišla do sem. Prav ponosen sem nanjo. Torej se spustim do nje, počakava še Ivota in gremo do avta. Kot omenjeno so odseki dolgi, ravni. Zato jo vidim že na vsaj kilometer. Potem pa vstane in se skobaca na kolo. Pa ja ne bo šla še gor? Ali dol? Nikamor ne gre. Zvrne se na sredo ceste. Sliši se grdo, tudi videlo bi se, ampak bruhnem v smeh. Potem pa se takoj zresnim. Kaj pa če ji je bilo slabo? Tudi pobira se s ceste izredno počasi. Potem pa vidim, da tudi njej usta silijo narazen in zabava se lahko prične. Hotela je iti naprej pa je bilo tako strmo, da je samo padla. Greva nazaj ob cesto. Zanima jo koliko je še do konca, pa naklon. Priznam, da je nisem silil naprej. Ker se mi ni dalo še enkrat gor. Pa je bila tako prepričljiva, da sem pač rekel, ja pa pejva. Ivo naju bo počakal v Caprilu. In sva šla počasi. Res je bilo ogromno truda, znoja, pa tudi obupavanja. Najtežje je bilo manj kot km do konca, ko je res popolnoma brez moči rekla, da zdaj pa res ne more. In se ji je to tudi videlo na obrazu. Res je vložila vse kar je imela. In še več.  Ampak tam sem pa prvič odločno rekel, da če je prišla do sem, bo pa tudi do vrha. In je. Popolnoma zasluženo.

Bi ne bi

IMG_2261 (2)

Moja zlata žena na kraljici Dolomitov

IMG_2290 (2)

IMG_2304 (3)

Nazaj grede jo peljem skozi tisto sotesko, ki sva jo z Ivotom uporabila za vzpon. V Caprilu popijemo kavo. Z avtom gremo še enkrat skupaj na Fedaii. Prijetno je, ko lahko vsi trije kramljamo o vzponu, ki smo ga ravno opravili. Na vrhu greva z Ivotom na kolo in proti Selli.

IMG_2335

IMG_2341

Iskali smo nekaj lepega. Z Ivotom tudi nimava več preveč moči. Zato izberemo Sello. Kot prvo je prečudovita. Kot drugo pa jo imava v spominu kot kratek položen vzpon. Ampak očitno takrat ko si spočit. Tokrat definitivno nisem. Vzpon je dolg 11.4 km. 758m vzpona in 6.6 % povprečen naklon. Nič posebnega. Ampak tokrat ni bencina. Resnično se je bilo potrebno potruditi. Petra je vseskozi zraven. Pa nič ne pomaga. Tudi ust ne odprem. Samo poganjam, če se temu lahko tako reče. Na vrhu se samo uležem na tla. Nobenega mrazu. Tudi Ivo se mi kmalu pridruži. Ne zgleda nič bolje od mene. Kava potem naredi določeno ravnovesje, ampak ne dovolj močno, da bi šla še v kakšen klanec. Spustiva se samo še nazaj do Canazeija in to je to od kolesarjenja.

IMG_2343

IMG_2344

Čeprav je Canazei eno najbolj turističnih mest v Dolomitih, pa kljub temu ne dobimo gostilne. Odprte. Zato gremo nazaj na Pordoi. Nekaj pojemo. Potem pa nas čaka finale lige prvakov. To si ogledava sama. In to je tudi edina stvar, ki Petri še manjka, da bi postala enakovreden član naše ekipe.

DSC_0491

DSC_0515

 

1.dan

3.dan