Že nekaj časa si pred vsako turo rečemo:”Ta je pa res zadnja letos.” Pa se kar ne neha. Če bo tako še nekaj tednov, potem sezona sploh ne bo tako slaba. Za nameček pa še vedno najdemo neprevožene terene, tudi pršič se najde. Kot običajno smo Uroš, Marko in jaz prvi na izhodišču. Tokrat na tretji serpentini vršiške ceste. Mislim da smo letos vsakič, ko je bil Marko član ekipe, startali kot prvi. Meni to izredno ustreza. Tako smo vedno doma vsaj do poldneva in otroci niti opazijo ne, da me ni bilo. Starejši je že v letih, ko spi dokler se mu ta užitek načrtno ne prekine.

Koča v Krnici


Naš cilj je Pod Kriško steno. Povsod je opisana kot varianta za takrat, ko nimaš kakega drugega cilja. To naj bi bilo zaradi relativne varnosti, lahkega dostopa, predvsem pa zaradi tega, ker končni cilj ni kak vrh, razen če nisi alpinist. Meni se zdi takšno ”podcenjevanje” totalno nesmiselno. Naredi se čez 1000 višincev, razdalja ni kratka, krnica je lepa, obkroženi pa smo z dvatisočaki. Da ne govorim o ambientu. Sploh, če je tako, da smo sami kot smo bili tokrat.

Z Markom imava vedno že na startu pse pripravljene za start. Zato greva peš do struge Suhe Pišnice. Uroš pa se do tja pelje na smučeh. Bova vedela do naslednjič. Do Koče v Krnici gremo namesto skozi gozd po zratrakirani cesti. Spričo našega zgodnjega prihoda v koči še ni življenja. Od tu je že vidna krnica, še malo dlje pa se že čuti naš današnji cilj. Če bi nas kdo opazoval na skriti kameri, bi bil prepričan, da se med nami kuha huda zamera. Brez besed smo. Sliši se samo sneg, ki ga odnaša izpod naših smuči. Ter enkrat močnejše dihanje, spet drugič počasnejše. Sam že po definiciji nisem preveč zgovoren, Marko še za odtenek manj. Dežurna lajna naše skupine je Uroš. Ki običajno nenehoma govori. Pa to hitro, da lahko vse pove. Danes pa niti on ne odpre ust. Človek bi posumil, da ima slab dan. Pa mislim, da nisva midva kriva. Nekaj drugega mora biti. Tako je tečen, da mu še hoja ne gre. Nisem ga še videl, da bi se tako zapletal, nekajkrat celo pade. Po ravnem.

Gaz je lepo narejena, zato tudi o poti ni potrebno razmišljati. Hodim, opazujem in sem v svojem svetu. Zmerno se vzpenjamo. Seveda vmes opazujemo kje bomo smučali. Snega je razumljivo manj kot običajno, zato se nam zopet zdi, da od smuke ne bo niti p. Vendar bolj kot se vzpenjamo, več snega je. Uroševo telovadenje pred mano je izredna popestritev. Res, da sem bil nekajkrat tukaj. Ampak nimam pojma s katerimi vrhovi smo obkroženi. Teoretično bi lahko videli Razor, Križ, Dovški Gamsovec, mogoče, če se ne motim Prisank. Ampak ne vem niti za enega.

Ko pridemo do mesta, kjer se že vidi cilj, se teren za nekaj sto metrov položi. Vse naokoli je neprevožen teren. Tukaj bo smuka užitna. Uroš prevzame vodstvo. Moram priznati, da sem ga hotel zaradi njegove današnje užaljenosti ignorirati v tem blogu. Kot prevzgojni ukrep. Pač bi pisal kot da sva bila tu sama z Markom. Pa se mi je kasneje oddolžil, ne vem sicer s čim. In tudi otrokom večkrat popuščam, zato si zasluži še eno priložnost. Polovico vzpona mi je govorili, da tukaj ne bo sonca, da se nič ne vidi in podobne neumnosti. Tako me je znerviral, da sem mu rekel, da čakam 5 minut potem grem pa za njim. In da se ne pogovarjam o razmerah. Ker človek bi me skoraj prepričal, da ni lepo.

Sploh ko se stopi v amfiteater pod Kriško steno in ko si dobesedno ujet med stene, edini izhod pa je tam od koder si prišel, je čisto vseeno ali sije sonce, pada dež… Enostavno čarobno je.

Če gledamo navzgor smo šli s smučmi čisto desno pod steno. Na začetku prečenje, potem pa se začne strmina proti steni.  Že nekaj časa se je mlelo pod smučmi. po vsakem zdrsu je bilo težje priti nazaj na mesto kjer si bil nekaj sekund nazaj.  Kljub temu smo se borili dokler je šlo. Vseeno je lažje na smučeh kot peš. Ko resnično ni šlo več, smo šli peš še tistih 100 metrov kolikor se je dalo. In se parkirali v majhno luknjo. Eden je lahko stal, dva pa sta stala. Razmišljali smo o tem, kaj bi alpinisti dali če bi noč lahko preživeli na taki polički. mi pa kot srdele, še govoril si samo v tisto smer kamor si gledal.

Najtežje si je bilo nadeti smuči. Zato smo naredili vrstni red. Uroš, ki je prvi prišel gor, gre tudi prvi dol. Potem grem jaz, ki sem imel pač boljšo pozicijo, zadnji pa Marko. Prve metre ni nihče smučal. Mislim da se v strokovnem žargonu reče abručanje. Pa čeprav od spodaj, še posebej pa na sliki zgleda kot povsem lahko, je bilo to nad našimi zmožnostimi.

Nato pa smo se sprostili in sploh prvo tretjino uživali v idealnih razmerah. Vsak si je lahko izbral svojo linijo. Brez naprezanja, saj je bilo skoraj vse deviško. Vse tja do tistega širokega žleba smo imeli zares odlične razmere. Tam pa je bilo že premalo snega, preveč zrito. Marko in Uroš sta smučala ob steni desno, sam pa skozi žleb. Zatem smo prečili popolnoma v desno. Dobili smo še nekaj zavojev pršiča, ampak jih je bilo že potrebno iskati.

Na koncu pa smo zavoljo na prvi pogled lepših terenov naredili napako. Šli smo v strugo Velike Pišnice namesto bolj levo proti koči. Nekaj časa smo se še peljali in lomili okoli visokih balvanov. Na koncu pa vsi obupali. Sneli smo smuči in šli naprej peš. Meni osebno je bilo tu najgrše. Potrebno je bilo celo nekaj skokov, katerih se zaradi kolena najbolj bojim. Ko smo prišli do ceste, ki pelje nazaj proti koči je bilo konec trpljenja za nas. Oziroma za naju z Urošem. Marko se je ”prostovoljno” javil, da gre nazaj po avto, z Urošem pa sva šla po cesti do Kranjske gore. Ta spust je bil uživaški, saj ima cesta ravno pravšnji naklon, da se ni bilo potrebno poganjati. Sedaj pa so se že valile trume smučarjev. Vprašanje koliko nezvoženega bo še danes.

Okoli 45 let nazaj je Nejc Zaplotnik približno 100 metrov stran, tako kot danes jaz, gledal skozi okno pisarne proti Storžiču in okoliškimi vrhovi. Nekaj minut je sanjaril. Kot jaz. Pa ni dolgo okleval. Poklical je Škarjo, Štremflja, Jamnika, ter še nekaj prijateljev. Dal odpoved in odšel v Pakistan. Sam ne morem, niti nimam želje iti po njegovih stopinjah. Lahko pa vzamem ure in grem namesto v Pakistan kam drugam. Potrebujem še Štremflja. Ali koga drugega. Pa so vsi zasedeni. Ostane samo Uroš. Sam ponavadi naredim, pa potem razmišljam. On pa večinoma razmišlja in potem ne naredi. Ker ni več časa. Pa se ne dam. Uporabim vse diplomatske prijeme. Teoretično bi me lahko prijavil za čustveno maltretiranje. Kljub temu malo pred 14 uro sediva v avtu. Star portugalski pregovor pravi, da se škorca, ki zmaguje, ne menja. Zato zapeljeva na Ljubelj. Z nama je še Urošev pes. Sky. Pasme pa resnično ne vem. Zelo simpatičen. Nekje vmes med čivavo, višavskim terierjem in maltežanom.

Danes imava vso potrebno opremo. Nič ne manjka. Ne veva pa kam greva. Sva zadovoljna že s tem, da sva tu. Meni je za vse vseeno. Kar bo rekel, tja greva. Mislim, da nič ne reče, samo zavije proti Šentanskemu plazu. Odlično. Dobra izbira. Pogoji pa so že na prvi pogled povsem drugačni kot dva dni nazaj. Seveda je vse še bolj shojeno. Je pa smučina nekje poledenela. Večkrat zdrsne. Prav bi prišli srenači. Spet ndrugje pa se vse melje. Več truda morava vložiti. Pa ne tarnava. Počasi se vzpenjava. Ne greva do vrha grebena. Končava tam, kjer bi morala sneti smuči. Vsak poiščeva svoj kotiček, kjer se pripraviva. Sky nima takih problemov kot midva. Skače okoli, se valja po snegu, priganja. Nekajkrat mu omenim, naj vzame najina nahrbtnika, pa da ga potem vidimo. Pa me presliši.

izstop iz Šentanskega plazu

Smuka je definitivno slabša. Sicer najdeva nedotaknjene dele. Ampak je sneg že težji. Pa tudi midva sva utrujena. Smučava zopet po levi strani, gledani od navzgor. Kamenja je vsak dan več. Zatorej je potrebna vedno večja previdnost. Ni več vriskanja. Spodaj narediva nekaj odmora. Oba leživa. Brez moči. Vseeno si zopet nadeneva pse in izredno počasi kreneva proti Domu na Zelenici. Kaj sedaj? Za Osrednjo grapo ni nekega posebnega navdušenja. Rada pa bi videla sončni zahod. Zato greva na Ljubeljščico. Po domače Triangel. Ki je drugače ime za žičnico nad domom. Tukaj pa že prava pomlad. Še kak dan pa bo vse kopno.

Na vrhu najprej oblečeva vse kar imava s sabo. Potem pa za tiste, ki poznajo Uroša, nekaj nenavadnega. Presenetljivega. Že popoldan, ko sem ga prepričeval na vse poštene načine in tudi tiste, ki že mejijo na drugo stran zakona, sem mu obljubil, da na vrhu dobi pivo. In se je strinjal. Seveda samo za Radler, saj vozi. In ga dobi. Pošten pa sem, če ne gre drugače. Seveda najprej govori, da ne bo mogel celega. Potem pa, ko sam še ne pridem do polovice svojega Uniona, že ostane brez. Še ostaja upanje zanj. Samo počasi bo treba. Tudi Sky ima danes dan brez pravil. Pri meni dobi nekaj čokolade na uraden način, potem pa še malo neuradno. Na koncu sreča tudi dve vroči Španki. Najprej ne ve kaj bi. Potem pa, ko ugotovi, da je zvezda, ga Uroš na silo spravi iz disca. Sončni zahod sva videla. Pa ni bil še tisti pravi. Brez pravih barv, sonce naju je v minuti zapustilo.

Košutica, Veliki vrh

vrhunske Rossignol rokavice

Smuka do Doma na Zelenici obupna. Snega ni, tam kjer je, pa skorja. Za vsak zavoj se je bilo potrebno boriti. Navzdol pa potem veliko boljše kot dva dni nazaj. Ampak kaj, ko ne moreva več.

Z današnjo tekmo se je končala Kranjska zimska tekaška liga. Vesel sem, da sva z Ivom odtekla vse tekme razen ene, ko sva bila pač bolana. Na začetku si nisem predstavljal, da bova tako vztrajna. Vsi teki so bili odlično organizirani. Najprej zahvala Ivu Janezu Pirnarju kot glavnemu organizatorju. potem pa še urošu Feldinu, ter njegovi ženi. ki sta vsak teden, razen enega, ko sta bila pač tudi bolana, stala na Joštu in bila namesto Timinga. Res škoda za tako slabo udeležbo. Vsak teden nas je bilo manj, danes samo štirje.

Pa vseeno, upam samo, da Ivo ne obupa in bomo tudi drugo leto tekli. Danes je bil na razporedu tek skozi gozd, po Sodarjevi poti. Derez nisem vzel, pa sem kasneje ugotovil, da jih niti ne bi rabil. Tekel sem kot je šlo, ampak ni šlo. Pot je bila v odličnem stanju, temperatura tudi.  Kljub temu je bil rezultat enak kot vedno. Kar kaže na to, da je popolnoma vseeno ali si spočit ali ne. Tako kratke razdalje pretečeš vedno v okviru tistega časa, kot si ga sposoben. Zmagal je Žitnik Urban pred pirnar Janezem, žensk ni bilo. V skupnem pa Uršič janez pred Žitnik Urbanom in Budna Aljošo.

Upam, da se drugo leto zopet vidimo.

 

 

Z Urošem sva se v hribih vedno kregala. On bi hodil cel dan, jaz ne, jaz bi ležal cel dan, on ne in podobno. Meni se je zdelo, da je vedno po njegovo, njemu tudi in končno je bilo potrebno nekaj ukreniti. Zatorej sva stopila do notarja in podpisala pogodbo.

Z visokoletečimi cilji sva, za naju pozno, ob 8 uri na Ljubelju. Obujem pancerje, iz avta vzamem smuči in palice, nato pa sežem po nahrbtnik na zadnje sedeže. In še enkrat na drugo stran avtomobila. Potem vržem oko na prednje sedeže. Panično, čeprav že brez upanja skočim do prtljažnika. Dvakrat globoko zadiham, enkrat zakolnem in šele nato izustim: ”A veš, da sem pozabil nahrbtnik?” Ker Uroš (zaenkrat) ni ženska, mu v naslednjih minutah iz ust ne letijo nerazumljiva vprašanja, obdolževanja. Mogoče si vse to misli pri sebi. To pa itak ni pomembno. Še dvakrat, sedaj že na glas zakolnem. Potem pa nadaljujeva v ustaljenem ritmu. Lahko greva domov, se vmes skregava, nato pa smiliva samemu sebi, ter si govoriva kam vse bi lahko šla in podobne traparije. Pa greva rajši v drugo smer. V Duty free shop skočim po vodo in eno frutabelo. To pospravi Uroš. Če me bo zeblo, bom vzel kaj njegovega. Če ne bo šlo, bova pač obrnila. Seveda se pa že vsi načrti takoj drastično spremenijo. V nahrbtniku imam sveti trojček. Bivak vrečo, vrhunsko knjigo Pomočnik, ki sem jo načrtno hranil za dopust in coca colo. Če je trenutno kaj jasnega je to,  da ležanja danes ne bo. Da bom moral cel dan hoditi, saj me bo drugače prezeblo. Vse to je voda na mlin Uroša.

Dovozna pot je zaradi nevarnosti plazov zaprta, zato ubereva pot po Plazu. Uroš sramežljivo začne godrnjati, če bi šla v Suho ruševje, pa potem v Šentanski plaz. Pa se kot vodja, kar je razvidno iz pogodbe, ne dam motiti. Najprej greva po Šentanskem plazu. Smučina je dobro narejena. Uroš je malenkost godrnjav, saj hodiva v senci. Sam pa neskončno uživam. Hitro sva na tisti izravnavi, kjer gre ”normalka” v desno. Meni pa je izstop na greben lepši, varnejši kar naravnost. Kljub temu, da je šla večina v desno. Tudi Uroša vleče v desno. Pa se ne dam. Hitro ugotovim, da tukaj smučanja ne bo. Ker je kako minuto za mano in še ne vidi izstopa, se mu zaderem, da bo že videl kakšna je stvar ko bo prišel do sem, in naj se potem odloči. Še nekaj višincev naredim na smučeh, potem pa ne gre več. Smuči tokrat iz principa, predvsem pa zato, ker ga nimam, ne dam na nahrbtnik. Snega je tukaj premalo za smuko. Nekje se ugrezne čisto do tal. Ta del je najgrši, najnevarnejši. Sploh navzdol bo veselica, še posebej ker smuči držim v roki. Hitro sem na grebenu. Iz sence, teme, v sonce. Pravljično.

Počakam Uroša. Hitro se zediniva da do Velikega vrha ne greva. Predaleč. Nekaj sto metrov narediva po grebenu. Nato pa obrneva. S smučmi greva do vrha Begunjske Vrtače. Glede na razmere, ki sva jih opazovala v Šentanskem plazu sva si enotna, da bo najboljša smuka tukaj. Še nihče ni smučal, zato bo vse pobočje najino.

Od vrha Begunjske Vrtače do grebena je mogoče 200 metrov, zato sva deležna samo nekaj zavojev. Lepega je hitro konec. Sledi spust v Šentanca, ki me malenkost skrbi. Nekaj metrov hodim kot po ledu. Neroden sem, neokreten. Motijo me smuči, pa palice. Potem pa me Uroš prehiti, stopi nekaj metrov stran od mene, kjer je malenkost več snega. In težave se končajo. Kmalu prideva do izravnave, kjer je že prej omenjeno križišče. Nadeneva si smuči. Še enkrat si zaupava, da kar sva lepega odsmučala, sva, sedaj pa naju čaka rodeo.

proti vrhu Begunjske Vrtače

najtežji del današnjega dne

Poezija

Potem pa preobrat. Prečiva čisto v levo stran gledano od zgoraj. Menja se pršič za oceno 10 pa tja do ocene 8. Prvič slišim Uroša da spušča zvoke navdušenja. Pa to v senci. Neverjetno. Čeprav sva prej mislila, da od smuke ne bo nič, pa do stika poti na Zelenico ne narediva niti enega slabega zavoja. Parkrat prečiva nekaj metrov, pa zopet po pršiču in tako dalje. Definitivno v najini kratki karieri, če ji sploh lahko tako rečem, nisva imela boljše smuke. Spodaj narediva minutni predah kar na cesti, ki pelje proti Domu na Zelenici. Tako sva evforična, da vidiva samo sebe. Zasedeva celo cesto. In čeprav je zasnežena, po njej pripelje kolesar. Ki se mu iskreno opravičim. Potem pa že začutim, da imam na sebi samo kratko majico in velur. Prvič odkar hodiva v hribe, priganjam Uroša. In upam, da tudi zadnjič. Že na vrhu mu nisem dal dihati. In glej ga zlomka, povabi me na kavo v Dom na Zelenici. Ki je na žalost zaprt. Prepričan sem, da je bil zmenjen z oskrbnikom. Nič, greva naprej. Imava dve varianti. Mene vleče v Centralno grapo, Uroša Suho ruševje. Izbereva Suho ruševje. Zavedava se, da tam snega ni. Ampak oba si želiva sonca, zato druge rešitve ni. Plus vedno je tam lepo. In še zadnji plus. Spričo takega uživaškega vijuganja kot sva ga bila deležna, nimava pravice tarnati, pa četudi se bova vozila po kamnih.

Uroš je hitro v kratkih rokavih, sam pa ostajam v velurju. Naj me sedaj prežge, potem ohladi in bo neka zlata sredina. Skozi gozd je presenetljivo veliko snega. Hitro sva v Suhem ruševju. Tam narediva prvi malo daljši odmor. Uroš mi da pol svojega sendviča, vodo imam. Ostalo je okoli. Nič ne potrebujem. Vse imam in še več. Tako prijetno toplo je. Nikamor se nama ne da več. Razmišljam, da bi poklical Petro. Naj me pride iskat. Pa nisem prepričan, da bi z avtom znala priti do Suhega ruševja. Pogled na nadaljno pot ne obljublja dobre smuke, mogoče niti to ne. Zato zopet usmeriva pogled proti Centralni grapi. Ampak končno imava enkrat enako mnenje. Sonce-senca. Tudi če ne bova smučala, tukaj je pravljica. Greva do žleba med Zelenjakom in Palcem. Snega je do sem samo za vzorec. Že peš je potrebno iskati zasnežene jezike. Na vrhu se podruživa z lokalnimi šerifi. Niso prav zadovoljni z Uroševo hrano. Spust dobro naštudirava, saj bi lahko hitro prišla na kakšen kopen del.

Pa potem zopet vedno ista zgodba. Čeprav navzgor ne zgleda obetavno, je navzdol drugačna slika. Seveda, ne morem sedaj hvaliti in govoriti koliko je bilo snega. Ampak niti enkrat ni zaškrtalo, odsmučala sva celo pot. Je pa vprašanje koliko časa bo še tako. Še najtežji del je bil vmesni, med borovci. Potem pa je šlo skozi gozd zopet tekoče.

Vrtača

Še zadnjič si nadeneva pse pri Domu na Zelenici. Nameravava se povzpeti še na Triangel, saj nama že zmanjkuje časa. Pa Uroš predlaga, da greva proti Centralni grapi, dokler bova imela čas, potem pa obrneva. Zavoljo ugodnih razmer, ki jih znava imeti tudi tu, sem takoj za. Smučina je narejena, zato se hitro vzpenjava. Tam nekje, kjer se grapa zoži, zazvoni ura. Zopet si izbereva svojo pot. Spet vriskava. Roko na srce, ne tako močno kot v Šentancu, ampak vseeno. Smuka navzdol ob žičnici je potem res samo še nujno zlo. Uroš pravi, da je podlegel. Da ga smučišče pretepa. In res. Že dolgo, če sploh kdaj sva se tako nasmučala. Upam, da še kdaj.

proti Centralni grapi

Včeraj je v idealnih pogojih potekala predzadnja tekma letošnje zimske lige na Jošt. Samo še zaključek naslednji teden in konec ene lepe izkušnje. Kakor mi je bilo včasih težko in odveč, pa mi je že danes žal, da se bo zgodba končala. Res vse pohvale organizatorjem, da se jim da vsak teden, v vsakem vremenu priti in poskrbeti za peščico najvztrajnejših. Prejšnji teden sem prvič manjkal. Zaradi bolezni. Višja sila.

Prva dva mesta sta oddana. Zmagovalec letošnje lige bo Uršič Janez, drugi Žitnik Urban. Za tretje mesto pa bo naslednji teden potekal ogorčen boj med Budna Aljošo, Pirnar Janezem in Orehek Stojanom.

Danes je startalo 9 tekmovalcev. Pogoji so bili idealni. Tekli smo po cesti. Bilo je nekaj stopinj nad ničlo, cesta suha. Kot že večkrat omenjeno, že na startu vemo kakšen bo vrstni red. Sam vedno končam za Pirnar Janezem. Ki že na startu pove, da ga boli hrbet. Kar je idealna priložnost zame. Ampak kaj ko ne morem. Enostavno ne gre. Janez že na začetku starta počasneje kot ponavadi. Kar bi sam moral izkoristiti. Pa nimam moči. Ali karkoli že potrebuješ, da greš hitreje. Tako grem lepo počasi za njim. V svojem tempu. Niti enkrat ne poskušam zmanjšati razlike. Pač nisem sposoben. Tako ga do vrha držim na varni razdalji. 100 metrov pred sabo. Teli vzponi so popolnoma druga zgodba kot ravnina. Tam lahko kak kilometer tvegaš in greš na polno. Pa potem spustiš kako sekundo. Na klancu pa te vsak nekontrolirani pospešek lahko tepe potem do konca. Sem že vesel, da vso pot pretečem. Čeprav bi se kak strokovnjak lahko vtaknil v definicijo tega teka. Na koncu pa šteje doživetje. In letos jih je bilo tukaj ogromno.

V teh, za turne smučarje bogokletnih časih nam ne preostane drugega kot da naredimo korak k Bogu in s tem mogoče vplivamo na dostojno pošiljko snega. Tako nam ne preostane drugega kot da gremo na Svete Višarje, na Križev pot, po romarski poti. Čeprav je v nasprotju z Uroševim načelom, da vse kar na svetu velja, se dogaja v Kamniških Alpah, malenkost popusti in gre z nama. Startamo takoj po maši, to je ob 5:30. Ker smo vsi prvič tu, se po Trbižu malenkost lovimo. Pač, smo generacija, ki je mislila, da je prvo Mali pred Celovcem, potem Trbiž, nato dolgo nič, zatem pa šele New York in ostali kraji. Zato vržemo oči na legendarni trg, kjer smo kupovali kavbojke, pa na Vidussi, kjer smo včasih samo gledali, kupili nič, dokler nas niso vrgli iz trgovine, pa Benetton… Žalosten je sedaj pogled na nekoč obljubljeni kraj. Pa nismo prišli točiti solze, ampak uživati. Avto pustimo na parkirišču na smučišču. Pozneje ugotovimo, da bi bilo bolje, če bi ga pustili 500 metrov naprej, kjer se začne romarska pot na Svete Višarje. Že takoj vidimo, da bomo kar nekaj hoje opravili po ledu. Zato startamo peš. Začetni del gre skozi vasico, po asfaltu. Vse je tako ledeno, da hodimo ob robu, po prstih. Pa nekaj minutah še to ne gre več. Kot bi plezal po ledenem slapu. Zavijemo v gozd. Kjer smo dobrih 15 minut. Zavijemo preveč levo, vendar hitro ugotovimo zmoto in se vrnemo na pravo pot. Nekje je več ledu, drugje manj, nikjer pa brez. Zato niti ne pomislimo, da bi hodili s smučmi. Z Markotom imava danes novo opremo. Sponzor. Ker je Marko pač boljši smučar, je dobil od Elana novo opremo, moja zvezda pa je v zatonu, zatorej moram biti zadovoljen z rabljeno opremo, ki mi jo je darovalo Borovo.  Ne bi rad koga užalil. Nisem veren, temu primerno je tudi moje izražanje. Ob poti je 12 kapelic. Če se motim, naj mi oprosti. Ali 12 postaj. Tam nekje na 6-ti vsi začnemo hoditi s smučmi. Snežna podlaga. Kaj je to? To je tista bela, mrzla stvar, ki običajno, vsaj tako me je učil Ivo, pada pri 4 stopinjah. In več ko je te bele stvari, zadovoljnejši smo turni smučarji. Če te podlage ni do februarja, kot je to letos, kriteriji padejo. In si, kot danes, ko naraste na ogromnih 5,5 centimetrov govorimo: ”Ej a si vidu, kle ga pa je nametal.” Ali pa: ”Letos pa je sezona, sem bil že 26 krat na Starem vrhu.” In tako hodimo. In hodimo. Pa še malo hodimo. Pot v prvi polovici ni kak estetski presežek. Kolovoz. S tem sem vse povedal. Druga polovica je pa že druga zgodba. Sramežljivo se začno odstirati okoliški vršaci in vse je pozabljeno. Zadnji del pa že sodi med vrhunske. O gorah okoli ne bi, ker sem bil tukaj samo enkrat. Zatorej jih samo gledam. Marko v ozadju testira opremo zato malenkost zaostane. Sprehodim se skozi vasico. Ki bi lahko konkurirala tudi tistim obmorskim. Medtem že pride Marko. Na sončku popijeva kavo. Sledi samo še spust po smučišču. Odličen izlet. Sploh v teh pogojih. Sneg, usmili se nas, v imenu Uroša, Markota in mene.

Počasi se bliža konec letošnje kranjske zimske tekaške lige. Pred nami so samo še tri tekme, dvakrat Sodarjeva in enkrat po cesti. Danes se nas je zbralo samo 8. Zmagal je Uršič Janez pred Bregar Metodom in Žitnik Urbanom, ki pa je bil dan prej na Triglavu, zato mu gre odšteti kakšno sekundo. Skupno vodi Uršič Janez pred Žitnik Urbanom in Budna Aljošo.

Po tednu dni premora se je na strmine nad Kranjem vrnil Ivo. Njegove vrnitve se najbolj veselijo kranjski gostilničarji.

Cesta je bila pretežno suha. Šele od Javornika dalje so se začeli ledeni odseki. Ki pa niso bila prevelika ovira.

Sam sem izboljšal svoj najboljši čas, zato bi s tem bil lahko zadovoljen. Ampak nisem. Na začetku lige sem dal vse od sebe in komaj prišel do vrha. Sedaj kljub boljšemu času pridem dokaj spočit. Kar me moti. Ne najdem prave motivacije. Tisti pred mano so predobri, zato sploh ne grem v boj z njimi. Potem pa pač tečem v svojem ritmu. Sploh tista ravnina pred Javornikom me moti. Tam je celo malo spusta, sam pa tečem počasneje kot po ravnini. Sem pa zadovoljen, da bom, če ne pride do poškodbe, odtekel vso ligo od prve do zadnje tekme.

Na žalost je Ivo spustil eno, pa ne po svoji krivdi.

 

  • ”Greš v soboto zgodaj na Schilchegg”? Lp Marko
  • ”Grem.” Lp Edo

In sva bila zmenjena. Čeprav ne vem kje je Schilchegg. Na hitro pogledam višino in težavnost, to pa je tudi vse. Ko Petra večer prej želi izvedeti vsaj približno kam greva, ji resnično ne morem ustreči. 2030 metrov višine, ne vem pa niti v katero smer greva, koliko bo hoje, pa vožnje… Zamenjal sem pse, dobil nove turne pancerje, smučal letos še nisem, zato se izredno veselim. Dostop je popolnoma enostaven. Skozi Korensko sedlo proti Salzburgu. Odcep Flachauwinkel in desno nazaj ob avtocesti. Približno 3 km do prve zapornice na desni. Tam je parkirišče, kjer pustiva avto.

Start pri tej tabli

Z Markom sva prva. Zraven je samo avto ljubljanske registracije, v katerem pa še spijo. Oblečeva se in kreneva skozi gozdiček. Po nekaj metrih zaključiva, da mogoče nisva pravilno parkirala, saj ni nobene oznake za Schilchegg. Zato obrneva. Pri avtu pa se zediniva, če pač nisva prav, bova pa prišla nekam drugam. In greva nazaj. Po opisih sodeč sva na pravi poti. Prve pol ure gre pot skozi dolino (planini Marbachalm in Ursprungalm). Vzpona ni skoraj nobenega, kar nama bo nazaj grede povzročalo preglavice. Sam se ubadam s pancerji. Bolečine so neznosne, zato razmišljam v smer, da sploh ne bom prišel do vrha. Tako daleč sem se vozil, pa bom prej obrnil? Odločim se, da bom ven vzel vložek. Marko, ki ima iste pancerje, me prepričuje, da ni nobenega vložka. Vseeno jih sezujem. Takrat pa Marko ugotovi, da jih nimam prav obute. Čeprav se sliši nemogoče, pa je. Od tedaj lahko začnem uživati. Pokrajina je lepa, ob strani uzreva nekaj slapov. Hišice so zgrajene v enakem slogu. Nikjer žive duše. Midva sva se pa bala, če bova dobila prosto mesto. Mrzlo je. ”V nosu se lepi,” ugotovi Marko in pove, da je to prava zima.

Tja do višine 1500m se zelo počasi vzpenjava (start na 1050m), nato pa začne višina strmeje naraščati. Ta srednji del, ko čakaš, da se ti bo odprl pogled na cilj in okoliške vrhove, je mogoče malce monoton. Končno vidiva cilj pred nama. Na tem mestu obema zastane dih. Pravljica. Narediva nekaj slik, potem pa počasi naprej. Sicer še daleč, ampak že vidiva sedlo od koder je do vrha še nekaj minut. Sam že nekaj časa sumim, da najinega vrha danes ne bova osvojila. Sva že krepko čez 2000 metrov, Schilchegg pa je na 2030 metrih. Povem Marku, ki se niti malo ne obremenjuje s tem. Tukaj je čudovito. Greva do sedla, potem bova pa videla ali bova šla še na bližnji vrh ali ne. Ker sem na sedlu malo pred Markom se odločim v skupnem imenu. Še nekaj minut hodim s smučmi, potem pa ne gre več. Počakam Markota. Smuči pustiva in greva proti vrhu. Na poti je nekaj malo težavnejših mest. Skale so iz drobljivega granita. Sigurno ni granit, saj se ne spoznam na kamenine, je pa definitvno kamenina in to drobljiva. Skupaj stojiva na vrhu, katerega imena še ne veva in se počutiva nadvse imenitno. Razgledi so čudoviti. Vidiva vse, ne veva nič. Sam spoznam samo Grossglockner.

Nadvse previdno stopiva nazaj do smuč. Tam srečava prvo živo bitje, odkar sva zjutraj stopila na prijetnih minus 12 stopinj. V brezhibni nemščini ga vprašam kje sva. Liebeseck. Odlično. Z Markom še vedno ne narediva poštenega odmora. Od kar sva startala, sva na vrhu popila malo vode. Odločiva se, da odsmučava do zasilnega zavetišča na 2000 metrih (Ennskarhutte), tam pa narediva pojedino. Sedaj pa se navzgor že valijo kolone turnih smučarjev. Kot, da bi bilo smučišče zaprto do 12 ure. V Sloveniji ne pomnim, da bi kdaj na kak vrh prišel ne da bi koga srečal. Niti, da bi na poti navzdol srečal toliko ljudi. Mogoče kdaj na Zelenici, pa ne velikokrat.

Kot vedno si že na začetku izbereva smer spusta. Markotu ponudim, da se dobiva spodaj, saj je veliko boljši smučar kot jaz, pa se ne strinja. Zbere si linijo ob gori na drugi strani, ki je v senci. Sam prečim pobočje in zapeljem v tono pršiča. Ki pa je kloža in to z veliko začetnico. Prvi zavoj in že padec. Smučka odpeta. Poklapano se poberem in prečim nazaj. Na s soncem obsijanim pobočjem. Ponekod že zvoženo, vendar pršič. Vriskal bi, če mi ne bi že po tretjem zavoju zmanjkalo moči. Ne gre za klasičen pršič po katerem pljuješ brez da bi se trudil. Zahteva nekaj moči, nama pa je definitivno manjka. 10 zavojev, počitek. Oh ta hvala. V resnici 5 zavojev, včasih trije.

Končno si vzameva čas za počitek. Pa to ne tisti v pravem smislu. Da bi se ulegla. Ne, tistega hitrega. Vsak eno čokoladico, malo vode. Sledi del, ki mojemu kolenu najmanj ustreza. Skozi gozd. Čeprav so razmere take kot malokrat, vseeno upam, da bom čimprej ven. Marko izbira najbolj strme dele, jaz pa čakam da pridem na cesto. Zopet mu predlagam, naj si izbere svojo smer, sam pa grem po lažji. Sedaj se strinja. Dobiva se na spodnji planini. Končno sem na cesti, kjer ni več nevarnosti. Še vedno srečujem trume ljudi. Zopet sva v senci. In pred zadnjim delom, položno potjo skozi dolino. Kjer se malo porivava, pa odpenjava smuči. Skratka na čim lažji in najhitrejši način skušava priti do avta.

Liebeseck

TEHNIKALIJE:

  • vožnja do izhodišča 2 uri
  • vrh Liebeseck 2303 metre
  • 1200 metrov višinkse razlike

 

Danes je liga prvič upravičila svoje ime. Lahko rečem končno. Če ne bi bilo vsaj nekaj tekem v snegu, bi jo lahko preimenovali v letno ligo. Tokrat smo tekli večinoma po zasneženi, mestoma po poledeneli progi. Na startu samo 9 najvztrajnejših. No woman no cry. Zmagal je Uršič Janez pred Žitnik Urbanom in Budna Aljošo. Tak je tudi skupni vrstni red.

Danes ne bom dolgovezil, ker začuda nimam časa. Ivo je že v torek sporočil, da ga ne bo. Zaradi bolezni. Zanimivo. Sam bi rad odtekel vse tekme, zato enostavno moram iti. Ga pa pogrešam. Sploh zaradi dela po tekmi. Ker sva že ves teden pričakovala led, sva se temu primerno tudi pripravila. Jošt sva že prej preizkusila z derezami. In delala teorije ali iti z njimi ali brez. Glavni minus je v tem, da rabiš vsaj pol minute, da jih spraviš nase. Ali boš potem to nadoknadil ali ne, bova videla šele na tekmi. Meni ni bil všeč tudi že tek po asfaltu v zimskih čevljih. Ampak saj smo vsi na istem. Na koncu se odločim, seveda brez Iva ker ga ni. Tekel bom z zimskimi čevlji. S sabo bom nosil dereze in jih potem po potrebi uporabil. Odvisno od tega ali jih bo še kdo. Že spodaj pred startom zvem, da nihče ne bo tekel z derezami. Rečem si, da bom šel prvi kilometer po asfaltu hitreje, ter si nato vzel čas za dereze. Tako tudi naredim. Pred začetkom Sodarjeve se vsedem na tla in v miru nataknem dereze. Ko startam, sem na zadnjem mestu. Hitro ugotovim, da sem se pravilno odločil. Niti enkrat mi ne zdrsne, kar ne morem reči za ostale. Počutim se odlično. Do vrha grem kolikor lahko. Kar ni preveč. Ker sem danes sam, ni nobenega razteka. Nazaj po Sodarjevi in to je to.

7. tekma kranjske zimske lige je šla tokrat zopet po cesti na Jošt. Ponovno suho, ampak mrzlo. Od mojega prvega teka (ne štejem nogometa, ampak tisto, da obuješ superge in tečeš) je minilo 15 let. In v vseh teh letih definitivno nisem tekel v takih razmerah. Čeprav, sedaj ko gledam rezultate, smo vsi tekli tako kot vedno, pol minute gor, dol.

Zmagal je Bregar Gašper. Petič, tolikokrat je tudi nastopil. Drugi je bil Uršič Janez, tretji pa Žitnik Urban. Žensk ni bilo. Tudi v supnem seštevku so današnji prvi trije na odru, ampak v drugačnem vrstnem redu. Prvi Uršič Janez, drugi Urban Žitnik, tretji pa Gašper Bregar.

Že večkrat, za nekatere tudi prevečkrat, sem omenil, da mi srede nikakor ne ustrezajo spričo dolgega delavnika. Danes pa sem bil začuda izredno razpoložen. Ne vem zakaj. Če bi vedel, bi to počel tudi v bodoče. Zna pa biti razlog, da sem načrtno počival zadnje tri dni. Da nisem vedno razmontiran pred startom.

Minuto pred najinim odhodom, to je 16 minut pred startom ugotovim, da sem pozabil napolniti čelno svetilko. Kaj to pomeni v teoriji? Da svetilka zdrži vsaj eno uro potem, ko zasveti rdeče opozorilo. Kaj pa v praksi? Da mi bo crknila kmalu po startu. Vsi pa vemo, da obstaja ogromna razlika med teorijo in prakso. V teoriji se bom danes boril za prvo  mesto. V praksi bom pa med zadnjimi. Zato, se opravičujem na izrazu, ampak res paše, jebeš teorijo, dokler je ne potrdiš s prakso. Zatorej priključim baterijo še za tistih par minut, ko iščem rokavice, pa Ivo svoje, pa pajkice, Ivo pa nogavice, pa uro, Ivo pa kapo.

Na startu nas je okoli 10, to je najmanj do sedaj. Glavni organizator, Ivo Janez Pirnar, se prikaže v zadnjem hipu. ”10 sekund, 5 sekund, gremo,” in že sem zadihan. Začel sem brez svetilke. Dokler ne ostanem sam mi bodo svetili sotekmovalci. Sedaj sem se že navadil, da prvi kilometer ne grem na polno. Ker je običajno potem vse prazno. Čeprav je prvi kilometer okoli 10 sekund slabši od najhitrejšega mojega, čutim, da sem bolje pripravljen. Saj sedaj sva z Ivom odtekla že kar nekaj Joštov in se mora poznati napredek. Na začetku sem bil ob takem tempu na koncu z močmi, sedaj normalno tečem. Ni pa več tiste eksplozivnosti, kot sem jo čutil zjutraj. Hitro tudi ugotovim, da naprej ne morem, nazaj pa tudi ne. Na hitro se odločim, da danes bi pa lahko celo pot pretekel. To se mi je dva meseca nazaj, ko sem prvič tekel/hodil zdelo nemogoče. Zopet ena tistih stvari, ki si jih sami naložimo. Za vse smo ovira sami. Meje si sami postavljamo. Vse predstave si ustvarimo sami. Ovire so navidezne. In so zanimive dokler jih ne preskočimo. Ker sem danes dobre volje, vam izjemoma zaupam, da sem to oviro včeraj preskočil. Da se ne matrate naprej.

Največ zgubim na ravnini pred Javornikom. Že od začetka lige. Pa si ne znam razložiti. Pričakoval bi, da bom ravno tam kaj pridobil. Je pa res, da tam popuščam, da si prihranim moči za zadnji, najtežji del. Pa bi bilo mogoče bolje tam kaj pridobiti, pa potem zgoraj zgubiti. na Javorniku tudi prvič prižgem svetilko. Predvsem, ker tukaj tečem hitreje in bi lahko prišlo do zvina. Kasenej jo prižigam po potrebi. Zdrži do vrha.  In sem že v nastrmejšem delu. V zadnje sem hodil samo še nekih 100-200 metrov. Za katere sem danes odločen, da jih bom pretekel. Najtežje je nekaj metrov po tistem, kjer sem zadnjič nehal. To je vsem znani črv, ki ti reče, saj si boljši kot zadnjič, dovolj imaš. Ko premagam tega nasprotnika, vem, da sem pretekel Jošt. V globalnem smislu brez veze, popolnoma nesmislelno. Sam pa stisnem pest. In sem vesel.

Tudi Ivo je bil danes izredno razpoložen, je popravil svoj najboljši čas. Za raztek izbereva pot proti Mohorju. Pa hitro obrneva in zmrzujeva do doline. Na skupni lestvici nas je samo še 5, ki jih je teklo na vseh tekmah. Med njimi tudi midva z Ivom. In sedaj lahko že zatrdim, če ne bo poškodbe ali bolezni, bova odtekla še teh 5 tekem.

 

6. tekma

5. tekma

4. tekma

3. tekma

2. tekma

1.tekma

Letos se je Svetovnega prvenstva v Ironmanu v Koni udeležilo 9 Slovencev. 9 jih je nastopilo že leta 2009 in leta 2013. Torej čakamo na številko 10. Velika verjetnost je, da jih bo toliko že letos.

Svetovno prvenstvo na Havajih poteka od leta 1978 dalje. Prvič smo imeli Slovenci predstavnika leta 1986. To je bil seveda France Cokan, ki je tedaj zaradi težkega pridobivanja sponzorskih sredstev v Sloveniji tekmoval še za ZDA. Od tedaj pa do danes smo imeli na Havajih vsako leto vsaj enega predstavnika. 41 Slovencev je v teh letih nabralo 124 končanih Ironmanov na Svetovnem prvenstvu.  Največ France Cokan s 17 končanimi Ironmani, sledita Tomaž Šink z 14-imi in Miki Preradovič z 11-imi prihodi skozi cilj.  Imamo 40 rezultatov pod 10 urami, 5 pod 9 urami. Trije časi so v lasti Igorja Kogoja. Pridružila pa sta se mu še Klemen Rojnik in David Pleše, ki ima tudi najhitrejši čas 8:32:05.

Najboljši trije moški rezultati:

  • David Pleše 2016 8:32:05
  • Igor Kogoj 1993  8:45:49
  • Klemen Rojnik 2013 8:48:35

Najboljše tri ženske uvrstitve (6 žensk ima 9 nastopov na Havajih):

  • Nataša Nakrst 1992 10:14:06
  • Mojca Hafner 2016 10:41:33
  • Olja Bregar 2012 11:54:37

2016
Pleše David 8:32:05
Kovač Tomaž 9:30:59
Fluher Boris 9:39:21
Slapničar Matevž 9:58:12
Rojnik Andraž 9:58:56
Kromar Damjan 10:12:21
Hafner Mojca 10:41:33
Najvirt Ines 11:25:29
Železnikar Jani 11:44:13
2015
Glaser Bruno 10:52:22
Breznikar Brane 13:47:41
2014
Klančnik Janez 9:35:40
Kovač Tomaž 9:58:31
Šink Tomaž 10:22:43
2013
Rojnik Klemen 8:48:35
Pleše David 9:00:59
Kovač Tomaž 9:32:35
Rojnik Andraž 9:51:40
Šink Tomaž 9:55:25
Kastelec Tomaž 10:13:40
Vovk Borut 10:42:21
Breznikar Branko 11:39:12
Preradovič Konstantin 12:53:06
2012
Rojnik Klemen 9:26:12
Kovač Tomaž 9:38:01
Šink Tomaž 9:58:18
Slapničar Matevž 10:25:06
Bregar Olja 11:54:37
Krofl Drago 13:07:23
2011
Kovač Tomaž 9:48:00
Šink Tomaž 9:48:37
Glaser Bruno 10:07:16
Kastelec Tomaž 10:17:18
Železnikar Jani 10:43:45
Konstantin Preradovič 11:16:59
Cokan France 16:50:43
2010
Šink Tomaž 9:48:52
Kovač Tomaž 9:54:42
2009
Šink Tomaž 9:53:18
Šilc Franci 9:58:23
Kovač Tomaž 10:07:11
Kromar Damjan 10:17:18
Primožič Lojze 10:26:51
Konstantin Preradovič 11:16:59
Debenec Bojan 12:17:25
Rotovnik Kozjek Nada 13:00:24
France Cokan dns
2008
Sajevec, Peter 10:00:53
Sink Tomaž 10:03:43
Kovač Tomaž 10:11:11
Cokan Nino 10:25:49
Preradovič Konstantin 11:00:32
Mijovič Mojca 12:08
2007
Šilc Franci 9:34:05
Šink Tomaž 9:52:11
Maček Uroš 10:16:23
Romšak Matic 10:28:41
Preradovič Konstantin 10:57:11
Železnikar Janko 11:32:37
Cokan France 14:55:19
2006
Šink Tomaž 9:35:59
Kovač Matjaž 9:45:44
Preradovič Konstantin 11:06:04
Škrlep Anton 11:53:54
Mlinar Branko 13:01:03
2005
Romšak Matic 10:36:30
Preradovič Konstantin 10:53:44
Cokan France 15:29:15
2004
Preradovič Konstantin 11:36:28
Škrlep Anton 12:04:36
Mijovič Mojca 12:06:02
Rotovnik-Kozjek Nada 13:01:54
2003
Šink Tomaž 9:46:22
Kromar Damijan 10:00:37
Romšak Matic 10:30:36
Preradovič Konstantin 11:24:57
Cokan France 14:53:33
2002
Kromar Damijan 10:09:34
Preradovič Konstantin 11:48:58
Rotovnik-Kozjek Nada 13:15:07
Cokan France 15:31:35
2001
Velepec Uroš 9:59:03
Šink Tomaž 10:46:59
Gaberšek Saša 11:45:09
Preradovič Konstantin 12:18:58
Škrlep Anton 12:39:00
2000
Šink Tomaž 10:00:33
Škrlep Anton 11:14:50
Horvat Matija 15:35:24
Cokan France dnf
1999
Kogoj Igor 9:16:51
Šink Tomaž 9:47:49
Štibelj Matjaž 10:10:14
Kromar Damijan 10:12:26
Škrlep Anton 11:11:04
Cokan France 14:22:00
1998
Šink Tomaž 9:56:35
Cokan France 13:13:51
Ačimovič Rado dnf
Velepec Uroš dnf
1997
Kovač Matjaž 9:28:35
Kregar Miro 10:44:15
Ačimovič Rado 11:04:28
Cokan France 13:14:41
Kogoj Igor dnf
1996
Kogoj Igor 8:58:20
Cokan France 12:40:46
Kovač Matjaž dnf
1995
Cokan France 13:16:24
1994
Tomšič Jani 10:26:16
1993
Kogoj Igor 8:45:49
Breznikar Brane 9:31:12
Kregar Miro 10:10:05
Kovač Matjaž 10:13:05
Cokan France dnf
1992
Kogoj Igor 8:52:28
Kregar Miro 10:07:35
Nakrst Nataša 10:14:06
Cokan France dnf
1991
Tomšič Jani 9:23:26
Kogoj Igor 9:23:40
Cokan France 11:53:55
1990
Kogoj Igor 10:22:50
Cokan France 12:06:08
1989
Tomšič Jani 9:20:43
Kogoj Igor 9:50:31
Cokan France 11:12:58
1988
Cokan France 11:25:22
1987
Cokan France 11:35:28
1986
Cokan France 12:06:17

LESTVICA SLOVENCI NA HAVAJIH

POROČILA Z IM TEKEM

Leto je okoli in prišel je čas za osvežitev najboljših slovenskih IM rezultatov. Pri moških je na pohodu falanga štirih mušketirjev (po abecedi, da ne bo hude krvi Kovačič, Modic, Pleše, Šketako), ki bi lahko v naslednjih letih zasedla vseh prvih deset mest tako v plavanju, kolesu, teku kot v skupnem rezultatu. Žepič Damjan, ki je od leta 2002 do 2012 imel v lasti najhitrejši IM čas, je danes na 10. mestu in bo izpadel na prvi tekmi, ki se je bo udeležil nekdo izmed naših asov. Denis Štekako je edini Slovenec, ki je končal pod magično mejo osmih ur. Pri ženskah pa sta med deseterico prišli Mojca Hafner in Ines Najvirt, ki pa jima do najvišjih mest manjka še kako leto.

Časov na tistih tekmah, kjer je odpadla katera izmed disciplin oziroma je bila tekma skrajšana, nisem upošteval.

Moški
SKUPAJ
Šketako Denis 2015 Poznan-POL 7:56:55
Pleše David 2014 Celovec-A 8:02:04
Pleše David 2015 Barcelona-ŠPA 8:02:20
Kovačič Jaroslav 2016 Podersdorf-A 8:12:25
Pleše David 2012 Florida – USA 8:14:28
Pleše David 2016 Celovec-A 8:15:10
Pleše David 2015 Arizona-USA 8:17:06
Pleše David 2015 Celovec-A 8:17:54
Pleše David 2013 Celovec-A 8:19:13
Žepič Damjan 2002 Podersdorf 8:19:59

PLAVANJE
Šketako Denis 2015 Poznan-POL 0:43:02
Kovač Matjaž  2012 New York-USA 0:43:36
Tomšič Jani  1994 Lanzarote-E 0:46:46
Breznikar Brane  1994 Lanzarote-E 0:47:57
Kovačič Jaroslav 2014 Celovec-A 0:48:09
Pečnik Erih 2006 Celovec-A  0:48:21
Kovačič Jaroslav 2016 Podersdorf-A 0:48:22
Pečnik Erih 2008 Celovec-A 0:48:35
Pleše David 2013 Celovec-A 0:49:05
Breznikar Brane  2000 Celovec-A 0:49:13

KOLO
Pleše David 2015 Texas-USA 4:21:20
Šketako Denis 2015 Poznan-POL 4:21:27
Kovačič Jaroslav 2016 Podersdorf-A 4:21:59
Pleše David 2014 Celovec-A 4:23:52
Pleše David 2012 Florida – USA 4:24:21
Šketako Denis 2015 Barcelona-ŠPA 4:24:38
Pleše David 2016 Celovec-A 4:25:00
Pleše David 2013 Celovec-A 4:25:49
Pleše David 2015 Arizona-USA 4:25:50
Modic Matic 2015 Arizona-USA 4:27:45

TEK
Pleše David 2015 Barcelona-ŠPA 2:43:38
Pleše David 2014 Celovec-A 2:44:06
Modic Matic 2016 Celovec-A 2:46:11
Pleše David 2015 Celovec-A 2:46:25
Pleše David 2016 Celovec-A 2:48:00
Šketako Denis 2015 Poznan-POL 2:48:37
Pleše David 2016 Zurich-CH 2:52:46
Šilc Franci  2011 Celovec-A 2:53:13
Pleše David 2013 Celovec-A 2:53:21
Šketako Denis 2016 Celovec-A 2:54:20

 

Ženske

SKUPAJ
Nakrst Nataša  1995 Jumme-D 9:23:47
Hafner Mojca 2016 Frankfurt-D 9:53:55
Bregar Olja 2012 Kalmar-S 9:56:04
Bregar Olja 2010 Brazilija-BR 10:07:15
Nakrst Nataša  1992 Havaji-USA 10:14:06
Bregar Olja 2010 Regensberg-D 10:26:57
Rotovnik Kozjek Nada  2004 Celovec-A 10:29:13
Najvirt Ines 2016 Celovec-A 10:32:37
Rotovnik Kozjek Nada  2008 Florida-USA  10:33:06
Trnkoczy Ana  2004 Celovec-A  10:37:21

PLAVANJE
Nakrst Nataša  1995 Jumme-D 0:55:42
Rotovnik Kozjek Nada  2013 Celovec-A 0:56:52
Rotovnik Kozjek Nada  2007 Celovec-A 0:57:56
Rotovnik Kozjek Nada  2008 Frankfurt-D 0:58:00
Rotovnik Kozjek Nada  2006 Anglija-GB 0:58:57
Rotovnik Kozjek Nada  2011 Celovec-A 1:00:18
Nakrst Nataša  1995 Lanzarote-E 1:00:20
Rotovnik Kozjek Nada  2009 Celovec-A 1:00:33
Rotovnik Kozjek Nada  2003 Celovec-A 1:00:54
Trnkoczy Ana  2004 Celovec-A  1:01:57

KOLO
Bregar Olja 2012 Kalmar-S 5:04:24
Bregar Olja 2010 Brazilija-BR 5:06:09
Nakrst Nataša  1995 Jumme-D 5:09:53
Hafner Mojca 2016 Frankfurt-D 5:15:54
Rotovnik Kozjek Nada  2008 Florida-USA  5:25:37
Mijovič Mojca  2007 Florida-USA 5:26:00
Bregar Olja 2010 Regensberg-D 5:26:39
Bregar Olja 2012 Regensberg-D 5:29:26
Nakrst Nataša  1992 Havaji-USA 5:30:11
Bregar Olja 2011 Regensberg-D 5:32:14

TEK
Nakrst Nataša  1995 Jumme-D 3:18:12
Hafner Mojca 2016 Frankfurt-D 3:28:59
Kos Anita 2011 Celovec-A 3:30:55
Najvirt Ines 2016 Celovec-A 3:32:06
Mijovič Mojca  2007 Coeur d’Alene-USA 3:35:00
Rotovnik Kozjek Nada  1999 Švica-CH 3:35:00
Mijovič Mojca  2008 Coeur d’Alene-USA 3:35:50
Mijovič Mojca  2007 Francija-F 3:36:00
Nakrst Nataša  1992 Havaji-USA 3:36:59
Bregar Olja 2012 Kalmar-S 3:38:24

LESTVICA NAJBOLJŠIH SLO IM REZULTATOV

RAZPORED IM TEKEM V LETU 2017

LESTVICA VSEH SLO IM

POROČILA Z IM TEKEM

 

Z današnjim tekom na Jošta skozi gozd smo prišli do polovice letošnje Kranjske zimske tekaške lige. Ker gre v skupne rezultate najboljših 5 tekov po cesti in skozi gozd, morava z Ivom priti samo ali še štirikrat.

Zopet se je na tekmi pojavil Gašper Bregar, kar pomeni, da je bil Žitnik Urban drugi, Uršič Janez tretji. V skupnem sesštevku pa vodi Uršič Janez pred Žitnik Urbanom in Budna Aljošo. Po nekaj tednih je bila na startu ženska, tokrat Amadeja Teraž, ki je osvojila vsa mesta v ženski konkurenci.

Na startu je bilo 15 tekmovalcev, na cilju prav tako.

Vreme že standardno lepo. Mogoče celo malenkost topleje kot prejšnji teden.

V službi sem se presenetil v razmišljanju. Ni prepogost pojav. Se pa zgodi. Včasih sem igral tenis. Ogromno. In vsakič sem zadnje ure preživel v rahli evforiji. Dan je bil lepši, če sem imel potem tenis. Nobene treme, samo želja, da bi se čimprej začelo. In čimdalj trajalo. Na teku tega ne občutim. Vsaj zaenkrat. Upam, da še pride. Že nekaj ur pred startom mi nekaj zasmrdi. Teoretično bi odpovedal tekmo. Vprašam se, kaj mi je tega treba. Zeblo me bo, na obronkih ust se bo pojavil izcedek podoben slini, v nogah bo peklo. Zanima me, ali obstaja tekač, ki zadnje ure preživi v mrzličnem pričakovanju tekme?

Prvič sva na prizorišču 10 minut prej. Sama. Očitno se vsi poslužujejo najine taktike. Brez ogrevanja. Pretečeva celo kilometer pred startom. Ne da bi se ogrela, da naju ne zebe. 15 nas stoji na startni črti. Gromozanski pok startne pištole razpara temačno ozračje pod Joštem. Poženemo se. Eni hitreje, drugi počasneje. Ivo vedno začne rezervirano, danes je ob meni. Očitno ima novo taktiko, napad na vso moč. Sam sem se malo spametoval. Do gozda ne tečem na polno, saj bom tam potreboval moč. Okoli 5,6 nas teče skupaj. Takoj, ko zavijemo na Sodarjevo zahodim. Ostali ob meni tečejo, ampak ostajamo skupaj. Zopet me prehiti tekmovalec s startno številko 6. Do konca lige se bova očitno borila med seboj. Sedaj se že tako poznamo, da ni nobene umetnosti. Kot v tenisu. Par sekund gor, dol. Ampak, če je nekdo boljši za minuto, bo tako tudi ostalo. Sam nekaj časa sledim številki šest. Lovim zalet. V zadnji strmini pred krokodilčkom ga v teku prehitim. In še enega. Odlično, zdaj bo pa treba bežati. V najstrmejšem delu. Glavno težavo glede na tek podnevi vidim v svetlobi. Kljub temu, da imam dobro svetilko, pa moram večkrat posvetiti navzgor, da vidim nadaljnjo pot. Vsakič grem drugje, ker pač zgrešim kak odsek. Sedaj ne lovim čas, ampak bežim pred številkama 6 in 7. Ostalih ne vidim. Malce se držim nazaj, če bo potrebno na koncu stisniti. Do stopnic pridem prepričan, da me nihče več ne ujame. Seveda tudi jaz nikogar. Potem pa kar naenkrat začne ropotati za mano. Mimo priteče organizator Pirnar. V sekundi ugotovim, da se mi sploh ne splača truditi, ker je toliko boljši. Zato uživam do vrha, če se temu lahko tako reče. Na kolesu se pač udobno namestiš, nekoliko premikaš noge, opazuješ okolico in si lahko celo požvižgavaš. V tem teku, pa potem ko si že utrujen in se vzpenjaš, pa čeprav počasi, ne vidim kakega udobja. Zato je kolo razvada.

Na vrhu pa je vse pozabljeno. Zadovoljstvo je večje kot pri tenisu. Na tenisu kdaj zgubiš in si razočaran. Tu pa si vedno zmagovalec. Si že tako predstaviš. Takoj za menoj pride Sodnik Damjan. On bi moral letos dobiti nagrado za borbenost. Vsakič se zažene na vso moč, potem pa popolnoma omaga. Danes  je zbral odlično taktiko, začel rezervirano, in bi me sigurno prehitel, če bi bila proga malo daljša.

Ivotova taktika se danes ni obrestovala. Za nameček pa je pri krokodilčku zavil desno in zgubil nekaj sekund. Kljub temu sva oba zadovoljna. Kot vsak teden greva zopet v lov na Špičasti hrib. Danes ga končno osvojiva. Na vrhu zapičiva slovensko, hrvaško in črnogorsko zastavo. Sam pustim pramen sivih las, Ivo za hčerko vzame kamen z vrha. Dan je popoln.

 

Skupni rezultati

5. tekma

4. tekma

3. tekma

2. tekma

  1. tekma

Prednovoletno kolesarjenje po Istri

Saturday , 31, December 2016 Comments Off on Prednovoletno kolesarjenje po Istri

ZAMBRATIJA-SAVUDRIJA-PLOVANIJA-BUJE-VIŽINADA-SV.LOVREČ-VRSAR-POREČ-UMAG-ZAMBRATIJA

119km; 1260 m vzpona

 

Običajno bi bilo, da predzadnji dan leta preživim na turni smuki. Ker pa razmere tega ne dovoljujejo, je potrebno dopust izkoristiti drugače. V hribih sva zadnje čase več kot običajno, zato ne pridejo v poštev. Ko zveva, da je na morju moj ”nečak”, ki se za nameček v prostem času rad vozi s kolesom, je odločitev sprejeta.

Ob sedmih startava iz Kranja, v bistvu Ivo že uro prej iz Celja. Traso sva z Jakom študirala dan prej. Ravno to, ki sva jo želela voziti z Ivom, je Jaka odpeljal včeraj. Ker pa je to proga z najmanj višinci, ga prepričava, da je to najboljša rešitev.

Startamo okoli desete ure. Mrzlo je. Kljub soncu, ki nas spremlja ves dan se ne otopli. Jaka je v kolesarstvu ravno toliko boljši od naju kot Peter Prevc v skokih od moje žene, zato je povsem logično, da bo on cel dan spredaj. Niti sekunde nisva orala ledino.

Tudi za hitrost se takoj dogovorimo. Začetnih 15 km je navzgor, vse do Buj in še nekaj kilometrov ven. Potem se po izredno nevarni, ponekod zmrznjeni cesti spustimo v dolino Mirne. Tam pa nas že čaka najtežji vzpon na Vižinado. Seveda se tukaj zmenimo, da Jaka počaka na vrhu. Ali naredi interval in gre še enkrat. Odločim se, da grem z njim dokler bo šlo. Oziroma za njim. O tem kakšne bodo posledice, ne razmišljam. Hitro ugotovim, da ne gre na polno. Dela pač nek svoj trening. Vozi konstantno v istem ritmu. Seveda prehitro zame. Moram najti neko ravnovesje med tem koliko časa se hočem voziti z njim in tem, da morem vseeno priti do vrha. Zato pametno odstopim. Tudi mraz mi ni v pomoč. Čeprav sem sam, me zabije. Noge zmrznejo, nikamor ne gre. Po dolgem času se na vrhu malo usedem. Jaka je šel nazaj in še enkrat gor z Ivom. Na vrhu Vižinade obvezna kava. Tu pa res nikoli nisem šel mimo, ne da bi se ustavil. Sploh poleti sva bila z Ivom tu skoraj vsak dan. V tem lokalu sva pustila toliko denarja, da si je natakarica, ki je vedno ista, že lani lahko privoščila novo oprsje. Danes ima še nove ustnice.

Sledi najlepši del, spust do Limskega kanala. Tu imava z Ivom edine trenutke za počitek, ko pa zavijemo proti Vrsarju je konec zabave. Tam imamo še eno kavo, v kultni gostilni Batana. Zadnjih 40 km do Umaga je najtežjih za naju. Že nekajkrat sem opazil zanimivo stvar.  Takoj potem, ko popijemo kavo, me zabije. Smo tudi jedli v Vrsarju, sam sem slanik. Pa ne vem, je to od tega ali pa sem že tako utrujen. Najslabše zgledava tam okoli Tara. Tisti dolgi enakomerni klanec nama vedno dela preglavice. Ivu tam uspe fora dneva. Jaka ga gleda nazaj, vsega bledega. ” Ivo, ali imaš kakšen gel?” ”Seveda, ali ga boš?” Sam se hitro vrnem v igro in do konca gre brez težav. V Umagu se zmenimo, da greva z Jakom proti meji, Ivo pa pride čez nekaj časa. Pozabil sem že, da gre cesta navzgor. Počutim se odlično. Do 10 km. Tam pa naenkrat tilt. Ne gre več nikamor. Jaku rečem naj gre naprej, sam pa grem počasi nazaj. Seveda bi takoj, ko bi šel naprej, legel v travo. In čakal Iva. Kljub minusu. Pa se Jaka ne da. Počasi greva naprej do vrha. Navzdol se pa še drek kotali. Iva se razveselim kot zajec korenja.

Za konec. Seveda je danes vse pozabljeno. Obema je bilo v čast voziti s pravim kolesarjem. Zavedava se, da je bil to zanj običajen trening, da je sploh v klanec vozil z ročno. Za naju pa je bilo vse okoli limita. Ampak komaj čakava, da gremo zopet.

PS. Zase že dolgo časa mislim, da me težko preseneti še kaka izmed mojih neumnosti. Pa očitno lahko. Ko me je Ivo pobral z avtom, sem bil tako utrujen, da sem pozabil dati v avto kolesarski čevelj. To mogoče še ne bi bilo tako zanimivo, če ne bi šel nekaj let nazaj pred Ultra tekom po Istri na drugi strani cesti na veliko potrebo. In mi je med napenjanjem iz hlač padel pasoš. Torej, če kdo najde moj pasoš, naj stopi še na drugo stran ceste in pobere še čevelj. Ali obratno.

Čudovito, skoraj pomladansko vreme nas je pričakalo na 5-ti tekmi kranjske zimske tekaške lige na Jošt. Vsak teden si rečem, da tokrat so zadnjič taki pogoji. In tako iz tedna v teden. Za naslednjo sredo napovedujejo padavine, ampak počakajmo.

Danes je pri moških zmagal Janez Uršič pred Likar Anejem in Žitnik Urbanom, pri ženskah pa isti vrstni red kot prejšnji teden. Nobene ni bilo.

Z Ivom tarnava pred vsako tekmo. Tokrat sva še posebej. Bila sva izredno utrujena po ponedeljkovi turi v Kamniške Alpe. Oba sva imela zbite noge. Ampak, če sva se odločila, da ligo speljeva do konca, naju manjša utrujenost ne bo premagala. Prejšnji teden sem bil resnično nabrušen, našpičen. Šel sem po svoj najboljši čas in ga tudi dosegel. Danes nisem imel nobenih pričakovanj. Hotel sem samo, da bi manj hodil kot na prejšnjih dveh tekmah. Začel sem rahlo zadržano. Nisem bil pravi, čutil sem utrujenost. Po prvem kilometru sem imel 15 sekund zaostanka za najboljšim kilometrom. Kar ni slabo glede na počutje. Do danes sem bil vedno sam na progi. Tokrat pa sem se prve tri kilometre boril s sotekmovalcem s startno številko 6. Bilo je zanimivo. Ampak glede na našo pripravljenost tu ni šlo za posebno borbo. Vsak gleda nase. Ni nekih možnosti za pospeševanje. Oziroma je, vendar bi davek plačal pozneje. Od Javornika dalje sem sam. Do vrha. Kot že omenjeno mi je današnji cilj zopet dalj teči kot prejšnjič. Sedaj se že počutim bolje. Cel del nad Javornikom pretečem. Potem pa še tisti ovinek v levo, nato pa kljub temu da nisem na koncu z močmi, zahodim. Vendar kmalu zopet stečem in tako do vrha. Torej sem danes hodil samo še okoli 100 metrov. Vseeno imam slabši čas kot prejšnjič. Zanimivo, da tudi na delu od Javornika do vrha, katerega sem dva tedna prej vsaj pol prehodil. Vsaj tam sem pričakoval boljši čas. Očitno ni dovolj le teči, bo treba tudi to hitreje. Tudi Ivo pride kmalu, prav tako ves podrt. Počasi se odpraviva navzdol. Zopet proti Špičastemu hribu. Ampak danes nisva zmožna raziskovanja, za nameček Ivu crkne naglavna luč in to je imeniten izgovor, da greva po najkrajši poti domov. Naslednjo sredo zopet Sodarjeva, z njo pa bomo na polovici letošnje lige.

V skupnem seštevku vodi Uršič Janez pred Žitnik Urbanom in Budna Aljošo. Je pa prvih pet zelo skupaj. In med njimi gre iskati skupnega zmagovalca.

SKUPNA UVRSTITEV