Ura je 20:54. Ne morem zaspati. Kaj naj počnem? TV ne pride v poštev, otroci se delajo da spijo, Petra se dela da dela…Kaj če bi nekaj napisal? Kar nekaj, samo da mine. Običajno pišem o športu. Z Ivom sva spet na zimski tekaški ligi, ki se odvija vsako sredo. Kaj bi pisal spet o tem, lahko samo skopiram lanjske prispevke. Snega ni, kaj potem. Pa poskusimo. S Petro sva kupila nov avto. Star. Tak moderen. Najin. Čez 5 let, če bo vse po sreči. Pri prejšnjem sva takoj naletela na problem. Zgubila sva namreč ključ. Moderen zakon. Ko kaj zgubim, sva zgubila. In sva sedaj naredila plan. En ključ gre v posodico, ta posodica v skrinjico, ta skrinjica v skrinjo, ta skrinja v omaro, ta omara v sobo, ključ od te sobe v posodico, ta posodica v skrinjico, ta skrinjica v skrinjo, naprej boste pa že sami vedeli. Operirava samo z enim ključem. In da ne pride do neljubih dogodkov, kot je vsakodnevno iskanje, sva se odločila da gre ključ vsakič, ko pride domov, na varno v točno določen predal. In delam na tem. Se trudim. Včeraj mogoče za malenkost preveč. Zjutraj je bilo še vse lepo. Z avtom sem šel v službo, opravljal delo običajnega uradnika. In počasi začel razmišljati kam med malico. Pa me pokliče oče. Če greva pogledat mojo mlajšo, ki je bolana doma. ”Seveda grem, pridi me iskat.” Odpeljeva se domov. Z očetovim avtomobilom. Izredno pomemben podatek.  Nekaj poljubčkov, pa kako si ti, kako sem jaz. Potem pa se po nesreči primem za žep in otipam ključ. Joj, spet ga nisem dal v predal. Zopet bom kregan. Na brzino, skoraj hinavsko ga ne da bi me kdo opazil potisnem v predal. In grem z očetom nazaj v službo. Okoli 16 ure, zadovoljen, ker sem en delovni dan bližje upokojitvi, stopim k avtu. Tipam po žepih, riti, obrazu, avtu. Ključa nikjer. Na predal se še ne spomnim. Seveda grem nazaj v pisarno. Mogoče je pa tam. Je bil že nekajkrat. Malo že nejevoljen.

Ups telefon zvoni. Šefica. Nehati moram.

 

Začetek letošnje zime je tako bogat s snegom, da lahko že sedaj načrtujem ture, na katere običajno do aprila niti pomislil nisem. Snega je na pretek, definitivno ga odkar sem začel smučati, nikoli ni bilo toliko pred januarjem. Letos pa je ostalo tudi nekaj dopusta, zato lahko lep dan brez slabe volje izkoristim za obisk hribov. Z Urošem tokrat nimava veliko dilem pri izbiri cilja. Hitro sva pri Velikem Draškem vrhu. Uroš na njem še ni bil, čeprav sva bila kako leto nazaj blizu vrha, pa se meni ni več dalo hoditi in sva obrnila. Tokrat imava za sabo že nekaj tur, tako da kondicija ni vprašljiva. Kljub vsemu, pa naj se razburja kdor koli hoče, Velik Draški vrh ni tako blizu. V vsakem primeru nas pri spustu čaka zopet zoprn vzpon. Ne v tehničnem smislu, ampak res se ti ne da več. Pa če greš nazaj čez Srenjski preval, ali po tekaški progi, ali od Konjščice čez gozd proti Rudnem polju, nikjer ti ne uide nekaj vzpona. Mi moderni turni smučarji pa smo navajeni, ko daš na vrhu pse v nahrbtnik, je to to od hoje. Čaka te samo še spust. Od vseh tur, ki sem jih do sedaj naredil, se res ne spomnim, kdaj je bilo potrebno pri spustu uporabljati pse. Vem, da se tega ne da ogniti pri vzponu na Kanjavec, drugega se ne spomnim.

Začetek po tekaški progi

Kot običajno, imamo tudi tokrat vprašanje kako najlažje, najhitreje priti do Jezerc. Možnosti je ogromno. Lahko gremo na Viševnik in dol čez Srenjski preval, ali se spustimo po Južni  grapi, lahko se vzpnemo do smučišča in potem skozi gozd do Konjščice. Tokrat zberemo tekaško progo. Uroš kot vesten analitik ugotovi, da je po tekaški progi 50 višinskih metrov spusta. Da gremo brez psov. Z nama je še Šparovec, moj prijatelj iz časov, ko sva imela oba še lepe, ne vem če sem lepše kdaj videl, kostanjeve lase. Danes imam sam frizuro George Clooneya, Šparovec pa model avstralskih surferjev, tisto frizuro s svetlimi prameni, ter visoko trajno (Patrick Swayzee-Peklenski val). Že v avtu mu omenim, da gremo do Konjščice brez psov, prosto tehniko. Ker ima poleg Zlatega delfinčka v surfanju tudi Plaketo Petre Majdič v smučarskih tekih, sva šla z Urošem kar naprej, da naju ne bo preveč čakal. Potem ga pa ni bilo od nikjer. Dobili smo se šele malo pred Konjščico. Midva popolnoma spočita, ker sva se pač večino časa spuščala, Blaž pa že dodobra utrujen, ker naju je s psi na smučeh celo pot lovil, pa mu ni nikamor šlo. Ah, izkušnje.

Konjščica

Konjščica kot vedno lepa, nekako mistična. Meni osebno definitivno najlepša planina. Tokrat popoln mir. Edino partizani so imeli, kot smo pozneje videli, za kočami neko vajo. Šparovec jih je opazil šele, ko so ga začeli ogovarjati. Je rekel, da je mislil, da so smrekice. In res, če pogledate na zgornjo sliko, se morate resnično potruditi, da najdete 20 ljudi (namig; med drugo in tretjo kočo).

Pričakovali smo, in tudi napovedan je bil mrzel dan. Pa je bilo ravno nasprotno. Izredno vroče, s tem da je včasih malce zapihalo. Drugače pa brez oblačka ves dan. Šparovec in Uroš sta že na Konjščici samo v majici. Jaz v majici in velurju. Tako kot vedno, neodvisno od temperatur. In ni variante, da se kdaj slečem ali oblečem. Samo na vrhu si nadenem še bundo, ki jo pozneje slečem. Moja kolega pa… Spomnim se, da sem 7 let nazaj na Triglav peljal Petro. In se je tokrat preoblekla, da si res nisem predstavljal, da se katera ženska lahko večkrat preobleče. Pa verjetno drži. Ženska se ne more, gospoda ob meni pa lahko. Na koncu sta bila že tako usklajena, da sta se hkrati slekla, se drla kako je vroče, potem čez 6 metrov zopet oblekla in tako naprej. Visoke temperature so tudi razlog, da nas že takoj ob prihodu na Jezerce pozdravi bobnenje plazu z Malega Draškega vrha. Zjutraj opazimo štiri plazove, trem pa smo tudi priča. Ob povratku je ob stenah Malega Draškega vsaj 10 ostankov plazov. Eden je šel celo po grapi na Srenjski preval.

Če je že Konjščica lepa, kaj potem reči o Jezercih? Kotanja, velika za nekaj nogometnih igrišč, lepo umeščena med Ablanco, Veliki Draški vrh, Mali Draški vrh in Viševnik. Voha se tišina, okoli pa 2-tisočaki, ometeni z neko belo snovjo. Ne vem, lahko samo stojiš, gledaš naokoli in se sprašuješ, je to sploh možno?

Smučina je potegnjena. Obnašamo se kot pred 15-imi leti. Kljub temu, da še nismo bili na nobenem vrhu, točno vemo kam bomo potem šli. Vsi se strinjamo, da smo zamudili dobro smuko z Viševnika. In, da bo zavoljo plazov pozneje prenevarno iti čez Srenjski preval. Torej nam preostane samo povratek na Konjščico. Vendar pa bomo potem, ko odsmučamo z Velikega Draškega vrha odšli še na Ablanco, potem pa mogoče še na Mesnovo glavo in Močile. Seveda smo potem komaj prišli do Velikega Draškega vrha. Pa nas ne bo izučilo. Že takoj naslednjo turo bomo zopet razglabljali o tem, kam vse bomo šli. Pa saj je tudi v tem čar. Ture so dolge, politika ni zanimiva, vremena je hitro dovolj, potem pa je treba nekaj govoriti. Vseskozi imamo potegnjeno smučino. Že takoj pa vidimo, da so tukaj zaključili sezono pršiča. Kak dan smo prepozni ali prezgodnji. Vsi utihnemo, prelepo je da bi govorili.

Ablanca

Pred Studorskim prevalom nas pot vodi v desno proti našem cilju. Tam se tudi konča smučina. Koliko le-ta olajša delo posamezniku se vidi, ko po nekaj metri vsi trije stojimo na mestu in se gledamo. Pogledi govorijo: ”Boš ti, ja pojdi ti, jaz res ne morem.”  Sneg je težek, na vrhu se dela skorjica in vsak korak je napor. Pa saj zato smo tu. Ta del mi je posebno pri srcu. Dokaj položno, pa veliko dolinic. Prečimo v desno in po nekaj minutah pridemo do strehe Velikega Draškega vrha. Zgleda tako blizu, pa je tako daleč. Vse se melje pod nogami. Spet drugje popolnoma trdo. Smuči ne tečejo tako kot bi mi hoteli. Da samo hodiš, porivaš naprej in misliš na kar hočeš. Kdaj je treba previdno stopiti, potem ti zdrsne, nato se ugrezne in tako dalje.  Pa ni to neko tarnanje, to so dejstva. Smo pa ves dan sami, razen tistih smrekic, razgledi so veličastni. Ampak se res vleče. Pa je tudi tega vzpona konec. Na vrhu malce piha, pa ni sile.

Šparovec v zadnjem delu

Uroš

Šparovec je boljši smučar od Uroša in še boljši od mene. Postane mrzlo, zato se zmenimo, da se z Urošem spustiva do kraja s toplejšim podnebjem in ga tam počakava. Hitro ugotoviva, da je gledano od zgoraj levo nadležna kloža, desno pa obvladljiva kloža. Saj smučati se da brez problema, ni pa posebnega užitka. Spodaj na izravnavi popadava na tla in čakava. Tiho. Potem še malo čakava. Tiho. Potem pa se že začneva gledati in spraševati, pa kje je. Spomniva se, da si je sposodil smuči in je možno, da ne more vpeti pancerjev. In spet čakava. Potem ugotoviva, da tudi če je kaj narobe, nihče ne more iti nazaj gor pogledati kaj je z njim. Telefon ne dela, klici zaidejo nekje za Tošč, njega pa ni. Naju pa tudi ne. Leživa. Potem pa le zavriska in začne s spustom. Tam, kje je bila za naju nadležna kloža. Je pa res, da ima Šparovec skakalne smuče. Prirejene za velikanko. ”Kje si bil toliko časa?” ”Ja nehalo je pihati, pa sem si enega zvil.” Logično.

Do Jezerc je sneg boljši. Ni več klože. Čuti se, da je tu nekoč bil pršič. Vseeno uživamo. Vsak si izbire svojo linijo, prostora je dovolj. Sledi sestanek. Zaradi plazov Srenjski preval odpade. Torej Konjščica, tam se bomo pa naprej odločili. Seveda o Ablanci, Močilih ali Mesnovi glavi ni več govora. Ablanca je brez snega, bi bil vzpon pretežak tudi če bi bili spočiti. Na ostale dva se nam pa ne da. Pot do Konjščice poteka potem skozi gozdiček. Tam je smuka nadvse prijetna. Sledi prva večja pavza. Sonček, tišina. In odločitev, da do avta ne gremo po isti poti kot smo prišli, po tekaški progi, ampak čez gozd po najbližji poti. Saj imamo vsi radi turno smuko, ampak v takem trenutku si je res težko zopet nadeti pse in zagristi v klanec. Saj potem vse pozabiš, ampak takrat pa se malenkost zasmiliš samemu sebi.

Zakaj smo pa potem zavili proti Plesišču in naredili skoraj 400 višinskih metrov, ter kaj se je potem dogajalo, je pa zgodba, ki jo lahko reši le pokojni Rugelj. Je bila pa smuka s Plesišča najboljša v tem dnevu, deležni smo bili tudi pršiča. Spustili smo se navzdol skozi gozd, potem pa pred skalnim skokom zavili levo do strme dolinice, po kateri gre pot na Viševnik. Še po smučišču in…

Plesišče, v ozadju Velik Draški vrh

Kot komarji poleti

 

Debeli vrh je skoraj 2000 metrov visoka gora, ki se sramežljivo skriva med Draškima vrhovoma, Viševnikom, Selišnikoma na levi strani in Brdi, Mrežcami, Debelo pečjo na desni strani. Ker nisem domačin ali pa pogostejši obiskovalec pokljuških prostranstev, težko zatrdim, da se ga z Rudnega polja sploh ne vidi. Midva ga nisva. Na celem popotovanju sva ga zagledala samo enkrat, nekje na sredi poti. Še ko sva bila le streljaj oddaljena od vrha, nisva vedela, da je to to. Čeprav, ko ga vidiš samega, niti ni tako majhen. Niti ne bi imel takega imena,če ga ne bi bilo nič skupaj. Ali pa nas z imenom poskušajo zavesti. Podobno je z imenom Veliki vrh, tako najin cilj poimenujejo na nekaterih zemljevidih. Ker pa tudi posebno velik ni. Je pa resnično kot neki jurček. Tako ime bi moral imeti. Spretno se ti izmika, skriva in resnično se je treba potruditi, da ga dobiš. Seveda pa je potem vse iskanje poplačano.

Običajno z Urošem potrebujeva več korespodence, da zediniva najine želje in potrebe. Tokrat sva bila v nekaj minutah pri Debelem vrhu. Snega v okolici ni v izobilju. V poštev so nama prišle Karavanke, zimzelena Zelenica, Kotovo sedlo ter Pokljuka. Zelenica je takoj izpadla. Vzela sva namreč dopust, Zelenica pa je kot najbližja tisti običajni cilj, ko nimamo preveč časa. In definitivno največkrat na jedilnem listu. Pogled na Karavanke mi je takoj vzel voljo za smučanjem. Do Kotovega sedla in Pokljuke pač ne vidiva, zato sva imela finalista. V Tamarju je običajno tema, midva pa sva si želela sonce. Zato je ostala samo še Pokljuka in posledično Debeli vrh na katerem še nisva bila. Vreme in navigacijo je takoj prevzel Uroš. V tem je resnično najboljši in zato ga tudi imamo. Zakaj imamo mene, še ne vemo.

Ob vožnji proti Pokljuki je pogled na južna pobočja Karavank izredno klavrn. Ne predstavljava si kako bo  s snegom na Pokljuki. Operirava s tistimi klasičnimi besedami:”Pa saj vseeno, tudi če ni snega, glavno da sva na zraku.” Oba veva, da so to laži ampak se bolje počutiva. Šele nekaj čez deveto uro parkirava na Rudnem polju. Okoli 200 metrov pred parkiriščem, malo za vojašnico. Snega le za vzorec.

Uroš takoj začne plodno sodelovanje s svojo uro. Resnično ga moram pohvaliti. Orientacija je zelo zahtevna. Sploh do Debelega vrha z Rudnega polja. Po mojem mnenju bi ga lažje zadela če bi šla okoli Viševnika mimo Selišnika. Od tam je sigurno viden. Ali z druge strani, čez Lipanco. Tukaj pa je ugnezden med dominantne vrhove okoli Viševnika in tiste malo manj vidne do Debele peči. Že po nekaj metrih nama je jasno, da brez GPS sledi, ter smučin predhodnikov, ki so bili tukaj kak dan nazaj, za naju ne bi bilo kruha. Uroš pravilno ugotovi, da bi se že drl na njega. Kako se ne bi? Vse je isto, vsa drevesa so enaka. Kot bi bil v kaki grozljivki. Če bi bil sam, sploh ne bi znal pojasniti kje me iskati. Ker veliko berem, mi je dobro znan podatek, da je Henryk Sienkiewitz tukaj dobil idejo za svoj roman V puščavi in goščavi.

Po uri hoje se gozd začne redčiti. Prepričana sva, da bova zagledala Debeli vrh. Pa ga ne. Še bo treba počakati. Izredno počasna sva. Pa saj se nama nikamor ne mudi. To je prva prava letošnja tura, izkoristit je potrebno vsak korak. Uživava. To je draž turne smuke. Spust je samo modni dodatek. Če boš trpel v dostopih in iskal uživaške spuste, potem to ne bo šport zate. Čaka naju nešteto kotanj, dolinic. Če sva uro nazaj igrala v grozljivki, sva zdaj glavna akterja v pravljici. Sama sva, tako kot ves dan. Vse okoli je zabasano, tukaj pa sonce. Iz ene kotanje v drugo in tako dalje. Res zanimivo. Takih oblik ni drugje po Sloveniji, oziroma še nismo bili tam.

Vrh se bliža po uri. V vidnem polju ga še ni. Sonce pripeka. Uroš nekaj časa hodi brez majice. Pa slike niso za objave. Mogoče to stran prebira kakšna starejša ženska, in te slike bi lahko predstavljale določene težave za njihov kardiovaskularni sistem. Na levi strani se odpre pogled na Viševnik, Draška vrhova in ostale lepotce. Res lepo. Sploh ko gledava proti Karavankam, pa Kamniškim vidiva, da je bila izbira prava.

Še ko sva na vrhu, nisva prepričana ali to sploh je vrh. Čeprav višje ne moreva, kar pomeni, da mogoče le stojiva na Debelem vrhu. Ali Velikem vrhu. Pa saj je vseeno. Glavno, da nama je lepo, imena so popolnoma nepomembna. Najprej določiva nadaljni potek tekme. Imava nekaj možnosti. Prva je spust proti Selišniku, pa gor proti Draškemu robu, ter za Viševnikom nazaj. Druga je spust po isti smeri. Najbolj pošteno je glasovanje. Uroš je za spust po smeri vzpona, ostali trije smo za spust proti Selišniku. Zato gremo nazaj po isti poti.

Prvih 200 višincev je fantastičnih. Ravno prav odjenjano na trdi podlagi. Snega ogromno. Potem pa se začne bitka z gozdom. Sam še v najboljših časih nisem zavidanja vreden smučar. Nasprotnik nikoli ne ve, v katero smer bom zavil. Sedaj, ko imam pa težave s kolenom, pa s kakšnim zavojem presenetim tudi samega sebe. Tudi, ko ne boli ne veš kam bo šel tisti nesrečni sklep. Ko po nekaj metrih tako padem, da skoraj poderem Viševnik, pa začne težave povzročati še samozavest. Teren pa sedaj zopet v puščavi in goščavi. S tem, da je premraz, da bi bila puščava. Uroš se zopet žrtvuje. Skoraj ne verjamem, da se je v življenju toliko žrtvoval kot danes. Mogoče mu celo zapaše. Ker je teren izredno neprehoden naredi nekaj  zavojev, potem pa grem šele sam naprej. Pogoji za smuko so še vedno dobri. Glede na teren. Tukaj nikoli ne bomo naredili 100 zavojev, kot na Begunjščici. Pa tudi če zapade 5 metrov snega. Stalna bitka z drevesi. Ker imam na voljo še 250 besed moram še nekaj opaziti, čerpav sem sigurno že večkrat. Ni mi jasno kako je lahko ta spust označen kot lahek. Ne predstavljam si nekega normalnega vpeljevanja novinca v turno smuko? Kam naj ga najprej peljem? Na Debeli vrh? Se strinjam, do kakšnega težjega padca težko pride, ampak da bi novinec tukaj naredil 10 zavojev, si pa težko predstavljam.

Nekako prismučava, preštamfava do Rudnega polja. Danes, ko v miru premlevam včerajšnje dogodke, bi šel takoj nazaj. Tisti del okoli Viševnika je mogoče preobljuden, vsi rinejo tja. Le streljaj od njega pa nas čaka samota, raziskovanje. Res, da težko rečeš, da si se nasmučal, ampak turna smuka je pa nepozabna.

Običajno budilka ne potrebuje toliko časa. Danes pa se je resnično morala potruditi. Nekaj časa mi ni bilo jasno kaj želi. Za službo, pa če si jo še tako želim, je bilo absolutno prezgodaj. Tečem, za kar gre zahvala kolenu, že dolgo ne. Le kaj potem hoče od mene? V soboto. O bog, turnosmučarska sezona se je začela. Zopet vse sobote brez spanja. Komaj čakam, da zopet pride pomlad. Človek lahko vsaj spi.

Še ves omotičen, se potem ko ugotovim, da ni nikogar komur bi se lahko smilil, oblečem, ter po ustaljeni navadi na terasi preverim temperaturo. Danes bo še kako pomembna. Šlibar je kak dan prej prišel na dan, čeprav je bila takrat že noč, zato tudi take ideje, da bi lahko odšli na Zvoh. Turno. Naj že takoj povem, da smuka z Zvoha ne spada med klasične turne smuke. Predvsem zaradi spusta, ki poteka predvsem po smučišču, ki je skoraj vedno spluženo. Šlibar pa ne bi bil Šlibar, če se za ciljem, ki ga imamo, ne bi skrivala vejica, za katero se skriva tisti pomembnejši del. In tokrat je ta v delu, da bi šli pred smuko s kolesom do Krvavca. Takoj sem za, čeprav ne vem pravega razloga, na svojo stran pa pridobim tudi Iva. Nekaj čez 6-to uro zjutraj pijemo kavo v nekem lokalu v Cerkljah. Ki je nabito poln. Zgleda kot laž, ampak resnično so vse mize zasedene. Smo pa med redkimi, ki pijemo kavo. Ostali pijejo pivo. Neverjetno.

Ima pa naša zgodba, tako kot skoraj vsaka, tudi pomanjkljivost. Pošteno bi bilo, če že gremo s kolesom do Krvavca, ter potem na smuči, da bi te tudi tovorili. Pa je prevladala pamet, če je že ostalo neumno. Najprej gremo z avti do zgornje postaje kabinske žičnice. Vsi smo dobro oblečeni. Predvsem spust bo glede mrazu najtežji. Sam imam na nogah tri sloje oblačil. Zgoraj podobno. Tudi Ivo in Šlibar sta dobro oblečena. Počasi se spuščamo. Cesta je mokra. Tam nekje okrog Ambroža pridemo v meglo. Prsti na rokah in nogah najbolj trpijo, ampak saj smo to sami hoteli. Spodaj se na hitro uredimo. Premrzlo je, da bi se preveč zadrževali. Sledi meni osebno najtežji vzpon v Sloveniji. Nikoli ga nisem vzljubil. Res pa, da mu ne dam preveč priložnosti. Na srečo smo vsaj na gorskih kolesih. Ne bi rad užalil ljubitelje gorskih koles, ampak razlika med njimi in cestnimi kolesi je očitna. Medtem ko s cestnim, če nisi ravno v vrhu kolesarstva, kljub počasni vožnji ne moreš uživati, je z gorskim obratno. Če imaš voljo in čas, prestaviš, pelješ počasneje. Danes sem celo ugotovil, da se lahko tudi pogovarjaš.

Na vrhu kolesa romajo v avto. Vzamemo smuči, mislim, da gremo naprej vsi v istih cunjah. Kakih sto metrov pred nami zagledam Gregoriča, ki se v drugo vzpenja proti Zvohu. Šlibar je šel že naprej, Ivo ima tehnične težave, sam pa grem počasi z Urošem proti drugem današnjem cilju. Vreme ni ravno presežek. Ampak ne moremo biti zahtevni na prvih turah. Pot do Zvoha ne bi posebno opazoval. Klasika. Mešajo se oblaki, pa megla, tudi kak žarek si izbori pot. Na vrhu gre Šlibar takoj navzdol, Gregoriču se mudi na randi, sam pa počakam Iva. Z njim naredim nekaj zavojev, potem pa se tudi midva ločiva. Smuka ni nič posebnega. Vse skupaj pa je bilo posebno. Tudi družabni dogodek s kulturnimi dodatki pri Rozki je dal pečat današnjemu dnevu.

Storžič po progi”vertikal kilometra”

Saturday , 2, September 2017 Comments Off on Storžič po progi”vertikal kilometra”

Ivo je eden zadnjih Mohikancev, ki ga lahko skoraj vedno prepričam, prisilim, da gre z mano v hribe. Ker pa imam zametek vesti, se običajno potrudim, da mu ponudim vsaj nekaj možnosti. Zmenjena sva za popoldanski Storžič. Seveda se vedno bolje počuti v hribih, saj tudi več hodi, ampak ker še ni povsem na ti z gorami, vedno izbiram nekoliko lažje variante. Na pladnju mu ponudim Storžič čez Kališče mimo Bolnice Košuta,  zatem klasiko čez Kališče, ter progo, kjer se odvija tekma Storžič vertikal kilometer. Nič mu nisem omenjal svoje želje, samo telepatsko sem ga usmerjal k pravilni odločitvi. Greva po progi Storžič vertikal kilometer. To je relativno nova disciplina. Pomeni, da se preteče, prehodi, preplazi 1000 višinskih metrov v čim krajši razdalji. K nam sta jo prinesli legendi tekaških gorskih preizkušenj Nejc Kuhar in Matjaž Mikloša Majk. Prvič je bila tekma organizirana leta 2012. Če strava ne laže se v 2.1 km vzdignemo za 1000 metrov, kar pomeni da je povprečni naklon vrtoglavih 47%.

Tu levo

Ne levo, ne desno, naravnost

Prebereva opise, Ivo me pobere pred službo in malo pred 16 uro sva v Bašlju pri Športno turističnem društvu Belica. Ob košarkarskem in nogometnem igrišču. Ugotoviva, da izhodišče ni pravilno. Čez nekaj minut parkirava ob poti, ki pelje mimo bolnice Košuta. Oba razen mene sva prvič tudi, zato sva že ob prvi tabli izgubljena. Ko zavijeva proti planini Javornik se mi še zdi, da sva na pravi poti, ko pa stojiva ob cerkvi Sv. Lovrenca, pa sem prepričan, da sva za danes končala z ”vertikal kilometrom”. Ker sva prišla na izlet, s tem nimava problema. Greva proti Storžiču, nekje bova že prišla gor. Vseeno iščeva klopco na 1030 m nadmorske višine, kjer bi se moral začeti start tekme. Ker je tekma pač ”vertikal kilometer”, je logično, da se ne konča na Storžiču. Cilj je na malem Storžiču. Ivo je danes v formi, zato vseskozi capljam za njim. Ne hitiva, večkrat gledava na uri, telefon, da bi našla pravo pot. Na razpotju, kjer greš lahko proti Kališču ali planini Javornik, neoznačena stezica pa pelje naravnost navzgor, pomisliva da bi lahko bila na pravi poti. Sploh, ko prideva do klopic, ki jih poznava iz zapisa s tekme. Tu se pot postavi na glavo. In tako je vse do stika z grebenom. Pot je dobro vidna. Nekaj časa se hodi po strmih travah. Ravno trave znajo biti ob dežju ali po izredno nevarne za zdrs. Na grebenu končno prideva na skalni teren. Do tu sem kar malo trpel. Ne vem zakaj, mogoče služba, kaj pa vem. Tu pa oživim. Ivo pa ravno obratno, prej preveč živ, zdaj pa v rahlem padcu. Moti ga tudi močan veter. Mene pa nič več. Povsem sama sva, na grebenu kjer je potrebno poprijeti kakšno skalo. Še vedno pa je strmo. Ne predstavljam si kako mora biti na tekmi. Tu se ustavljava, slikava. Pa kljub temu ne hodiva ravno počasi. Če bi na tekmi poskušal kaj teči, bi se znalo zgoditi, da bi se kje usedel ob pot, dvignil belo zastavo in poklical Petro, da me pobere. Mislim, da je najboljši Kuharjev čas tam okoli 34 minut. Najin 1:30. Gledava pozitivno. Midva imava več rezerve kot Kuhar. Do vrha Storžiča je še nekaj minut hoje. Na žalost je veter vedno močnejši. Na vrhu se ne zadrživa predolgo. Še slikati se ne da zavoljo vetra. Ivu ponudim spust čez Kališče, kjer naju čaka kava ali pa po zahodni grapi do Javornikove planine. Izbere seveda kavo. Previdno se spustiva do Bašeljskega prevala. Prav čuti se, da se bliža noč. Meni najljubši trenutki. Ko se poslavlja dan. Skočim še na Bašeljski vrh, Ivo pa gre v kočo naročiti kavo. Do vrha je od Bašeljskega prevala samo nekaj minut, po drugi strani pa se potem hitro pride do Koče na Kališču. Oskrbnika ni, pustil pa je sporočilo, da pride kmalu. In res je hitro nazaj. V miru popijemo kavo, potem pa naju čaka še spust do avta. Sedaj greva mimo Bolnice Košuta. Pa jo nekako zgrešiva. Ne vem kje. In kako. Mogoče sva šla v temi nekaj metrov mimo. Ampak potem pride do vprašaja tudi, če sva na pravi poti. Drži, da smo razvajeni. Ampak, ne predstavljam si kaj bi brez novodobnih ur. Točno ti pokaže kje si začel in se je potem  lažje vrniti na izhodišče.

Ferata Prestreljenik

Monday , 28, August 2017 Comments Off on Ferata Prestreljenik

Kuj železo dokler je vroče, je nekoč dejala moja žena. Ker pač nisem moški, ki bi mu bile tehnične lastnosti prirojene, priučene, možno pa da imam kako drugo dobro lastnost, se mi ne sanja preveč, kaj naj bi to pomenilo. Zna pa biti, da bi ta pregovor lahko bil pravilno uporabljen v tem zapisu. Moj zlati Luka, ki ga v zapisih ni velikokrat opaziti, ker ni outdoor made, se je čudežno navdušil nad plezanjem. Priložnost sem pograbil z obema rokama. Po petkovem plezanju na Šmarni gori si je zaželel še. Kaj mu lahko ponudim, seveda ob mojih omejenih plezalnih sposobnostih? Brskam, iščem, berem, kličem. In kot je običajno, če si dovolj vztrajen, če se ne predaš, se ti vrata sama odprejo.

Sredi tedna je Petra po vztrajnem mučenju z moje strani privolila, da v nedeljo odideva v hribe. Kolebava med dvema možnostima, ali po slovenski smeri, ali pa od bivaka Nogara na Mangart.  Skušam jo prepričati, da bi odšla na Mangrtsko sedlo prespati. Pa se ne da. Vmes se s svojo željo vključi tudi Luka, in ko premlevam že stoto možnost kako bi vse zadovoljil, moram pa egoistično priznati, da malo skorjice pa mora ostati tudi zame, mi v oči butne napis nova ferata na Kaninu, težavnost A.  To je to. Hitro v knjižnico po vso možno literaturo, internet dela na polno, in hitro je izlet na dlani. Družinsko gremo na Kanin. Še z Zojo. Vsi so za. In ko skoraj že sedimo v avtu, kot običajno zakompliciram situacijo. Tako kot ima moje skrbno načrtovanje tur sigurno kakšno prednost, pa ima tudi pomankljivosti. In glavna je v tem, da če prebereš vse dostopne vire, ni vrag da boš naletel na kakega, ki te skuša prepričati, da mogoče pa tura ni zate. Največji problem je definitvno Zoja. Je najmlajša, najbolj živa, na žalost je po meni dobila sposobnost, da bo vedno in povsod padla, se v kaj zadela, ji bo kaj padlo iz rok… In ko gledamo filmček s ferate, gospod na koncu prijazno opozori, da sestop s Prestreljenikovega okna zaradi krušljive police ni za otroke. Kaj sedaj? S Petro razmišljava, si večkrat premisliva. Ona je mogoče preveč optimist, jaz bolj pesimist kar se tiče hribov. Preveč je nesreč. Že tako smo velikokrat pomankljivo oblečeni, pripravljeni. Na koncu se zediniva, da gremo po ferati do konca. Če bo spust prezahteven, gremo nazaj po isti poti.

Naslednji problem je oprema. Samovarovalnega kompleta nimamo, pasov nimamo. Poznam samo dva alpinista, Sandija in Aleša, od tega je Aleš še pripravnik. Zberem 4 čelade, 4 pasove, 1 samovarovalni komplet, ter 4 gurtne (plezalne zanke). Zoja tako dobi samovarovalni komplet, Luka in jaz 2 gurtni, Petra bo brez. Šala. S Petro bova imela vsak po eno gurtno.

Na strani Kanina skušam najti vozni red. Nikakor ga ne najdem. Dobim samo nek zapis, da vozi gondola vsako polno uro med 8:00 in 17:00. Temu primerno startamo ob 6:45, da ujamemo tisto ob 9 uri. Potem zvemo, da gondole vozijo stalno med 8:00 in 17:00. Sicer lahko, da sem spregledal ta podatek. Če ne, bi bilo res lahko objavljeno. Vožnja traja 40 minut. Izredno vroče je, najraje bi vrata odprli na stežaj. Vsi smo prvič na Kaninu. Meni je čudovito, ampak to ni nek podatek, saj mi je povsod nad 882 metri. Takoj se opremimo, da so nahrbtniki lažji. Ferata poteka po južnem, zahodnem, vzhodnem ali pa po severnem pobočju Prestreljenika. Direktno nad žičnico. Do vstopa je kakih 20 minut hoje.

 

Potem pa se začne. Še prej najmlajša intravenozno prejmeta sladkorni doping. Luka, kot izkušen gornik Zoji nazorno pokaže uporabo samovarovalnega kompleta. Pot je odlično zavarovana, tako da smo vseskozi pripeti. Popolnoma nikamor se nam ne mudi. Malokrat vsi štirje skupno tako uživamo. Vzpona ni preveč. Oziroma ga sploh ni čutiti. Mogoče malenkost težji je del na začetku, ko je potrebno prestopiti okoli skale, ter del ko se strmo vzpneš malo pred koncem. Drugače pa res dober šolski poligon. Škoda ker je tako visoko, beri gondola je tako draga. Vsaj za nas.

Težko je sedaj realno oceniti težavnost ferate. Tisti, ki hodi po feratah, dobro ve kaj pomeni težavnost A. Tisti, ki gre prvič, pa naj ve, da tudi te, sicer lahke ocene ni za podcenjevati. Ferata se konča pri Prestreljeniškem oknu. Sledi še zoprn spust po melišču do izhodišču. Ta del je resnično najtežji. Pozneje, ko razmišljam. Mogoče bi bilo bolje iti v smeri urinega kazalca. Samo potem nas čaka ta vzpon po melišču navzgor, ki je prav tako zelo utrujajoč. Ne vem, vsak se bo sam odločil. Pri povratku se vržemo še v Rabeljsko jezero. Tudi tu smo prvič, pa prav tako navdušeni. Nobenega turizma. Ne vem koliko kotičkov v današnjih časih obstaja, da ležimo na plaži, za povrh peščeni, pa da nikjer ne vidimo hotela ali vsaj gostinskega lokala.

 

Očitno se je po zgledu na Avstrijo in Italijo tudi pri nas začel razcvet ferat. Sicer kako desetletje za njimi, ampak… Prva svetovna vojna je ”zaslužna” za ime ferata. Italijanski in avstro-ogrski vojaki so v namene dostopa do raznih strateških smeri, predvsem na izpostavljenih vrhovih, naredili in zavarovali poti. Seveda predvsem v Alpah in Dolomitih. Klasične ferate imamo po vseh vrhovih in omogočajo nam, navadnim smrtnikom dostop do tja kamor drugače ne bi mogli. Moderne-športne ferate pa so bile in so še vedno pri nas kamen spotike. Predvsem je peroč poseg v naravo. Sam se težko odločno postavim na eno ali drugo stran. Drži pa kot pribito, da smo si vsi na tak ali drugačen način podredili naravo. Seveda pa si posamezniki potem dovoljujejo postaviti mejo, do kamor je etično iti. Med moderne ferate pri nas spadajo Gonžarjeva peč, Furlanova nad Vipavo, ferata na Češko kočo, pa na Zelenici, na Lisci, letos odprta na Prestreljenik in današnji gostiteljici.

S Petro sva bila prvič na kaki športni ferati. Čast je pripadla Hvadniku. Za obisk te ferate naju je navdušil zapis Bojana Ambrožiča. Ker so bile napovedane padavine po 12 uri, sem lobiral za zgoden odhod. Našla sva se nekje na pol in startala okoli 7:30 ure. Izhodišče je v Gozdu Martuljku. Če se peljete iz smeri Jesenic, je okoli 200 metrov pred mostom z razgledom na martuljške lepotce smerokaz za Srednji vrh. Tam zavijete desno in po okoli 50 metrih avto pustite pri košarkaškem igrišču. Tam je tudi tabla z odličnim opisom ferate. Do nje je še 5 minut hoje. Ker so jo ravnokar naredili, je pot do vstopa, sploh pa pri sestopu še slabše vidna. Ni pa nobenih problemov, le preveč smo razvajeni.

Hitro se začnejo jeklenice, ki nas vodijo vso pot v soteski Hvadnika. Pot je res čudovito speljana, pohvale idejnim vodjem ter vsem prostovoljcem. Vseskozi si največ metrov nad tlemi, ampak padec bi bil kljub temu najlepše rečeno izredno boleč. Že sam start je zelo adrenalinski. Nekaj metrov nad potokom je speljana žica, po kateri je potrebno čez. Potem pa nekaj časa po levi, nekaj po desni strani potoka Hvadnik. Vseskozi pa skozi sotesko. Čeprav ni bilo nekega večjega deževja, pa je skala vseskozi mokra, in to zna biti največji problem. Sploh kadar bo dalj časa padalo. Vseskozi si ob vodi in čevlje imaš v vsakem primeru mokre in posledično je mokra tudi skala. Ker sva še izredno neizkušena v tej novi športni branži, nimava pojma kakšna bi bila primerna obutev. Oba imava superge Salomon, ki jih imava sicer za v hribe. Osebno že tako nisem zadovoljen z njimi. Drsi mi že v navadni skali, tako da razmišljam o novem modelu. Petra pa obratno je zadovoljna, ampak ima že tako obrabljen podplat, da se že na samem začetku znajde v vodi.

Ocena te ferate je B z deli C. Če vemo, da je najtežja ocena F, pomeni, da je ta bolj za začetnike. Meni se ni zdela lahka. Je pa tako, da se da nekaj delov izogniti, so pa tudi tisti ”težji” deli dolgi nekaj metrov, potem pa si lahko spočiješ. Tam, kjer mi je bilo najtežje, kjer nikakor nisem našel stopa in se je bilo treba čimbolj stegniti okoli skale, sem pošteno rekel Petri: ”Tukaj mi je bilo pa najtežje.” Ona pa: ”Meni je bilo pa to najbolje.” Na splošno se je bolje držala kot jaz. Večkrat sem že opazil, da če je ob meni, me je veliko bolj strah kot če sem sam. Kot bi prevzel vso odgovornost še za njo. Pa sem že dolgo nazaj ugotovil, da kot jo sam prekašam v kondiciji, me ona v tehničnih detajlih. Tam, kjer si po kakšnem težjem detajlu oddahnem, ona brezskrbno slika. Na vrhu se vpiševa v vpisno knjigo. Sledi samo še spust skozi gozdiček.

Med vožnjo proti Mojstrani na šipi opazim nekaj kapljic. Na voljo imava še slabo uro, potem se bo ulilo. Hitiva. Avto pustiva pri Planinskem muzeju. Od tam se že vidi smerna tabla, ki nas usmerja na ferato Mojstrano. Je pa potrebno iti nekaj sto metrov proti Peričniku in potem zaviti desno, da ne hodimo domačinom po vrtu. Na voljo sta dve smeri, lažja Aljaževa z oceno B, ter težja Pot mojstranških veveric z oceno C, ter nekaj deli D. Lažja je modre barve, težja rdeče barve. Obe se vseskozi prepletata, tako da lahko po mili volji naredim kak del težji, pa če nam je pretežko, nadaljujemo po lažji. Petra želi po težji, sam izsilim lažjo. Prihaja dež, rad bi bil čimprej ven. Plus, če prehodiva težjo, na lažjo ne bova več šla, tako pa imava dober razlog, da zopet prideva v Mojstrano. Celotno pot sva tako prehodila po lažji varianti, po težji sva šla samo čez tisto prvo lestev. Tako lahko ocenjujem samo Aljaževo smer. Izpostavljenost je večja kot pri Hvadniku. Ampak, če te ni strah višine, se ta ferata ne more primerjati s Hvadnikom. Po mojem mnenju je Aljaževa dobra za uvod v to zvrst plezanja, šele potem pride Hvadnik. Tukaj se dobesedno sprehodiš čez steno. Nikjer ni kakih posebnih detajlov, tudi moči v rokah ne potrebuješ. Lahko pa da nisem objektiven, saj je bilo v Hvadniku za razliko od Aljaževe smeri zelo spolzko. Ampak mislim, da bo tako skoraj vedno. Vsekakor pa je za tistega, ki gre prvič plezati, Aljaževa smer boljša izbira. Malo pod vrhom začne močneje deževati. Hitro se vpiševa tudi tu in odbrziva v dolino. Vse je odlično označeno, na voljo sta dve poti. Sestop je pri obeh feratah približno enak, vzpon pa je daljši pri ferati Hvadnik. Ferata Hvadnik je lepša, saj poteka skozi strugo potoka, medtem ko smo v Mojstrani vseskozi v steni.

Koča v Krnici

Wednesday , 16, August 2017 Comments Off on Koča v Krnici

Če ima slučajno še kdo taka otroka kot midva, bi mu ta izlet lahko polepšal kak dan. Otroka, ki se ne vozita rada, ki ne bi preveč hodila. Ki morata imeti s seboj vsaj kak izdelek najnovejše tehnologije. V bistvu sta to povsem normalna otroka. Nenormalna bi bila, če bi bila brez telefonov, če bi vsak dan najedala svojim staršem, naj ju peljejo v hribe. Včasih razmišljam, kako bi bilo, če bi ju s Petro večkrat nagnala v hribe. Bi bilo vsakič težko, ali bi se navadila? Bi bilo prav, da bi ju silila? Je sedaj prav, ko gremo res malokrat? Ko sama izrazita željo po hoji. Ne vem, ne vem tudi če bom prišel do pravilnega odgovora. Mene osebno so silili v hribe. Pa sem sedaj v ljubezenski vezi z njimi. Mojo Petro so tudi silili, pa danes ni v ljubezenski vezi z njimi. Še z mano vedno manj. Spet nekoga niso silili, pa jih ima sedaj rad. In obratno. Mogoče res najbolje, da ko naslednjič pridem na ta čudovit planet, otroke silim v hribe. Potem bom pa videl. Ali mogoče tudi ne.

Avto pustimo malo nad četrto vzpetino ceste na Vršič. Ko bomo večji, bomo seveda parkirali nekaj sto metrov za kopališčem Jasna, pri reki Pišnica. Ker pa je od tam okoli 15 minut dalj hoje, seveda izberem krajšo varianto. Izhodišče je na tretji vzpetini, pri Ruski Kapelici. Vendar samo za nekaj avtomobilov. In ker smo na višku sezone in ker enodnevnih gostov na Bledu in Bohinju ne sprejemajo več, so vsi tukaj. Nimam pametne razlage, zakaj je največ ljudi na Bledu in v Bohinju. Očitno so vsi ljubitelji Monopolija. In tam sta daleč najprestižnejša Bled in Bohinj. Zato so vsi tam. …. In pač avto pustimo tam kjer je prosto.

Za začetek se spustimo nekaj sto metrov. Najmlajši trije, izjemoma imamo še enega člana, saj s Petro trenirava, preizkušava, testirava, kako bi bilo, če…; takoj ugotovijo, da je tu večje parkirišče in zakaj nismo tu parkirali. Najprej prečkamo reko Suho Pišnico, ki je mogoče prej potok. Prejšnje leto, ko smo bili brez mamice, je šla Zoja lahko čez vodo v nogavicah, tokrat ji kot skrben starš tega seveda ne dovolim. Ko z nekaj zapleti pridemo čez potok, Petri in današnjemu gostu pokažemo most, kjer bi lahko šli.

Še nekaj metrov in smo na planini V Klinu. Tam se odpre pogled na vrhove nad Križko steno. Lep pogled, ki ga popestri stara pastirska koča sredi panorame. Na voljo je tudi lovska postojanka, do katere je potrebno zlesti po lestvi. Dokaj visoko, zato se Ana Lara vzponu odpove, Zoja je vedno za vse neumnosti, Luka pa kot običajno: ”Nič me ni strah, samo se mi ne da.” Mami vmes slika iz vseh perspektiv. Čeprav sam naredim več slik, tudi dalj časa že stojim za fotoaparatom, pa opažam, da ima Petra boljši občutek za fotografijo. Seveda ni Aleš Zdešar, ni pa tudi Edo Krnič. Šele potem, ko doma gledam slike z njenega fotoaparata in slike z mojega, opazim razliko. Pravijo, da je dobra fotografija 5 odstotkov talenta in 95 odstotkov trdega dela. In sam imam tistih 5 odstotkov, ampak kaj ko mi jih še vedno zmanjka 95 odstotkov. In tako mi ne preostane drugega kot da uživam ob fotografijah tistih, ki so vložili ogromno truda v to dejavnost in si mislim: ”Kako bi šele jaz fotografiral, če bi…”

Komaj lučaj stran nas čaka nova znamenitost, če se temu lahko tako reče. Tudi atrakcija ne, ampak ne najdem boljše besede. Spominski park padlim v gorah. Vedno me stisne pri srcu, ko berem osmrtnice mojih knjižnih junakov.

Foto: Petra Krnić

Kmalu se nam priključi pot, ki pelje iz Pišnice. Ker sonce vedno bolj pripeka, izberemo varianto skozi gozd. Otroci so se dokončno asimilirali, videli so, da poti nazaj ne bo, pozabijo na sodobne pasti računalništva. Pokažejo, da v njih še vedno tičijo tisti radoživi nagajivčki, samo najti jih je treba. Potegniti ven iz že malodane odraslih teles. Skačejo, plezajo, vriskajo. Tudi pogovarjati se znajo. Njihovi obrazi niso sivi, zakrčeni, ampak rdeči, razpotegnjeni v nasmeh. Poezija. Zavedam se, da bo kmalu zopet prešla v tragedijo. Pa sem kljub temu zadovoljen.

Tisto markirano uro hoje smo razpotegnili na več kot dve. Zato ni čudnega, da so pri Koči v Krnici začeli prigovarjati njihovi želodčki. Naročila sva jim klobaso, kakšna malenkost pa se je našla tudi v nahrbtniku. Seveda sledi še obvezna coca cola. Pa kavici za glavna organizatorja. Luku ni šlo v račun, kako v taki gostilni nimajo ledu.

Vzpnemo se še na skalo za kočo od koder je lep razgled, potem pa počasi odpujsamo nazaj. Gremo po cesti, tudi počasi. Kar je bilo na začetku spusta, je potrebno sedaj nadoknaditi. Pa začuda ni nobenih pripomb. Vsi so navdušeni. Do doma. Potem pa se že sliši značilen zvok Facebooka, Twitterja, Viber skoraj pregori, nekdo nekoga svari, naj umakne vojsko z Apeninskega polotoka, saj prihaja Godzilla, spet drugi tuli od žalosti, ker je dobil mat, medtem ko mu je tretji razlagal, da je na Instagramu dobil všečkota.

Ja, krut je današnji svet.

Foto: Petra Krnić

 

Grintovec

Saturday , 5, August 2017 Comments Off on Grintovec

Podlegel sem množični histeriji. Nekaj stopinj nad normalo me je prepričalo, da ni pametno hoditi, se gibati oziroma sploh biti, dokler sonce ne zaide. Z Ivom okoli tretje ure zjutraj že uživava v zasluženi kavi. Če ne drugega, sva vstala. Razmišljava kateri od najinih prijateljev v starih dobrih časih sploh še ne bi bil doma, saj je sobota. Zopet sem imel visokoleteče cilje. Na koncu pa sva se zmenila za Grintovec. Čeprav je izredno blizu mojega doma, pa sem bil na njem le trikrat. 2 krat sem tekel, pošteno povedano hodil na tekmi na Grintovec. Ki je letos odpadla, bilo pa jih je do sedaj 18. Še enkrat pa sem bil na njem pozimi, ko sva s Šparovcem tudi smučala. Zakaj nimam več obiskov? Ni nek estetski presežek, dolg dostop, velika višinska višina, pa še kaj bi se našlo. Drži pa, da je Ivo precej bolj domač v managerskih vodah kot v gorskem okolju, zatorej moram traso prilagoditi njegovim sposobnostim. Kondicije ima ogromno, kaj več pa resnično ne potrebuješ za Grintovec. Sploh za pot katero sva izbrala midva. Resnično je to bolj kot ne kondicijska tura.  Startala sva pri Suhadolniku (Smer Preddvor-Jezersko, pri obcestni tabli za 7 km desno. Odcep je dobro označen, če nismo prehitri. Potem pa po deloma asfaltni, deloma makadamski cesti do označenega parkirišča). Iva zaslišujem, kako Suhadolniki pridejo do ranča, haciende pozimi? Ali kako so sem prišli pred 100 leti? Zakaj niso posestva postavili nižje? Mnogo nesmiselnih vprašanj, na katere ni odgovora. Razbijejo pa monotonost, ki jo povzroča noč. Hitro sva na razcepu, kjer lahko zavijeva čez Taško ali pa po Stari poti. Izbereva lažjo, Staro pot. Nikamor ne hitiva. Počasi se začenja daniti, ko zagledava Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu. Sva nekako na pol poti. Tudi do vrha je pot lahka, je pa potrebno premagati skoraj 1600 višinski metrov, kar ni zanemarljiva številka. Meni osebno je sploh del čez streho do vrha zelo dolgočasen. Čas si krajšam z opazovanjem okolice. Tukaj ni nobenih vročinskih presežkov. Ivo ima na sebi celo majico z dolgimi rokavi. Zadnje metre si krajšava z ipodom. Na vrhu si oblečem celo bundo, kar zopet potrjuje splošno znano dejstvo, da sta dolina in gore dva povsem različna pojma. Ne zadržujeva se predolgo. Počasi greva nazaj proti koči. Ivo hitro ugotovi, da hodiva v istem tempu kot navzgor. Pa saj se nama nikamor ne mudi. Ne vem, če sem se kdaj že pred sedmo uro zjutraj vračal z dvatisočaka. Pri koči narediva temeljit počitek, potem pa kreneva po isti poti nazaj. Tudi nazaj grede sonce ne pokaže moči. Težko bi izbrala boljši termin za najin izlet.

Od Golice do Ljubelja

Sunday , 30, July 2017 Comments Off on Od Golice do Ljubelja

Pred kakšnim tednom sem zopet dobil željo, da bi se preselil kakšnih 1000 metrov višje. Brez kolesa, na svojih nogah. Takoj sem pomislil na Šlibarja. On je eden redkih, mogoče celo edini, ki je vedno takoj za, brez milijarde vprašanj, zahtev. Kamorkoli, kadarkoli, samo da se gre. Pa nato nisem našel časa, kar pomeni volje. Zato mu takoj, ko me on pokliče, odgovorim da sem za. Vseeno mi je kam, samo da se spi. To je edini pogoj. Hitro pride na dan s temeljitim načrtom. Startava v petek po službi. Do Golice, potem pa po grebenu do Stola. Tam spanje, drugi dan pa počasi domov. Seveda povabiva še nekaj drugih prijateljev. Z moje strani ni bilo odziva, na njegovi pa se najdeta dva kandidata. Čura in Kapitan bosta startala še pozneje kot midva, dobimo se na Stolu, prespimo, drug dan pa skupaj sestopimo. Da se nama ni treba vračati na izhodišče, poprosim očeta, da naju zapelje do Jesenic. Domov greva potem lahko s Čuro in Kapitanom, ali pa sestopiva kamor želiva, tam pa naju pobere ali Petra ali Alenka.  Zmenili smo se, da spimo zunaj. Vem, da je mogoče to neumnost spričo tega, da bomo imeli blizu Prešernov dom, ampak tako smo se pač odločili. Sam z opremo ne kompliciram več tako kot pred leti. Spalna vreča, bivak vreča, bunda, pulover, ena majica, rokavice, kapa, 2l vode, 2 konzervi rib, malo sira, malo kruha, ter 4 frutabele.  Vse to gre v mali nahrbtnik. Včasih sem nosil tistega največjega že če sem šel na Jošta.

Zdi se mi, da sva najbolj strme dele prehodila na začetku, do Koče na Golici. Do sem sva šla po zimski poti. Pri koči se lepo vidi celoten greben, ki naju še čaka. Res daleč. Zato pogled preusmerim drugam. Šlibar se odloči, da bo spustil vrhove, ki naju čakajo ob poti. Sploh Golica je povsem izven poti. Namesto v desno proti Stolu takoj zaviješ na levo.  Gre naprej, dobiva se pozneje. Odvisno od želja. Celotna pot do Stola in še naprej do Zelenice je odlično označena. Res težko zgrešiš. Naslednje dan nas je vseskozi spremljala gosta megla. Pa ni bilo nobenih težav s sledljivostjo. Tudi težavnosti ni skoraj nobene. Izstopa samo žleb, ki vodi po zgornji poti do Zelenice in nas čaka nekaj minut pred sedlom Šija. Bom o njem več povedal kasneje, lahko pa se ga ognemo po spodnji poti. Sploh v takih dneh, kot je bilo včeraj, ko je bilo vse mokro, je mogoče bolje izbrati spodnjo pot. Nekaj skob je do Koče pod Golico, drugje ni nobene. Hitro sem na vrhu Golice. Prostoren vrh. Preberem, da je tu nekoč stala koča. Na mestu, kjer stoji danes Koča pod Golico je bila Nemška koča. Zato so Slovenci takoj, ko je bilo mogoče, postavili svojo, slovensko in jo poimenovalo Kadilnikova koča. Po največjem donatorju in starosti slovenskih planincev. Leta 1943 so partizani obe požgali, da ne bi postali oporišči Nemcev. Spodaj so kasneje postavili novo, na zgornjo pa nas opominja samo še tabla in nekaj ostankov. Zanimivo, ko na hitro pomislim. Ne vem če ima katera izmed slovenskih gora povsem na vrhu kočo. Tudi če jo ima, bi bila Golica med redkimi.

Na Golici, Stol čisto na koncu

Kot že prej rečeno, je pot povsod dobro vidna. Ni pa grebenska tako kot sem mislil. Speljana je nekoliko nižje. Sicer gre čez nekaj vrhov, glavne pa spusti. In je potrebno nekoliko skreniti s poti, da jih dosežeš. Sam sem si rekel, da grem na Golico, Vajnež in Stol. Ostalo pa odvisno od razpoloženja. Takoj za Golico sem šel čez dva kuclja. Imena ne vem za nobenega. Drugega si bom zapomnil zaradi kač. Naj takoj povem, da dejansko videl nisem nobene, drugače pa ogromno. Doma sem bral knjigo legendarnega Prleta, ki piše, da je tu takoj ko je skrenil s poti, srečal 4 kače. Zakaj jih ne bi tudi jaz. Vsepovsod je zaraščeno, idealno za kače. Iščem prehode, kjer bi bilo čim manj trave. Pa mi ne gre od rok, oziroma nog. Spuščam čudne zvoke. Nekje sem bral, da jih glas prestraši in se umaknejo. V nekaj minutah bi bil nazaj na poti, če bi tekel. Pa ne upam, da ne bi katere pohodil. Ko sem nazaj na poti si oddahnem.

Planina Suša

Malo hodim, malo tečem. Vse je novo zame. Pokrajina je čudovita, pot tudi. Včasih poslušam ipod, tokrat ga zaradi boljšega podoživljanja ne uporabljam. Iz sanjarjenja me zdrami Šlibarjev klic. Čaka me na Belski planini (Planina Svečica). Ker je za nama že kar nekaj hoje, si privoščiva počitek. Seveda ob kavi. Gledava zemljevide, razmišljava kaj naju čaka naprej. Že po nekaj metrih prvič in zadnjič zaideva. Vidi se, da se Šlibar za razliko od mene stara. Včasih sva se zgubila vsako uro. danes samo enkrat. Pa še to se lahko komaj šteje za izgubljeno zadevo. Po nekaj minutah vidiva prvega in zadnjega človeka na današnji poti (šele na Stolu vidiva nekaj živega). Rdeča kapica, tak je bil pač njegov vzdevek, hodi nekoliko višje od naju. Starega Šlibarja to ne bi motilo. Saj bi se dalo tudi tu kjer greva midva. Novi, boljši Šlibar pa reče, da Rdeča kapica že ve kod hodi. Zato greva za njim, kar se izkaže za dobro odločitev. Sva že nekje na pol poti. Oba sva odlično razpoložena, vendar če si s Šlibarjem večina pogovorov ne prenese pisne oblike. Vmes nama ne gre v račun kako bova prišla na pobočja Vajneža. Navidezna luknja je precejšnja. Ni nama jasno. Dokler ne prideva bližje. Pot je popolnoma lahka in speljana po meliščih okoli Viševnika. Nekje hodiva po travnikih, pa po gozdu, kamenju, med borovci. Podlaga se vseskozi menja. Resnično nama ni dolgčas.

Pod Vajnežem se še zadnjič razideva. Tudi tu je vzpon enostaven. Lahko se gre proti vrhu kjerkoli si želimo. Sam grem najprej na Mali vrh od koder je še nekaj manj kot 100 višincev do Vajneža, ki je z 2104 m najvišji jeseniški vrh. Do križa ne grem. Okoli njega je nagnetenih ogromno ovc. Seveda bi se umaknile. Pa jih nočem motiti, saj je to le njihov dom. Ne moj. Zaradi tistih dveh metrov pa tudi ne bom zgubil sponzorjev in zaupanja javnosti. Ne vračam se nazaj ampak grem čez vrh do Vajneževega sedla, od koder je tudi možen vzpon. Hitim, ker bi rad ujel Šlibarja, da skupaj prideva na vrh Stola. Pot je sedaj resnično grebenska. Na začetku sem napisal, da ni nobenih zajl več. Vendar ne vem, če jih ni bilo tukaj na zadnjem delu nekaj.

Pogled od Vajneža do Stola

Vodo, če je nisem kje spregledal, lahko dobimo pri Koči na Golici, ter v pastirski koči na planini Svečica. Ter sedaj, na zadnjem melišču med Stolom in Malim Stolom ( že prej sva šla čez Potoški Stol). Tukaj si vzamem čas in dotočim vodo. Nikamor se mi ne mudi, tistih nekaj minut bo tudi Šlibar potrpel.

Do vrha imam še okoli 15 minut. Tam me že čaka partner. Ob njem pa tudi že Čura in Kapitan. Torej smo se zmenili do sekunde natančno. Takoj dobim pivo. Šlibar pa že vleče pelinkovec iz nahrbtnika. Torej se uradno začenja zabavni del večera. Pelinkovec ponudi tudi edinim osebam, ki so sedaj na vrhu. Iz pogovora zvemo, da so to oskrbniki koče. Idealno. Čura in Kapitan povesta, da zaradi slabe vremenske napovedi nista vzela spalnice. Ne preostane nam drugega kot da gremo v kočo. Potem bomo pa videli v katero stran se bo zapeljal večer. Šlibar ima za razliko od mene tudi družabno plat. Zato ni čudno, da so kmalu okoli naše mize tudi ostali, ki bodo noč preživeli v koči. Eden od njih nas zapusti šele naslednji dan v dolini. Tudi oskrbnici Betki, ki že več kot 20 let čudovito upravlja s kočo, se nekam čudno rosijo oči, ko odhajamo. Na začetku je bila tista stroga oskrbnica iz planinskih knjig. Ko pa je videla, da ne bo prišla daleč, ter da smo kar v redu fantiči, je postala del naše druščine. Ko smo se zjutraj podajali v megleno jutro, nam je zaželela, da bi naredili nekaj krogov okoli hiše, potem pa se vrnili nazaj.

Glavni smernici celotnega večera so bile ovce in neka Ančka. Pregovor, da ima nekdo svojih 5 minut bi bilo pri Šlibarju potrebno spremeniti v svojih 5 ur. Pa bi bilo tudi to premalo. Vsi smo že popadali v posteljo, še ovce so že nekaj ur spale, Miha pa je imel še kar monolog. Šele topla postelja ga je dokončno uspavala. Pa sva se kmalu zbudila. Začel je pihati veter. Nisva mu mogla ubežati. Lahko, da sva že v tistih letih, očitno tudi spalki nista za take razmere. Malo spiš, pa gledaš v zrak, čakaš jutro. Potem je svoje dodala še megla. Kot bi imela vodno posteljo. Oba sva se zelo razveselila koče. Hitro smo ugotovili, da sonca ne bomo dočakali, zato smo se podali v meglo. Zaenkrat smo šli vsi proti Zelenici. Pot navzdol ni bila nič kaj prijetna. Sploh do Krnice v Kožnah. Skala je bila mokra, malce smo bili še utrujeni. Tudi megla nam ni bila v pomoč. Tam, kjer se poti razdelita na spodnjo in zgornjo smo se razšli. Čura, Kapitan in Damjan po spodnji, midva po zgornji. Oni so šli nazaj do avta, ki so ga imeli pri Valvasorjevem domu, midva do Ljubelja. Pot tudi tu, razen že prej omenjenega žleba, ni težka.  V žlebu pa sploh v mokrem neugodno. Drsi, podrtija. Sploh navzdol zna biti neugodno. Pa sva tudi to preživela. Sledil je samo še del od Zelenice do Ljubelja.

Golica-Vajnež-Stol-Ljubelj 30km, 2000 višincev

Gavia

Friday , 23, June 2017 Comments Off on Gavia

Zjutraj sva vstala malenkost pozneje, saj sva si večer prej dala duška. V postelji sva bila šele malo čez 21:00 uro. Še pred 6:00 pustiva avto pri jezeru Mittersee. Tekla bova do jezera Rechensee v vasici Graun.

Do leta 1950 je bil stari Graun povsem običajna vasica na Južnem Tirolskem, ki se ji o turizmu niti sanjalo ni. Potem pa je italijansko elektro podjetje tu zgradilo jez, s katerim je združilo jezero Rechensee in jezero Mittersee. Iz te neumnosti je nastalo umetno jezero Rechensee,  po italijansko Lago di Resia, ki je povsem poplavilo Graun ter del vasi Reschen. Poleg spominov še redkih preživelih prebivalcev, je cerkveni zvonik iz Grauna še edini opomnik na okoli 150 hiš, ki so več kot 500 let spokojno ležale v tej čudoviti dolini. Že leta 1920 pa so posegli v njihovo intimo z načrti za gradnjo manjšega 5 metrov globokega jezera. Seveda so potem leta 1940 že prišli z novimi načrti, za 22 metrov globoko jezero, ki bi združilo obe že prej omenjeni jezeri. Kot je običajno povsod po svetu, na tamkajšnje prebivalstvo nihče niti pomislil ni.  Jez so takoj začeli graditi, a je bil zaradi vojne, ter negodovanja vaščanov dokončan šele leta 1950. Še preden je bil jez dokončan, je podjetje za gradnjo jezu, v zameno za 10 let dobave elektrike prejelo 30 milijonov švicarskih frankov od švicarskega podjetja Elektro-Watt. Vaščani so šli s svojim protestom celo do papeža v Rim, pa brez uspeha. Novonastalo jezero je poplavilo skupno 163 domov in 523 hektarjev obdelovalnih površin. 150 družin je ostalo brez vsega (nadomestila niso bila omembe vredna). Nekaj so jih začasno naselili v barake, pa še to v 8 km oddaljeni, odročni Vallelungi. Polovica se jih je bila prisiljena izseliti. Rechensee je danes največje alpsko jezero nad 1000 metri. Legenda pravi, da se cerkvene zvonove še vedno lahko sliši.

Sam pa lahko slišim samo utrip srca, in svoje korake, kar je ob moji kadenci 177/minuto kar velikokrat. Vsa turobna včerajšnja doživetja so pozabljena. Pokrajina je povsem drugačna, z vseh strani me pozdravljajo hribi. Res je nekaj posebnega teči navsezgodaj po krajih, kjer še nikoli nisi bil. To so definitivno moji najlepši športni trenutki. Ob jezeru si vzameva čas. Slikava, raziskujeva. Nikamor se nama ne mudi. Mogoče naju malenkostno moti dejstvo, da imava do avta še 7 km. Prišla sva pa kolesariti. Ampak, kot sem veleumno ugotovil: ”Če nič več ne vidim, sem svoje naredil.”

Na Gavio greva iz Bormia. Ker je vmes Stelvio, je logično da se do izhodišča zapeljeva z avtom. Stelvio je zaprt zaradi maratona, zato greva čez Umbrail. Na Stelviu se skoraj vsak teden nekaj dogaja. Tako imajo ta vikend poleg maratona še brevet. Če kdo ne ve kaj je brevet, pa ga slučajno zanima, bo že zvedel. Danes startajo kar štirje. Vsi iz Bormia. Eden čez Stelvio do Prada in nazaj čez Umbrail. Drugi na Gavio in Mortorolo. Tretji na Bernino, za četrtega pa ne vem. Zanimivo pa je, da je cena enega breveta 20 eur. Če pa greš na vsaj dva, pa je cena 15 eur. Tako še potem, ko se pozno zvečer vračava proti Pradu še vedno srečujeve junake, nekateri se šele vračajo iz Prada. Zopet naju čaka 25km vzpona. Povprečen naklon je manjši kot na Stelviu, so pa deli strmejši. Sva pa tudi že malce utrujena. Pa še vroče je. Je pa okolica mnogo lepša kot na Stelviu, zato sem imel manj težav kot dan preje.

Stelvio iz Bormia

Gavia je mlajši brat Stelvia. Pomotoma ju marsikdo uvršča v Dolomite, pa sta oba že v Alpah. Bolj znan vzpon na Gavio je z druge strani, iz Ponte di Lagna. Ker je Dirka po Italiji konec maja, začetek junija, je pot večkrat pod snegom, zatorej je Gavia tudi težavnejši otrok. Kot tudi pri nas, pa je tudi Gavia deležna mnogih podvigov. Tako beležijo kdo večkrat pride na vrh v letu. Pa kdo večkrat v enem dnevu.

Tudi danes se o vzponu nisem posebej pozanimal. Prvi dve tretjini vozim povsem normalno. Potem pa zapadem v krizo. Približno takrat vidim tablo, na kateri piše Gavia. Torej konec, super. Pa na njej piše še 4.5 km. Hitro se vrnem nazaj v krizo. Ko možgani ugotovijo, da moram v vsakem primeru priti na vrh in da s svojo trmo proti moji ne bo uspeha,  sprostijo preostalo telo in do vrha zopet uživam. Gavia je mnogo lepša od Stelvia. Ovinki so bolje speljani, razgledi so fantastični. Prometa tudi ni veliko. V zadnjem kilometru je cesta malenkost slabša, ostalo brez posebnosti.

Stelvio

Wednesday , 21, June 2017 Comments Off on Stelvio

Prelaz Stelvio je za kolesarje nekaj podobnega, kot da pravi ljubitelj glasbe ne bi nikoli obiskal koncerta Ceca. Je pa razlika v tem, da ko si na koncertu Cece, dejansko tudi nekaj vidiš, za Stelvio pa lahko samo rečeš, da si bil. Sam sebi sem znan, da lepe stvari še olepšam. Tukaj pa moram biti realen. Res lepo in prav, da sem prikolesaril na Stelvio. Je pa bilo to zadnjič. Medtem ko v tistih klasičnih Dolomitih vzdihuješ skoraj na vsakem ovinku, ko opazuješ prelestno okolico, pa tu lahko vzdihuješ samo ko po 24-tem ovinku vidiš, da jih imaš do vrha še najmanj toliko. V Dolomitih potrebuješ vsaj dva fotoaparata, tukaj bi lahko vse kar je lepega narisal. Še Ivo, ki v okolici Cortine, še bolj pa Arabbe ali Cordobe nekako ne pride do izraza, tukaj zgleda kot Brad Pitt.

Čeprav primat najvišje ležečega evropskega cestnega prelaza pripada prelazu Col d Iseran (2770m) pa je Stelvio (2758m) prestižnejši. Prelaz Stelvio je bil odprt leta 1925. Eno leto so potrebovali za načrtovanje te 49-kilometrske mojstrovine, še nadaljnjih 5 let pa je 2500 delavcev gradilo prelaz. S tem so Lombardijo povezali s Tirolsko.

Ivo v rumeni majici

Z nama bi moral iti še Ivov bivši sodelavec. Skupaj sta delala v predilnici v Tekstilindusu. Pa sta bila oba naenkrat odpuščena zaradi zmanjšanja obsega proizvodnje. Posledično imata še od takrat (okoli leta 1992 je bilo to) enaka avtomobila. In je bilo pač za Yugota Skalo 55 vse skupaj preveč. V Postojni je dokončno obupal. Tako sva ostala z Ivom sama. Nastanila sva se v skromni sobici v Pradu pod Stelviom. Do tja je bilo 7 ur nemirne vožnje. Sam sem se očitno nekaj zastrupil. Slabost, zeblo me je, slabo počutje. Med vožnjo sem kolebal ali bi sploh šel takoj na Stelvio ali ne. Obrnem še vedno lahko, zato se hitro usedeva na kolesa, preden si premisliva in kreneva proti vrhu.

Legendarni Fausto Coppi je leta 1953 v Dirki po Italiji pri vzponu na Stelvio mislil “da bo kar umrl”. Tega leta je dirka tudi prvič potekala čez prelaz. 11 km pod vrhom je napadel campionissimo (Fausto) in si s tem prislužil čast osvojiti naslov kralja Stelvia (danes se to imenuje nagrada Clima Coppi).  Med leti 1956 in 1972 so se na Stelvio vzpenjali iz Bormia. S te strani nas čaka 21.5 km, 1541 metrov višine ter 5 predorov.

Čeprav sva na Stelviu že bila, sem vse pozabil. Vem, da je okoli 25 km zmernega, precej dolgočasnega vzpona. Običajno se pozanimam o samem vzponu, tokrat pa imam preveč dela sam s seboj. Gledam v tla in vrtim tiste potrebne obrate, da se vsaj peljem. Malce mi na začetku pomagajo ostali kolesarji. Vseskozi imam koga na vidiku. Piti, jesti zaenkrat še ne morem. Malo uživam v pogledu na depresivno kraško pokrajino. Po nekaj kilometrih pridem do serpentine številka 48. Načeloma to pomeni, da jih je toliko do vrha. Spomnim se iz zapisov, da ko vidiš kočo na vrhu, ti preostane še 12 km. Spričo mojih želodčnih težav, drugih sploh nimam. Kar se zopet pokaže za odlično rešitev. Če te nekaj boli, ne misliš na nič drugega. Kilometri tako kar letijo mimo mene. Tudi hišo na vrhu že vidim. Zadnjih 6 ali 7 kilometrov so v pomoč tudi oznake na cesti. Naklon je vseskozi približno enak. Glavni problem je torej dolžina. Pri tabli za 3 kilometre do cilja me mine še slabost. Tudi moči je na pretek. Če bi bila okolica malenkost lepša, bi bilo že kičasto. Veselja ni pretiranega. Hitro spijem coca colo. Preden pride Ivo, da potem lahko še eno. Deficit zadnjih ur nadoknadim še s čokoladico ledene kocke. Vedno imam s seboj frutabele. Danes pa sem šel proti vetru. Zakaj bi, če se že trudim s kolesarjenjem potem na silo jedel še frutabele. Ki mi resnično ne dišijo. Vzel sem si en Mars, ene ledene kocke, ter neke napolitanke. Ura mi je na koncu pokazala 25.3 km, 1700  višincev, čas 2:20. V miru spijeva kavo. Sedaj lahko tudi govorim. Konec tihe maše.

Za spust se primerno oblečeva. Sam že takoj opazim, da nekaj ni v redu. Vsakič ko zabremzam, se mi prestavni ročki zatakneta za zavorni ročici. In potem moram preden naslednjič zabremzam tisti ročici premakniti nazaj. Nisem zadovoljen. Peljem počasi. In tako vse do naslednje serpentine, kjer mi poči guma. Hitro se lotim menjave. Takrat ugotovim, da nimam pumpe. Zanimivo. Ivo je hitro pri meni. Zračnica je na vsakih nekaj centimetrov naluknjana. Kar pomeni, da je trak na feltni odslužil svoje skoraj tako kot avto Ivovega bivšega sodelavca. Prvi kolesar, ki pride mimo nama ponudi pomoč. Zakaj pa ne? Pumpa nama bo prišla prav. Složno sodelujemo. Ivo in novi prijatelj pumpata, sam pa slikam. Predvsem njiju. Lepšega trenutno ni na obzorju.

V Pradu najprej poiščem kolesarsko trgovino. Glede na izkušnje iz Slovenije, me malce skrbi kako mi bodo lahko tako hitro popravili kolo. Sploh glede na to, da je ura že skoraj 19:00. Potem pa presenečenje. Lastnik trgovine mi zatrdi, da bo pač toliko časa v trgovini, dokler ne popravi. Zamenja mi trak, popravi zavore, zraven doda še eno zračnico. Ker ne more gledati kolesa, ga še malo podmaže. In računa 6 evrov. Zadovoljen odhitim pod tuš.

Jaka Primožič – cyclist

Wednesday , 7, June 2017 Comments Off on Jaka Primožič – cyclist

When you first see him, he seems like a perfectly normal high-school student. Dressed like others. At first glance, I would say, he leads a perfectly normal life. His grades are average, the computer his priority, perhaps he likes listening to Justin Bieber, or hates him, can’t wait for the new Star Wars movie to hit the cinemas. And sports … if there’s nothing else to do. But when you get to know him better, you realize that he’s the total opposite. Education is a must, the computer is mainly used for cycling purposes, he’s never heard about Justin Bieber except if he is someone who was once fourth on the Vuelta. He has Star Wars in every race. And sports … for breakfast, lunch and dinner. He became more well-known after last year’s world championship in Qatar where he was 8th and 9th. An excellent, superb result, but with a bitter aftertaste.

LUKAZOJA: Qatar. Chronometer 9th place, road ride 8th place. Pure success, or is there an aftertaste?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course, both races were a success, but not so much to me as they were to others. I know what I’m capable of and how much work I put in. Unfortunately, I got ill at the European championship, which cost me my excellent form. After a 10-day rest, I started training again. As far as the chronometer goes, I am happy with my achievement since the cycling trail didn’t suit me as did the one at the European championship. I’m quite disappointed about the road race since we as a team were able to achieve much more, as much as three rankings in the top 10.

LUKAZOJA: What were your expectations before the championship? Especially in the light of your illness?

JAKA PRIMOŽIČ: I went to the world championship with mixed feelings because I didn’t know what kind of shape I was in. I only trained for 14 days and after a 10-day rest, I was kind of »afraid« of competing. But because of that, I was a lot more relaxed as I had lower expectations.

LUKAZOJA: What did you think about last year’s world championship organization?

JAKA PRIMOŽIČ: It was amazing. I do not think that any world championship has been so well-organized. Everything went according to plan, the accommodation in the hotel was also amazing. But like every competitor, I was bothered by the fact that there were no spectators.

LUKAZOJA: Did you have any contact with our members or other celebrities?

JAKA PRIMOŽIČ: Yes, of course, they were in the same hotel. We talked a bit about how it is to race in those kind of conditions because some racers were already on the same trail as the professionals.

LUKAZOJA: What were you doing on the last evening of the championship before going home?

JAKA PRIMOŽIČ: Haha, you knew just what to ask .:’D I came to the hotel at around 7 pm since I still had doping control. First, the mechanic and I put the bikes into bags since we were leaving as early as 3 am. After that, I went to dinner and then to the shopping center with a skating ring in the middle. Then we went back to the hotel where we were fooling around a bit, and watched our race once again.

LUKAZOJA: After major matches there is almost always a lot of talk about wrong tactics on various websites. What do you think – should this change?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course, in Slovenia as well as in the rest of the world, everyone’s the best trainer in front of a TV. I didn’t like the tactics from the start because I knew that there would only be a sprint of multiple little groups. Luckily, in one of those little groups there were three Slovenes, including me, and we were all counting on the sprint of Žiga Jerman. During the whole race, Horvat and I were covering the escapes and pulling the group, but for the last loop we simply ran out of energy. I had bad luck because the escape with the future winner didn’t work out. I wasn’t able to do the jump and I was expecting it from the other two guys, but they were too exhausted. So I tried during the whole loop to catch up but I simply couldn’t do it. 2 km before the finish line, we accepted that there will be a sprint, we created a train, but in the last curves before the finish line, the group increased, and Jerman, as the main sprinter, remained on the other side. I tried to pull as much as I could into the finish line, but Horvat and Jerman failed to organize. It could be a lot worse, so I’m not disappointed.

LUKAZOJA: A few km before the finish line, when two Danish escaped, it looked like you couldn’t connect. Did you have such instructions or did you run out of energy?

JAKA PRIMOŽIČ: They ran away just after the start of the last loop when I covered the jump, so I was not able to connect. I looked back, if any of us were ready to attack, but it looked like there was no more energy. After their jump, I immediately went to the head of the group to connect and even attack, but I wasted myself too much during the race.

LUKAZOJA: This is your first year in the elite. What do you think of this change? How pleased are you with the spring part of the season? Which big races await you before the end of this season?

JAKA PRIMOŽIČ: The change is huge, I got used to earlier categories easier, the members’ races are much longer and faster, so it is a lot more difficult. I’m quite happy with the start of the season, except for the health problems, which lasted through the whole of March, so in some races I wasn’t able to do my best. The worst was the Istrian spring, but the season is long, and I can still make up for everything. Maybe I did not reach a prominent ranking, but my aim was to finish all races. In the last race of the spring part of Belgrade-Banja Luka, I managed to get my first UCI points with sixth place. But the most important races this year are yet to come, the race of peace for the Cup of Nations U23 in the Czech Republic in the first days of June, the race in Slovenia, DP chronometer and DP road race, domestic GP Kranj and as the most important race of the season for boys to 23 years of age Tour de l’Avenir in France at the end of August. Of course I must not forget the September S in Bergen, Norway. There will be many opportunities to prove myself, I just have to continue to be calm and focused.

LUKAZOJA: After a month you’ll start the race at the biggest Slovenian cycling event, the 24th Tour of Slovenia. How did this happen? Sava is not a continental team. What are the expectations?

JAKA PRIMOŽIČ: I am very happy to have been selected for the race in Slovenia where we act as a National team. A few of our cyclers and a few other Slovenian clubs will be there. At the beginning of the racing season in Slovenia this was not the plan, but after we learned that Eurosport will broadcast live, we simply could not miss the race. I expect a very difficult race as there will be 5 WT teams at the start. I hope that I will be racing as well as possible. But I don’t know how challenging it will be, therefore I can’t speak about the outcome.

LUKAZOJA: What do trainings look like in your club? Do you train alone besides having team trainings? Who makes your workouts?

JAKA PRIMOŽIČ: The training begins at around 1 or 2 pm because of school, so when I come home I immediately go cycling and, if possible, do a few km before the club training if we have one. This is usually a training with a car or something similar. After the training, if I have time, I go for another ride. We don’t actually have trainings together, max. once a week, so I mostly plan trainings by myself or with my father, and we usually make the plan according to school obligations.

LUKAZOJA: Are you happy with the support in Sava?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course! I have been in Sava from the beginning and it’s my mother club. I feel at home here, I get along with everyone great and they help me with everything (even school). Maybe they have more money in other clubs, but that’s not my motto, we too have quality races and I am really grateful to Sava because they helped me get to this level: to Matej, in juniors, and to Matjaž, now in the elites.

LUKAZOJA: The eternal question by us ”amateurs”: The bike that you get in the club. Would you, if you had the chance, pick a different one? Or, are you satisfied with the one that you get?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course I’m satisfied with what I get. Usually I change certain components, so that the bike is lighter and more suitable for me. Of course, there are a lot of bikes which I would like to have.

LUKAZOJA: How did you even start cycling?

JAKA PRIMOŽIČ: I started cycling in 2012, as a boy. But I really started to be interested in cycling way before, because my friend was doing it, but I began later due to other hobbies.

LUKAZOJA: What were you doing before cycling?

JAKA PRIMOŽIČ: Before cycling I played football for 5 years, basketball for 2, I even tried athletics. I played the keyboard for some time, but realized that that’s not for me.

LUKAZOJA: When did you realize that’s not a hobby anymore and that cycling could be your living?

JAKA PRIMOŽIČ: Since I started cycling I was dreaming of becoming a professional someday, but those were more dreams than reality until last season. Since last year, I find it achievable.

LUKAZOJA: Most people know, or maybe some don’t, that your father is a top-notch ultra-marathon runner, and even less people know that he took part in the World Championship in Halfironman and Ironman. Does he help you with your experiences in any way?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course! At the exact time when I became serious, we started planning my training sessions together, and long story short, the whole life. When I started, he told me a lot since I didn’t know anything. He has been living a sport life for a long time already, so I listened to him and he was kind of an influence for me. I followed his example a little, and watched what he did, and it was a lot easier for me because of it … We still plan all sessions together and talk about everything. I owe a big part of my present success to him, and I am very grateful for that.

LUKAZOJA: If I would offer you any one win in the next years, which one would you choose? Tour, Giro, Vuelta, a classic, a World Championship, the title of an Olympic Champion, or something else? What do you currently find the most prestigious? Or maybe the hardest to achieve?

JAKA PRIMOŽIČ: That would definitely be the Tour, but I rather not think about it too much because the road to there is long, I still have a lot to learn. I find the Tour to be the most prestigious, we all watch it, everyone knows who won it, but not everybody knows who won all the previously mentioned races. Every race is something special, but the Tour is one of a kind.

LUKAZOJA: How many kilometers do you do a year?

JAKA PRIMOŽIČ: Every year more because I’m growing up. The year before last, I made a little over 16,000, and last year around 19,000.

LUKAZOJA: What do you do on longer races? Besides racing? Do you observe your surroundings, think about something nice, or are you totally focused on the race?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course I try to be focused on the race, but I always see a good car beside the road, or something interesting. This year on the longer races there is also a lot of time to talk with other cyclists from the whole peloton. I race in different locations, so there is always something interesting. This is why cycling is really something special.

LUKAZOJA: Free time. Do you even have it, and what do you do?

JAKA PRIMOŽIČ: I don’t have it much, since I’m still in the 3rd year of high-school, program for sportspeople.  In my free time I’m with my girlfriend or with my friends, and if I’m alone I always like to watch a movie or read, watch car magazines and shows.

LUKAZOJA: Do you have any problems at school because of cycling? Do they support you when you’re absent so much?

JAKA PRIMOŽIČ: I have a few problems because of my absence. It’s difficult catching up with all the things at school when you’re not there, but there are no major problems. This school year I already did a lot during the winter, in the dead season, and now I’m still ahead of my schoolmates with grades. The school is really supportive to sportspeople.

LUKAZOJA: Are you bored with the constant travelling? Do you even follow where you’re going? Do you maybe have enough of the constant packing?

JAKA PRIMOŽIČ: I like closing my travelling bag at the end of the season, but I have no problems travelling during the season. I like travelling and I go to each race happily. My travelling bag is always unzipped in my room so that I can just put things into it and take them out.

LUKAZOJA: Last year you joined a few recreational matches in Slovenia. This year, if I’m not mistaken, you weren’t on any of them. Is it because of the rules, or do you simply not have enough time?

JAKA PRIMOŽIČ: Recreational matches were just a good training, because in normal training you can’t force yourself so much.

LUKAZOJA: Which result so far means the most to you?

JAKA PRIMOŽIČ: Probably the victory in the Tour of Upper Austria where I was in the last royal stage with a solo ride on a 7km climb where I was 1:20 min behind the leaders, and got 3rd place in the race for the Nations Cup in Czech Republic. Two years in a row I won the two-day race of the UCI in Serbia, two years in a row I won the traditional Coppa Montes in Italy, I was second in the world to accomplish this in the 63-year history of this race, also notable was the home win for GP Kranj, but I am mostly proud of my constant racing throughout the season, because I practically finished all important races in the top ten, and finished first among juniors PCSA (world cycling ranking procyclingstats)

LUKAZOJA: Doping? Your opinion?

JAKA PRIMOŽIČ: I started at a time when doping wasn’t as common in cycling. I’m very critical of all forbidden substances because I know how much you have to put in to be good, and it is really not acceptable to get defeated by someone who is full of illegal substances. I don’t like the fact that Slovenes were on doping, as now they look at us younger people with contempt, since we still have a bad reputation. I think that in future it will be harder to find a good team for us younger cyclers because of the bad experiences with our predecessors

LUKAZOJA: Food, do you have any restrictions?

JAKA PRIMOŽIČ: I like almost everything but I try to eat as healthily as possible, and ‘sin’ as rarely as possible.

LUKAZOJA: Are you always happy when you have to go to training? When is the hardest?

JAKA PRIMOŽIČ: I always go gladly to training, only at the end of the season or when I have trouble (disease this year) I’m not so motivated, but nevertheless, I do all the prescribed training.

LUKAZOJA: Do you prefer to work alone or in company?

JAKA PRIMOŽIČ: It’s either or, but I prefer company on longer trips. I really don’t have problems with motivation, so I always do what I have to (sometimes even more).

LUKAZOJA: Do you listen to music at practice? What do you like listening to?

JAKA PRIMOŽIČ: When I’m alone, I always listen to music, but in group trainings not so often. So I spend most of training with my headset in my right ear, but only so loud that I can still hear the surroundings and traffic around me. Somehow, I like all genres, most of Yu-rock, rock, rap and everything which goes easy in my ears.

LUKAZOJA: Do you clean your bike by yourself? How? How often?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course, I clean it before every race and after every rainy training. Sometimes my father takes the bike to “processing” and preparation, especially if I do not have the time.

LUKAZOJA: According to physical constitution, you’re more of a climbing cycler. This year, you became great in other elements, as well. How did this transformation happen?

JAKA PRIMOŽIČ: In the juniors there were not a lot of these races to prove what kind of a cycler you are. Slopes are too short, some have better equipment than others, some are already much more developed than others, and thus stronger. At the chronometer this year I could test myself competitively because we bought a bike for time trials, which I previously did not have. In the end, however, I think that if you have a reasonably good equipment, if you’re good, you’re good everywhere.

LUKAZOJA: Do you always respect the agreement before the race? Have you ever violated the agreement? Is the agreement in the domain of the trainer, do you competitors ever negotiate yourselves?

JAKA PRIMOŽIČ: I always respect what we agree with the trainer or the cyclers. That helped me achieve a good result a lot of times, for example at the World Cup last year. I don’t dislike anyone because of that, but I said many times to myself that I could race better if I were in another cycler’s shoes, the one’s on whom the tactics was built. However, cycling is a team sport, races take place throughout the year, sometimes you lose, and sometimes you win.

LUKAZOJA: What is your day before an important game like? Do you have any special rituals?

JAKA PRIMOŽIČ: I try to rest a lot. Training is very short, with intervals. I mostly eat hydrates and go to massages. Before races, I stick to the schedule.

LUKAZOJA: Trouble at a race. Do you observe your heartbeat, Watts, maybe something else, or just keep going?

JAKA PRIMOŽIČ: I was seldom in serious trouble. Last year in Italy at one of the races, I found myself in big trouble, because after 30 km something happened so I drove the whole race at the back. When I’m in trouble, I somehow watch only Watts because the heartrate is always different. Otherwise I rely more on my feelings than on Garmin.

LUKAZOJA: Most of the riders said that they have a certain number of charges in the race. Do you already know how much you’ve got?

JAKA PRIMOŽIČ: I do not know exactly how much I’ve got because I always try as hard as I can. Until the race breaks, I’m saving my strength, then I try to be there without thinking much. About the charges, I do not exactly agree because over time, each one is refilled, but sometimes this charge is not found anywhere and you don’t know if you’ve ever even spent it …

LUKAZOJA: What is your favorite cycling section? Where do you like to go most? Where will you surely never return?

JAKA PRIMOŽIČ: I do not have a favorite section, as the Gorenjska region is so small that in one workout you could cycle on a lot of roads. I like to go to Lubnik, Stari vrh, Jezersko etc. When I finish cycling, I will never return to the section Paris – Roubaix, and in Slovenia to the valley of Bohinjska Bistrica and Bled.

LUKAZOJA: Do you collect articles and posts about yourself? Are there a lot of posts?

JAKA PRIMOŽIČ: My father files the majority of the articles. Every season there is quite a number of interviews, results, race numbers, in short, everything that has happened throughout the season.

LUKAZOJA: Does anybody recognize you as a cyclist, as a top athlete? Do you have any privileges because of this?

JAKA PRIMOŽIČ: Of course, most know me as a cyclist, because this is my life. Through cycling you meet a lot of people, and they get to know you, and you therefore have less privileges, and at the same time more obligations. You have to behave responsibly and through sport be a role model to the younger and peers and people older than you. With progress, I mainly got the chance to listen to opinions of other great trainers, they are mainly open-minded people that usually tell “something more”, and when I have the chance I train with people better than me, the professionals. This is when I learn the most.

LUKAZOJA: Do you prefer a better cycler who is a worse friend, or a worse cycler who is a better friend in your team?

JAKA PRIMOŽIČ: I prefer a better friend. If we all understand each other, we also gladly do something for each other and race as a team. The problem is when we are not close to each other because everyone races for themselves.

LUKAZOJA: Do you have an idol? Who is currently the best cycler? In history?

JAKA PRIMOŽIČ: My favorite cyclist currently is Esteban Chaves because I see that he really enjoys his time on the bike, he’ s a good, nice man in real life. Historically, I think that the best cyclist is Eddy Merckx, as he won one third of all races he started.

LUKAZOJA: Can you tell us where you see yourself in the next season?

JAKA PRIMOŽIČ: No problem, if I only I knew. Offers are on the table but I’m still young. I have to complete high school, and then we’ll see where the bicycle route takes me.

All photos: Aleš Zdešar

Translation: Luka Krnić

Ko ga prvič zagledaš, se ti zdi povsem običajen srednješolec. Oblečen tako kot večina. Na prvi pogled bi rekel, da živi povsem normalno življenje. Ocene tam okoli 3, računalnik je na prvem mestu prioritet, mogoče posluša Justin Bieberja, ali pa ga sovraži, komaj čaka, da v kino pride nova Vojna zvezd. Šport pa…. Če ne gre drugače. Ko pa ga bolje spoznaš, ugotoviš, da je vse ravno nasprotno. Šolo pač mora končati, računalnik se uporablja predvsem v kolesarske namene, za Justina Bieberja še ni slišal, razen če ni to tisti, ki je bil enkrat četrti na Vuelti. Vojno zvezd ima na vsaki tekmi. Šport pa… za zajtrk, kosilo in večerjo.

Malce širši kolesarski srenji je postal znan po lanskem Svetovnem prvenstvu za mladince v Katarju, kjer je dosegel 8. in 9. mesto, zato se najprej dotakniva tega dogodka. Odličen, vrhunski rezultat, pa vendar z malce grenkim zaključkom.

LUKAZOJA: Katar. Kronometer 9. mesto, cestna vožnja 8. mesto. Uspeh ali obstaja kakšen priokus?

JAKA PRIMOŽIČ: Seveda sta obe vožnji uspeh, vendar bolj za druge, kot zame. Sam vem česa sem sposoben in koliko sem vložil v to. Na žalost pa sem na evropskem prvenstvu zbolel in bolezen me je stala odlične forme. Po 10 dnevnem počitku sem začel nazaj trenirati. Kar se tiče kronometra sem zadovoljen saj mi trasa ni ugajala, kot bi mi na primer na evropskem prvenstvu. Nad cestno dirko sem kar malo razočaran, saj smo bili kot ekipa sposobni doseči veliko lepši rezultat, kot tri uvrstitve med deseterico.

LUKAZOJA:  Kaj si pričakoval pred prvenstvom? Sploh glede na bolezen, ki si jo prebolel?

JAKA PRIMOŽIČ: Na Svetovno prvenstvo sem odšel z mešanimi občutki, saj nisem vedel v kakšni formi sem. Treniral sem le 14 dni in po 10 dnevni pavzi sem se nekako »bal« nastopa. Vendar sem zato bil veliko bolj sproščen, saj sem imel manjša pričakovanja.

LUKAZOJA: Kakšna se ti je zdela organizacija Svetovnega prvenstva?

JAKA PRIMOŽIČ: Organizacija je bila neverjetna. Ne verjamem, da je bilo kakšno Svetovno prvenstvo že tako dobro organizirano. Vse je potekalo tako kot mora, nastanitev v hotelu prav tako izjemna. Tako kot vsakega tekmovalca me je motilo le, da ni bilo gledalcev.

LUKAZOJA: Si imel kaj stika z našimi člani ali drugimi zvezdniki?

JAKA PRIMOŽIČ: Ja, seveda, bili so v istem hotelu. Malo smo se pogovorili kako je dirkati v takih razmerah, saj so nekateri že tekmovali na enaki progi.

LUKAZOJA: Kaj ste počeli zadnji večer na Svetovnem prvenstvu pred odhodom domov?

JAKA PRIMOŽIČ: Haha, kot da bi vedel kaj moraš vprašat. V hotel sem prišel šele okrog 19h, saj sem moral prej opraviti še doping kontrolo. Najprej sem z mehanikom pospravil kolesa v torbe, saj smo imeli odhod izpred hotela že ob treh zjutraj. Po tem sem šel na večerjo in nato v nakupovalni center, ki je imel na sredini drsališče. Nato smo šli nazaj v hotel, kjer smo zganjali vragolije in še enkrat pogledali našo dirko.

LUKAZOJA: Kot običajno po večjih tekmah je po raznih spletnih straneh skoraj vedno ogromno govora o napačni taktiki. Kaj misliš, bi bilo lahko drugače?

JAKA PRIMOŽIČ: Seveda, v Sloveniji kot tudi drugod izpred televizije, so vsi najboljši trenerji. Taktika mi že od začetka ni bila ravno všeč, saj sem vedel, da ne bo prišlo do šprinta celotne skupine ampak manjše skupinice. Po sreči smo bili v tej manjši skupinici trije Slovenci in računali smo na šprint Žige Jermana. Celo dirko sva s Horvatom pokrivala bege in vlekla skupino, vendar je za zadnji krog preprosto zmanjkalo moči. Imel sem nesrečo, da je pobeg z bodočim zmagovalcem uspel ravno, ko sem naredil menjavo. Skoka nisem bil sposoben pokriti, to sem pričakoval od drugih dveh fantov, vendar sta bila preveč izmučena. Tako sem še cel krog poskušal ujeti pobeg vendar preprosto ni šlo. 2 km do cilja smo se sprijaznili, da bo šprint, naredili vlak, vendar se je v zadnjem ovinku pred ciljem skupina povečala in Jerman, kot glavni šprinter je ostal na drugi strani. V cilj sem potegnil kolikor sem le lahko, vendar se Horvat in Jerman nista uspela razvrstiti. Lahko bi bilo veliko slabše, zato tudi s tem rezultatom nisem razočaran.

LUKAZOJA: Nekaj km pred ciljem, ko sta šla v beg Danca, se je zdelo kot da ne moreš priključiti. Si imel taka navodila ali je pač zmanjkalo moči?

JAKA PRIMOŽIČ: Ušla sta ravno po tem, ko sem na začetku zadnjega kroga pokril skok, zato nisem bil sposoben priključiti. Pogledal sem nazaj, če je kateri od naših pripravljen napasti, a kot kaže ni bilo več moči. Po njunem skoku sem takoj odšel nazaj na čelo skupine, da bi priključil in še celo napadel, vendar sem se med dirko preveč iztrošil.

LUKAZOJA: Letos prvič voziš med člani. Kakšen se ti zdi ta preskok? Kako si zadovoljen s spomladanskim delom sezone? Katere pomembne dirke te čakajo do konca sezone?

JAKA PRIMOŽIČ: Preskok je res zelo velik, na vse prejšnje kategorije sem se lažje navadil, pri članih pa so dirke toliko daljše in hitrejše, da je veliko bolj zahtevno. Z začetkom sezone sem kar zadovoljen, razen zdravstvenih težav, ki so se mi vlekle skozi cel marec, tako da na kar nekaj dirkah nisem vozil optimalno. Najbolj mi je žal za Istrsko pomlad, a sezona je dolga, vse se bo dalo nadoknaditi. Mogoče res nisem dosegel nekih vidnejših uvrstitev, vendar mi je bil cilj, da vse dirke končam. Na zadnji dirki spomladanskega dela Beograd-Banja Luka pa sem s šestim mestom vseeno uspel osvojiti svoje prve UCI točke. vendar pa so najpomembnejše dirke letos  šele pred nami, Dirka miru za pokal narodov u23 na Českem v prvih dneh junija, Dirka po Sloveniji, DP kronometer in DP cestna dirka, domaca Dirka za VN Kranja in kot najpomembnejša dirka sezone za fante do 23 let Tour de l’Avenir v Franciji konec avgusta. Seveda pa ne smem pozabiti septembrskega SP v Bergnu na Norveškem. Veliko bo možnosti za dokazovanje, le mirno in zbrano moram nadaljevati.

LUKAZOJA: Čez slab mesec dni boš štartal na največji slovenski kolesarski prireditvi 24. Dirki po Sloveniji? Kako je prišlo sploh do nastopa? Sava namreč ni kontinentalna ekipa da bi se dirke udeležila. Kakšna so pričakovanja?

JAKA PRIMOŽIČ: Zelo sem vesel, da sem bil izbran v ekipo za Dirko po Sloveniji, kjer bomo nastopili kot reprezentanca. Startalo bo nekaj naših kolesarjev in nekaj iz drugih slovenskih klubov. Na začetku sezone Dirke po Sloveniji ni bilo v načrtu, vendar po tem ko smo izvedeli da bo prenašal Eurosport v živo je preprosto nismo mogli izpustiti. Pričakujem zelo zahtevno dirko, saj bo na startu 5 WT ekip. Sam pa upam da bom dirkal čim bolje. Se pa ne zavedam kako zahtevno bo, zato ne bi govoril o rezultatu.

LUKAZOJA: Kako zgledajo treningi v tvojem matičnem klubu (Kolesarski klub Sava)? Treniraš še kaj poleg skupnih treningov? Kdo ti piše treninge?

JAKA PRIMOŽIČ: Trening se zaradi šole pričenja šele okrog 13-ih ali 14-ih zato se, ko pridem domov takoj odpravim na kolo in če se le da naredim že nekaj kilometrov pred klubskim treningom, če ga imamo. To je običajno trening za avtom, šprinti, trening moči ali kaj podobnega. Po treningu, če imam še čas, se ponovno še malo zapeljem. Skupnih treningov sicer nimamo, cca 1x tedensko, zato treninge večinoma načrtujem sam ali z očetom. Plan treningov mi piše trener, pogosto treninge malo prilagodiva počutju in šolskim obveznostim.

LUKAZOJA: Si zadovoljen s podporo v Savi?

JAKA PRIMOŽIČ:Seveda! V Savi sem že od začetka in je moj matični klub. Tu se počutim doma, z vsemi se odlično razumem in mi pomagajo pri vsem (še celo pri šoli). Mogoče imajo res v drugih klubih več denarja, vendar to ni moj moto, tudi mi dirkamo kvalitetne dirke in zares sem jim hvaležen, ker so mi pomagali priti do tega nivoja. Tako Mateju pri mladincih, kot Matjažu zdaj v članski ekipi.

LUKAZOJA: Večno vprašanje pri nas ”laikih”. Kolo, ki ga pač dobiš pri klubu. Bi si, če bi imel možnost, izbral drugega? Ali si zadovoljen s tistim kar dobiš?

JAKA PRIMOŽIČ: Zadovoljen sem s tem kar dobim. Običajno pa na kolesu zamenjam razne komponente, da bi bilo kolo čim lažje in prilagojeno meni. Seveda je veliko koles, ki bi jih imel.

LUKAZOJA: Kako si sploh začel s kolesarstvom?

JAKA PRIMOŽIČ: S kolesarstvom sem pričel v začetku leta 2012, kot deček A. Za kolesarstvo sem se zanimal že veliko prej saj je kolesaril moj prijatelj, vendar sem zaradi drugih hobijev pričel šele takrat.

LUKAZOJA: Kaj si počel preden si začel s kolesarjenjem?

JAKA PRIMOŽIČ: Pred tem sem 5 let igral nogomet, 2 leti košarko, preizkusil pa sem se tudi v atletiki. Nekaj časa sem igral tudi sintesajzer, vendar ugotovil, da to nekako ni zame.

LUKAZOJA: Kdaj si ugotovil, da to ni več hobi, ter da bi v prihodnosti lahko živel od kolesa?

JAKA PRIMOŽIČ: Od kar sem se začel ukvarjati s kolesarstvom sem sanjaril o tem, da bi nekoč postal profesionalec, vendar so to do lanske sezone bile bolj sanje, od lani pa se mi ti zdi nekako bolj uresničljivo.

LUKAZOJA: Večina jih ne ve, da je tvoj oče vrhunski ultramaratonec, še manj pa, da je bil udeleženec Svetovnega prvenstva v Polironmanu in Ironmanu? Ti kako pomaga s svojimi izkušnjami?

JAKA PRIMOŽIČ: Seveda! Takoj, ko sem postal resen sva začela skupaj načrtovati moje treninge in skratka celotno življenje ob kolesarstvu. Ob začetku, ko sem pričel mi je povedal veliko, saj nisem vedel ničesar. Že dolgo je živel bolj športno življenje, zato sem ga poslušal in mi je lahko bil nekakšen vzor. Malo sem ga posnemal in opazoval kaj dela in mi je bilo zato veliko lažje… še vedno vse treninge načrtujeva skupaj in se o vsem pogovoriva. Velik del mojega dosedanjega uspeha gre njemu in sem mu zato zelo hvaležen.

LUKAZOJA: Če bi ti ponudil katerokoli zmago čez nekaj let? Kaj bi izbral, Tour, Giro, Vuelto, kakšno klasiko, Svetovno prvenstvo, naslov olimpijskega prvaka, ali kaj drugega? Kaj se ti trenutno zdi najprestižnejše? Ali mogoče najtežje osvojljivo?

JAKA PRIMOŽIČ: Definitivno bi bil to Tour, vendar o tem raje ne razmišljam preveč, pot do tja je še dolga, veliko se moram še naučiti. Najprestižnejši se mi zdi Tour, vsi ga spremljamo, vsak ve kdo ga je zmagal, ne ve pa vsak, kdo je zmagal ostale prej omenjene dirke. Vsaka dirka je nekaj posebnega, vendar je Tour je samo eden.

LUKAZOJA: Koliko km cca narediš letno?

JAKA PRIMOŽIČ: Vsako leto več, saj odraščam. Predlani sem jih prevozil nekaj čez 16 tisoč, lani pa okrog 19 tisoč.

LUKAZOJA: Kaj počneš na daljših dirkah? Seveda razen ”dirkanja”? Gledaš okolico, razmišljaš o čem prijetnem, ali si povsem osredotočen na tekmo?

JAKA PRIMOŽIČ: Seveda poizkušam biti povsem osredotočen na tekmo, vendar ob cesti vedno opazim kakšen dober avto ali pa kakšno zanimivo stvar. Letos je na daljših dirkah tudi veliko časa za klepet s kolesarji iz celega pelotona. Dirkam vsakič drugje, tako da je vedno kaj zanimivega. Kolesarstvo je glede tega res nekaj posebnega.

LUKAZOJA: Prosti čas? Ga imaš sploh kaj, kaj počneš takrat?

JAKA PRIMOŽIČ: Imam ga zelo malo, saj še vedno hodim v športno gimnazijo v 3. letnik. Med prostim časom sem s punco ali pa s prijatelji, če sem sam, pa vedno rad pogledam kakšen film ali berem, gledam avtomobilske revije in oddaje.

LUKAZOJA: Imaš v šoli kaj težav zaradi kolesa? Te podpirajo, saj si ogromno odsoten?

JAKA PRIMOŽIČ: Malce težavic imam, saj sem veliko odsoten. Težko je dohajati z vsemi stvarmi v šoli, ko te ni, vendar večjih problemov nimam. Letošnje šolsko leto sem veliko naredil že pozimi, v mrtvi sezoni in sem sedaj pred koncem še vedno pred sošolci z ocenami. Šola je precej naklonjena športnikom in nas zelo podpirajo.

LUKAZOJA: Si se že naveličal stalnih potovanj? Sploh slediš kam vse greš? Ti mogoče preseda večno pakiranje?

JAKA PRIMOŽIČ: Na koncu sezone rad malo zaprem potovalko, vendar čez sezono nimam težav s pogostimi potovanji. Rad potujem in zato grem z veseljem na vsako dirko. Potovalko imam vedno odprto v sobi in le zlagam notri in ven.

LUKAZOJA: Še lani si se udeležil nekaj rekreativnih  tekem v Sloveniji? Letos, če se ne motim, nisi bil na nobeni. So kriva pravila, ali enostavno nimaš časa ali kaj drugega?

JAKA PRIMOŽIČ: Rekreativni vzponi so mi služili kot zelo dober trening, saj se na treningu ne moreš prisiliti, da bi dal vse od sebe tako kot na dirki. Letos nisem startal nobene, ker preprosto nisem imel časa.

LUKAZOJA: Kateri rezultat do sedaj ti največ pomeni?

JAKA PRIMOŽIČ: Verjetno zmaga na Dirki po zgornji Avstriji, kjer sem v zadnji kraljevi etapi s solo vožnjo na 7km klanec nadoknadil 1.20 min zaostanka za vodilnimi in 3. mesto na Dirki miru za pokal narodov na Češkem. Dve leti zapored sem zmagal tudi dvodnevno dirko UCI po Srbiji, dve leti zapored sem zmagal tradicionalni Coppa montes v Italiji, kar mi je uspelo šele kot drugemu kolesarju v 63 letni zgodovini te dirke, odmevna pa je bila tudi domača zmaga za VN kranja, v bistvu pa sem najbolj ponosen na konstantno dirkanje skozi celotno sezono, saj sem praktično vse pomembne dirke končal med prvo deseterico in tako končal na 1. mestu PCSa med mladinci (op.avt.: svetovna kolesarska lestvica procyclingstats-a)

LUKAZOJA: Doping? Mnenje?

JAKA PRIMOŽIČ:Začel sem v času, ko doping ni več tako pogosto prisoten v kolesarstvu. Sam sem zelo kritičen do vseh prepovedanih sredstev, ker vem koliko je potrebno vložiti v dosego dobrega rezultata in da te nekdo premaga “poln” res ni sprejemljivo. Ni mi všeč, ker so bili Slovenci prepogosto na dopingu in zato na nas mlade gledajo malce postrani, saj smo še vedno na slabem glasu. Mislim, da bomo v prihodnosti mladi kolesarji težje prišli do dobre ekipe ravno zaradi slabih izkušenj z našimi predhodniki.

LUKAZOJA: Prehrana, ješ vse ali imaš kakšne omejitve?

JAKA PRIMOŽIČ: Jem praktično vse, poizkušam jesti čim bolj zdravo in s čim manj prehranskimi grehi.

LUKAZOJA: Greš vedno z veseljem na trening, kdaj ti je najtežje?

JAKA PRIMOŽIČ: Vedno grem z veseljem na trening, le ob koncu sezone, ali ko imam kakšno nesrečo (letos bolezen) nisem tako motiviran, vendar vseeno naredim ves predpisan trening.

LUKAZOJA: Treniraš raje sam ali s kom v družbi?

JAKA PRIMOŽIČ: Drugače mi je vseeno, vendar sem na daljših vožnjah seveda raje v družbi. Z motivacijo res nimam problemov, tako da vedno naredim kar moram (po navadi pa še kaj več ).

LUKAZOJA: Poslušaš kdaj glasbo na treningu? Kaj najraje poslušaš?

JAKA PRIMOŽIČ: Ko sem sam jo vedno poslušam, na skupnih treningih pa redkeje, vendar vseeno večino treningov preživim s slušalko v desnem ušesu, vendar le toliko glasno, da slišim okolico in promet okoli sebe. Nekako poslušam glasbo vseh žanrov, večino yu rocka, rocka, rapa in vse kar mi gre v uho.

LUKAZOJA: Sam čistiš kolo? Kako, kolikokrat?

JAKA PRIMOŽIČ: Seveda, čistim ga vsakič pred tekmo in vedno po deževnem treningu. Včasih ga oče vzame v “obdelavo” in ga on pripravi, predvsem, če sam nimam časa.

LUKAZOJA: Po konstituciji si bolj kolesar za klanec. Letos pa si postal odličen tudi v ostalih prvinah. Kako je prišlo do te preobrazbe?

JAKA PRIMOŽIČ: Pri mladincih ni bilo dosti takšnih dirk, da bi dokazal kakšen kolesar si. Klanci so prekratki, eni imajo boljšo, drugi slabšo opremo, nekateri so že veliko bolj razviti kot drugi in s tem tudi močnejši. Na kronometru sem se letos lahko konkurenčno preizkusil, saj smo kupili kolo za vožnjo na čas, ki ga prej nisem imel. Na koncu vseeno mislim, da če imaš vsaj solidno opremo, če si dober, si dober povsod.

LUKAZOJA: Se vedno držiš tistega kar se zmenite pred tekmo? Ali si kdaj prekršil dogovorjeno? Je dogovor v domeni trenerja, ali se kdaj dogovarjate tudi sami tekmovalci?

JAKA PRIMOŽIČ: Vedno se držim tega kar se zmenimo s trenerjem ali s kolesarji. To me je že dostikrat stalo rezultata, kot na primer lani na Svetovnem prvenstvu. Nikomur ničesar ne očitam, vendar dostikrat sem si rekel, da bi lahko dirkal bolje, če bi bil jaz na mestu tega kolesarja, na katerem se je gradila taktika. Vendar kolesarstvo je ekipni šport, dirke so preko celega leta, enkrat zgubiš, drugič pa se ti vse povrne.

LUKAZOJA: Kakšen je tvoj dan pred pomembno tekmo? Imaš tremo kakšen poseben obred?

JAKA PRIMOŽIČ: Poizkušam čim več počivati. Trening je zelo kratek z nekaj šprinti. Jem večinoma hidrate in grem na masažo. Pred tekmami se res držim urnikov in pazim kaj delam.

LUKAZOJA: Ko si na tekmi v težavah? Gledaš utrip, watte, kaj podobnega ali pač greš dokler gre?

JAKA PRIMOŽIČ: V resnih težavah sem bil zelo malokrat. Lani pa sem na eni dirki v Italiji zelo zabredel, saj me je po 30 km zabilo in sem se celo dirko vozil zadaj. Ko sem v težavah nekako gledam le watte, saj je utrip vedno drugačen. Drugače pa se bolj zanašam na občutek kot pa na Garmina.

LUKAZOJA: Večina kolesarjev je dejala, da ima na tekmi določeno število nabojev. Ti že veš koliko jih imaš?

JAKA PRIMOŽIČ:Ne vem točno, koliko jih imam, saj vedno grem kolikor le lahko. Dokler se dirka ne prelomi varčujem z močmi, potem pa poizkušam biti zraven in takrat ne razmišljam prav veliko. Glede nabojev se ne strinjam ravno, saj se čez čas vsak ponovno napolni, včasih pa tega naboja ni od nikjer, čeprav ne veš, če si ga sploh porabil…

LUKAZOJA: Kateri je tvoj najljubši kolesarski odsek, del? Kam greš najraje? Kje sigurno ne boš več vozil ko končaš?

JAKA PRIMOŽIČ: Niti nimam najljubšega odseka, saj je Gorenjska tako majhna,da lahko v enem treningu prevoziš veliko cest. Rad grem na Lubnik, Stari vrh, Jezersko itd. Ko končam s kolesarstvom, se ne bi nikoli več vozil po odsekih Pariz – Roubaixa, v Sloveniji pa po dolini od Bohinjske Bistrice do Bleda.

LUKAZOJA: Imaš spravljene članke, prispevke o sebi? Sedaj se jih je nabralo že kar nekaj?

JAKA PRIMOŽIČ: Oče arhivira večino vseh prispevkov. Vsako sezono se nabere kar lepo število intervjujev, rezultatov, štartnih številk iz dirk, skratka vsega, kar se je dogajalo skozi celotno sezono.

LUKAZOJA: Te že kdo prepozna kot kolesarja, vrhunskega športnika? Imaš kakšne privilegije zaradi tega?

JAKA PRIMOŽIČ: Seveda, večina me pozna kot kolesarja, saj je to moje življenje. Skozi kolesarstvo spoznaš veliko ljudi in ljudje spoznajo tebe in zato imaš manjše privilegije, hkrati pa večje obveznosti. Moraš se obnašati odgovorno, skozi šport biti vzor mlajšim in vrstnikom ter starejšim od sebe. Predvsem sem z napredkom dobil možnost, da lahko poslušam tudi mnenja drugih vrhunskih trenerjev, v glavnem so to odprti ljudje, ki običajno povedo “nekaj več” in ko imam možnost, treniram  z boljšimi od sebe, s profesionalci. Takrat se naučim največ.

LUKAZOJA: Imaš v ekipi raje boljšega kolesarja in slabšega prijatelja ali malo slabšega kolesarja in boljšega prijatelja?

JAKA PRIMOŽIČ: Raje boljšega prijatelja. Če se vsi razumemo, bomo tudi z veseljem nekaj naredili drug za drugega in ekipno dirkali. Problem je če se ne razumemo, ker bo vsak dirkal zase.

LUKAZOJA: Imaš kakšnega idola? Najpopolnejši kolesar trenutno? V zgodovini?

JAKA PRIMOŽIČ: Najljubši kolesar trenutno mi je Esteban Chaves, saj vidim, da res uživa na kolesu, in je res tisti najboljši, ni nek zadrt in sebičen kolesar. Zdi se mi, da je dober človek in najbrž prijazen tudi v civilnem življenju. V zgodovini pa mislim, da je najboljši kolesar Eddy Merckx, saj je zmagal tretjino vseh svojih dirkih, ki jih je startal.

LUKAZOJA: Nam lahko zaupaš kje se vidiš v naslednji sezoni?

JAKA PRIMOŽIČ: Uf, rade volje, če bi sam vedel. Ponudbe so, vendar sem še mlad. Potrebno bo dokončati gimnazijo, kam me zapelje kolesarska pot pa bomo videli.

Vse fotografije: Aleš Zdešar (http://aleszdesar.si/)

Muzej iluzij

Saturday , 6, May 2017 Comments Off on Muzej iluzij

Prvič, sigurno pa ne zadnjič, smo si sobotno popoldne popestrili z obiskom Muzeja iluzij. Običajno je potrebno za vstop malce potrpeti. Vrste so nekaj običajnega. Danes smo bili sami. Družinska karta stane 20 EUR, odrasla 8 Eur, otroška 5 EUR, kar je izredno malo glede na tisti kar dobimo. Odprto vsak dan med 9:00 in 22:00. Vredno ogleda.