Člani našega kluba so ta prelepi vikend odlično izkoristili, predvsem na športnem področju. Mogoče tudi na družabnem, ampak vpogled v družabno kroniko ostaja skrivnost, predvsem zaradi tega ker obstaja možnost, da tole bere tudi naš selektor, ki je znani asket.

Boštjan, Lojze, Blaž, Simon in Iztok so se udeležil polmaratona ob Vrbskem jezeru. Tekma jim je poslužila predvsem kot trening za jesenske tekme. Boštjan se pripravlja za dober rezultat na ljubljanskem maratonu, Blaž gre prav tako v Ljubljani na svoj prvi maraton, Simon in Iztok sta si za glavni cilj izbrala maraton v Berlinu, Lojzetu pa je bila to zadnja tekma pred vrhuncem v Grčiji (Spartatlon). V čast mi je, da sem soboto preživel z Blažem, ter tako videl, koliko truda ta mladi atlet vlaga v tek.  Predvsem pa odrekanja. Čeprav so se mize na zabavi, na kateri sva bila, šibile pod težo raznih alkoholnih pijač, še bolj pa od mamljivih slaščič… pa se Blaž ni dal premamiti. Pač je imel tekmo naslednji dan. Spoštovanje. Še rezultati:

   55 Potocnik Bostjan 74 SLO 3iron  1:21:02

  65 Primozic Lojze     69 SLO 3iron  1:21:58

  613 Zdesar Blaz        80  SLO 3iron 1:41:16

  942 Žontar Simon      62  SLO 3iron 1:46:54

  973 Brelih Iztok         67 SLO 3ron  1:47:21

Kaj pa ostali? Ivo Švrljuga in Petra Švrljuga Wagner Smetana sta bila na bazičnih pripravah v Sell am Seeju. Obenem sta tam delala na povečanju članov našega kluba.  Matej Medved je na močnem teniškem turnirju osvojil odlično tretje mesto, o ostalih pa nimam podatkov.

Nekaj novih poročil z Ironman tekem. Če ima kdo še kako naj prosim pošlje na edo@svashta.com.

IRONMAN SERIJA

Ironman Lotto Langkwaki Malezija

• NINO COKAN 2007

Bonita Ironman Taupo Nova Zelandija

• NINO COKAN 2005

Spec-savers Ironman Porth Elisabeth Južna Afrika

• MIRO KREGAR 2000
• NINO COKAN 2008

Panthers Ironman Port Macquarie Avstralija

• NINO COKAN 2000
• NINO COKAN 2009

Ironman China Haikou Kitajska

• TOMAŽ KOVAČ 2009
  

Ironaman Lanzarote Lanzarote Španija

• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2002
• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2003
• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2005
• MATIC ROMŠAK 2005
• NINO COKAN 2007
• MATJAŽ KOVAČ 2008
• MATJAŽ KOVAČ 2009
• BRUNO GLASER 2009
• MITJA MORI 2009

Brazil Telekom Ironman Florianopolis Island Brazilija

• MIRO KREGAR 1998
• NINO COKAN 2003
• NINO COKAN 2005
• TOMAŽ KOVAČ 2008

Ford Ironman USA Coeur d’Alene Idaho ZDA

• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2006
• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2007
• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2008
• BRUNO GLASER 2010

Ironman Japan Goto, Nagasaki Japonska

• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2004
  

Ironman France Nice Francija

• MOJCA MIJOVIČ 2007
• UROŠ MAČEK 2007
• ROBERT ZEVNIK 2009
• MLADEN BOROVINŠEK 2009

Moraviaman

• TONE VRHOVNIK STRAKA 2010

Ironman Austria Celovec Avstrija

• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2001
• MOJCA MIJOVIČ 2002
• EDO KRNIČ 2008
• PETER HARNOLD 2008
• NIKOLA TOSIĆ (SRB) 2008
• SANDI IVANČIČ 2009
• DEJAN PATRČEVIĆ 2009
• PETER HARNOLD 2009

Frankfurter Sparkasse Frankfurt Nemčija

• NINO COKAN 2002
  

Ironman Switzerland Zurich Švica

• NINO COKAN 2000
• NINO COKAN 2003
• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2003
• MATIC ROMŠAK 2004
• PIA GOLOB 2005
• DAMIR MESEC (HRV) 2006
• MLADEN BOROVINŠEK 2007
• MATEJ PELJHAN 2007
• MATEJ PARADIŽ 2009
• MITJA MORI 2010
• MATEVŽ SLAPNIČAR 2010

Ford Ironman USA Lake Placid New York ZDA

Subaru Ironman Penticton Kanada

• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2001
• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2002
• NINO COKAN 2007

Ford Ironman Louisville Kentucky ZDA

Ironman UK Sherborne Anglija

• MATJAŽ KOVAČ 2006
• NINO COKAN 2008
  

Ford Ironman Wisconsin Madison, Wisconsin ZDA

Ford Ironman World Championship Kona, Havaji ZDA

• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2001
• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2002
• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2003
• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2004
• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2005
• MATIC ROMŠAK 2005
• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2006
• KONSTANTIN PRERADOVIČ 2007
• MATIC ROMŠAK 2007
• NINO COKAN 2008
• LOJZE PRIMOŽIČ 2009
  

Ford Ironman Florida Panama City Beach ZDA

• NINO COKAN 2001
• NINO COKAN 2003
• NINO COKAN 2005
• NINO COKAN 2006
  

Ford Ironman Arizona Tempe, Arizona ZDA

• NINO COKAN 2006

Ironman Cozumel Cozumel Mehika
Ironman Western Australia Busselton Avstralija

OSTALE IRONMAN TEKME

Challenge Wanaka Nova Zelandija
Israman Eilat Izrael
Ironcat I’Ampolla Španija
Bergen-Voss BV3 Bergen/Voss Norveška
BigMan Praga Češka
Schloss Triathlon Moritzburg Nemčija
Moraviaman Otrokovice Češka
Triathlon de Levis Levis Kanada
Quelle Challenge Roth Roth Nemčija

• NINO COKAN 2001

The Forestman Ellingman Lake Anglija
Altriman Les Angles Francija
Extremalna Sobota Szczecin Poljska
Kalmar Kalmar Švedska
Slovakman Nitra Slovaška
Vineman Santa Rosa ZDA
Viennaman Dunaj Avstrija

• LEON KAUČEVIČ 2008

Nokia Triathlon Nokia Finska
Ostseeman Glucksburg Nemčija

• LEON KAUČEVIČ 2009

Norseman Xtreme Geilo Norveška

Int. Czech Long Course Tri Vltava Češka
Bad Emser Therme Bad Ems Nemčija
Embrunman Embrun Francija
ExtrememanNagyatad Nagyatad Madžarska

• DAMIR MESEC (HRV) 2005
• DAMIR MESEC (HRV) 2006
• EDO KRNIČ 2006
• IVO ŠVRLJUGA 2006
• BOJAN MARIĆ (SRB) 2008

Como LakeMan Ironman, Belagio, Italija

• TONE VRHOVNIK STRAKA 2009

UPC Holland Triathlon Almere Haven Nizozemska

International Austria Tri Podersdorf Avstrija

• MATIC ROMŠAK 2006
• DAMIR MESEC (HRV) 2007
• MATIC ROMŠAK 2007
• MATEJ MARKOVIČ 2007
• JANEZ ALJANČIČ 2008
• MATIC ROMŠAK 2008
• SANDI BITENC 2008

Plymouth Rock Tri Festival Plymouth Rock ZDA
ChTriMan Cambrai Francija
Ireman 226 Challenge Groomsport Irska

UltraThriathlon 226 Moosburg Avstria

The Canadian 226 Ottawa Kanada
Astroman International Sado Island Japonska
Great Illini Triathlon Mattoon ZDA
Cologne 226 Koln Nemčija
Esprit Montreal Kanada
Redman Oklahoma ZDA
Chesapeakuman Ultra Tri Cambridge ZDA
Kenting 226 Kenting Kitajska
Challenge Barcelona Barcelona Španija
Elbaman Marina di Campo Italija
Great Floridian Clermont, Florida ZDA
Beach2Batlleship Wilminghton ZDA
Silverman Las Vegas ZDA

DALJŠE IRONMAN RAZDALJE

Ultra Triathlon Moosburg

• MATEJ MARKOVIČ 2007

Int. Austrian Double Triathlon Neulengbach

• MATEJ MARKOVIČ 2009

Double Ulthra Triathlon Bonyhad, Madžarska

• MATEJ MARKOVIČ 2008

• MATEJ MARKOVIČ 2009

Triple Ultra Triathlon Lensahn Nemčija

• MATEJ MARKOVIČ 2009

Dvojni Ironman Murska Sobota

• MATEJ MARKOVIČ 2009

Double Ultra Triathlon Lake Anne Virginia Amerika

• MATEJ MARKOVIČ 2008

• MATEJ MARKOVIČ 2009

Če ima kdo še kakšno povezavo do kakšnega poročila naj prosim pošlje na edo@svashta.com

Wildon je majhna vasica pri Grazu  z idiličnim majhnim jezercem, kamor smo se včeraj odpravili na 6 urni tek. In to kar 6 članov kluba 3iron, kar se je letos prvič zgodilo. Ivo, Lojze in jaz kot posamezniki, Medo, Blaš ter Petra (Ivotova) pa kot štafeta. Na prizorišču smo bili 2 uri pred startom. Ko smo opravili standardno proceduro, ki vključuje kavo, prijavnino ter  nekaj čisto osnovnega informiranja o sami tekmi, je sledila dobro uro dolga meditacija. Vsak se jo je lotil na svoj način. Nekateri so spali, spet drugi poslušali avstrijsko narodno glasbo ( Sinan Sakić, Haris Džinović), eni so opravili romantičen sprehod okoli jezera, nekateri pa so se spravili na pivo. Skratka, vsak po svoje, glede na izkušnje s prejšnjih tekem. Potem pa oblačenje, priprava pijače, hrane, pa mazanje malce bolj intimnih delov, nekaj kovanja taktike, potem pa že na start.

Sam sem zaradi vnete pokostnice v zadnjih mesecih bolj malo ali skoraj nič treniral, sem pa zadnji mesec naredil dvo tedenski trening po navodilih Lojzeta, v katerih se je nabralo kar nekaj čez 200 kilometrov. Kot ponavadi me je zadnji teden spet bolela pokostnica in kot že tolikokrat sem bil tudi sedaj prepričan da od tekme ne bo nič. Pa res ni bilo nič. Ampak nič bolečin na pokostnici. Kar zopet dokazuje mojo teorijo, da spričo napetosti v zadnjem tednu na dan privrejo vse skrite poškodbe.  To je bil moj prvi tako dolgi tek , zato sem si kot prvo želel samo končati tekmo. Če se da s pretečenimi vsaj 60 kilometri, v kar sem bil kar prepričan. Pa se je vse malo obrnilo na glavo.

Prvo uro nas je spremljalo dokaj močno sonce. V štafeti je tekla Petra, zmenjeni pa so bili, da teče dokler lahko, nato pa še Medo in Blaš. Startal sem kar malce prehitro, pa potem naslednjih 10 kilometrov še hitreje. Vseskozi sem govoril, da se mi bo to še maščevalo. Ampak se potem podzavestno prepričaš, da kaj bi tekel počasneje, če gre tudi hitreje. Potem ti je seveda žal, ampak je že prepozno. In tako do naslednje tekme, ko zopet narediš isto napako. V prvih dveh urah sem pojedel en gel in eno čokolado, pil pa sem vodo, ter kakšen požirek Lojzetovega Accelarada. Blaš je zamenjal Petro, ter nekaj krogov vlekel Lojzeta, ki se je boril za prvo mesto. Ker je bil krog dolg okoli 1100 metrov, me je Lojze večkrat prehitel. In bolj ko se je ura bližala polnoči, še večkrat. Ampak se nisem obremenjeval. On je itak drugi svet. Sam sem gledal, da sem čimbolj racionalno tekel, porabljal čimmanj energije, saj je bilo še veliko do cilja. Na 30-em kilometru sem že popuščal. Tempo mi je s prejšnjih 5:10/na minuto padel čez 6:00. Javljati so se začele tudi razne čudne mišice po telesu, zato sem se ustavil, in izkoristil Medota, ki me je malce zmasiral. Potem pa naprej. Pojedel sem še en gel, nato pa prestavil na coca colo, ki me je spremljala do zadnje ure, ko ni šlo nič več v telo. Na vsake tri kroge sem se ustavil na okrepčevalnici in prvič preizkusil novo mešanico, ki mi je resnično ustrezala: pol dcl coca cole, pol trdo kuhanega jajca, zraven pa še četrtina kuhanega krompirja. Takrat je Medo že zamenjal Blaža in tudi on tekel ob Lojzetu, ki je imel tedaj  že krog prednosti pred drugouvrščenim. Tam okoli 40 kilometra sem imel najhujšo krizo tistega dne. Enostavno se mi ni več dalo. Noge dokaj dobre, počutje tudi, le glava se je uprla. Za katero pa si upam trditi, da je del mojega telesa, ki ga je najtežje prepričati v karkoli. Malce sem se tudi zasmilil sam sebi, zato sem zahodil, vzel telefon in poklical Petro. Čeprav ponavadi nisem preveč zgovoren, še posebej če imam na drugi strani ženo, pa bi tokrat kar govoril. Ko bo odložila, bo pač treba spet tečti.

Noge so vedno težje, tudi 60 kilometrov se mi vedno bolj odmika. Takrat srečam Ivota, ki je odstopil na 42 kilometru. Vsekakor čestitke za pretečen maraton. Sam dobim neko moč in dva kroga zopet kar hitro tečem. Ampak 60 kilometrov je vedno bolj oddaljenih. Pa tudi tista moč se nekam izgubi in zopet en krog zahodim. Ivo me spremlja, nekje na polovici pa se nama pridruži še Medo. Lojze ima dva kroga prednosti, zato ne rabi več sotekača. Medo pove, da bo do konca ob meni (Hvala) zato se potrudim še enkrat steči. Na začetku je to misija nemogoče, nato pa kar gre. Zadnjih 40 minut loviva mejo 60 kilometrov. Tečem kolikor gre, 500 metrov na vso moč, pa potem crknem, pa zopet. 58 kilometer je bil tudi najhitrejši moj danes. In ta takoj pokaže zobe. Prvič do sedaj sem bruhal. Na tekmi. Pa me Medo nič ne špara: ”Dihaj, vstani, greva.” Pa zopet gre, moram priznati, da se počutim bolje kot pred bruhanjem. Še 10 minut, 5 minut… Tri minute pred koncem naju ustavijo, saj je nemogoče da bi naredila še en krog v tako kratkem času. Dva koraka, potem pa v travo. Spat. Nobenega dobrega občutka, nobene evforije. Samo ležat. Medo me posili s coca colo in potem še malo makaroni. V nekaj minutah sem že dokaj dober, če odštejem boleče noge.

Bilanca:

- Lojze zmagovalec, 77kilometrov

- Blaž pretekel okoli 30 kilometrov

-Medo pretekel okoli 20 kilometrov

-Petra pretekla okoli 16.5 kilometrov

- sam pretekel 59.300m, tempo 5:49, čas 5:57, asc 700metrov

Ta tekma je bila organizirana prvič. Popolnoma brez pripomb. Polovica makadama, ki me je ponoči motil (ampak koga ni), polovica asfalta, okoli 1100 metrov dolg krog, ena okrepčevalnica (cola, voda, iso, vse vrste sadja, peciva, sendviči,jajca, krompir…). Na tekmi še nekaj Slovencev, vsi zgledali zadovoljni.

Ivo pred tekmo

Še zadnjič na stranišče

Selektor

Petra

Zahodil

Zmaga

Konec

Podelitev

V spomin na stare čase, ko še ni bilo avtomobilov, sva se s Šlibarjam v Vrata odpravila s kolesom (spričo utrujenosti sva kasneje na to pozabila in se vrnila z avtomobilom). Zaradi makedama, ki ga je kar precej od Mojstrane dalje, ter težkih nahrbtnikov, sem po doooolgih letih spet sedel na gorsko kolo.

Iz Kranja sva startala ob 3 uri, ter že po nekaj kilometrih videla, da bova v Vratih precej pozneje od načrtovanega, ter tudi že kar utrujena. Bolje bi naredila, če bi si opremo nekako dostavila do Aljaževega doma. Tako pa sva imela nahrbtnika navezana na prtljažnik, in kdor me dobro pozna, ve kako je to zgledalo. Pa sva se nekako le privlekla do starta hoje. Šlibar pa me je že takoj presenetil z zgodbo, ki jo je doživel nekaj minut nazaj. Mimo njega sta prinorela dva ”norca” z avtom, ga pošteno zaprašila, in mu za nekaj minut dala v razmislek, kako bi ju nahrunil, če bi ju videl. Pa ju je v naslednjem ovinku zagledal. V avtu obrnjenem na glavo. Ven sta prišla nepoškodovana, Šlibi je pozabil na jezo, jima pomagal obrniti dobro razbit avto, potem pa ju je zapustil. Ko sva se zvečer vrnila v Vrata, pa ju zagledava ob avtu. Povesta, da jima je avto vžgal, zato sta se odpeljala naprej, šla na Triglav, sedaj pa se bosta vrnila v Novo mesto. Avto pa tako razbit, da v primeru, če ju bo na cesti zagledal policaj….

Najprej greva do Peričnika

V Aljaževem domu pustiva odvečno opremo, ter se zakadiva po Tominškovi poti. Po približno pol ure padem v krizo, ki je bila na srečo tudi edina danes. Šlibar bi samo namignil, da se vrneva, pa bi že obrnil. Ampak pri njem ni vrnitve. Zato počasi hodim naprej. In kar gre. Na Tominškovi naletiva na en odsek s snegom, vendar je ta tako omehčan, da brez problema prideva čez.  Na platoju pred Kredarico pa je še vse zasneženo. Zanimivo. Tam naju prvič obišče tudi sonce, ki sva se ga tako bala.

Še nekaj korakov in stopiva v Dom na Kredarici. Nekaj pojeva, nato pa si privoščiva powersleep. To je okoli desetminutni spanec, ki ga uporablja ultrakolesar Robič. Ob pogledu na uro ugotoviva, da sva jih izkoristila šest.

Odloživa še ostalo nepotrebno opremo, ter se povzpneva do vrha. Ki naju pričaka v soncu. Vreme pa se v trenutku spremeni in naju po nekaj minutah prisili v vrnitev. Grmenje je vedno bliže, začne padati sodra. Hitiva navzdol in že po nekaj metrih padavine prenehajo. Ljudje pa se še vedno vzpenjajo. Nekateri celo z majhnimi otroki. Na Kredarici pobereva opremo, ter se spustiva do Staničevega doma. Na tej poti prvič uporabiva cepina. Sva pa brez derez. In čeprav povsod piše, da eno brez drugega ne gre, sva tokrat naredila drugače. Zaradi lažjega nahrbtnika sva sama sebe pretentala, da saj smo že julija, da sigurno ne bo snega na poti. In čeprav sem se prej hudoval nad neodgovornimi starši, ki v nestabilnem vremenu vozijo otroke na vrh, sva tudi midva tokrat ravnala popolnoma neodgovrno. Pa na teh nekaj odsekih še kar gre. Sneg je mehak in cepin nama služi bolj kot ne samo za oporo.

V Staniču nekaj pojeva, potem pa Za Cmirom odideva proti dolini. Tukaj sva enkrat že bila. Takrat sta naju vodila dva gornika, in nama kazala pot. Zato sva tokrat mislila da ne bo težav. Pa spričo snega in ker je od najinega obiska minilo že nekaj let, vse zgleda drugače. Tako se že nad prvim skokom ne moreva odločiti kje bi šla. Šlibar gre po levi, sam pa po desni. Kmalu ugledam potko. Vendar pa je vmes strmo snežišče s kar nerodnim iztekom. Zdi se mi boljša varianta kot plezanje nazaj. Ker imam samo cepin, sem že po nekaj metrih po domače rečeno čisto posran. Spričo neumnosti, ki sem jo storil, bi se najrajši s cepinom po glavi. Počasi se premikam čez. S konicami čevljem se zabijam v sneg kar se da močno. Samozavest imam popolno na nuli. Za nameček se mi na čevljih odlepita oba podplata. Vseeno pridem čez. Potem se nekaj minut tresem. Razmišljam o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo zaradi moje malomarnosti. Čez čevlje dam dve nogavici, da se s podplatom ne bi zatikal v tla. Psihično sem čisto sesut. Vsako snežišče naprej me še bolj zabije. Dobro da Šlibi hodi spredaj. Tudi ob naslednjem skoku nisva čisto prepričana kje bi šla. Kar nekaj časa se ozirava naokoli, eden poskusi po levi, drug po desni, potem pa ugledava možica (naloženo kamenje, ki ti kaže pot). Oh, kako sem ga vesel. Ti prijazni strički naju spretno vodijo čez zadnji skok. Čeprav naju sedaj čaka samo še melišče, ter nekaj hoje skozi gozd, pa nisem še povsem sproščen. Hodiva kar počasi, predvsem zaradi mojih čevljev. Nogavice se na ostrih kamnih seveda strgajo in ko mi zmanjka teh pripomočkov, si pač podplata potegnem dol. Drugače ne gre.

Za konec naju čaka še 15 minuten vzpon do Aljaževega doma. Že skoraj ves dan veva, da ne bova nazaj odšla s kolesom, zato v miru naročiva pivo, ter počakava na prevoz. Čez današnji dan, kot se zagre, potegneva črto. Za tisto majhno neugodnost z vremenom mislim, da nisva nič kriva, saj ni popolnoma nič kazalo, da se bo vreme obrnilo. Za incident z derezami pa ni opravičila.

PS. Pa še slikica za Blaža, zaradi katerega sva sploh šla danes na Triglav. Ker pač nisva srečala nobene žabe, upam da boš zadovoljen s kravo.

Ker mnogi ne prebirate Tekaškega foruma, sem prekopiral njegovo poročilo. Selektor je dokazal, da tako kot teče tudi piše. Čeprav je definitivno pisal pod vplivom opojnih substanc, mu to ne gre šteti v slabo, saj vemo, oziroma se tako govori, da je večina največjih pisateljskih del nastajala v čudnih okoliščinah.

Končno še moje poročilo. Ker sem najstarejšemu sinu obljubil motoristični izlet v Dolomite, če bo uspeh v gimnaziji primeren, sem moral najprej izpolniti obljubo.
Edo je podrobno opisal tekmo s strani suporta, sam bom poizkušal opisati vse skupaj še s svoje strani – strani tekača.
Ko sem se jeseni po prihodu iz IM na Havajih odločil, da bo za nekaj časa triatlona dovolj in se vrnil k svoji prvi “ljubezni” teku, ki mi vzame predvsem manj časa, sem to storil z namenom, da se poizkusim na malce daljših razdaljah. Nekih rezultatskih ciljev nisem imel, želel sem le videti, kako daleč zmorem. Najprej sem si vzel mesec dni počitka, prebral vse, kar sem uspel najti na spletu, kupil cel kup literature, spraševal… in na koncu sem razmišljal le še o tem. Povsem me je prevzel ultra tek.
Priprave:
Novembra sem začel s treningi, ki sem jih stopnjeval do konca decembra, šel k Predragu v Istro na Promo 54km v zimskih razmerah in v copatih za gorski tek “pokasiral” stresni zlom na nogi – 1.napaka.
Tekaško sem počival štiri tedne in že skoraj obupal nad udeležbo na zimski izvedbi Trans Slovenije pa sem se po 14 dneh treninga vseeno odločil, da poizkusim. Vse se je srečno izšlo, a po tednu dni sem se s prijateljem Brunom odpravil na družinski dopust na Kanarske, kjer sem z njim “pametno” treniral na polno (kolo in tek, namesto da bi počival), saj se je pripravljal na IM Kitajska. Po prihodu domov vneta pokostnica, cel mesec brez teka, terapije, maže, magnetna resonanca… – 2.napaka in z njo sem se poslovil od svoje prve 100ke nekje v Italiji.
Prvega aprila sem se začel pripravljati na Ultrabalaton. Vse je šlo dobro, mogoče celo predobro, 10 treningov tedensko (2×30+, 1xhribi, enkrat tempo tek, ostalo pa zgodnji jutranji relaksacijsko – uživaški teki), na trojkah z Nežo in Boštjanom smo obranili lansko zmago, v Radencih sem poleg Neže tekel 2.56 resnično z lahkoto, kar razganjalo me je, potem pa prehlad, ki me je položil za 10 dni. Telo si vzame, kar potrebuje in to je bil počitek, ki mu ga sam nisem privoščil že 7 tednov – 3.napaka.
Kasneje sem opravil še nekaj zaključnih treningov, čeprav je forma malce padla in opravil standardni tapering in carboloading, ki sem ju navajen od IM.
Logistične priprave na tekmo smo skupaj z ekipo (Edo, Medo in Boštjan) vzorno opravili že doma, tako da je bilo že ob prihodu v Tihany vse pripravljeno na tekmo. Večer pred tekom smo opravili le še krajši posvet, drugače pa smo v glavnem kofetkali in se družili z Dušanom M. in njegovo ekipo, požirali zanimive zgodbe iz pretečenih ultra tekov – res je legenda, počivali in navijali za naše nogometaše.
Tekma:
Odločen sem bil 100%! Čeprav sem čutil malce nezaupanja tudi pri svojih najbližjih, češ IM traja »le« 10 ur, tu pa se bo Ultrabalaton šele resnično začel… sem imel v glavi tudi Dušanove besede: »Če prideš čez polovico, se ne odstopi!«. Boštjan je bil modro tiho, a je v cilju vseeno priznal, da ni verjel, da se bo izšlo. Na vsak način sem si želel videti cilj, kakorkoli – odstopil bi le, če bi me huda poškodba ne pustila naprej. Toliko treninga zgodaj pred službo, odrekanj, toliko vsega, domači in prijatelji, ki navijajo zame, takšna ekipa, ki je ne gre razočarati (pa še Edo je obljubil, da gre končno na maraton, če pridem skoz), a pošteno povem, da sem se v podzavesti bal, da je to zame preveč, da ne bom zmogel, saj več kot Logarske pred 4 leti še nisem zmogel preteči ipd – milijon vzrokov proti, vendar želja je bila ogromna!
In začeli smo. Tek dobrih 5 min/km po planu, vsake pol ure 3 min hoje (ohlajevanje, hrana, pijača). Tako sem želel vse do Balatonboglarja na polovici. In – visok utrip. Živčnost in strah! »Umiri se!« sem si prigovarjal in počasi se je utrip spustil na želenih 130unm. Prav lepo je šlo tja do 50 – 60km, tam pa soparno, nič se ni dogajalo, spremljevalnega vozila nisem videl 2 uri in prva kriza. Kakšna kriza pri maratonu 3.40? Težko bo, na to sem bil pripravljen, a ne še zdaj. A sem preživel. Po poročilih od doma sem se gibal okrog (še danes ne vem točno: 7,8,9 mesta – Edo, moj prvi motivator in pomočnik na kolesu je prilagajal trenutno uvrstitev glede na moje zanašanje po progi – car si!!!). In mojih prvih 100 v devetih urah in glavna postaja na 111.8 km v cca 10.10, kjer sem dohitel tudi legendo ultramaratona št. 100, Bogar Janosa, ki me je kljub očitni utrujenosti, ki mu je kasneje kljubovala k odstopu, glasno spodbujal. Potem sem si vzel daljši počitek za celo skledo riža in daljšo hojo. Kasneje sem imel plan napredovati cca 8 km/h in sicer z 10min počasnega teka in 5min hoje izmenjaje, dokler bo šlo. Vsakega od preostalih petih približno 20km odsekov sem razdelil na 10 delov (cca 2km oz. 15min) in si vedno znova postavljal izključno etapne cilje. Tako je šlo lažje. Vendar pravega plana ni bilo, nisem imel od kje črpati, tudi približno se mi ni sanjalo, kako se bom počutil fizično in kaj bo s psiho, se bom začel izgubljati, bom »moril« ljudi okrog sebe, kot Robič na svojih prvih ultra preizkušnjah, ali bo vse skupaj v mejah normale. Moji so skrbeli zame, da sem se redno prehranjeval in hidriral, če sem zamujal je Edo že malce spremenil ton in glede na to, da mu resnično zaupam, se sploh nisem spuščal v razprave. Kar je treba je treba. Sam sem le izbiral okuse, saj Powerbarov, Frutabel in ostalega »gravža« nisem zmogel več požirati, tako so me reševali z juho, majnimi kruhki s sirom, ananasom, marelicami, rozinami… Kmalu po polovici sem začutil bolečino na notranji strani levega kolena. Vzel sem Naklofen in malce se je umirilo. Vedel pa sem, da ne smem preveč »jamrat«, da se ne bi negativna energija naselila v moj tabor. Če gledam nazaj, so bile to najbrž nepotrebne skrbi, saj so moji kar kipeli od energije. Kadar smo prišli skupaj s spremljevalnim vozilom me je Medo (Senna madžarskih labirintov) glasno spodbujal, nekaj metrov tekel z mano in mi prigovarjal. Kljub vsemu sem se počasi bližal krizi št.2. Menda me je bila polna cesta, po tiho sem pričel dvomiti, glava je šla drugam. Do mene je prišla novica, da je Dušan odstopil, kasneje še, da je odstopil Miro in malce mi je začelo postajati vseeno. Takrat so na sceno prišli moji. »Neža in Bof prideta k nam, te spodbujat in pomagat!« se dere Edo. Na 132km sta prišla še Dušan in njegov zvesti spremljevalec Frenk, ki ga mimogrede poznam že skoraj 30 let, iz rokometnih časov v Šk.Loki in me spodbujala, kmalu zatem sem dohitel še št. 1, lanskoletnega zmagovalca Eusebia Bochonsa, ki je ves izčrpan čisto počasi hodil po progi in morala se je dvignila. Začela je padati noč, ob pomoči Mateja sem se oblekel v toplejša oblačila in ker se je ekipa povečala, se mi je tja do 200ga km na teku pridružil Boštjan. V avto je na kopilotski sedež sedla Neža, ki je nekajkrat po par km prevzela tudi kolesarske zadolžitve in pa nalogo glasne navijačice. Ej, Neža, čudno da nimaš še več oboževalcev, ko znaš tako dobro lagat! A pomaga. Takrat vsaka malenkost pomaga! Z Boštjanom sva napredovala standardno – 10min teka, 5min hoje – tako sem zopet ujel nek ritem in čeprav je bilo za videti najbrž bolj ubogo, smo napredovali. Bolečina v nogi se je začela pojavljati vse močneje, zategovala me je tudi zadnja stegenska mišica, a sta to rešila Medo, kar sredi proge, s kratko masažo in še en Naklofen, ki je bolečino malce zameglil. Ker je Edo videl, da stanje ni najboljše, je okrog 160km potegnil še zadnjega aduta: »Lojz, tretji si!«. »Ne seri, ni mogoče, saj sem prehitel le dva«, sem mu odgovoril. »Preverjeno na dveh postajah in doma po internetu. Mal smo šparal za hude čase, zdaj pa gasa!«. Priznam, da me je pošteno dvignilo. Obdobja teka so podaljševala na 11, 12 min in deli, namenjeni hoji so se začeli skrajševati. Vsi so me spodbujali, kako dobro mi gre, da naj po klancu navzdol le malce pritisnem, saj je to moj teren ipd. Vzrok sem izvedel šele v cilju. Na okrepčevalnici na 173km je bil moj najbližji zasledovalec le par korakov za mano, a jaz ga seveda nisem opazil. In omerta moje ekipe je delovala. Nekajkrat med tekom sem vprašal, če kaj vedo, kaj se dogaja za mano pa je Bof vedno dejal, da nas zanima le, kaj je pred nami in da naj se ne ukvarjam s tistimi iz ozadja. Edo pa, da je vse preveril in da ni nikjer nikogar. In je šlo. Pričelo se je daniti, Tihany je bil vedno bližje. Vedno bližje sem bil cilju, lažje sem tekel in bolje sem se počutil. Na 207km, malo pred zadnjo okrepčevalnico se Edo pripelje do mene, takoj sem videl, da nekaj ni ok in mi reče: » Mal smo ti lagali, mal prirejali, da bi te dvignili v najtežjih trenutkih, ampak, ko si tolk bliz cilja ti pa moram povedat, da je par sto metrov za tabo četrti.« Takrat se mi je v parih sekundah odvrtel cel film, vsi napori treningov, sobota, noč na nedeljo, vse o čemer sem pisal in še mnogo drugega. Prosil sem ga le za požirek vode in mu rekel, naj se zapelje nazaj pogledat koliko je za mano. Preklopil sem v drug svet, v tistem trenutku je bil novi tempo dobrih 4 min/km zame popoln sprint, vendar, če sem prišel do 5 km pred ciljem na tretjem mestu, se brez boja ne bom predal. Lahko me prehiti, a kdorkoli je že, se bo moral pošteno potruditi. Po dobrem kilometru Edo pridrvi za mano s kolesom in se dere: »Nehaj, nehaj, ženska štafeta je!«. Po mojem nama je obema pošteno odleglo. Do cilja sem le še počasi odbrcal preostalih nekaj km, spustil predse mično štafetno tekačico in vesel, navdušen, presrečen pritekel v cilj obroča okrog Blatnega jezera, kjer so me čakali vsi moji, celotna Dušanova ekipa in Miro R.
Skupaj smo se veselili uspeha, videl sem, da je bil tudi Miro, kljub svojemu odstopu resnično vesel z mano in tudi takšni trenutki dajo človeku novih moči. Težak, a pošten in lep je ultra tek!
Napisal bom še nekaj, česar običajno nihče ne napiše, temno stran, doživel pa jo je najbrž že marsikdo. Imel sem že vse mogoče izkušnje, a tako hude še ne. Po prihodu v apartma, ko so me za silo oprali in položili v posteljo, smo storili ogromno napako. Nič nisem niti jedel, niti pil, kaj šele, da bi spil kakšen regeneracijski napitek – čeprav sem imel pripravljenega. Preprosto nisem mogel. In nihče ni pri tem vztrajal. Celotna ekipa je odšla k počitku, sam pa sem se okrog 13ih zbudil, se odvlekel do wc-ja in nazaj do kavča. Govorim o razdaljah treh, štirih metrov. Bil sem prazen. In to tako, da nisem zmogel do kuhinje(10metrov), da bi nekaj popil in pojedel. Vem, da se je že pričel nogomet(13.30), ko sem se dobesedno privlekel do pulta, našel 1.5 litrsko plastenko CocaCole in jo spraznil v trenutku. Našel sem še Milko, ki sem jo kar celo zbasal v usta, vzel škatlo piškotov in liter soka, se privlekel nazaj do kavča in jih počasi izpraznil. Počasi, počasi sem prihajal k sebi. Vmes sem pomislil, da ne bo šlo, da je to to. A se je stanje dokaj hitro normaliziralo, tako, da sem drugi polčas tekme že spremljal z enim očesom in po parih urah že pil pivo in po podelitvi odšel na večerjo. Res to ni bila ena mojih boljših izdaj, kot pravi Edo se staram, a vseeno sem vsaj približno normalno funkcioniral in kasneje odšel k zgodnjemu počitku. To pot se je izšlo, drugič moramo biti bolj pazljivi. Šola več!
Zame je bil Ultrabalaton nov izziv, novo odkritje, prvič sem doživel kaj podobnega, dal mi je nekaj širšega, večjega. Če bo sreča, se bom preizkusil še na drugih ultra preizkušnjah, upam in želim si, da bo ultra tek sčasoma postal moj način življenja. O Sparti še nisem prepričan, to o čemer ste pisali zna biti težava in ne vem, če sem jo že letos sposoben premagati. Pa tudi glava. Rabim še malo časa, da vse skupaj uredim in po dopustu se bom odločil. Je pa sigurno glavni cilj za v bodoče.
Uroš, jaz te razumem, veš, Dušan s svojimi dosežki je za nas drug svet in zato so pričakovanja toliko večja. Je pa tudi on le človek, tako kot mi.
Hvala predvsem moji zvesti ekipi, vsem ki ste bili z mano, me spremljali, bodrili in navijali zame!
In še nekaj – splača se!

V glavnem nas je hvalil, smo ga pa res usrali, ko smo po tekmi popolnoma pozabili nanj. Pač ti po koncu vse popusti, misliš da je tekma končana, pa ni. Bomo vedeli za drugič. Je pa vse to opisal tudi Bof na Tekaškem forumu, zato kopiram tudi ta navodila za spremljevalce.

No, se malček pomujam in podam pogled obtrasnega podajalca vode in drugega, tekaču nujno potrebnega:

- organizacija UltraBalatona je v primerjavi s Špartatlonom ali Deadh Valleyem podobna, vendar je moje mnenje, da se je organizator in idejni vodja tekme na ramena naložil preveliko dela, saj recimo na polovici kar sam osebno deli hrano, da bi se s sodelavci malo bolj posvetil nočnim označbam trase, pa ni videti.
- ker je tole namenjeno spremljevalcem, bom pisal pač za njih, tekači bodo že vedeli. Glavno in osnovno naj bo vsem, ki ste spremljevalci: če zajebate vi, potem boste zajebali svojega tekača. Naj se sliši še tako ruralno in nespodobno, ampak tako je. Na dirko se spremljevalci niste prišli zabavat in zajebavat, tiste ure, dan in noč in nato še v naslednji dan je potrebno biti skoncentriran na tistega, ki ga spremljate! Ne brigajo vas toliko drugi, razen kako hitro tečejo in koliko jim že jeziki molijo ven, če sledijo vašega tekača. Vam je pomebno kako gre vašemu. Naj ima občutek, da je on edini, da ste stalno nekje zelo blizu njega in res se ne oddaljujte od njega več kot za pol ure teka. Spremljajte njegov tempo glede na pretečeno pot in porabljen čas, preračunavajte in si delajte zapiske. Vam bo mineval čas, pa še točno boste videli, kdaj mu zmanjkuje moči, kdaj gre njegova krivulja gor in podobno.
- komunikacija s tekačem naj bo prilagojena njegovemu razpoloženju in ne vašemu. Če je vam dolgčas še ne pomeni, da bi vaš tekač moral zaradi tega gofljati z vami in vas zabavati kadar se ustavi pri vas. Vi morate videti kdaj z njim govoriti in kdaj mu samo podajati potrebno.
- ne zajebajte zadeve v štartu s kakšnimi izredno hladnimi napitki da bo trpel želodec ali mu na začetku dajati sadje, da bo do cilja več v grmovju v čepečem položaju kot na trasi. Sami pogruntajte kdaj potrebuje tople napitke in kdaj hrano, kdaj je potreben večji interval kontaktov in kdaj krajši.
- za primer dežja je potrebno imeti pri roki (takoj in ne nekje v pač eni torbi v prtljažniku!!!) opremo za tek v tem vremenu in potem novo za primer, ko dež poneha. Na točno določenem mestu mora biti krema za sonce, vazelin za mednožje, obliži in podobno, kar je potrebno imeti takoj, res takoj pri roki. Dan red štartom naj bo spremljevalni avto opremljen in pripravljen na dirko, zjutraj vam bo zmanjkalo časa, pa še nervozni boste!
Pa še o trasi nekaj:
- začetek je zajebancioja po enih gričkih precej stran od jezera. Ker se skupina tekačev drži skupaj in ker je s tem tudi gneča spremljevalnih vozil, priporočam, da se v avtu določi enega, ki šofira in mu ostali niti z besedo ne najedajo koncentracije, saj je eden za volanom za tisto cesto kar dovolj, več jih pomeni samo zmedo. Drugi naj le točno pazijo na traso in kje je takač. Parkiranje prvih 20km zna biti zoprna reč, ampak se da. Pazite na lokalni promet, te Madžare že malček na Balkan vleče in niso kaj preveč strpni. Se pa promet popoldan precej umiri. Pazite, da vam v prvih 40-50km tekač ne uide iz rok. Imejte z njim usklajen način pomoči ob progi in držite se dogovora. Edini,ki lahko kaj pri tem spremeni, je on in ne spremljevalci.
- Ponoči se zadeva spremeni v toliko, da je potrebno precej gledati po tleh, da se ne zaide. Puščice so majhne, dolge od deset do petnajst centimetrov in če je moker asfalt so skoraj nevidne, drugače pa ne preveč dobro opažene. Da bi bile narisane na kakšen sprejemljiv ali logičen način, se na nadejajte. Treba je vedeti, da je tekač precej utrujen, tako da mu je potrebno precej pomagati pri iskanju oznak. Tam okoli Sofoka, blizu diskoteke, je bilo lani eno veliko gradbišče in je bilo precej zoprno. Fino je, če je v moštvu kakšen tekač ali dva in se s tekom vštric da precej pomagati. Pa še potem ponoči ni dolgčas.
- za jutranje ure, ki so okoli jezera precej hladne (od štirih pa do ene pol šestih zjutraj) je fino imeti pripravljeno dodatno oblačilo in pa morda kakšno juho ali čaj za kratek postanek za tekača. Tudi nase pomislite. Če boste v kratkih rokavih in hlačkah bo zoprno.
- glede masaže je spet odvisno od samega tekača, ponavadi je tako, da že sam pove kako in kaj, nič ni potrebno siliti.
- ko je tekač v cilju, za spremljevalca še ni konec dela, potrebno ga je dostaviti z vsemi potrebnimi aktivnostmi (okrepčilo, masaža, tuš, pregled stanja nog in celotnega organizma) do počitka. Kakšne posebne znanosti ni potrebno pri tem uporabljati, ampak se je potrebno zavedati, da je tekač opravil s progo in vas na koncu še posebej potrebuje. Za prvo silo pa priporočam da imate na cilju pri roki sendvič iz kruha ali žemlje iz bele moke ter kakšno ne preveč slano salamo (pariška ali poii je kar uredu) za prvo silo, za prvi zalogaj po kakšnih petnajst do pol ure po cilju, potem se pa že da dokaj normalno funkcionirat. Na cilju imajo pivo (brez heca, B2, B3, B6 in B12 pomagajo pri regeneraciji), ampak je brezalkoholno in preecej zoprnega okusa. Če se da, imejte za tekača in spremljevalce pivo, ki ga pijete pri nas, s seboj.

Takle bi še dodal: ker se dirka, se spremljevalci bolj ali manj tudi držijo bolj zase. Grupiranje na račun tega, da lažje prebrodimo dolgčas in čakanje na tekača, je bolj kot ne kontraproduktivno, saj se koncentracija na tekača, ki se ga spremlja, porazgubi, misli pa gredo v debate na postankih in načrtovanje debatiranja na naslednjem postanku s kolegi. Ko je dirka, je dirka in amen. Vsak zase, le če je treba pomagati, potem se gre k drugim, ostalo pa raje bodite skoncentrirani na svojega tekača. Dejansko tudi spremljevalec postane utrujen in tudi sam mora sebe poznati precej dobro. Kako in kaj jesti, kaj med delom piti in podobno. Predlagam tudi posebno predpripravo svoje torbe z oblačili, ki jih sprmejevalec potrebuje zase, naj ne bodo stvari zmešane med seboj. Predvsem se tako izogne nervozi, ki ni potrebna, se pa na taki preizkušnji kar rada hitro prikrade v moštvo.
Še enkrat za konec: spremljevalec je tisti, ki skrbi za tekača in ne obratno!

Še eno oglašanje iz Balatona. Na žalost nismo več tam, vendar spomin zaenkrat še pokriva nekaj dni nazaj.

Organizacija:

Zgleda, da se vedno pritožujem nad organizacijo, ampak to je zgolj opažanje, stanje kot sem ga sam videl. Ne morem reči, da je bila proga dobro označena, da so bile postaje dobro založene, … če pač ni bilo tako. In v to sem prepričan, da nihče, ki je bil tam, temu ne more oporekati. Najbolj me je zmotila označenost same proge. Videlo se je, da so organizatorji na vseh kritičnih točkah naredili puščice. Ampak kakšne? Ali niso mogli narediti večje? Ponoči se jih na kar nekaj mestih ni videlo, nekajkrat smo jo užgali po občutku. Ko nas je zjutraj dobil dež, so puščice v hipu zginile. Približno dva kilometra smo tekli (Lojze in Boštjan, sam sem bil na kolesu, kaj sta delala pa preostala dva v kombiju, pa bo ostalo zavito v tančico) po naši zamišljeni poti, ki se je izkazala za pravo. Ponoči smo bili na enem delu čisto izgubljeni. Počakali smo tri tekmovalce, pa nas je bilo potem 6 izgubljenih. S kolesom smo potem odšli naprej in poiskali pravo pot. Potem si pa predstavljajte, da Lojze po 20 urah, ko mu misli počasi že tavajo v cilj, naredi dodatne 4, 5 kilometrov. Pa ne zaradi svoje napake. Ta poteza, neoznačenost, se mi zdi res neopravičljiva  s strani organizatorjev. Pa če nekako še razumem slabo založenost postaj, mogoče zaradi denarja, pa tu finance ne morejo biti izgovor. Če ne bi šlo drugače, pa bi lahko potegnili kakkšen trak. Drugače pa osebje izredno prijazno, tudi ambient je bil domač. Torej minus samo označenosti.

Prehrana

Lojze je jedel in pil vsakih 15 minut. 2x je pil samo iso napitek, potem je pa menjal. 2x na uro vodo, 2x iso. Zdi se mi, da je še enkrat popil malo coca colo, to pa je od pijače vse. 2x na uro je pojedel gel, zraven malo banane ali rozin, 2x na uro pa malo čokolade (powerbar). Potem pa je dvakrat pil, jedel juho, 2x ananas iz konzerve, enkrat riž, enkrat kruh z nekim namazom, ob koncu pa kruh s sirom. Seveda je takrat spustil gel ali čokolado. Mogoče je nekajkrat tudi samo pil, ampak v večini je bilo tako. Od tablet je 3x vzel c vitamin, multivitamin, ter po moje d vitamin. 2x je zaradi bolečin vzel nalgesin, na približno 4 ure je pojedel 4 bca tablete. Masiral se ni, enkrat ga je Medo namazal z nalgesin kremo.

Zabava

Tokrat smo bili zanjo prvič prikrajšani. Sicer nas je peljal na večerjo, ampak to ni bila ena od tistih nepozabnih noči po tekmi. Lojzeta je prvič doslej resnično povilo. Pač se bliža 50im letom.

Spremljevalna ekipa

Sigurno bi se dalo kaj izboljšati in se tudi bo, glavno pa je da Lojze ni opazil nobenih napak. Smo se pa imeli kar dobro. Po mojem gre tukaj takolo: če si na tej tekmi sam, ni nobenega razmišljanja, če sta dva, je eden celo pot na kolesu, če so trije, potem eden na kolesu, eden v avtu, če so štirje, potem eden kolo, dva v avtu. V našem primeru nas je bilo na koncu pet. Potem pa pridemo do skoraj optimalne rešitve. Eden je bil na kolesu, 2 v avtu, eden (Boštjan) pa je še tekel ob Lojzetu.

OPREMA ZA ULTRAMARATON cca 24 UR

OBLAČILA IN OPREMA ZA TEK

• superge (5kom)
• nogavice(7kom)
• Cep nogavice(3kom)
• hlačke(4kom)
• kratke pajkice(2kom)
• dolge pajkice(2kom)
• dres brez rokavov(4kom)
• dres s kratkimi rokavi(4kom)
• dres z dolgimi rokavi (4kom)
• rokavčki +  rokavice (4kom)
• kapa s šildom (4kom)
• trak za glavo (2kom) + kapa navadna
• tekaški brezrokavnik (2kom)
• tekaška jakna (2kom) + vetrovka
• očala
• Polar pas, pas za čip + čip
• bidoni različnih barv in velikosti (voda, iso…)
• pas za številko (2kom) + elastika (odvisno)
• manjša brisača (4kom)
• Petzl naglavna lučka (2kom)

HRANA ZA MED TEKMO

• Accelerade, voda (20lit), Cocacola, juice
• Powergel in Accel gel (30kom)
• Powerbar in Maximum bar (20 kom)
• Frutabele razl. okusi (20 kom)
• banane, marelice in ananas iz kompota
• kruhki z namazom Philadelphia
• prosena kaša (sladka)
• pirini makaroni (slani)
• pirin zdrob (sladek)
• riž (slan)
• kruhki s puranjo salamo in sirom
• grisini s soljo, slane prestice
• juha od doma
• navadna Milka čokolada, Toblerone
• vitamini, bcaa, Endurox excel
• Enerviten sokec  (3kom)
• tabletke za prebavo

OPREMA ZA SPREMLJEVALNO VOZILO + MEDICINSKI PRIPOMOČKI ZA MED TEKOM

• kolo s torbo in močno lučko(rezervne baterije) in rdečo utripajočo zadaj (rezervna zračnica + pumpa), avto hladilnik, hladilna torba + eskimčki, navigacija, prenosni računalnik z internetno povezavo + miška + polnilec
• masažna miza, plastični stol
• zemljevidi, zemljevid in popis proge, popis okrepčevalnic, profil proge, navodila za tek, počitke, hrano…
• lepilni trak, sponke, gorilnik + dodatna kartuša, posoda, jedilni pribor, večji nož, škarje, Meglite velika baterija
• papir. rola, wc papir, toaletni robčki, vlažilni robčki
• ortoza za meča in koleno, povoji, obliži (vodoodporni in proti žuljem), igle za žulj
• Icepower gel, Icepower hot gel, Kamagel, Bepanthen plus, Linola feet krema, Just Tea tree proti komarjem, Just 30 krema za sonce, Labella, Naklofen krema, vazelin, Energy krema
• Naklofen tablete, Lekadol, Aspirin
• ročni škropilnik za vodo (2kom), goba velika, posoda za vodo s pokrovom, izolirana posoda za vodo s pipico

OPREMA ZA PO TEKU

• kratke hlače in sp. del trenirke, majica, windstoper?, spodnje perilo, kapa?, rokavice?, nogavice, šampon, brisača
• sandali
• malo denarja, mobitel
• R4 recovery

HRANA IN PIJAČA ZA DNEVE PRED IN PO TEKMI

• pirin in navaden kruh, rolada – pirina, marmelada, riž, špageti + omaka, čokolino plus, pirini kosmiči, pirin zdrob, prosena kaša, juha od doma, slano pecivo – prestice, grisini…, čokolada, banane, ananasov kompot, marelični kompot, jajca, sir, salama, namaz Philadelphia, sol, olje…
• voda (vsaj 50 lit), sokovi, Cocacola, pivo…

OSTALO

• dokumenti (pasoš, osebna izkaznica, potrdila o plačilu štartnine, rezervacija hotela, navodila…)
• denar + pas za denar
• mobitel + polnilec, fotoaparat + rez. baterije, I pod
• časopisi, knjige, karte, igre, tekaške beležke…
• oblačila, pribor za osebno higieno
• manjši nahrbtnik

Trajekt

Lojze, Medo

Na to 212 km dolgo tekaško preizkušnjo na Madžarskem smo se odpravili v četrtek. Polega Lojzeta, ki bo tekel, smo bili v ekipi še Boštjan, Medo in jaz. Nastanili smo se kakšen km stran od starta, v nekakšnih lesenih barakah, 100 metrov od jezera. Naši najbližji sosed je bil Dušan Mravlje s svojo ekipo. Z njimi smo preživeli tudi največ časa. Se odlično razumeli, ogromno so nam tudi pomagali. Obenem pa smo videli, da so naše priprave na tekmo popolnoma drugačne od njihovih. Je pa res, da je Dušan toliko bolj izkušen od Lojzeta, ter da že ve kaj mu paše.

Dušan s svojo ekipo

Potem, ko smo se namestili, usekali po prvi izmed mnogih porcij testenin, sva si z Medotam privoščila sproščujoče namakanje v prečudovitem jezeru Balaton.  Večer sva potem preživela ob računalniku, v veri, da bova lahko vzpostavila internet povezavo. Pa nama ni uspelo, tako bo moralo direktno poročanje o Lojzetovem teku počakati do Spartatlona. Petek, dan pred tekmo, je minil v počivanju. Lojze je bil, oziroma je zgledal popolnoma sproščen. Pa čeprav bo to, če mu bo uspelo, njegovih prvih 212km. Pa tudi 150…pa 100…pa90…zdi se mi, da še ni pretekel več kot 80 kilometrov. Njegova glavna želja je bila preteči, potem pa, po najbolj optimističnih računanjih priti v cilj pod 25 urami. Potem smo imeli, kot se spodobi pri profesionalnih ekipah, tudi sestanek, zaradi katerega smo zamudili začetek tekme Slovenija : ZDA. Ampak, kdo pa si upa oporekati selektorju. Pogovorili smo se kaj bo kdo delal, pogledali smo si popolnoma dodelano skripto o tekmi z nekaj  različimi zemljevidi, z opisi poti, z vrisanimi višinami, potem napisano za vsakih 15 minut kaj bo jedel, kaj bo pil, katere tablete bo vzel… Potem smo si ogledali še vso opremo, katero bomo potrebovali med jutrišnjo preizkušnjo. Skratka, vse je bilo pripravljeno na start.

Dogovor je bil, da čez dan Lojze teče sam, potem pa se mu ponoči pridružita kolesar, ter po potrebi tekač. Na srečo smo zaradi spleta okoliščin na progo takoj dali kolesarja. Kmalu smo tudi videli, da morata biti v avtu dva, kolesar pa bo ob njem 24 ur. To se je pokazalo za odlično potezo že po dobrih 20ih kilometrih, saj se po moji oceni vsaj 2 uri nismo srečali s spremstvom. Na kolesu pa smo imeli vsega dovolj, tako da je tisti najbolj vroči dve uri Lojze dobil kar je potreboval. Manjkalo nam je samo banan, ki smo jih pozabili v apartmanu. Ampak z nekaj improvizacije smo mu to spretno prikrili. Lojze nam je za primer, da ne bo mogel več, pripravil nek čuden zvarek, zraven pa še škatlico naklofenov. Oboje pa je uporabil že na 40 em kilometru (vse te kilometre govorim na približno, ker jih je bilo resnično preveč. Prav tako o Lojzetovem počutju, teku… govorim po mojih občutkih. Več o tem kaj se je dogajalo z njim pa bo Lojze gotovo napisal na Tekaškem forumu). Vse to se mi je zdelo malce čudno, ampak ga nisem nič spraševal. Tudi pozneje smo skozi tekmo ravnali tako, da smo ga čim manj obremenjevali. Če je kaj vprašal, smo mu odgovorili, če se je hotel pogovarjati, smo se pač pogovarjali, če se s čim nismo strinjali, smo mu vseeno pritrdili, če nam je česa zmanjkalo, smo to prikrili, če je bil naslednji tekač za njim samo še par minut smo bili pač tiho, če je (to je bilo samo enkrat) zgledal kot da ne bo naredil niti pet metrov več, smo mu rekli, da zgleda fantastično. Skratka, ne bom trdil, da smo ravnali pravilno, ampak vseskozi je potrebno delati tako kot on hoče, mu kaj kar bi ga za trenutek vrglo iz tira zamolčati… Pa da ne bo zgledalo, da je Lojze kakšen tiran. Ampak, pač na tako dolgi progi mu lahko čisto vsaka malenkost škoduje. Sigurno si po neprespani noči, že popolnoma izmučen, tudi bolj razdražljiv. Zakaj bi mu potem, ko si želi vodo, nekdo pa je po pomoti v vse bidone nalil juho, to tudi povedal? Daš mu iso napitek, ob naslednjem srečanju z avtom pa popraviš napako. Prav tako mu novice, da je tretji (kar bi mu sigurno dalo novih moči) ne sporočimo takoj, ampak čakamo do krize. Za vse te odločitve nismo prepričani, da so pravilne, ampak pač se je treba nekako odločiti. Pa tudi vsi vemo, da vse to delamo z dobrimi nameni, tako da nam Lojze tudi kakšne napake ne bi zameril. Lojze je tisto začetno krizo uspešno prebrodil. Tekel je po planu, pil, jedel tudi. Vročina je proti večeru popustila in počasi smo tekli v noč. Čeprav je Boštjan hotel teči z Lojzetom, pa smo se dogovorili, da morata biti vsaj dva v avtu. Eden vozi, drugi brska po zemljevidu, pripravlja hrano in pijačo. Tretji pa je na kolesu. Zgleda tako enostavno, dolgočasno. Pa je ravno nasprotno. V 24 urah nisem niti za trenutek pomislil na zaspanost, od prelepe Madžarske mi je v oči padla samo Lojzetova sotekmovalka v kopalkah.

Nekje okoli 21 ure je odstopil Dušan Mravlje. Velikodušno nam je odstopil svojo hčer Nežo, prav tako pa se je naši ekipi pridružil Bof, po mojih podatkih novinar New York Timesa. Neži se še enkrat zahvaljujem za njeno pozitivnost, ki nas je držala pokonci do konca tekme, prav tako pa tudi Bofu, ki nam je popestril nekaj nočnih uric. Še posebej pa za slike, ki nam jih je odstopil. Sam namreč nisem nič slikal, tako da je vse kar se da videti v današnjem prispevku Bofovo. Ker se je naša ekipa tako skoraj podvojila, je lahko Boštjan začel teči z Lojzetom. Čeprav je selektor kasneje govoril, da mu je bilo natežje tam okoli 40 kilometra, pa je meni zgledalo najhuje tam okoli 1 ure zjutraj. Takrat je bila nekaj minut cela cesta njegova, ko sem mu dal za vzpodbudo na telefon njegovo ženo, je kar nekaj govoril. Ampak se je kmalu rešil iz te krize.

Medo

MMMM, juha

Ananas party

Boštjan

Potem je pa do konca suvereno odtekel do cilja. Še več. Okoli 3 kilometre pred ciljem zagledam za njim nekega tekača. To mu povem, Lojze pa me popolnoma miren prosi za požirek vode, nato pa v popolnoma drugem tempu kot v zadnjih urah oddrvi naprej. Sam se vrnem nazaj, da bi se prepričal koliko je za njim, ter na našo srečo ugotovi, da je ta tekač ženska, ki teče v štafeti. Tako Lojze popolnoma sproščen odteče še tistih nekaj kilometrov in tekmo konča na tretjem mestu, s časom… 22 ur in še nekaj. Časa si nisem zapomnil, prav tako se mi ne da brskati po netu. Ampak, selektor ne bo hud. Važno, da je prišel skozi cilj. Sledile so zaslužene čestitke, počitek, večerja, hoja kot pri najhujšem pijancu, pomoč pri vstopu v avto, slabost, oteženo spanje, bolečine, pomoč pri slačenju, kopanju… Skratka vse kar dela ultra tek za tako lepega.

V cilju

To so pa leta

PS. Ne morem več pisat, potrebujem spanje, nič ne bom popravljal, napišem kaj še v naslednjih dneh. Še enkrat hvala Neži, ker nam je pomagala, pa Boflnu za slike. Lojze, mi pa se vidimo naslednjič 21.9.2010

Vest, da mami Stanki ne bom mogel povedati o današnji kraljevski etapi dokler se ji ne bom pridružil, kjerkoli že je sedaj, me je doletela nekaj kilometrov pred Trbižom. Presenetila? Niti ne. Razžalostila? Tudi ne. Mislim, da bi se strinjala z menoj, da bi bilo za njo bolje, da bi ta članek pisal leto nazaj. Pa ne gre vedno tako kot hočemo. Se bo pa končno lahko zopet zvečer vlegla pred televizijo z Jožetam, ga malo pokomandirala in zopet bosta srečna kot sta bila. Vseeeno mi misli odletavajo k njej. In v premišljevanju se že zaletim v prvi današnji vzpon na Predil. Ob meni pa moja današnja souiživača Medo, ter Šlibar. Hitro smo na vrhu, sledi kakšen kilometer spusta, potem pa nov vzpon. Tokrat na Mangart. Do njega še od zadnje ture gojim strahospoštovanje, zato sem kar malo presenečen, da vzpon sploh ni nič posebnega (obratno se mi bo zgodilo pozneje na Vršič). Je pa res, da nismo prišli do vrha. Zgleda res neverjetno, ampak glede na vse to ogrevanje zemlje in druge nebuloze, sem resnično presenečen, da nas je ustavil sneg. Pa to ne kakšna majhna količina snega. Vstop v zadnji tunel je popolnoma zasnežen, na vrhu sicer je majhna odprtina, ampak cesta je tudi naprej zasnežena. Zato nam ne preostane drugega, kot da se oblečemo, ter spustimo v Trento. Kar nekaj časa se spuščamo, se tudi ogrejemo, ampak prave, tiste napovedane vročine še ni. Za razliko od Mangarta grem na Vršič popolnoma brez skrbi, pa se zopet uštejem. Že dolgo nisem tako trpel. Najprej sem mislil, da se bom skuhal. Potem mi je kar nekajkrat zmanjkalo prestav. V glavnem, vzpon se je vlekel in vlekel. Kilometri niso šli nikamor, prav tako tudi višina. Proti koncu je malce zapihal veter, tako da se mi je razpoloženje malce izboljšalo. Vendar sem vseeno komaj pribrcal do vrha. Tam me je že čakal Medo, ampak 6 metrov dalje, kot sem zmogel priti. Kar nekaj časa sem rabil, da sem prišel k sebi. Potem pa sva že v prešernem razpoloženju čakala na Šlibarja, ki naju je v zadnjem kilometru pošteno nasmejal. Ampak tega pa tudi ta blog ne prenese. Šli smo še na kavo, potem pa je sledil še zoprn spust do avta, ki smo ga imeli v Kranjski gori. Zanimivo pa je, da je tudi na Vršiču še toliko snega.

Tura je naporna predvsem zaradi treh kar hudih vzponov. Čeprav smo vmes vozili v turističnem tempu, sem vseeno popolnoma izžet. 2550 metrov višine, 110km, 5:34.

V soboto smo se zopet odpravili v Celovec. Proga nam pač preprosto ustreza. Obenem pa gremo edino tam malce hitreje. Na naših cestah, razen kadar je z nami Lojze, se to ne zgodi prevečkrat.  Tokrat se nama z Medotam pridruži tudi Ivo. Nas je Lojze tudi določil za letošnji IM na Madžarskem. Glede na teste, ki smo jih prejšnji teden opravili na Difu. Ivo se takoj pohvali, da je lansko leto prekolesaril 240 kilometrov (od tega 90 na polovički v Podersdorfu), letos pa jih je naredil 60. Dober obet. Ne bi rekel, če bi imel toliko km v vodi. Sam imam prvič Lojzetovo Scott plasmo. Ker se letos ne misli voziti s kolesom (kot pravi Forrest Gump ga tudi ne rabi), ga je pač posodil meni, da se malce privadiva eden na drugega do Madžarske. Tudi Ivo je napredoval in dobil Medotovega Wilierja.

Seveda smo šli najprej, po trenerjevih navodilih, na kavo, potem pa počasi proti Celovcu. Parkiranje na standardnem mestu, potem pa počasi v krog. Ne čisto počasi, ampak vseeno ne tako hitro kot teden dni nazaj, tudi zaradi vetra, ki nam tokrat ni bil tako v pomoč. Nekje na polovici naju ujame Ivo, ki je kar v dobri formi glede na prevožene kilometre. Do konca potem vozimo več ali manj skupaj. Čas 2:55. Sledi nova kava, kovanje načrtov, največ pa se pogovarjamo o svojih družinah. Potem pa pohitita domov, Ivo ima na razporedu še dolgi tek, Medo pa je še na sveže zaljubljen, sam pa grem s kolesom nazaj proti domu.  Ne naprezam se preveč, saj se kar malce bojim klanca do Ljubelja. Ko smo šli tukaj nekaj let nazaj, sem komaj prisopihal čez. Danes pa imam še plasmo, na kateri mi bo sigurno zmanjkalo nekaj prestav. Pa kar gre, sicer počasi, ampak se pozna, da se v Celovcu nisem preveč naprezal. Vseeno v nekaj klancev kar pošteno piham, pa vseeno še dokaj spočit (vsaj tako mislim) prilezem na Ljubelj. Potem pa počivam do Tržiča, se dvignem do Križ, tam pa se za nekaj minut predam. Ležim v travi, z ženo bi se kar pogovarjal po telefonu, da mi le ni treba spet vstati. Potem pa le odpeketam proti domu, na srečo se vseskozi narahlo spuščam in po 155 km in 5 urah ter 40 minutah in 1805 višinskih metrov si zaželim postelje, časopisa, tuša, v resnici pa spričo slabe vesti zaradi poldnevne odsotnosti  s svojim najstarejšim izmed mnogih otrok odrolam…

Sedaj pa samo še stečem, pa tekma ne bo več prišla pod vprašaj. Poškodba mi na kolesu ne nagaja preveč, bom pa počasi probal tudi tečti. Ker mi spričo tako pogostih poškodb, v 99% na desni nogi, ne pride več na pamet kaj bi še probal, bom poskusil še z Medotovo metodo, v tekaških krogih znano kot etiopsko metodo. Ime je dobila po Nedeljku Etiopiču, ki je imel prav tako kot jaz zelo dobrih 5kg preveč, in se nikakor ni mogel uvrstiti na Olimpijske igre.Potem pa je shujšal za 7,5kg, se kot prvi na Državnem prvenstvu Etiopije uvrstil na OI v Barceloni, tam pa so ga na žalost diskvalificirali zaradi dopinga. Skratka, hujšati začnem danes, sedaj pa me že priganja žena. Letim še v Šmona po sachar torto, da bomo imeli nekaj za posladkati za po pizzi.

Danes sem po dolgem času naredil daljši kolesarski trening. Zahvala gre predvsem Petri, ki me je nagnala na kolo. Kadarkoli imam kake družinske obveznosti, se pritožujem kako bi šel na kakšen šport. Pošteno povedano pa se mi danes, ko so mi dali prosto, ni dalo. Predvsem zato, ker mi noga omogoča samo kolesarjenje, v zadnjih dneh pa je tako vetrovno, da bi bilo lažje s surfom. Pa se vseeno odpravim v moj standardni ravninski krog. Po nekaj kilometrih ugotovim, da bi bilo bolje, če grem v kakšen klanec. Tam naj ne bi tako pihalo. In se odločim za Katarino, kjer, čeprav je tako blizu mene, še nikoli nisem bil. Vzpon je na začetku dokaj položen, v zadnjih dveh kilometrih pa se kar dvigne. Na vrhu čudovit razgled. Še bom prišel. Potem pa se malo vozim po vrhu in iščem kakšno drugo pot nazaj proti Gorenjski. Pa jo po mojem mnenju ni, zato zavijem na drugo stran, proti Ljubljani. Če mi bo pasalo, bom obrnil nazaj in šel še enkrat na Katarino, drugače pa… Namesto levo proti Ljubljani peljem proti Polhovem Gradcu. Tam bom pa že. V Polhovem Gradcu ugotovim, da sem že malce pozen. Za nazaj je predaleč, naprej pa še nikoli nisem šel. V bistvu sva šla enkrat tukaj čez z Davidom, ampak on je domačin, pa mu je tukaj vse jasno. Sam vprašam nekaj ljudi, pa se mi zdi, da niso preveč zainteresirani za pomoč. Zagledam tablo za Gorenjo vas. Odlično. Vmes malce kličem naokrog, če bi bil kdo pripravljen me pobrati na gorenjski strani. Na žalost so vsi zasedeni. Bom že tam razmišljal. Saj ne bi bilo nobenega problema, ampak ponoči se mi pa res zdi nevarno. Čeprav mi je veter, klanec, predvsem pa počitek v zadnjih tednih pobral kar precej moči, se pošteno borim z nočjo. V dobri uri sem v Gorenji vasi (vmes je nekaj makadama), potem pa me čaka še, zame precej antipatičen odsek do Škofje Loke, potem pa sem že skoraj doma. 92 kilometrov, 1060 višinskih metrov. Pokrajina prečudovita. Tako blizu nas, pa tak malokrat obiskana.

Udeležbo na današnjem treningu je trener zaradi bolezni odpovedal v zadnjem trenutku. Na posteljo ga je prikovala vročina, ki jo je že v soboto s svojim početjem kar vabil v svoj dom. Dal mi je navodila, ki so na koncu pristala pri Neži, saj sem vedel, da bodo njo vsekakor bolj upoštevali kot mene. Šlo pa je za nekak test vzdržljivosti. Prvi 3km krog za ogrevanje, potem pa 2. krog 1 minuto slabše od maratonskega tempa, 3. krog 40 sekund slabše od maratonskega tempa, 4. krog 20 sekund slabše, 5. krog pa v maratonskem tempu.

Tokrat so se treninga udeležile kar tri predstavnice lepšega spola, kar napoveduje lepšo prihodnost našega kluba. Prvič se ga je udeležila tudi moja Petra. Sam sem zaradi poškodbe zopet izpustil trening in v petkovi noči prvič pod vprašaj postavil Ironman Madžarsko. Ponoči možgani delujejo popolnoma drugače. Odločili so se, da nima smisla vsak drugi teden zopet začeti trenirati pa spet nehati. Potem sem še enkrat trezno premislil in prišel do iste odločitve, nato pa poskusil še enkrat. Sicer že malce omotičen, ampak vseeno. Tako rad bi končal to tekmo, da se splača potruditi vsaj še kak mesec. Pa četudi rezultat ne bo okoli 9ur. Samo da stopim skozi cilj. Z rezultatom pa tako in tako nikoli nisem bil obremenjen.

Že na startu so se oblikovale skupine glede na tekaške možnosti. Medo je tekel v elitnem društvu junakov iz Radencev Neže in Boštjana, za njimi Blaš, Ivo in Matjaž, potem Ivotova Petra in še moja, ki je imela precej dela z Lukom. Medo se je odlično držal do zadnjih nekaj metrov, ko sta mu Neža in Boštjan ušla. Vsekakor pa je to dobra napoved za maraton, ki naj bi ga tekel nekje leta 2027. Blaš je imel danes rojstni dan. Vsi smo upali, da bo s seboj prinesel kakšno pivo, sploh ker smo bili brez trenerja, pa se ni spomnil. Ivo in Petra sta zopet dokazala, da sta vrhunsko pripravljena na veliko nagrado Ormoža, moja žena pa je za prvič pretekla 6 kilometrov, kar je tudi odlično. Še nekaj tednov, pa bomo imeli na treningu vsak svojo.

Za konec pa še misel nekega modrega možaka: Ali nismo začeli teči z namenom, da gremo malo stran od žena?

Nekaj naših članov se je udeležilo tega maratona in doseglo odlične rezultate. Boštjan Potočnik je bil s časom 2:46:41 osmi, Lojze Primožič 18. (2:56:13), David Svetličič pa 111. (3:50:03). Pri ženskah je bila Neža Mravlje , ki pravno formalno  še ni naša članica 2. s časom 2:56:10.  Še vedno tekmuje za Megašport, vendar se na vse kriplje trudimo da bi jo privabili medse. Ima že vplačan 7-dnevni polpenzion v Sredozemlju, čakamo na podpis. Zakaj je Lojze glede na svoje sposobnosti tekel povprečno pa bomo zvedeli jutri.

Tudi 12. trening je imel ženski pridih. Danes nas je s svojo prisotnostjo razveselila še Neža. Dolgo je zbirala pogum, po sobotni zmagi na Teku ob žici v mešanih trojkah z Boštjanom in Lojzetom pa ga je le našla. Upam, da ji je bilo všeč in še pride. Seveda pa prav tako Ivotova Petra, pa moja Petra, pa Lojzetova Vesna in ostale, na čelu z najnovejšo članico našega kluba Nino, ki prihaja iz Poljanske valilnice tekaških talentov.Neža je že izkušena tekačica s premnogimi kilometri v svojih nogah. Zdi se mi, da je tudi njen oče nekaj tekel. Zase. Zato smo ji za prvič dali našega najboljšega tekača (razen članov strokovnega štaba) Medota, ki jo je kar dobro izmučil. Še bolj pa ona njega. Tekli smo 6 krogov (18.4km). Plan, če sem dobro razumel naj bi bil okoli kilometer hitro, nato kilometer 15 sekund hitreje od časa na polovičnem maratonu, zadnji kilometer pa počasi. Pa zgleda, da nisem dobro dojel, ker so vsi vmes delali neke fantastične kilometrske odseke. Recimo Ivo je tekel kilometer v času 3:52 (vsekakor čestitke), to pomeni, da naj bi nekoč tekel polovični maraton s časom 4:07, kar znese okoli 1:26. Edino, če je z Lojzetom zamenjal številki, kar mu v prejšnjem življenju ni bilo tuje.  Sam sem tekel prvi odsek okoli 4:15, drugi hitrejši pa sem se probal držati malo pod 4:05. Na začetku sem se še malo boril z mojo neuničljivo pokostnico, nato pa je šlo iz kilometra v kilometer bolje. Se pa pozna, da sem zadnji mesec bolj kot ne zdravil svojo nogo, predvsem danes je večina spodnjih okončin kar malo odsotnih. Vsi člani so v vrhunski formi, vendar kaj pomaga ko nihče noče na nobeno tekmo. Mislim, da bo trener moral narediti krizni sestanek.

Končno se je na našem treningu pojavila oseba ženskega spola.  Ivotova  Petra gre tako z zlatimi črkami v anale našega kluba. Mogoče ne bo najhitrejša, mogoče ne najlepša, v vsakem primeru pa bo večno zapisana kot prva ženska, ki se je opogumila in prišla pod okrilje trde, na trenutek neizprosne Lojzetove roke.  Zaradi vnete pokostnice sem bil danes samo gledalec. Z menoj sta bila še moja vražička, ki sta bila navdušena nad tekaškim treningom. Malo sta tekla, malo ležala, se vozila z vozom, pa navijala, pa slikala. Iskreno upam, da ju v življenju čaka kakšen lepši šport od teka. Poleg Romea in Julije je bilo na standardnem krogu še 6 tekačev. Zopet ni bilo Medota, ki si vse bolj zapira vrata prvega moštva. Danes je bila na sporedu nekakšna piramida. Pa si nisem zapomnil, ker sem še iz nogometa navajen bolj enostavnih navodil. Je bilo pa približno tako: 1km počasi, 1km hitro, 1km počasi, 2km hitro, 1km počasi 3km hitro, 1km počasi, 2km hitro, 1km počasi, 1km hitro. Lojze je prinesel tudi novo tekaško opremo v kateri nas bo večina skrbela, da bodo lahko gledalci na tekmah čim dalj časa uživali ob pogledu na te prvinske barve sonca. Upam, da se bo Petra še kdaj udeležila našega teka. Je pa zanimivo, da imata z Ivotom popolnoma enak tempo. Na vsem treningu, kljub temu da je bilo treba tečti hitro, pa še hitreje, sta ves čas tekla skupaj. Mogoče le da sta startala prehitro, saj sta krog pred koncem skupaj omagala.